Ali je stališče Upravnega sodišča RS, da izvršitev nedenarnih obveznosti v upravnih zadevah ne zastara, pravilno in skladno z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS?
dopuščena revizija - javno vodovodno omrežje - odvzem vode iz sistema za oskrbo s pitno vodo - posebna raba - vodno dovoljenje - količina porabljene oziroma izlite vode - urejanje s podzakonskim aktom - zavrnitev revizije
Drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) sicer omogoča vzpostavitev izjeme od splošne zakonske ureditve posebne rabe vode iz javnega vodovodnega omrežja, vendar le v povezavi s količinskim pragom, ki ga določi minister s podzakonskim aktom. Če minister takega akta ne sprejme, te izjeme ni mogoče uporabljati.
Pri tem pa podzakonskega akta iz drugega odstavka 125. člena ZV-1 ni mogoče enačiti s podzakonskim aktom iz petega odstavka 108. člena ZV-1. Tudi slednji se sicer (med drugim) nanaša na določitev količinskih pragov, vendar v specifični situaciji posebne rabe vode na podlagi evidentiranja in zato le v povezavi z nekaterimi, posebej določenimi načini rabe. Zato količinskih pragov, določenih s tem aktom, očitno ni mogoče šteti za prag iz drugega odstavka 125. člena ZV-1, ki se nanaša na vse načine posebne rabe vode iz javnega vodovoda, ki so določeni v prvem odstavku istega člena.
Revidentka, ki pitno vodo iz javnega vodovodnega omrežja uporablja na način in v obsegu, ki pomenita posebno rabo vode, ki ni oskrba s pitno vodo, mora za to rabo pridobiti vodno dovoljenje oziroma vodno pravico. Ker to vodo uporablja za čiščenje manipulacijskih površin tudi ni moža posebna raba vode na podlagi evidentiranja (peti odstavek 108. člena ZV-1).
ZUP člen 226, 293, 293/3. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
odlog upravne izvršbe - zavrženje predloga - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesni sklep - zavrnitev pritožbe
Akt, s katerim je - bodisi vsebinsko bodisi zgolj procesno (kot v obravnavanem primeru) - odločeno o predlogu za odlog upravne izvršbe je torej samo procesni akt in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato se ne more presojati v upravnem sporu.
Izpodbijani sklep prav tako ni sklep, ki ga je dopustno izpodbijati na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep, ki se nanaša le na tek izvršilnega postopka (226. člen Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ne spada.
ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 68, 95, 36, 36/1, 36/1-6. ZIN člen 28.
napačen pravni pouk - ugotovitev ničnosti - odškodninski zahtevek - pristojnost rednega sodišča - ustavitev inšpekcijskega postopka - redna tožba - tožba po 4. členu ZUS-1 - zavrženje tožbe - ni akt po 2. členu ZUS1 - poseg v pravice ali pravne koristi - procesni sklep - pravni interes - prepozna tožba - zavrnitev pritožbe
Stranke lahko zoper sklep s katerim sodišče prve stopnje ugotovi ničnost upravnega akta po 68. členu ZUS-1 vložijo revizijo.
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
Sklep o ustavitvi postopka je procesni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, vendar je tudi za izpodbijanje tega sklepa potreben pravni interes. Tega pa ima le oseba, ki si s tožbo v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ni taka oseba. Uspeh s tožbo bi namreč pritožnika ponovno vzpostavil za inšpekcijskega zavezanca in s tem naslovnika morebitnih obveznosti. Tudi ta postopek pa bi se lahko končal le z ustavitvijo ali z izrekom inšpekcijskega ukrepa.
ena tožba zoper več upravnih aktov - razdružitev tožbe - zavrženje tožbe - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja - izpolnitev naložene obveznosti - zavrnitev pritožbe
Iz izpodbijanega sklepa sicer ni razvidno, da je sodišče prve stopnje pritožnikovi tožbi razdružilo, vendar to ne pomeni, da o tožbi zoper I. točko izreka odločbe MOL ni treba odločiti. Sodišče prve stopnje mora tudi o tej tožbi odločiti, saj je tožnik s tožbo uveljavljal sodno varstvo zoper dva vsebinsko različna upravna akta.
Sklep o ustavitvi postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb ter ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka.
