ZSKZDČEU-1 člen 10, 10-5, 10-7, 23. KZ člen 111, 111/1, 111/1-2, 112, 112/6, 123, 123/1, 123/2, 213, 213/3.
evropski nalog za prijetje in predajo - predaja zahtevane osebe - pogoji za predajo zahtevane osebe - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe - zastaranje kazenskega pregona - pristojnost slovenskega sodišča - rop
Določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona zahteva presojo ne le zastaranja kazenskega pregona, kot to zatrjuje pritožba, temveč tudi presojo pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru.
spor o pristojnosti - društvo - gospodarski subjekt - gospodarski spor - razmerje med pristojnostjo okrajnega in okrožnega sodišča
Okrajna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR (prvi odstavek 30. člena ZPP). V obravnavanem sporu tožeča stranka zahteva plačilo zneska nižjega od 20.000,00 EUR, kar pomeni, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče. Okrožno sodišče bi bilo pristojno odločati v tem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta le, če bi šlo za gospodarski spor (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP).
predlog za oprostitev plačila sodne takse - predlog za delno oprostitev plačila sodne takse - podredno postavljen predlog za odlog plačila sodnih taks - pravna oseba - predpostavke za oprostitev plačila sodnih taks - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - obstoj premoženja - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - trditveno breme glede nezmožnosti vnovčenja premoženja
Ker iz bilance stanja tožene stranke izhaja, da tožena stranka premoženje, iz katerega bi lahko plačala sodno takso, ima, tožena stranka pa v predlogu ni pojasnila, kako bi unovčitev tega premoženja ogrozila njeno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen predlog za delno oprostitev plačila sodne takse.
Če je želela tožena stranka uspeti s svojim podrednim predlogom za odlog plačila sodne takse, bi morala v predlogu trditi in dokazati, da brez ogrožanja svoje dejavnosti, sodne takse ne zmore plačati v petnajstdnevnem roku za plačilo sodne takse. To pa ji ni uspelo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00021039
SPZ člen 9, 77. ZPP člen 8.
mejni spor - ureditev meje - kriterij močnejše pravice - kriterij zadnje mirne posesti - priposestvovanje - domneva dobre vere - pomanjkljiva dokazna ocena
Ker je od postavitve žičnate ograje v letu 1985, ko predlagateljici oziroma njuni pravni predniki spornega mejnega prostora niso več uživali, do leta 2012, ko je meja postala sporna, preteklo že 27 let, v vsem tem času pa je ta del zemljišča mirno uživala kot svojega prva nasprotna udeleženka (oziroma njeni pravni predniki), pri čemer predlagateljici njene dobre vere nista uspeli izpodbiti, je odločitev sodišča prve stopnje, da mejo uredi po lastninski pravici, pridobljeni na podlagi priposestvovanja, kot močnejši pravici, pravilna.
zahteva za preiskavo - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - povzročitev splošne nevarnosti - nevarna gradnja
V zahtevi za preiskavo opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, saj iz opisa ni razvidno, ali bi ga naj obdolženec storil z aktivnim splošno nevarnim ravnanjem ali z opustitvijo. Ker v opisu dejanja niso povzeti niti abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, pa takšen opis dopušča razlago, da je osumljenec z nepravilno izgradnjo ravnal aktivno z nevarnim dejanjem oziroma sredstvom, in hkrati, da je z nepravilno izgradnjo opustil določena dejanja, ki bi jih sicer moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00021488
ZPP člen 158, 163, 163/7. ZOdv člen 17. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 39, 39-1, 39-2. ZBPP člen 44, 46.
umik tožbe - ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - odmera odvetniških storitev - konferenca s stranko - pregled listin - samostojna storitev odvetnika - dodelitev brezplačne pravne pomoči - odmera pravdnih stroškov - višina zneska - pravna podlaga za odmero - vrnitev plačil v dobro proračuna sodišča
Sodišče prve stopnje je v okvir priznanih pravdnih stroškov tožene stranke nepravilno zajelo stroške za konferenco s stranko po tarifni številki 39/1 Odvetniške tarife (OT) in za pregled listin po tarifni številki 39/2 OT. Obe storitvi sta bili opravljeni v zvezi s sestavo odgovora na tožbo (za potrebe sestave odgovora na tožbo), kar pomeni, da ne gre za samostojni storitvi, temveč za storitvi, ki sta že zajeti v storitvi po tarifni številki 19/1 OT. Tožena stranka zato ni upravičena do povračila stroškov za navedeni storitvi tudi po tarifni številki 39 OT.
