Iz zatrjevanih dejstev nesporno izhaja, da sta pravdni stranki sklenili gospodarsko pogodbo, ki jo je tožeča stranka v celoti izpolnila, tožena stranka pa računov ni plačala. Tožena stranka je dolžna plačati račune (drugi odstavek 442. člena OZ). Njena dolžnost izpolnitve obveznosti plačila pa izhaja že iz splošne določbe 9. člena OZ, ki določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.
Tožeča stranka je svojo terjatev obrazložila po posameznih postavkah, tožena stranka pa teh zatrjevanih dejstev ni prerekala, zato se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tako ni ravnalo brez kritične presoje, ampak je le sledilo določbam ZPP, ki jih je pravilno uporabilo.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - poškodba glave - posledice škodnega dogodka
Sodišče je pravilno izhajalo iz razmejitve med tistim zmanjšanjem življenjske aktivnosti, ki je tožniku nastalo kot posledica škodnega dogodka (prometne nesreče), in med tistim, ki je bilo pri tožniku kot posledica predhodnih okvar zdravja prisotno že pred samim škodnim dogodkom, ter pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tisto zmanjšanje življenjske aktivnosti (in s tem povezane duševne bolečine), ki je posledica prometne nesreče, ne pa posledica kapi.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka - ugoditev predlogu - sprememba odločbe na drugi stopnji - fikcija vročitve - nepravilna vročitev tožbe - dejansko bivališče - nepravilna vročitev ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje - dejanski prejem pisanja
Fikcije vročitve ni mogoče vzpostaviti na naslovu, na katerem stranka dejansko ne biva. To velja tudi v primeru, ko je stranka prekršila (upravnopravno) dolžnost prijave spremembe stalnega bivališča, naslova za vročanje in odhoda v tujino ter ni poskrbela za možnost vročanja sodnih pošiljk v tujini.
Vročitev tožbe s fikcijo v juniju 2018 ni bila opravljena pravilno. Tožba s prilogami je bila toženki vročena dne 14. 8. 2018, ko jo je dejansko prejela in se seznanila z njeno vsebino. Odgovor na tožbo je vložila dne 22. 8. 2018, torej znotraj zakonsko določenega osemdnevnega roka, zato do zamude roka ni prišlo. Ta ugotovitev pa ima za posledico neutemeljenost toženkinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj je osnovni pogoj za ugoditev takšnemu predlogu prav obstoj strankine zamude.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - STVARNO PRAVO
VSL00022102
ZTLR člen 28, 28/2, 72, 72/1, 72/2. SPZ člen 43, 43/2. ZPP člen 8, 163, 236a, 286b. ODZ paragraf 1500.
priposestvovanje - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - izredno priposestvovanje - dobroverna posest - redno priposestvovanje - zakonita in dobroverna posest - priposestvovalna doba - opravičljiva zmota priposestvovalca - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - dokazno breme - dobra vera - javno dobro - pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev - izvedba dokaza z ogledom - pisna izjava priče - raziskovalna dolžnost - zemljiškoknjižno stanje - zaupanje v zemljiško knjigo - pravica do izbire odvetnika - prosta izbira odvetnika - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča - zloraba pravice - stroški postopka
Zgolj dolgotrajna uporaba za priposestvovanje ne zadostuje. Posestnik mora na podlagi konkretnih okoliščin utemeljeno sklepati, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice.
Pridobitelj mora biti dobroveren, kar pomeni, da ima določeno raziskovalno dolžnost. Ta navadno zahteva, da se pozanima, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Če posest ni jasno vidna, raziskovalna dolžnost ne obstaja in se tretji lahko zanaša zgolj na zemljiško knjigo.
