DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00023337
ZDR-1 člen 45.. ZVZD člen 5.. OZ člen 171, 171/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - renta - varno delo - krivdna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - izguba na zaslužku - premoženjska škoda
Pretežni del odgovornosti za nastanek škodnega dogodka je na strani tožene stranke, saj je vso sosledje dogodkov, od nepravilno izvedene kontrole naloženega tovora po opravljenem nakladanju ter do neustrezne priprave na razkladanje, posledica tožnikove nepoučenosti o varnem delu, ki bi ga morala zagotoviti tožena stranka. Glede na to, da je tudi tožnik bil nepreviden pri pripravi na razkladanje, saj se ni izognil preteči nevarnosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik upravičen do sorazmerno zmanjšane odškodnine, pri čemer njegov soprispevek k nastanku škode sodišče ocenjuje z 20 %.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00020609
ZIZ-UPB4 člen 24, 24/1. ZN člen 64. ZUP člen 178, 178/3. OZ člen 190, 201, 417. ZPP člen 337, 337/1.
upravna overitev - pogodba o odstopu terjatve - listina, ki izkazuje prehod obveznosti - nedovoljene pritožbene novote - izvršilni naslov - listina, overjena pri upravni enoti - prehod obveznosti - nedopustna pritožbena novota
Izvršilno sodišče je pri presoji izpolnjenosti prehoda terjatve na drugega upnika vezano izključno na predložene kvalificirane listine iz 24. člena ZIZ, ki morajo imeti enako dokazno moč kot izvršilni naslov. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v tretjem odstavku 178. člena izrecno določa, da je upravna overitev enakovredna notarski overitvi zgolj glede postopkov po tem zakonu. Po ZUP pa postopajo upravni in drugi organi, ko odločajo o upravnih zadevah (1. člen ZUP), v konkretnem primeru pa ne gre za takšno zadevo. Listina, ki je overjena pri Upravni enoti, zato ne predstavlja kvalificirane listine iz 24. člena ZIZ, ki bi bila po dokazni moči enakovredna izvršilnemu naslovu.
ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/7, 168, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 44, 44/4, 44/8, 88. Ustava Republike Slovenije (1974) člen 121, 125.
avtorski sorodna pravica - fonogram - nadomestilo za uporabo fonogramov - plačilo nadomestila - tarifa - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - narava sporazuma - exceptio illegalis - sklenitev pogodbe - nesklenitev pogodbe - prikrajšanje - neodvisnost sodnikov - odstop od prakse Vrhovnega sodišča - utemeljitev odstopa od sodne prakse - samovolja
Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon. Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse. Sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Tudi če je VSRS odločilo drugače, smejo nižja sodišča odstopiti od tako oblikovanih pravnih stališč, če za svojo odločitev ponudijo zadostno utemeljitev. Samovolje tudi ni, če najde sodišče nižje stopnje dodatne razloge, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.
Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.
obnova postopka - nova dejstva in dokazi - priznanje krivde - izvedba dokazov - pravni pouk obdolžencu
Obsojenec je bil tekom postopka ustrezno poučen, da se s priznanjem krivde, ki se ne more preklicati, odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi ter pristane na to, da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije (5. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP), pa je kljub temu krivdo na predobravnavnem naroku priznal ter se s tem med drugim odpovedal podaji lastnega zagovora v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem in zaslišanju računovodkinje, ki je bilo predlagano v obtožnici. Dokazov, ki so bili predlagani že v teku postopka, vendar jih sodišče zaradi obsojenčevega priznanja krivde ni izvedlo, pa ni mogoče šteti za nove.
Upoštevajoč, da je bilo v času sojenja prvostopenjsko sodišče seznanjeno z dejstvom, da je bil obsojeni v postopku osebnega stečaja, pa se kot neutemeljene izkažejo šele v pritožbi zatrjevane navedbe, da vložitev ugovora zoper odpust obveznosti dne 1. 3. 2018 predstavlja novo dejstvo in da obsojenec na predobravnavnem naroku krivde ne bi priznal, v kolikor bi takrat vedel, da mu zaradi priznanja krivde, kasneje v postopku odpusta obveznosti znotraj postopka osebnega stečaja, obveznosti ne bodo odpuščene.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved (39. člen ZDR-1), zaradi česar je toženki nastala gospodarska škoda. Tožena stranka namreč v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazala, da je tožnik opravljal konkurenčno dejavnost, prav tako ni navedla zneska nastala škode niti ni dokazala vzročne zveze med nastalo škodo in tožnikovim protipravnim ravnanjem, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Morebitno škodo mora delodajalec uveljavljati od delavca v posebnem postopku, navedeno pa ne more biti razlog za neizplačilo plač, kot zmotno meni pritožba.