Podlago za odmero pravdnih stroškov predstavlja tudi določba petega odstavka 17. člena ZOdv, skladno s katero je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.
stranska intervencija - stranska intervencija v pravdi - pravni interes za intervencijo - intervencijski interes - skupno premoženje - obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - nerazdelna odgovornost zakoncev za prevzete obveznosti - regresni zahtevek
Ob dejanskih ugotovitvah iz izpodbijanega sklepa, da vtoževana terjatev predstavlja obveznost nastalo v zvezi s skupnim premoženjem in da je toženec zakonec predlagateljice intervencije, obstoji njen pravni interes za vstop v pravdo na strani toženca. Zakonca za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata nerazdelno, in sicer tako s skupnim kot tudi s svojim posebnim premoženjem (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). V primeru, če upnik terja plačilo celotnega dolga od enega zakonca, pa ta poravna skupni dolg v večjem obsegu, kot znaša njegov del tega (ta se določi glede na njegov delež na skupnem premoženju), ima zakonec pravico terjati povračilo takšnega presežka od drugega zakonca (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Do drugega zakonca ima torej obligacijski (regresni) zahtevek. Uspeh tožene stranke v tej pravdi je zato nedvomno v predlagateljičinem pravnem interesu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00021931
ZPP člen 359. ZOdvT člen 14, 14/2, 19. ZFPPIPP člen 300, 300/4.
izpodbojni zahtevek - vsebina in način uveljavljanja izpodbojnega zahtevka - prepoved reformatio in peius - kapitalizirane obresti - ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi - nagrada za postopek - nagrada za ponovljen postopek
Zakonska posledica uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka je razveljavitev pravnih učinkov pravnega dejanja (v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno), ne pa razveljavitev pravnega dejanja samega.
Ker je sodišče upoštevalo razveljavljeni del prve sodbe in prijavo terjatve v stečaju (kjer je tožnica prijavila 357.309,83 EUR glavnice in 11.564,44 EUR obresti), kar mora sodišče upoštevati, je tožnici lahko prisodilo le še 340.856,11 EUR glavnice (po razveljavljenem delu prve sodbe) in (v stečaju prijavljenih) 11.564,44 EUR obresti, kar skupaj znaša 352.420,85 EUR. Presežni tožbeni zahtevek v višini 16.453,42 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj glavnica v tolikšni višini zaradi prepovedi reformatio in peius tožnici ne more pripadati, za obresti pa tudi ne gre, saj jih je v stečaju prijavila le v višini 11.564,44 EUR.
Za še eno nagrado za postopek zaradi ponovljenega sojenja v določbah Zakona o odvetniški tarifi ni podlage.
ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1.. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 27.
odločitev o pravdnih stroških - stroški predsodnega postopka
Tožnik ni upravičen do povračila stroškov predsodnega postopka. Predmet pravde je denarna terjatev, za katero velja neposredno sodno varstvo, zato stroški predpravdnega postopka niso potrebni strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožba se glede teh stroškov neutemeljeno sklicuje na 27. člen Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), ki določa predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora, saj ta zakon v času vložitve tožnikovega zahtevka (takrat še na Državno pravobranilstvo RS) v letu 2016 niti še ni veljal. Tudi sicer bo vprašljiva uporaba 27. člena ZDOdv v delovnih sporih, saj po šestem odstavku tega člena določbe glede predhodnega postopka ne veljajo za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00022807
KZ-1-UPB2 člen 211, 211/1.. ZKP-UPB8 člen 358, 358-1, 358-3, 371, 371/1, 371/1-11.