Glede na načelo proste izbire odvetnika se priznavajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je izbira nerazumna ali gre za zlorabo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00021933
OZ člen 75, 131, 131/1, 768. ZOdv člen 12.
odškodninska odgovornost odvetnika - mandatno razmerje med stranko in odvetnikom - pravno svetovanje - pooblastilno razmerje - protipravnost ravnanja - prenehanje mandatnega razmerja - trajanje mandata - odpoved pooblastila - vzročna zveza - kršitev mandatne pogodbe - zastaranje odškodninske terjatve iz kršitve mandatne pogodbe
Kadar je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, mora slednjega na to opozoriti in zahtevati nova navodila. Odvetnik je ravnal korektno, ko je tožnici predstavil svoje stališče glede zastaranja odškodninskega zahtevka, nato pa je prišlo do njunega razhoda, prevzema dokumentacije in odpovedi (oziroma morebiti preklica) pooblastilnega razmerja. V skladu z 12. členom Zakona o odvetništvu lahko stranka pooblastilo v vsakem času prekliče, odvetnik pa ga lahko ob vsakem času odpove, zato takšnega ravnanja tudi ni mogoče šteti kot nedopustnega. Ker pooblastilnega razmerja torej ni bilo več, odvetnikova nevložitev tožbe zoper odvetnico B. in odgovornostno zavarovalnico ne predstavlja kršitve dolžnosti iz mandatne pogodbe ali pravil odvetniške stroke oziroma etike.
Skladno z razpravnim načelom je sodišče v pravdnem postopku vezano na dokazno ponudbo pravdnih strank (7. člen ZPP). Neumesten je zato pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo toženke in priče D. S., saj toženka izvedbe teh dokazov ni predlagala. Poleg tega se brez opravičila ni odzvala niti vabilu na glavno obravnavo, s čimer je sama onemogočila svoje zaslišanje.
Ker izdana menica ni bila indosirana, ni postala abstraktna; kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom. Ker je menična obveznost ostala kavzalna (vezana na temeljni posel), je tožena stranka ohranila ugovore iz temeljnega posla. V obravnavani zadevi je sporno, ali je - zaradi kavzalnosti - tudi toženčeva menična obveznost postala naturalna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00026849
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3, 192, 192/1. ZKP člen 437, 437/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - spravljanje v podrejen položaj - grožnja - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - upravičeni tožilec
V obtožnem predlogu opisano ravnanje obdolženca, glede na svojo intenzivnost, različne oblike izvršitvenih načinov in trajanje, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini. To kaznivo dejanje je trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem storilec s ponavljajočimi nasilnimi ravnanji (z uporabo fizične sile, grožnjami, psihičnim in ekonomskim nasiljem, zanemarjanjem, poniževanjem, zalezovanjem, omejevanjem svobode gibanja,...) žrtev spravlja v podrejen položaj. V izreku izpodbijanega sklepa opisano ravnanje obdolženca tvori eno kaznivo dejanje in posledično zahteva celostno presojo opisa dejanja in ne le ocene njegovih posamičnih iz opisa dejanja iztrganih delov, ki sami po sebi zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini ne izpolnjujejo, kot je opis dejanja presojalo sodišče prve stopnje.
V izrekih obtožnih predlogov opisano ravnanje obdolženca, glede na njegovo vsebino, trajanje in intenzivnost, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Stališče sodišča prve stopnje, da v opisu dejanja zatrjevane posledice, ki naj bi jih imelo obdolženčevo ravnanje na mladoletnega oškodovanca (vpliv na psihosocialni razvoj, povzročitev stiske in zmedenosti), niso zakonski znak kaznivega dejanja, je sicer točno. Vendar pa v obtožbenih aktih zatrjevan obstoj posledic hkrati potrjuje ogroženost vzgoje, razvoja in zdravja oškodovanca, kar opredeljuje obdolženčevo ravnanje kot kaznivo dejanje in ne zgolj kot prekršek nasilnega in drznega vedenja po 6. členu ZJRM-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021930
ZPP člen 7, 7/1, 7/2, 8. OZ člen 642, 642/1.
dogovor o ceni - fiksna cena - podjemna pogodba - navedba dejstev - ugotavljanje dejstev - zatrjevanje in dokazovanje pomembnih okoliščin
Tožena stranka je navedla, da je tožeča stranka „svoje storitve zaračunavala po višji ceni kot dogovorjeno“, kar pa ne zadošča, saj bi morala za to, da lahko sodišče presoja relevantnost njene obrambe, navesti vsa dejstva v zvezi z dogovorom o ceni storitve. Posledično pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo v potrditev njenih trditev zaslišati B. B., kot direktorja tožene stranke v času nastanka spora. V informativne namene se dokazi pred pravdnim sodiščem ne izvajajo. Če B. B. ve, kakšna fiksna cena je bila dogovorjena, bi to lahko navedla tudi sama tožena stranka. Šele v takem primeru pa bi bilo treba tudi izvesti dokaz z zaslišanjem predlaganih prič in sicer A. A., ki ga je predlagala tožeča stranka in B. B., ki ga je predlagala tožena stranka. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene, saj pritožnica spregleda pomen navajanja relevantnih dejstev. Dokazujejo se namreč zatrjevana dejstva. Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, samo v primerih, ki so določeni v drugem odstavku 7. člena ZPP; za take situacije pa v konkretnem primeru ni šlo.
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3. ZGGLRS člen 36, 36/3, 39, 39/1.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - verjetna izkazanost terjatve - nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena - odtujevanja dolžnikovega premoženja - predhodna odredba - objektivna nevarnost - začasna odredba - subjektivna nevarnost odtujitve premoženja - gospodarjenje z zemljišči - upravljanje z gozdovi
Za izdajo predhodne odredbe zadošča objektivna nevarnost. Zadošča, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri začasni odredbi za zavarovanje denarne terjatve pa mora biti izkazana subjektivna nevarnost, tj. nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Potrebno je torej dolžnikovo aktivno ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočanje ali oteževanje izvršitve denarne terjatve upnika. Takšnega ravnanja tožnica ni izkazala. Slabši ekonomski položaj stranke namreč odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, še ne izkazuje.
Toženec ima za poravnavanje obveznosti iz naslova odškodnin zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja na voljo enak obseg sredstev, kot jih je imel pred uveljavitvijo ZGGLRS, saj se prihodki, ki jih je toženec ustvaril do 1. 7. 2016 nikamor ne prenašajo (glej tretji odstavek 36. člena ZGGLRS). Poleg tega so prihodki, ki jih od 1. 7. 2016 ustvarja družba SiDG, d. o. o., z gospodarjenjem z gozdovi, še naprej prednostno namenjeni za plačilo obveznosti toženca (tretji odstavek 36. člena ZGGLRS), ob tem, da za obveznosti toženca jamči tudi država. Takšna zakonska ureditev ne predstavlja ravnanja toženca, ki bi se lahko subsumiralo pod aktivno ravnanje, zaradi katerega bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00022034
ZGD-1 člen 263, 265.
odškodninska odgovornost poslovodstva - zavarovanje odgovornosti organov vodenja in nadzora družbe - poklicna odgovornost - splošni pogoji za zavarovanje - zavarovalna polica - obseg zavarovanja - vsebina pogodbenega določila - klavzula - obseg zavarovalnega kritja - izključitev zavarovalnega kritja - izključitveni razlog za zavarovalno kritje - izključitvena klavzula - razlaga pojma - sporna določila - nejasno določilo - razlaga spornih določil - pogodbena volja strank - skupen namen pogodbenikov - vodstvo družbe - član uprave - odgovornost članov uprave - vodenje poslov družbe - sklenitev kreditne pogodbe - zavarovanec - zavarovana oseba
Drugi odstavek 263. člena ZGD-1 ureja odškodninsko odgovornost članov organov vodenja ali nadzora delniške družbe, torej tudi članov uprave. Določa, da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog. Naloga članov uprave je vodenje družbe in vodenje poslov. Vodenje poslov lahko prenesejo na nižje ravni organizacije družbe, pri čemer se v tem primeru odgovornost uprave zoži na ustrezno izbiro delavcev, ki prevzamejo naloge, na to, da imajo delavci ustrezna navodila, pa tudi na nadzor nad opravljanjem prenesenih nalog, ne odgovarja pa za ravnanja sodelavcev, saj ti niso njeni izpolnitveni pomočniki.