Pri tožniku do izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je pri njem še vedno podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo ob že omenjenih stvarnih razbremenitvah. Ker ni izkazanega poslabšanja zdravstvenega stanja ni dejanske podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na temelju 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 in posledično niti pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZDR-1 člen 126.. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (2005) člen 126.
plača - direktor - delovna uspešnost - povečan obseg dela - nadurno delo
Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju v 7. členu določa, da direktorji niso upravičeni do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času, hkrati pa lahko direktorji javnih zavodov opravljajo tudi delo v svojem osnovnem poklicu, izjemoma s soglasjem pristojnega ministrstva opravljajo tudi delo preko polnega delovnega časa, če je takšno delo nujno potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti. Pritožnica ni upravičena do izplačila, saj soglasje ministrstva ni bilo izdano, hkrati pa v postopku tudi ni navajala kdaj naj bi nadure dejansko opravila. Ugotovljeno je bilo tudi, da pritožnica ni opravljala delo v svojem osnovnem poklicu, delala v dežurstvu in stalni pripravljenosti.
denarna socialna pomoč - vračilo izplačanih sredstev - preplačilo
Glede na to, da je tožnici Center za socialno delo A. na novo priznal nižji znesek denarne socialne pomoči, kot ji je bila priznana prvotno, z sporno odločbo, je prišlo do preplačila, katerega je tožnica dolžna vrniti toženi stranki. Za drugačno odločitev sodišče nima podlage, ne glede na to, da je tožnica vložila na pristojno ministrstvo vlogo za odpis dolga. Za drugačno odločitev pa tudi niso podani razlogi, na podlagi ostalih tožničinih pritožbenih navedb, da tega denarja nima več, ker si je denar morala sposoditi in da sedaj prejema samo delno nadomestilo ter malo denarne socialne pomoči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00021483
KZ-1 člen 230, 230/1. ZKP člen 18, 18/1, 445.
kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - subjektivni znaki kaznivega dejanja - preslepitev - direktni naklep - načelo proste presoje dokazov - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - obvestilo o seji pritožbenega sodišča - presoja dejanskega stanja
Pritožbeno sodišče je po skrbni presoji ocenilo, da navzočnost strank za razjasnitev stvari v obravnavani zadevi ni potrebna, saj predlagatelji niso v ničemer pojasnili njihovega morebitnega prispevka pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj.
V obravnavanem predsodnem postopku je bilo sicer pravilno ugotovljeno, da se dejansko stanje glede zavarovalne dobe, ki jo je pokojni dopolnil pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ni spremenilo. Vendar pa sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da se je spremenila pravna podlaga, saj je 1. 1. 2013 začel veljati ZPIZ‑2. Čeprav ZPIZ-2 v odnosu na ZPIZ-1 zaostruje pogoje za vdovsko pokojnino tako na strani umrlega zavarovanca, kot zavarovanih družinskih članov, za pritožbeno rešitev zadeve to ni odločilno. Navedena pravna in dejanska vprašanja, vključno zaradi zatrjevanja slabšega zdravstvenega stanja bo v ponovljenem upravnem postopku razčistila in se do njih vsebinsko opredelila tožena stranka.
terjatev iz zavarovalne pogodbe - zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb - začetek teka zastaranja - zavarovanje pred odgovornostjo - razlaga materialnega prava - pretrganje zastaranja - obvestitev drugega o pravdi
Obligacijski zakonik v 357. členu določa zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah, pri čemer je v četrtem odstavku posebej določen začetek teka zastaranja pri zavarovanju pred odgovornostjo, kadar oškodovanec zahteva odškodnino neposredno od zavarovanca ali jo od njega dobi. Zastaranje terjatve zavarovanca proti zavarovalnici začne teči od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino od zavarovanca, oziroma ko mu je zavarovanec škodo povrnil.