oprostilna kazenska sodba - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih - nasprotja med izrekom in razlogi - kaznivo dejanje goljufije - nejasni razlogi sodbe - dejanje ni kaznivo dejanje - dejanje ni dokazano - zakonski znaki kaznivega dejanja
Povzeti razlogi sodbe, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so si med seboj popolnoma v nasprotju, razlogi pa tudi nasprotujejo njenemu izreku. Najprej je pojasnilo, da je obdolženca oprostilo obtožbe, ker očitano dejanje ni kaznivo dejanje, saj v opisu dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja (1. točka 358. člena ZKP), pri čemer je tudi v izreku sodbe navedena 1. točka 358. člena kot razlog oprostitve, hkrati pa je navedlo, da obdolžencu ni dokazano, da bi storil kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen (3. točka 358. člena ZKP). Razlogi izpodbijane sodbe tako nihajo med obema razlogoma za izrek oprostilne sodbe, zato je takšna obrazložitev sodbe popolnoma nejasna in tudi v nasprotju z njenim izrekom, sodišče prve stopnje pa je s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), kar ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Z dnem 1. 1. 2016 ni prišlo le do dejanskega prenosa, temveč tudi do pravnega prenosa (dela) podjetja in s tem do spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1. V primeru prenosa podjetja ali dela podjetja že na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Zakon za te primere ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku. Glede na zakonsko ureditev in sodno prakso SEU odpovedi pogodb o zaposlitvi delodajalca prenosnika niso bile potrebne in so zato brez pravnega učinka. S 1. 1. 2016 so pravice in obveznosti delavcev voznikov iz delovnih razmerij prešle direktno na novega prevzemnika, tj. na toženo stranko. Prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem. Ker je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. 1. 2016, ko je že bil prevzet k novemu delodajalcu, ta odpoved nima pravnega učinka.
Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na sedmi odstavek 75. člena ZDR-1 o tožnikovi odklonitvi prehoda in dejanskega opravljanja dela pri toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku. Okoliščine glede tožnikovega odklanjanja prehoda k novemu delodajalcu (povezane tudi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 27. 11. 2015) za vprašanje prenosa niso odločilne. Relevantne bi bile v primeru izredne odpovedi s strani dotedanjega delodajalca, za kar pa ni šlo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00021996
ZKP člen 129a, 129a/2, 129a/3, 129a/6. KZ-1 člen 47, 87, 87/1, 87/4.
denarna kazen - način izvršitve denarne kazni - izterjava izrečene denarne kazni - neizterljivost - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - zavrženje predloga
Ker izrečena stranska denarna kazen ni bila plačana v roku, niti je ni bilo mogoče prisilno izterjati, je sodišče skladno z določbo 87. člena KZ-1 določilo kot način izvršitve denarne kazni zapor v trajanju 90 dni, katerega pa ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist. V tem primeru ne gre za izrek kazni, temveč zgolj za določitev načina izvršitve že izrečene kazni. Ker se rok za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora ali denarne kazni iz drugega odstavka 129.a člena ZKP nanaša na pravnomočnost sodbe, s katero je bila kazen izrečena, je predlog, četudi je vložen v 15-dnevnem roku od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila izrečena denarna kazen zaradi neizterljivost spremenjena v kazen zapora, prepozen.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za taksno oprostitev - pravnomočno zavrženje predloga - ponovno odločanje - obročno plačilo - rok za plačilo - domneva o umiku pritožbe
S pravnomočno odločitvijo o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse je bilo dokončno odločeno tudi o eventuelnem obročnem odplačevanju dolžne sodne takse, saj prošnja za oprostitev vsebuje tudi prošnjo za delno oprostitev oz. za obročno odplačevanje in sodišče o tem ne more „ponovno odločati“. Sodno takso bi zato moral prvi toženec plačati najkasneje v roku, ki mu je bil določen v plačilnem nalogu, česar pa ni storil in tega tudi ne trdi. Zato je nastopila posledica, ki jo določa zakon, in sicer domneva, da je pritožbo umaknil.
Tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika, zato je potrebno tovrstne odškodninske zahtevke presojati z uporabo določb o poslovni odškodninski odgovornosti. Povsem pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica prejela tako ustna kot tudi pisna pojasnila o samem posegu, kot tudi o možnih zapletih oziroma komplikacijah pri tovrstnem posegu, da sta oba zdravnika tožnico seznanila z najpogostejšimi pooperativnimi zapleti, med katerimi je tudi motnja okusa. Da tožnica ni bila seznanjena tudi z možnostjo trajne izgube okusa, ter da je ta komplikacija/zaplet redka komplikacija, ki se pojavi v 5%. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci zavarovanke tožene stranke ravnali v danem primeru tako, kot je treba, da so (pravilno) izpolnili svojo pojasnilno dolžnost, da je bila tožnici pred operacijo ušesa dana ustrezna pojasnilna dolžnost glede izvedbe te operacije, saj je bila tožnica seznanjena tudi z rednimi riziki posega, torej tistimi, ki so najpogostejši in tipični za ta poseg, med njimi tudi z možnostjo pooperativnega zapleta v obliki motnje okusa, zaradi redkega pojavljanja komplikacije v obliki trajne izgube okusa, pa ni bilo potrebno, da bi bila tožnica o tej komplikaciji še posebej obveščena.