stečajni postopek - soglasje sodišča k uresničitvi odstopne pravice - odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - nedovoljena pritožba - pomanjkanje aktivne procesne legitimacije
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v tem stečajnem postopku ni prijavil terjatve do dolžnika. ZFPPIPP tudi ne določa, da bi imel, poleg upnika, tudi kdo drug pravico vložiti pritožbo proti sklepu sodišča o izdaji soglasja k uresničitvi odstopne pravice, izdanem v skladu s četrtim odstavkom 267. člena ZFPPIPP. Glede na navedeno pritožnik nima procesne legitimacije za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep.
Ničnost pogodbe je skrajna sankcija, za katero se zahteva obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih bi se ohranitev posla v veljavi upirala občutku pravičnosti ter kršila temeljna načela, na katerih temelji pravni red. Gre za primere, ko sta pogodbenika pri sklenitvi posla zasledovala nedopustne, zavržne cilje. Takšnih okoliščin tožnik ni zatrjeval niti izkazal.
postopek v sporu majhne vrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti
Tožeča stranka svoje terjatve ni dokazala le s svojimi listinami, ampak je predložila račune za obratovalne stroške različnih dobaviteljev, razdelilnik za njihovo plačilo in potrdilo dobaviteljev, da je račune poravnala.
umik tožbe - odločitev o stroških pravdnega postopka - izpolnitev tožbenega zahtevka - izpraznitev in izročitev nepremičnin - potrebnost vložitve tožbe - vročitev vloge - pravica stranke do izjave v postopku
Tožnica v pritožbi z ničemer ne prereka in ne izpodbija dokazno podprtih navedb toženca, da že pred vložitvijo tožbe ni več prebival v hiši, da vanjo ni imel več prostega vstopa, da tam ni mogel bivati, da ni imel možnosti vzeti svojih osebnih stvari, ker ni imel več ključev. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da do umika tožbe ni prišlo zaradi toženčeve prostovoljne izpolnitve tožbenega zahtevka med pravdo.
Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače po določbah 126. do 129. člena ZDR-1, katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi, zato je za tovrstne spore delovno sodišče stvarno pristojno v skladu z določbo točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.
razlastitev - dejanska razlastitev - pravna razlastitev - odškodnina za razlaščeno nepremičnino - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin - odvzem posesti - status zemljišča - status zemljišča pred razlastitvijo - namembnost zemljišča - kmetijsko ali stavbno zemljišče - dejanska namembnost zemljišča - zamuda - nepravdni postopek
Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010 nakazalo več možnosti za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti: 1) povrnitev škode zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka, pri čemer se v primerih, ko za odvzem posesti obstaja javna korist, ta način lahko izkaže za nesorazmernega; 2) povrnitev koristi, ki jo je imel upravičenec ob uporabe nepremičnine v obdobjih od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka in 3) plačilo zamudnih obresti od dejanskega odvzema dalje kot pavšalnega nadomestila za uporabo tujega denarja. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi zavzelo stališče, da lahko sodišče o odmeni za predčasen odvzem nepremičnin v obliki zamudnih obresti od določene odškodnine odloči že v okviru nepravdnega postopka. O drugih dveh možnosti se ni izreklo, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da narava nepravdnega postopka ne omogoča odločanja o civilnopravnih zahtevkih iz naslova splošne odškodninske odgovornosti po OZ ter o povračilnih zahtevkih na temelju 198. člena OZ. Sodišče prve stopnje bo zato v okviru nepravdnega postopka lahko odločalo le o pavšalnem nadomestilu v obliki obresti za čas od dejanskega odvzema do izdaje razlastitvene odločbe.