ZDSS-1 člen 40, 40/2, 40/5. ZDR člen 73, 73/1, 103, 108. URS člen 22, 25..
vzorčni postopek - prekinitev postopka - sprememba delodajalca - sprememba navedbe tožene stranke - sklepi procesnega vodstva - dejanski prevzem delavca - postopek likvidacije - postopek prenehanja delodajalca
Kadar je izveden vzorčni postopek po določbah 40. člena ZDSS-1, sodišče po pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku, odloči o zadevah v prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. Pri tem zadostuje, da se sklicuje na pravnomočno odločbo, izdano v vzorčnem postopku, ne da bi obsežno povzemalo njeno obrazložitev. Ureditev t.i. vzorčnega postopka ne pomeni kršitve pravice tožene stranke do enakega varstva pravic, to je kršitve 22. člena Ustave RS oz. nedopustnega posega v osnovne pravice in svoboščine tožene stranke, ki so varovane z Ustavo RS, ker naj bi 40. člen ZDSS-1 pred odločitvijo sodišča o izvedbi vzorčnega postopka in prekinitvijo postopka dajal možnost izjave le tožeči stranki. Namen vzorčnega postopka je pospešitev postopkov oz. zagotovitev bolj smotrne izvedbe postopka (zlasti zato, ker ni potrebno izvajanje istih dokazov v več enakih ali podobnih postopkih), pravice strank do sodelovanja v postopkih pa so v celoti varovane z določbo 2. odstavka 40. člena ZDSS-1, saj se lahko tožniki v drugih, prekinjenih postopkih izjavijo o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, podanem v vzročni zadevi in tedaj opozorijo na morebitne posebnosti v zvezi s svojimi tožbami.
Če zakon ne dopušča pritožbe zoper sklep o prekinitvi postopka, s tem v ničemer ni kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, čeprav je ureditev v specialnem zakonu (ZDSS-1) drugačna od ureditve pravnih sredstev zoper sklepe o prekinitvi postopka po določbah ZPP (211. člen ZPP). Gre le za sklep procesnega vodstva, s katerim se ne posega v pravice strank v postopku, ker je sicer zagotovljeno sodelovanje strank v vzorčnem postopku.
Uveljavljanje pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka oporeka dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku, je v nasprotju z določbo 5. odstavka 40. člena ZDSS-1.
V vzorčni zadevi kljub izpovedi direktorja, da naj bi šlo za prevzem delavcev v drugo družbo, sodišču ni bila predložena pogodba o prevzemu, saj takšna pogodba očitno ni bila sklenjena. Bistveno pa je, da je šlo za dejanski prevzem večine delavcev tožene stranke v drugo družbo, vendar ne v skladu z določbo 73. člena ZDR, ampak na način, ki ni bil skladen z zakonom (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri drugi družbi ter izposoja delavcev in njihov prehod nazaj na delo k toženi stranki), zaradi česar so redne odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem iz poslovnega razloga nezakonite.
Pravna oseba ne preneha z dnem vpisa začetka likvidacijskega postopka v register, ampak šele takrat, ko se po končanem postopku likvidacije družba izbriše iz registra. Zato je napačno stališče, da je postopek voden zoper neobstoječo pravno osebo, kljub napaki v uvodu sodbe, kjer ni označeno, da je tožena d.d. v likvidaciji. Uvedba postopka likvidacije ne more za nazaj dokazovati obstoja ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, podane delavcem v preteklem letu, niti nima za posledico prenehanja delovnega razmerja delavcem po samem zakonu, kar velja za likvidacijo po določbah ZGD, pa tudi za sodno likvidacijo. Postopek za prenehanje delodajalca pa lahko predstavlja nov razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR (108. člen ZDR oz. 103. člen ZDR, če gre za sodno likvidacijo).
posojilna pogodba - ne ultra alterum tantum - prepoved obrestovanja obresti
Tožeča stranka ni banka ali bančna organizacija in je zato tudi zanjo veljala prepoved obrestovanja obresti do vložitve zahtevka za njihovo plačilo, v tem primeru do vložitve predloga za izvršbo dne 16.2.1999 (400. in 279. člen ZOR). Upoštevati pa je tudi treba, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006, v nadaljevanju ustavna odločba) razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Zato je višje sodišče uporabilo določbo 376. člena OZ. Višje sodišče je upoštevalo, da glavnica ni 1,751.687,00 SIT, saj so v tem znesku tudi že upoštevane kapitalizirane obresti do dne 31.8.1998, ko je tožeča stranka opravila obračun dolga.