Ker tožnica ni dokazala, da je bivša tašča njej nakazala svoj denar, toženec pa je dokazal, da je denar, ki ga je dvignil iz tožničinega računa, njegov, ne gre za obogatitev na strani toženca.
Pogodba z dne 29. 12. 2005 v delu, ki se nanaša na 20 parkirnih mest, glede na njeno vsebino in izražen namen pogodbenih strank, dejansko ni predstavljala predpogodbe iz 33. člena OZ, saj so bile v njej že določene obveznosti strank iz glavne pogodbe; obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi (izroči) 20 parkirnih mest na parc. št. 0/1 k.o. ..., kupnina za ta parkirna mesta pa je bila tudi že v celoti plačana.
KZ-1 člen 29, 29/3, 72, 72/1, 328, 328/1. ZMV člen 3, 3/1-17. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 8, 8-10.
zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči - odvzem vozniškega dovoljenja - kršitev kazenskega zakona - kategorije motornih vozil - bistveno zmanjšana prištevnost - nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca
Sodišče prve stopnje je kršilo kazenski zakon, ker v izreku izpodbijane sodbe ni ustrezno določilo vrste motornega vozila, na katerega se nanaša odvzem vozniškega dovoljenja. V skladu s prvim odstavkom 72. člena KZ-1 sme sodišče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Motorno vozilo po Zakonu o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ni samo osebni avtomobil, temveč tudi drugo vozilo, namenjeno vožnji po cesti z močjo lastnega motorja, razen tirnih vozil in koles s pomožnim motorjem (17. točka prvega odstavka 3. člena ZMV). Motorno vozilo je po navedenem zakonu med drugim tudi avtobus, tovorno vozilo, traktor, bivalno vozilo, delovno vozilo, moped (kolo z motorjem), motorno kolo, štirikolo...
OZ člen 149-153, 154, 154/4, 174, 174/1, 179, 186. ZPrCP člen 45, 45/1, 83, 83/7, 84, 84/2.
prometna nesreča - dva škodna dogodka - odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - pešec - višina škode - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - deljiva obveznost
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v tem konkretnem primeru ne gre samo za en škodni dogodek, temveč dejansko za dva škodna dogodka, za dve prometni nesreči, med katerima je dejansko minilo tudi nekaj časa in zato ni mogoče govoriti o hkratnem delovanju dveh motornih vozil, pri tem pa je v prvi prometni nesreči šlo za trk vozila, zavarovanega pri prvotoženi stranki, s tožnikom kot pešcem, v drugi pa za povoženje tožnika, ležečega na cestišču, z vozilom, zavarovanim pri drugotoženi stranki. Posledično je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da iz tega razloga, ker ne gre za (eno) prometno nesrečo, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili, v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo 4. odstavka 154. člena OZ kot podlage za njuno solidarno odgovornost za vso nastalo škodo v škodnem dogodku. Škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi trka zavarovanke prvotožene stranke, izvira iz delovanja njenega vozila, škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi povoženja zavarovanke drugotožene stranke, pa izvira iz delovanja njenega vozila, zato je odškodninsko odgovornost vsake od toženih strank sodišče prve stopnje ob pravilnem materialno pravnem zaključku, da je motorno vozilo nevarna stvar, pravilno presojalo po splošnih pravilih, ki veljajo za objektivno odškodninsko odgovornost, urejena pa so v določili OZ od 149. do 153. člena. Škodo, ki je tožniku nastala v posledici delovanja vsakega od vozil, je bilo, kot je to pokazal dokazni postopek, mogoče tudi v celoti razmejiti, zato v tem konkretnem primeru tudi ni bilo pogojev za uporabo določil 186. člena OZ o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo.
Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.