Tako iz pisno podanega izvedenskega mnenja kot tudi iz izpovedi obeh zaslišanih izvedencev izhaja ugotovitev, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, in da torej niso izpolnjeni pogoji določeni v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 za ugotovitev invalidnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00032961
KZ-1 člen 175, 175/1, 175/3, 186, 186/1. ZKP točka 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3. URS člen 22.
podaljšanje pripora - zloraba prostitucije - izkoriščanje prostitucije - ogrožanje zdravja drugih - trgovina z ljudmi - varščina kot nadomestilo za pripor - obrazložitev sklepa o priporu - obstoj utemeljenega suma - zaračunavanje vstopnine - zakonski znaki kaznivega dejanja - podrejen položaj - združba - izračun premoženjske koristi - sorazmernost pripora - neogibnost pripora - ogrožanje zdravja in premoženja - zmanjšana kriminalna količina - trajanje kazenskega postopka - begosumnost - ponovitvena nevarnost - koristoljubnost
Kadar zunajobravnavni senat odloča o podaljšanju pripora, mora preizkusiti, ali še vedno obstoji utemeljen sum, da naj bi obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Pri tem mora biti iz obrazložitve sklepa o podaljšanju pripora razvidno, da je sodišče ta preizkus opravilo.
Za izkoriščanje prostitucije gre torej vedno, ko ima storilec od kontinuiranega in utečenega nudenja spolnih storitev drugih oseb proti plačilu, določen zaslužek oziroma finančno korist.
Pri tovrstnem kaznivem dejanju je ogroženo predvsem zdravje ljudi, to je deklet, ki se prostituirajo in posledično koristnikov spolnih uslug. Prav tako je ogroženo premoženje deklet, ki naj bi morala določen del od prostituiranja plačati v obliki vstopnine v klub.
Za očitano kaznivo dejanje zadošča, da osumljeni trguje le z eno osebo.
Pritožbeno sodišče sprejema razloge, zaradi katerih je senat predlog za varščino zavrnil, upoštevaje da je ustrezno presodil, ali varščina ustreza konkretnim okoliščinam obravnavanega primera, to je stopnji begosumnosti, teži dejanja, premoženjskim razmeram obdolženca ter drugim okoliščinam, ki so odvisne od vsakega posameznega primera ter pravilno ocenil, da ponujena varščina ne ustreza teži obdolženčevih dejanj in tudi ni zagotovil, da ta ustreza njegovim premoženjskim razmeram. Zato je ob upoštevanju dejstva, da je osumljeni državljan tuje države, za ponujeno varščino utemeljeno zaključiti, da ne pride v poštev.
Za spremembo tožbe po vročitvi prvotne tožbe v odgovor je potrebna privolitev tožene stranke, tožena stranka pa je spremembi tožbe izrecno nasprotovala niti se ni spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi. Da bi prišlo do spremembe tožbe v postopku, bi torej moralo sodišče prve stopnje spremembo tožbe s sklepom dovoliti, česar pa v predmetni zadevi ni storilo.
Ker je izvedenec tudi po stališču pritožbenega sodišča na sporno vprašanje prepričljivo odgovoril in pojasnil, da do napake, kot jo zatrjuje tožnik, ni prišlo, so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Obdolžencu se očita, da je oškodovancu skušal odvzeti življenje tudi zaradi ljubosumnosti, torej iz dveh med seboj ločenih nagibov. Noben od njiju, ne maščevalnost in ne ljubosumnost, pa po teži ni enakovreden kvalifikatornim izvršitvenim oblikam kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1. Zato ju je mogoče upoštevati le kot okoliščini, pomembni pri odmeri kazni, ni pa ju mogoče uvrstiti med "druge nizkotne nagibe". Z izrekom prvostopne sodbe po obrazloženem kazenski zakon ni bil prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP), temveč v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Opis kaznivega dejanja vsebuje namreč vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00021848
ZPP člen 7, 212. ZFPPIPP-G člen 34, 34/2. ZFPPIPP člen 10, 10/1, 10/2, 10/3, 14, 14/2, 14/2-3, 14/2-3(1), 271, 271/1, 271/1-1, 271/1-2, 271/2, 391, 391/1. OZ člen 564.
pogodba o preužitku - aleatorna pogodba - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - osebni stečaj - obdobje izpodbojnosti - ožje povezane osebe - objektivni pogoj izpodbojnosti - zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika - čista vrednost premoženja - premoženje osebe - vrednost terjatve - trditveno in dokazno breme - insolventnost dolžnika
V postopku osebnega stečaja so torej izpodbojni pravni posli, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro oseb, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, v obdobju zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja, če je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti in če je bil v času sklenitve posla dolžnik insolventen.