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom razveljavilo izvršilni sklep in tožbo zavrglo, ker je po ugovoru tožene stranke ugotovilo, da se spor nanaša na terjatev, temelječo na pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, s katero sta pogodbeni stranki dogovorili arbitražno reševanje sporov iz te pogodbe. Vendar pa je tožeča stranka navajala, da gre za manjkajoča dela in ne za dela, za katera je bila sklenjena sporna pogodba. Čim pa je tako, tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek na drugi dejanski in pravni podlagi in ne na pogodbi.
Glede na to, da je tožeča stranka del zamudnih obresti obračunala kot kapitalizirano glavnico, je od navedenih obresti dovoljeno obrestovanje obresti v skladu z 2. odstavkom 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ustavna odločba namreč v veljavnost 279. člena ZOR-a ne posega. Vendar pa je tudi v teh primerih mogoče zamudne obresti, ki tečejo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, zahtevati in obračunavati le v skladu z 277. členom ZOR. 2. odstavek 279. člena ZOR namreč določa, da je mogoče zamudne obresti zahtevati le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek. Odkazuje torej na uporabo 277. člena ZOR. Navedeno pa pomeni, da lahko procesne obresti tečejo le v skladu z zgoraj navedenimi predpisi, torej 376. členom OZ, dokler neplačane obresti ne dosežejo glavnico, to je v konkretnem primeru do zneska 216.538,51 SIT oziroma zdaj 903,60 evrov.
Četudi pogodba ni (ne bi bila) razdrta, pa ima kupec v primerih iz 47. in 48. člena Konvencije Združenih narodov o pogodbah v mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) pravico do odškodnine, če mu prodajalec ne izpolni svoje pogodbene obveznosti v dodatnem roku (47. člen), kot tudi v primeru, če prodajalec po poteku roka za dobavo na svoje stroške odpravi neizpolnitev svojih obveznosti (48. člen). Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka pred uveljavljanjem odškodninskega zahtevka toženi stranki dala dodaten rok za dobavo črpalk, pa te svoje obveznosti tožena stranka doslej še ni izpolnila, ima tožeča stranka pravico do povračila škode, ki ji je zaradi protipogodbenega ravnanja tožene stranke nastala, na podlagi citiranih določil Dunajske konvencije.
ZOR člen 279, 313, 400, 279, 313, 400. OZ člen 376, 376.
posojilna pogodba - ne ultra alterum tantum - prepoved obrestovanja obresti
Tožeča stranka ni banka ali bančna organizacija in je zato tudi zanjo veljala prepoved obrestovanja obresti do vložitve zahtevka za njihovo plačilo, v tem primeru do vložitve predloga za izvršbo dne 16.2.1999 (400. in 279. člen ZOR). Upoštevati pa je tudi treba, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006, v nadaljevanju ustavna odločba) razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Zato je višje sodišče uporabilo določbo 376. člena OZ. Višje sodišče je upoštevalo, da glavnica ni 1,751.687,00 SIT, saj so v tem znesku tudi že upoštevane kapitalizirane obresti do dne 31.8.1998, ko je tožeča stranka opravila obračun dolga.
ZNP člen 1, 1/2, 97, 1, 1/2, 97. ZPVAS člen 10, 10.
vrsta postopka - pravdni postopek - odškodnina članom agrarne skupnosti
O zahtevkih za odškodnino članov agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, se odloča v pravdnem postopku.
Tožnik je pritožbo vložil zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o zahtevku po tožbi in po nasprotni tožbi, z odločitvijo o obeh zahtevkih pa je tožnik propadel. Ker je tožnik izpodbijal odločitev prvostopenjskega sodišča tako glede odločitve po tožbi kot glede odločitve po nasprotni tožbi, je dolžan plačati sodno takso tako, kot da bi bilo o vsakem zahtevku odločeno posebej, tj. z dvema sodnima odločbama - torej za vsak zahtevek glede na vrednost spornega predmete (ker gre za pritožbo, dvojno vrednost) ter, ob dejstvu, da taksa ni bila plačana pravočasno, pa tudi dvojne stroške opominjanja.
