V obravnavani zadevi vročilnica ni bila izdelana, temveč je bilo toženi stranki kot dokaz o vročitvi posredovano obvestilo o vročitvi, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo ugotovitev, da je bilo 19. 9. 2025 v poštnem predalčniku na naslovu pritožničinega pooblaščenca puščeno sporočilo, kje se pisanje nahaja, z opozorilom, da ga mora prevzeti v petnajstih dneh, sicer velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Tako obvestilo res ni javna listina, a to samo po sebi ne jemlje dokazne vrednosti takemu obvestilu vročevalca, saj se lahko tako tožena stranka kot sodišče ob odsotnosti prepričljivih nasprotnih dokazov opre na navedeno listino kot na dokaz o pravilni izvedbi vročitve.
Zaznamba spora je usmerjena v varovanje obstoječih lastniških struktur oziroma želi tožencu po vloženi tožbi preprečiti pravno veljavno odsvojitev ali obremenitev.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo poštenega tretjega varuje le v tem, da se lahko zanese na pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, ne pa tudi na pravna dejstva.
Nelegalna gradnja obstaja neodvisno od spora (o lastninski pravici), vpis takšne zaznambe pa ima zgolj deklaratorni učinek. Kasnejši vpis nelegalne gradnje v morebitna tožnikova lastninska upravičenja ne posega.
Po naravi in namenu ureditve zaznambe spora in ureditve zaznambe neskladne gradnje se pravno pravilo tretjega odstavka 81. člena ZZK-1 ne nanaša na primer zaznambe neskladne gradnje.
ZVPot sicer precej podrobno ureja oglaševanje, vendar tega pojma izrecno ne opredeljuje. Ker pa je bila s tem zakonom v slovenski pravni red med drugim prenesena Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje (8. točka 1. a člena ZVPot), je treba pri razlagi pojma "oglaševanje prodaje" iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES upoštevati opredelitev iz 2. člena te direktive. Po tej opredelitvi je oglaševanje kakršnakoli oblika predstavitve v zvezi s trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo, katere namen je spodbujanje prodaje blaga ali storitev, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi. V bistvenem enako opredelitev oglaševanja vsebujeta tudi zdaj veljavna ZVPot-1 in Direktiva 2006/114/ES.
Ta opredelitev vzpostavlja jasno razmejitev med oglaševanjem in golim obveščanjem javnosti, na kakršno se sklicuje revidentka: bistveni element oglaševanja je spodbujanje prodaje. Vrhovno sodišče se zato strinja s presojo Upravnega sodišča, da dejanske okoliščine, ki kažejo na usmerjenost v prodajni proces oziroma njegovo spodbujanje, pomenijo, da gre za oglaševanje. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s presojo, da take okoliščine vsekakor pomeni objava tlorisov z označbo rezerviranih stanovanj in pripis "veselimo se vašega povpraševanja", kar bistveno in očitno presega golo obvestilo javnosti o načrtih investitorja oziroma je značilno za prodajne, torej oglaševalske objave.
Po presoji Vrhovnega sodišča določbe ZVKSES, ki urejajo omejitve oglaševanja, nedopustno ne posegajo v pravico do svobodne gospodarske pobude. Če pravni subjekt prodajo oglašuje v nasprotju z ZVKSES, s tem zmanjšuje pričakovano varstvo potrošnika. Tveganje za kupca obstaja ves čas do izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES. Zaradi tega je nujno posredovanje inšpekcijskih organov. Določba prvega odstavka 5. člena ZVKSES tudi ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude v smislu nekonkurenčnosti, saj za vse gospodarske subjekte veljajo enaka pravila: oglaševanje prodaje je do izpolnitve zakonskih pogojev prepovedano.
Drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) sicer omogoča vzpostavitev izjeme od splošne zakonske ureditve posebne rabe vode iz javnega vodovodnega omrežja, vendar le v povezavi s količinskim pragom, ki ga določi minister s podzakonskim aktom. Če minister takega akta ne sprejme, te izjeme ni mogoče uporabljati.
Pri tem pa podzakonskega akta iz drugega odstavka 125. člena ZV-1 ni mogoče enačiti s podzakonskim aktom iz petega odstavka 108. člena ZV-1. Tudi slednji se sicer (med drugim) nanaša na določitev količinskih pragov, vendar v specifični situaciji posebne rabe vode na podlagi evidentiranja in zato le v povezavi z nekaterimi, posebej določenimi načini rabe. Zato količinskih pragov, določenih s tem aktom, očitno ni mogoče šteti za prag iz drugega odstavka 125. člena ZV-1, ki se nanaša na vse načine posebne rabe vode iz javnega vodovoda, ki so določeni v prvem odstavku istega člena.
Revidentka, ki pitno vodo iz javnega vodovodnega omrežja uporablja na način in v obsegu, ki pomenita posebno rabo vode, ki ni oskrba s pitno vodo, mora za to rabo pridobiti vodno dovoljenje oziroma vodno pravico. Ker to vodo uporablja za čiščenje manipulacijskih površin tudi ni moža posebna raba vode na podlagi evidentiranja (peti odstavek 108. člena ZV-1).