Pravni interes je neločljivo povezan z vsebino odločitve upravnega organa, o kateri je bilo odločeno v izreku spornega akta, in njenem vplivu na strankin pravni položaj.
inšpekcijski ukrep - dvojezični napisi - začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - sorazmernost - zavrnitev pritožbe
Navedbe o nevarnosti poslabšanja odnosov s pripadniki avtohtone italijanske skupnosti se načeloma nanašajo na škodo, ki jo je zaradi njene narave praktično nemogoče vnaprej podrobneje konkretizirati. To še ne pomeni, da grožnja take škode sploh ne bi mogla pomeniti razloga za izdajo začasne odredbe. Vendar pa pritožničine navedbe ne presegajo povsem posplošenega zatrjevanja. Iz njih res izhaja možnost "nezadovoljstva in razočaranja", ki je načeloma ustrezno izkazana z dopisom predstavnice skupnosti, vendar ta možnost sama po sebi še ne pomeni nastanka zatrjevane škode.
Nevarnost težko popravljive škode je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, načelo sorazmernosti pa pomeni le njegov korektiv, kar po mnenju Vrhovnega sodišča jasno izhaja tudi iz besedila 32. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno in zakonito, ko po ugotovitvi, da temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, ni presojalo sorazmernosti morebitne - neizdane - začasne odredbe in njenega vpliva na javno korist.
delodajalec kot porabnik proračunskih sredstev - zakonitost izplačila - dodatek k plači - inšpekcijski nadzor - zapisnik - odprava nepravilnosti - upravna inšpekcija - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Zapisnik, izdan v okviru upravne inšpekcije, o izvajanju ukrepov (v zvezi z odločitvijo o ugovoru, ki postane njegov del) ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, niti ne posega v pravni položaj pritožnice.
Ali je sodišče v konkretnem primeru pri uporabi prvega odstavka 5. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb materialnopravno pravilno napolnilo termin "oglaševanje prodaje"?
Sklep o ustavitvi postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb ter ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka.
Opozorilo je sicer ukrep inšpektorja kot oblastvenega organa, vendar ga inšpektor izreče med inšpekcijskim postopkom, če oceni, da je tak ukrep zadosten. Izrek opozorila torej ni obvezen, inšpektorjeva ocena zadostnosti tega ukrepa pa temelji na predpostavki, da se zavezanec zaveda protipravnosti svojega ravnanja in nujnosti odprave nepravilnosti, zaradi česar bo ravnanje v postavljenem roku verjetno uskladil z normativno zahtevanim. Opozorilo namreč nima pravne narave dokončne odločbe in nima pravnega učinka izvršljivosti kot ga ima ukrep, ki je zavezancu izrečen z odločbo. To mora inšpektor izdati, če nepravilnosti niso odpravljene v določenem roku, saj mora v takem primeru ukrepe izreči z odločbo.
Zoper dokončne upravne akte, ki posegajo v pravni položaj zavezanca, je (ne glede na njihovo formalno obliko) vedno dopusten upravni spor, pri čemer dopustnost sodnega varstva zoper tak akt ni odvisna od tega, ali se zavezanec ravna v skladu z ukrepom, izrečenim s tem upravnim aktom.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00073855
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. URS člen 26.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - javnopravna odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - odgovornost države za škodo, ki jo povzroči inšpekcijski organ - protipravnost ravnanja - zakonodajna protipravnost - dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v skladu s 26. členom Ustave RS razlaga zakonskih določb o odškodninski odgovornosti javnih uslužbencev, po kateri je, enako kot to velja za sodnike kot funkcionarje sodne veje oblasti, pogoj za odškodninsko odgovornost države za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem dejavnosti upravnega organa povzroči uradna oseba upravnega organa (uradnik), ki to dejavnost (oz. službo) opravlja, kvalificirana protipravnost.
predlog za dopustitev revizije - ukrep tržnega inšpektorja - označitev cene - nepopoln predlog - razlogi sodbe - pravna vprašanja se ne nanašajo na vsebino zadeve in niso bistvena za pravilno in zakonito odločitev - zavrženje predloga
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Dolžnost natančnega in konkretnega opisa zatrjevanega odstopa od sodne prakse oziroma neenotnosti sodne prakse od predlagatelja zahteva, da obrazloži, v čem je podobnost ponujenih primerov z obravnavanim. Bistvo vseh navedenih zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Te zahteve v obravnavani zadevi niso bile spoštovane.
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - vzročna zveza - sporno pravno razmerje - zavrnitev pritožbe - oskrba z vodo
Začasna odredba iz 32. člena ZUS-1 je sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči. Zahteva, naj se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, pomeni tudi, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.