Glede na to, da je tožeča stranka del zamudnih obresti obračunala kot kapitalizirano glavnico, je od navedenih obresti dovoljeno obrestovanje obresti v skladu z 2. odstavkom 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ustavna odločba namreč v veljavnost 279. člena ZOR-a ne posega. Vendar pa je tudi v teh primerih mogoče zamudne obresti, ki tečejo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, zahtevati in obračunavati le v skladu z 277. členom ZOR. 2. odstavek 279. člena ZOR namreč določa, da je mogoče zamudne obresti zahtevati le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek. Odkazuje torej na uporabo 277. člena ZOR. Navedeno pa pomeni, da lahko procesne obresti tečejo le v skladu z zgoraj navedenimi predpisi, torej 376. členom OZ, dokler neplačane obresti ne dosežejo glavnico, to je v konkretnem primeru do zneska 216.538,51 SIT oziroma zdaj 903,60 evrov.
Smisel določbe 5. točke 1. odstavka 67. člena ZIZ o pravici do vračila preveč plačanega zneska dolžniku, je namreč odprava napak, do katerih lahko pride v izvršilnem postopku, ko iz različnih razlogov pride do preplačila dolga oziroma do prejema izpolnitve, ki presega terjatev upnika. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, saj upnica ni prejela več, kot ji je bilo priznano z izvršilnim naslovom.
Upnik je dolžan v predlogu za nadaljevanje izvršbe proti delodajalcu natančno opredeliti višino dolžnikove obveznosti. Delodajalec odgovarja le za poravnavo tistih zneskov, ki niso bili odtegnjeni in izplačani po sklepu o izvršbi. Dolžnikov delodajalec je dolžan upniku posredovati podatke o dolžnikovi plači.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 96, 96/1, 100. Kolektivna pogodba dejavnosti kmetijstva in živilske industrije Slovenije člen 18.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kriteriji za določitev presežnih delavcev
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita, čeprav je tožena stranka pri ugotavljanju presežnih delavcev po dogovoru s sindikatom upoštevala drugačen vrstni red kriterijev, kot je določen s kolektivno pogodbo.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - utemeljenost odpovednega razloga - sprememba delodajalca - prevzem
Delavci, ki z ozirom na določbo 73. člena ZDR preidejo od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika, uživajo posebno varstvo pred spremembo njihovih pravic in obveznosti pri delodajalcu prevzemniku glede na dogovorjene pravice in obveznosti pri delodajalcu prenosniku. Ker je med te delavce spadal tudi tožnik, tožena stranka varovalnih določb ni mogla obiti s tem, da mu je po predhodnih neuspelih dogovarjanjih o znižanju njegove plače, podala dve redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi pavšalnega zatrjevanja o reorganizaciji.
Dejstvo, da delavec ne pristane na znižanje plače, ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi onemogočal nadaljevanje dela.
Četudi pogodba ni (ne bi bila) razdrta, pa ima kupec v primerih iz 47. in 48. člena Konvencije Združenih narodov o pogodbah v mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) pravico do odškodnine, če mu prodajalec ne izpolni svoje pogodbene obveznosti v dodatnem roku (47. člen), kot tudi v primeru, če prodajalec po poteku roka za dobavo na svoje stroške odpravi neizpolnitev svojih obveznosti (48. člen). Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka pred uveljavljanjem odškodninskega zahtevka toženi stranki dala dodaten rok za dobavo črpalk, pa te svoje obveznosti tožena stranka doslej še ni izpolnila, ima tožeča stranka pravico do povračila škode, ki ji je zaradi protipogodbenega ravnanja tožene stranke nastala, na podlagi citiranih določil Dunajske konvencije.
URS člen 22, 25, 22, 25. ZDR člen 73, 73/1, 103, 108, 73, 73/1, 103, 108. ZDSS-1 člen 40, 40/2, 40/5, 40, 40/2, 40/5.
vzorčni postopek - prekinitev postopka - sprememba delodajalca - sprememba navedbe tožene stranke - sklepi procesnega vodstva - dejanski prevzem delavca - postopek likvidacije - postopek prenehanja delodajalca
Kadar je izveden vzorčni postopek po določbah 40. člena ZDSS-1, sodišče po pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku, odloči o zadevah v prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. Pri tem zadostuje, da se sklicuje na pravnomočno odločbo, izdano v vzorčnem postopku, ne da bi obsežno povzemalo njeno obrazložitev. Ureditev t.i. vzorčnega postopka ne pomeni kršitve pravice tožene stranke do enakega varstva pravic, to je kršitve 22. člena Ustave RS oz. nedopustnega posega v osnovne pravice in svoboščine tožene stranke, ki so varovane z Ustavo RS, ker naj bi 40. člen ZDSS-1 pred odločitvijo sodišča o izvedbi vzorčnega postopka in prekinitvijo postopka dajal možnost izjave le tožeči stranki. Namen vzorčnega postopka je pospešitev postopkov oz. zagotovitev bolj smotrne izvedbe postopka (zlasti zato, ker ni potrebno izvajanje istih dokazov v več enakih ali podobnih postopkih), pravice strank do sodelovanja v postopkih pa so v celoti varovane z določbo 2. odstavka 40. člena ZDSS-1, saj se lahko tožniki v drugih, prekinjenih postopkih izjavijo o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, podanem v vzročni zadevi in tedaj opozorijo na morebitne posebnosti v zvezi s svojimi tožbami.
Če zakon ne dopušča pritožbe zoper sklep o prekinitvi postopka, s tem v ničemer ni kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, čeprav je ureditev v specialnem zakonu (ZDSS-1) drugačna od ureditve pravnih sredstev zoper sklepe o prekinitvi postopka po določbah ZPP (211. člen ZPP). Gre le za sklep procesnega vodstva, s katerim se ne posega v pravice strank v postopku, ker je sicer zagotovljeno sodelovanje strank v vzorčnem postopku.
Uveljavljanje pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka oporeka dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku, je v nasprotju z določbo 5. odstavka 40. člena ZDSS-1.
V vzorčni zadevi kljub izpovedi direktorja, da naj bi šlo za prevzem delavcev v drugo družbo, sodišču ni bila predložena pogodba o prevzemu, saj takšna pogodba očitno ni bila sklenjena. Bistveno pa je, da je šlo za dejanski prevzem večine delavcev tožene stranke v drugo družbo, vendar ne v skladu z določbo 73. člena ZDR, ampak na način, ki ni bil skladen z zakonom (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri drugi družbi ter izposoja delavcev in njihov prehod nazaj na delo k toženi stranki), zaradi česar so redne odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem iz poslovnega razloga nezakonite.
Pravna oseba ne preneha z dnem vpisa začetka likvidacijskega postopka v register, ampak šele takrat, ko se po končanem postopku likvidacije družba izbriše iz registra. Zato je napačno stališče, da je postopek voden zoper neobstoječo pravno osebo, kljub napaki v uvodu sodbe, kjer ni označeno, da je tožena d.d. v likvidaciji. Uvedba postopka likvidacije ne more za nazaj dokazovati obstoja ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, podane delavcem v preteklem letu, niti nima za posledico prenehanja delovnega razmerja delavcem po samem zakonu, kar velja za likvidacijo po določbah ZGD, pa tudi za sodno likvidacijo. Postopek za prenehanje delodajalca pa lahko predstavlja nov razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR (108. člen ZDR oz. 103. člen ZDR, če gre za sodno likvidacijo).
Tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, velja po 1.1.2002 glede teka zamudnih obresti določba 376. člena OZ. Če so zamudne obresti do 1.1.2002 že dosegle ali presegle glavnico, s 1.1.2002 (torej dnevom uveljavitve 376. člena OZ) nehajo teči.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - utemeljenost odpovednega razloga - sprememba delodajalca - prevzem
Delavci, ki z ozirom na določbo 73. člena ZDR preidejo od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika, uživajo posebno varstvo pred spremembo njihovih pravic in obveznosti pri delodajalcu prevzemniku glede na dogovorjene pravice in obveznosti pri delodajalcu prenosniku. Ker je med te delavce spadal tudi tožnik, tožena stranka varovalnih določb ni mogla obiti s tem, da mu je po predhodnih neuspelih dogovarjanjih o znižanju njegove plače, podala dve redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi pavšalnega zatrjevanja o reorganizaciji.
Dejstvo, da delavec ne pristane na znižanje plače, ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi onemogočal nadaljevanje dela.
Zastavna pravica je akcesorna pravica zato je obstoj terjatve pogoj za obstoj zastavne pravice. Ko terjatev preneha, preneha tudi zastavna pravica. Vendar terjatev z zastaranjem ne preneha, ampak preneha le iztožljivost terjatve. Terjatev postane naturalna, obstoji še naprej, zahtevek pa se lahko uveljavlja le glede tistega dela, ki nudi tudi stvarnopravno varstvo. Uveljavlja se lahko le še stvarnopravna pravica - hipoteka.
Hipoteka preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige. Izbris iz zemljiške knjige je mogoče zahtevati na podlagi določenih pravnih dejstev. ZZK iz leta 1995 je res v 138. členu določal, da se, ne glede na določbe o izbrisu starih hipotek v členih od 105. do 108., po uradni dolžnosti vknjiži izbris hipotek starejših od 25 let. Ta določba je bila umeščena v prehodne določbe ZZK in je bila zato prehodne narave. Veljala je le v času veljavnosti ZZK, izbris pa je praviloma opravilo sodišče ob prvem vpisu v zemljiškoknjižni vložek, kjer je vpisana hipoteka. Glede na to, da je tožnikova hipoteka na celotnem vložku še vedno vpisana, do izbrisa na podlagi navedene določbe ni prišlo. Tega izbrisa tudi ne more napraviti pravdno sodišče v tem postopku na podlagi sedaj že neveljavnega ZZK, kar smiselno predlaga prva toženka.
Prva toženka bi lahko na podlagi 138. člena ali 105. in naslednjih členov ZZK, kadarkoli od uveljavitve ZZK predlagala izbris tožnikove hipoteke, pa tega ni storila. Po SPZ pa hipoteka ugasne tudi s potekom desetih let od dospelosti zavarovane terjatve (to je novost glede na prej veljavni ZTLR). Po uveljavitvi SPZ dne 1.1.2003 bi lahko prva toženka predlagala izbris hipoteke na podlagi navedene določbe, pa tudi tega ni storila. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da hipoteka ni prenehala in da tožnik utemeljeno uveljavlja hipotekarno tožbo.
ZOR člen 185, 185/3, 190, 200, 203, 277, 277/1, 394, 185, 185/3, 190, 200, 203, 277, 277/1, 394. ZPP člen 212, 212.
nevarna stvar - zavarovanje civilne odgovornosti - prostovoljno zavarovanje - odškodnina za nepremoženjsko škodo - valorizacija - tek obresti
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je zadosti utrjeno gradbišče v sferi drugotožene stranke in da je značilnost prostora v katerem drugotožena stranka opravlja svojo dejavnosti, tožnik pa je delal po njenih navodilih, bilo za tožnika, ki je vozil tovorno vozilo s priklopnikom nevarna stvar. Tega ne more ovreči niti dejstvo, da se je pri razkladanju del tovora na eni strani zagozdil in ni zdrsel na tla. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik iz kabine tega ni mogel videti in neutrjen teren tudi zato predstavlja za izvajanje razkladanja nevarno stvar. Neutemeljena je tudi pritožbena graja drugotožene stranke, da je bila škoda povzročena s kopenskim motornim vozilom in je tako njena odgovornost v skladu s splošnimi pogoji izključena. Kakor je že bilo ugotovljeno škoda ni bila povzročena s kamionom (motornim vozilom) ampak je škoda na kamionu in negmotno škodo, ki je nastala tožniku povzročil teren na gradbišču, ki je v danih okoliščinah pomenil nevarno stvar katere imetnik je bila v času nezgode drugotožena stranka.