Pogodba o preužitku je aleatorna pogodba. Pogodbeni stranki v fazi sklenitve pogodbe ne vesta, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, ker so te odvisne od trenutka smrti preživljanca.
Terjatve, ki jih je preužitkarica v razmerju do prevzemnika premoženja pridobila, ne sodijo med premoženjske terjatve, katerih vrednost bi bila predvidljiva in objektivno določljiva. Njihova vrednost je pomembna s subjektivnega stališča preužitkarice in sicer v zagotovitvi bodoče skrbi za preužitkarico v primeru bolezni in starostne onemoglosti. Teh negotovih bodočih dajatev in storitev, od katerih bi najbrž dolžnica imela osebno korist, pa ni mogoče premoženjsko ovrednotiti v smislu, da bi jih bilo mogoče upoštevati kot dolžnikovo premoženje v postopku osebnega stečaja. Gledano s stališča dolžnikovih upnikov negotove terjatve in storitve osebne narave, ki so predmet pogodbe o preužitku, na dan sklenitve pogodbe o preužitku niso imele prav nobene vrednosti. Pri izpodbijanju pravnega posla v stečaju je bistvena presoja ali se je čista vrednost dolžnikovega premoženja zmanjšala in bodo zato upniki poplačani v manjšem deležu.
Trditveno in dokazno breme, da do zmanjšanja premoženja stečajne dolžnice in manjšega plačila terjatev upnikov zaradi sklenitve pogodbe o preužitku ne bo prišlo, je bilo v obravnavanem primeru na strani tožene stranke. Tožena stranka bi morala trditi in dokazati, da se položaj upnikov zaradi sklenitve izpodbijane pogodbe o preužitku ni poslabšal oziroma da bodo upniki kljub prenosu premoženja na podlagi pogodbe o preužitku poplačani v enakem znesku, kot če do sklenitve te pogodbe ne bi prišlo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00022683
ZDR-1 člen 177, 177/1.
odškodninska odgovornost delavca
Tožeča stranka v zvezi s škodo, ki naj bi ji nastala zaradi višje zavarovalne premije kot posledice sporne prometne nesreče, ne podaja nobenih navedb, iz katerih bi izhajalo, da je toženec to konkretno škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, saj je navedla le, da se je toženec kot voznik tovornega vozila zaletel s tem vozilom in ji s tem povzročil škodo. Zgolj na podlagi dejstva, da se je toženec kot voznik tovornega vozila zaletel, ni mogoče šteti, da je zatrjevana najmanj huda malomarnost, torej skrajna nepazljivost, ki pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00020929
ZFPPIPP člen 308, 309, 310. ZPP člen 13, 13/2, 206, 206/1, 206/1-1.
prekinitev postopka - ugotovitev lastninske pravice - pravno vprašanje - predhodno vprašanje - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka
Pravno vprašanje, ali je tožeča stranka sploh lastnica navedenih nepremičnin, je predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku zaradi ugotovitve neobstoja ločitvene pravice tožene stranke. Zato je edino smotrno, da sodišče prve stopnje ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja obstoja lastninske pravice tožeče stranke na navedenih nepremičninah po 13. členu ZPP, ki je zelo kompleksno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00022247
ZPP člen 13, 13/2, 319, 324, 324/3, 324/4. ZASP člen 5.
avtor - avtorsko delo - predhodno vprašanje - izrek odločbe - pravnomočnost odločitve o predhodnem vprašanju - kršitev načela kontradiktornosti postopka
Predhodno vprašanje ni del tožbenega zahtevka, temveč je le del njegove podlage, zato odločitev o predhodnem vprašanju ni vsebovana v izreku, ampak le v obrazložitvi sodbe. Pravnomočna postane le odločitev o zahtevku (319. člen ZPP), ki je vsebovana v izreku sodbe (324. člen ZPP). Odločitev o predhodnem vprašanju, tako kot vse ostale odločitve sodišča, ki so vsebovane le v obrazložitvi sodbe, pa ne postane pravnomočna. Zato ne veže strank in sodišča v morebitnih kasnejših pravdah glede istega pravnega razmerja ter mora v novi pravdi sodišče predhodno vprašanje ponovno samo rešiti in v ta namen tudi izvesti potrebne dokaze. Sodba kot listinski dokaz lahko služi le za ugotovitev, da je sodišče v neki zadevi že odločilo in kako je odločilo, ne more pa biti dokaz, ki bi bil primeren za ugotovitev, da so dejstva, ki jih je tedaj ugotovilo sodišče, tudi resnična.