nerazumljiv izrek sodbe - pravni interes za pritožbo - pravna korist za vložitev pravnih sredstev
Izrek sodbe ni nerazumljiv, saj je povsem jasno, da gre za razveljavitev sklepa o izvršbi in ustavitev postopka glede prve tožnice in ne zoper prvo tožnico. To nenazadnje povsem jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanaša izključno na prvo tožnico.
Ker se pravni položaj drugega tožnika zaradi odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša izključno in zgolj na prvega tožnika, v ničemer ne bi izboljšal, je višje sodišče njegovo pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa za pritožbo zavrglo.
ZKP člen 148, 148/4, 235a. KZ-1 člen 186, 186/1. ZNDM-2 člen 35a, 35b. ZNPPol člen 4, 4/1, 4/1-2.
izločitev dokazov - utemeljeni razlogi za sum - privilegij zoper samoobtožbo - prikriti preiskovalni ukrepi - tajni podatki - odveza varovanja zaupnosti - pravica do predlaganja in izvedbe razbremenilnih dokazov
Policisti SENDM so opravljali naloge po 4. členu ZNPPol, za kar so imeli pooblastila po ZNDM-2 in vsa pooblastila, ki jih dajeta ZNPPol in ZKP. Policisti so imeli za svoje ravnanje pooblastilo v 35.a in 35.b členu ZNDM-2, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve. Glede na povedano sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da namen zaustavitve policistov SENDM ni bil v izogibanju kazensko pravnih jamstev kot to očitajo pritožniki, pač pa so policisti SENDM imeli pooblastilo za svoje ravnanje v določbah ZKP, ZNPPol in ZNDM. Ukrepanje policistov SENDM v predkazenskem postopku se tudi po presoji pritožbenega sodišča izkaže kot zakonito, zaradi česar sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da ob opisanem postopku zaustavitve vozila, ki ga je vozil obtoženi, in ob izvedenem postopku na podlagi 35.a in 35.b člena ZNDM-2 ni bil kršen privilegij zoper samoobtožbo, zato ne gre za nedovoljene dokaze in je bilo pritožbo zagovornikov obtoženca kot neutemeljeno zavrniti.
Pravici stranke, da se v postopku izjavi, odgovarja obveznost sodišča, da se do teh navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi odpredeli.
ureditev meje - sodna ureditev meje - mejni spor - pravica do izjave - vročitev poziva na odgovor
Pri pravem mejnem sporu gre za spor o poteku meje, medtem ko pri mejnem sporu ne gre za spor o poteku meje, saj potek meje ni sporen, pač pa se postavlja vprašanje temelja posebnega pravnega naslova, kot je na primer priposestvovanje in gre torej za klasični lastninskopravni spor. Za mejni spor gre, če obstaja spor o tem, ali neki pas zemljišča spada k eni ali drugi parceli, zanj pa je značilno, da izvira iz nejasnosti o tem, kje meja poteka. Zato je treba posebno pozornost nameniti navedbam udeležencev in ugotoviti, ali je zanje sporen potek meje in je zato prišlo do spornega mejnega prostora ali pa sam potek meje ni sporen, ampak so stranke v sporu glede površine, ki je v nekem delu omejena s sicer nesporno mejo.
ZDR-1 člen 33, 35, 36, 37, 84, 109, 109/1.. OZ člen 136, 136/1, 136/2.. KZ-1 člen 29.. ZPP člen 348.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - prištevnost - alkoholiziranost na delovnem mestu - huda malomarnost - actio libera in causa
Raziskovanje, ali je imela tožnica res posebej tehten razlog za opijanje, bi težko privedlo do zaključka o izključitvi krivde oziroma hude malomarnosti. Navedene okoliščine bi utegnile biti relevantne za uporabo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 - za presojo, ali je bila nujna najstrožja sankcija takojšnjega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica pa niti ni navedla razloga za opijanje niti ni podala kakšnih drugih relevantnih navedb, ki bi jo lahko razbremenile krivde za kršitev delovnih obveznosti. Tožnica je zvečer začela in nadaljevala z nočnim opijanjem, čeprav je imela naslednji dan službo.
Vendar pa pri hudi malomarnosti niti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice ali ne (za to gre pri kazenski obliki (ne)zavestne malomarnosti), temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Tudi zaradi odprave nasprotujočih si ugotovitev sodišča prve stopnje glede vsebine izvedenskega mnenja je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo.