Morebiten ukrep, ki se nanaša na odklop vode za kmetijsko stanovanjski objekt kot celote, namreč ni predmet v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe. Pritožnik pa z ničimer ne pojasni, zakaj je za uporabo kmetijsko stanovanjskega objekta ključna priključitev obravnavanega prizidka (letne kuhinje) na vodo oziroma, kako naj bi prepoved priključitve prizidka na vodovod, ovirala uporabo preostalega dela objekta.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 80, 80/3, 80/3-1. ZPP člen 214, 214/2.
začasna odredba - odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja - prepoved nadaljnje gradnje - delna ugoditev predlogu - neprerekana dejstva - javni interes - ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe - izkazana težko popravljiva škoda - stroški začasne odredbe
Utemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, mimo trditvene podlage strank, raziskovalo dejansko stanje. Tožena stranka namreč pritožničinim dejanskim navedbam iz predloga za izdajo začasne odredbe ni nasprotovala, saj odgovora na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni podala. V takem primeru se skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Navedena določba ZPP od stranke zahteva, da na konkretne navedbe nasprotne stranke odgovori s konkretnimi navedbami, kar v obravnavani zadevi, kot že navedeno, ni podano, saj tožena stranka na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila. Zaradi neprerekanih dejstev pa je bila tudi nadaljnja analiza pritožničinih trditev v izpodbijanem sklepu torej nepotrebna. Neprerekana dejstva se namreč štejejo za dokazana ter se stranka v upravnem sporu pri odločanju o začasni odredbi in tudi v pritožbi zoper odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ni dolžna soočati s sklepanji o dejstvih in okoliščinah, ki jih na lastno pobudo oblikuje sodišče prve stopnje.
Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je dolžno sodišče pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti ugotavljati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka. Vrhovno sodišče poudarja, da sodišče teh dejstev ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti.
Vsebina tožbenega zahtevka ne spada na področje materialnega procesnega vodstva iz prvega odstavka 285. člena Zakona o pravdnem postopku.
Materialno procesno vodstvo se torej nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga v upravnem sporu, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje o neizkazanem pravnem interesu za ta upravni spor. Ker je pritožnik v tožbi predlagal odpravo izpodbijanega sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka (med drugim zato, ker v izreku ni bilo ugotovljeno, da je kršil predpise, je pa to organ navajal v obrazložitvi), bi uspeh s tožbo pritožnika dejansko ponovno vzpostavil za inšpekcijskega zavezanca in s tem naslovnika morebitnih obveznosti. Tudi ta postopek pa bi se lahko končal le z ustavitvijo ali z izrekom inšpekcijskega ukrepa.
Presoja zakonitosti inšpekcijskega ukrepa je bila opravljena že z odločitvijo upravnega organa druge stopnje, ki je pritožnikovii pritožbi ugodil in inšpekcijsko odločbo odpravil, zadevo pa vrnil v ponovni postopek. Zaradi pravnih učinkov odprave inšpekcijske odločbe (ex tunc učinki), ki pomenijo vzpostavitev položaja pred naložitvijo inšpekcijskih ukrepov z upravnim aktom, sodno varstvo ne samo da ni bilo potrebno, to ob odsotnosti upravnega akta, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovih obveznostih inšpekcijskega zavezanca z naložitvijo ukrepov, glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 tudi ne bi bilo dopustno.
V obravnavani zadevi pritožnikov prevzem dodatne količine odpadne embalaže z vidika ponovno odprtega upravnega postopka na prvi stopnji (kot posledice odpravljene inšpekcijske odločbe) ni pomenil drugega kot novo okoliščino, ki jo je moral upravni organ upoštevati pri odločanju, ali je podana kršitev zakona in s tem podlaga za naložitev inšpekcijskih ukrepov pritožniku v ponovljenem postopku. Za to presojo pa ni bistveno, zaradi katerih razlogov je pritožnik prevzel dodatno odpadno embalažo, in tudi ne, ali je inšpekcijski organ ravnanje razumel kot odpravo kršitve iz inšpekcijske odločbe, čeprav je bila slednja tedaj že odpravljena. Pomembno je, da je zaradi prevzema dodatnih količin po oceni inšpekcijskega organa odpadel razlog za vodenje postopka po uradni dolžnosti z namenom varstva javnega interesa, ki se v inšpekcijskih postopkih uresničuje z izrekanjem ukrepov za odpravo protipravnega stanja
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00067715
ZUS-1 člen 2, 4, 5, 17, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 142, 142/1, 226.
zavržena tožba - ni upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - sklep procesne narave - tožba po 4. členu ZUS-1 - zavrnitev pritožbe
Sklep, s katerim je tretji osebi priznan položaj stranskega udeleženca v tujem postopku, je le sklep procesne narave, ki ne uživa samostojnega sodnega varstva po 2. ali 5. členu ZUS-1.
V primeru, ko procesne predpostavke za redni upravni spor niso podane, to ne pomeni, da bi se lahko vodil subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - MEDIJSKO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VS00063924
ZAvMS člen 39. ZUS-1 člen 32, 32/2.
začasna odredba - televizijska oddaja - javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti - svoboda izražanja - zavrnitev izdaje začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče tako sicer pritrjuje pritožnici, da je z odločbo toženke nedvomno prišlo do posega v pravico do svobode izražanja, kar je smiselno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa gre v obravnavani zadevi za poseg, ki ga izrecno predvideva jasna in nedvoumna zakonska določba in pomeni bistvo inšpekcijskega postopka, ki se nanaša prav na medijske vsebine. Zatrjevana škoda je torej v določenem obsegu pravno dopustna, predmet spora – in s tem tudi odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe – pa ni zgolj dovoljenost oziroma zakonitost posega samega po sebi, temveč tudi njegova sorazmernost oziroma uravnoteženost z varovanimi ustavnimi pravicami. Pri tem je prvo ravnoteženje med temi pravicami opravil že zakonodajalec, saj bi v primeru, če bi obravnavani poseg že sam po sebi pomenil kritičen poseg v pravico do svobode izražanja, lahko že z zakonom določil, da ima vložitev tožbe v upravnem sporu zoper takšno odločbo suspenzivni učinek. To pomeni, da bi pritožnica morala navesti, zakaj in v čem konkretni poseg presega pravno dopustno škodo oziroma ali je zavarovana dobrina tudi v času do zaključka upravnega spora prizadeta v nesorazmerju s pravno dopustno škodo. Take navedbe pa so tako v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot v pritožbi povsem izostale. Zgolj pritožničina trditev, da kakršenkoli poseg v pravico do svobode izražanja pomeni težko popravljivo škodo, ne pomeni dejanskega izkazovanja take škode.
Podobno velja tudi za pritožničine navedbe o tem, da naj bi umik spornega dela televizijske oddaje iz medijev pritožnice, kot tudi sprejem smernic in navodil, seznanjanje novinarjev, voditeljev in ostalih zaposlenih, kot tudi gledalcev, vsi skupaj in vsak zase, tudi v primeru morebitnega uspeha v upravnem sporu hromil novinarsko delo, omejeval svobodo izražanja in ustvarjal t. i. zastraševalni učinek (chilling effect). Ker gre v tem primeru smiselno za bodočo škodo, bi morala pritožnica konkretneje navesti okoliščine, s katerimi bi utemeljila, da grozeča škoda pomeni poseg v njeno dejavnost, ki bi jo pomembno prizadel. Kot že rečeno, bi šele s takimi navedbami izkazala, da je grozeča škoda predvidljiva, pričakovana in predvsem težko popravljiva.
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje in ne spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Inšpekcijski postopek je namenjen varovanju javnega interesa, zato je s tako odločitvijo presojen obstoj javnega interesa za vodenje oziroma nadaljevanje inšpekcijskega postopka in ni odločeno o zahtevi ali interesu stranke ali stranskega udeleženca za nadaljevanje tega postopka. Stranski udeleženec nima pravnega interesa, da bi v zvezi s tem sklepom utemeljeval, da bi se moral javni interes ugotoviti oziroma opredeliti drugače, saj inšpekcijski postopek ni namenjen reševanju sporov med strankama.
GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00059783
ZUS-1 člen 32.
začasna odredba - ugoditev pritožbi - izkazana težko popravljiva škoda - športni dosežki - športni objekt - alpinizem - odstranitev objekta - inšpekcijski ukrep
Pritožnik je po presoji Vrhovnega sodišča izkazal težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala zaradi nezmožnosti uporabe sporne plezalne stene, saj je zatrjevano škodo utemeljil s posledicami, ki bi ga prizadele pri uresničevanju bistvenih vidikov njegovega življenja in dela, torej njegovega nadaljnjega športnega udejstvovanja.
začasna odredba ZUS-1 - neizkazana težko popravljiva škoda - ireverzibilna škoda - trditveno in dokazno breme - splošne navedbe - bodoča škoda
Pritožnica s svojimi navedbami sicer zatrjuje nevarnost nastanka škode, vendar pa ne navaja ničesar o tem, zakaj naj bi bila ta škoda težko popravljiva (ali celo nepopravljiva, kot trdi pritožnica), saj splošne trditve o ireverzibilnosti odstranitve panojev ne konkretizira z navedbo nobenih pravnih ali dejanskih okoliščin, ki bi ji v primeru uspeha v upravnem sporu preprečevale njihovo ponovno postavitev.
Odsotnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih – v tem primeru o okoliščinah, zaradi katerih bi bila zatrjevana škoda težko popravljiva – tudi ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov oziroma z materialnim procesnim vodstvom, saj bi sodišče v takem primeru samo nadomestilo manjkajoče navedbe strank.