Sankcija za kršitev delovne obveznosti je civilna, zato se glede odgovornosti (razsodnosti) uporabljajo določbe 136. člena OZ, ne pa določbe 29. člena KZ-1, ki sicer na podoben način opredeljuje prištevnost oziroma neprištevnost, bistveno zmanjšano prištevnost (ki izključuje krivdo) ter t.i. pravilo actio libera in causa (da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem podana njegova krivda). Člen 136 OZ pa določa: Kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu (prvi odstavek). Kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje (drugi odstavek). Navedeno pomeni, da tudi, če bi držalo, da je tožnica prišla na delo docela nerazsodna, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, kar pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz izvedenskega mnenja niti ne izhaja, s tem še ne bi bila razbremenjena odgovornosti za svoje ravnanje, saj se je sama spravila v stanje opitosti, ni pa dokazala, da je brez svoje krivde zašla v tako stanje.
Tožnica je bila dolgoletna delavka tožene stranke, zaradi česar ji je bilo pravilno izpolnjevanje obveznosti dobro znano, prav tako pa tudi posledice kršitev obveznosti. Sicer ni bila odvisna od alkohola, da bi bila npr. v tem ovira za pravilno dojemanje izpolnjevanja obveznosti. Zanemarila je skrb, ki se pričakuje od povprečnega človeka. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu ''skupinski habilitator'', na katerem je morala skrbeti za duševno in telesno prizadete varovance, ki so v pretežni meri odvisni od tuje pomoči. Že iz tega jasno izhaja, za kako občutljivo skupino je šlo in kaj se je od tožnice pričakovalo.
Kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1 stori, kdor v izvršbi protipravno izterja več, kot je kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga. Opis dejanja je obdolženki očital prvo izvršitveno obliko, torej da je v izvršbi zavestno izterjala več, kot je bil dolžnik (sedaj oškodovanec) dolžan plačati. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da je obdolženka kot upnica v izvršilnem postopku zoper oškodovanca oziroma dolžnika vložila izvršilni predlog zaradi izterjave preživnine in mu priložila izvršilni naslov – poravnavo Okrožnega sodišča v Celju z dne 6. 5. 2008, opr. št. N 202/2008, pri tem pa vedela, da je z istim oškodovancem 31. 8. 2011 sklenila novo sodno poravnavo, opr. št. N 472/2011, ki jo je zamolčala ter v kateri je bil povsem spremenjen dogovor med staršema o dodelitvi mld. Ž. S. v vzgojo in varstvo, spremenjen preživninski zavezanec in preživninska obveznost, s čimer je bila dejansko prejšnja sodna poravnava z dne 6. 5. 2008 razveljavljena, ji ni mogoče slediti v pritožbenih navedbah, da naj bi šlo zgolj za civilni postopek med upnikom in dolžnikom.
Zoper sodbo višjega sodišča, ki potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ni pritožbe. Res Ustava RS v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih organov. Tožencu ta ustavna pravica ni bila kršena, saj je imel pravico do pritožbe zoper sodbo, izdano v tej zadevi, ki jo je tudi izkoristi in je o njej pristojno sodišče tudi vsebinsko odločalo.
Izbiro socialno varstvenega zavoda, oziroma pogoj iz 6. alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr pa opravi sodišče in ne sodni izvedenec psihiater. Glede na zgoraj obrazloženo je osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr, mogoče sprejeti in tudi premestiti iz psihiatrične bolnišnice le v verificiran varovani oddelek socialno varstvenega zavoda.
tožba na izpraznitev nepremičnine - izpraznitev in izročitev nepremičnin - pravni naslov za bivanje v stanovanju - upravičenje do posesti - najemna pogodba - kupoprodajna pogodba - dokazovanje
Ker sta torej tožnika izključna lastnika sporne nepremičnine, toženec pa je v njej brez veljavnega pravnega naslova, sta tožnika upravičena zahtevati vračilo nepremičnine (92. člen SPZ). Posestnik (v konkretnem primeru toženec) ima pravico odkloniti izročitev stvari lastniku le, če izkaže, da je do posesti upravičen (93. člen SPZ). Tega toženec ni dokazal, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na izpraznitev in izročitev nepremičnine v roku 60 dni pravilno ugodilo.
stranska intervencija - naknadno sosporništvo na aktivni strani - subjektivna sprememba tožbe na aktivni strani - zavrženje nedovoljene pritožbe - napačen pravni pouk
Kadar gre za naknadno sosporništvo na aktivni strani, soglasje tožene stranke ni potrebno. Novejša sodna praksa je zavzela stališče, da sodišče o dopustnosti naknadnega sosporništva na aktivni strani tudi ni dolžno odločiti s sklepom. Še več, morebitnega toženčevega nasprotovanja sodišče ne more suplirati s svojim sklepom, tako kot to lahko stori takrat, kadar toženec nasprotuje objektivni spremembi tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP). Toženec lahko oporeka odločitvi sodišča šele v pritožbi zoper končno odločbo. Ker sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa ne bi smelo izdati, saj za takšno odločitev ni imelo zakonske podlage, je jasno, da takšen sklep ne more imeti nobenega vpliva na procesni položaj in pravice tožene stranke, zato ta nima pravnega interesa za svojo pritožbo. Tožena stranka ob navedenem ni upravičena do vsebinskega obravnavanja pritožbe, čeprav je upoštevala pravni pouk, s katerim je sodišče prve stopnje opremilo svoj sklep. Z napačnim pravnim poukom namreč stranki ni mogoče dati pravice, ki je zakon ne predvideva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00020824
SPZ člen 116, 116/1, 116/1-1. ZPP člen 451, 452, 453.
gospodarski spor majhne vrednosti - etažna lastnina - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - ključ delitve stroškov - posel izrednega upravljanja - pogodba o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov - sklepčnost - odločanje - soglasje vseh etažnih lastnikov - trditveno breme - prepozne navedbe - višina tožbenega zahtevka - konkretizacija
Predpisane vsebine pogodbe o medsebojnih razmerjih iz 116. člena SPZ se v osnovi delijo na dva vsebinska sklopa: določbe, ki konkretizirajo splošne pravice in dolžnosti etažnih lastnikov na njihovih posameznih in skupnih delih, ter določbe, ki odstopajo od zakonske predvidene ureditve in bolj ali manj spreminjajo lastninska upravičenja, določena z zakonom, pri katerih je zato pravnopolitično utemeljeno, da ima vsak od etažnih lastnikov načeloma pravico veta. Sprememba zakonsko predvidenega ključa delitve stroškov tako predstavlja neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov, zato ga je treba šteti kot posel izrednega upravljanja, zanj pa se zahteva soglasje vseh (in ne le večine) etažnih lastnikov. Ker takšno soglasje za sprejem Sporazuma o spremembi akta o ureditvi medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki ni bilo doseženo, sporazum v tej posledici ni uspel derogirati načina delitve stroškov, sprejetega v (prvotnem) Aktu o ureditvi medsebojnih razmerij in njegovi Prilogi št. 1, zato je potrebno slednjega šteti za pravno veljavni in relevantni ključ delitve stroškov.
preprečevanje nasilja v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - trditveno in dokazno breme
Predlagateljici trditev in konkretiziranih navedb o podanem vsiljevanju in zalezovanju nasprotnega udeleženca nista podali, zato ukrepov tudi ni mogoče utemeljiti s prvič v pritožbi podanimi navedbami, da prva predlagateljica živi v strahu, da si ne upa iz šole do avtobusne postaje, da jo je strah, da bi nasprotnega udeleženca srečala, da jo bo zalezoval oziroma celo ugrabil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00020638
ZPP člen 155, 155/1, 236, 236a, 236a/1, 236a/5. ZDDV-1 člen 82. Odvetniška tarifa (2015) člen 39.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - računovodske storitve - vezanost na dejansko stanje - narok za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti - pisna izjava priče - obvezni podatki na računu - potrebni pravdni stroški - nagrada za posvet in konferenco s stranko - nagrada za pregled listin
Glavna obravnava ni obligatorna, zato bi morali pravdni stranki izrecno predlagati izvedbo naroka, česar pa nobena od njiju ni storila.
Ker pisna izjava ni bila dana na poziv ali s soglasjem sodišča, ta ne more biti dokazno enakovredna izjavi, ki jo določa člena 236.a člen ZPP, niti izjavi, ki bi jo predlagana priča podala ob priložnosti neposrednega zaslišanja.
Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da bi morali izdani računi vsebovati tudi zapis obdobij knjiženja, zaradi česar jih je po pritožničinem mnenju potrebno šteti za neustrezne. Obvezne podatke na računu določa 82. člen ZDDV-1 in kot takšno sestavino določa le navedbo količine in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev.