IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00021996
ZKP člen 129a, 129a/2, 129a/3, 129a/6. KZ-1 člen 47, 87, 87/1, 87/4.
denarna kazen - način izvršitve denarne kazni - izterjava izrečene denarne kazni - neizterljivost - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - zavrženje predloga
Ker izrečena stranska denarna kazen ni bila plačana v roku, niti je ni bilo mogoče prisilno izterjati, je sodišče skladno z določbo 87. člena KZ-1 določilo kot način izvršitve denarne kazni zapor v trajanju 90 dni, katerega pa ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist. V tem primeru ne gre za izrek kazni, temveč zgolj za določitev načina izvršitve že izrečene kazni. Ker se rok za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora ali denarne kazni iz drugega odstavka 129.a člena ZKP nanaša na pravnomočnost sodbe, s katero je bila kazen izrečena, je predlog, četudi je vložen v 15-dnevnem roku od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila izrečena denarna kazen zaradi neizterljivost spremenjena v kazen zapora, prepozen.
Res je med izvršenim plačilom in umikom tožbe poteklo osem mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
Upnik je zaenkrat zastavni upnik, v morebitni bodoči izvršbi bo lahko to ostal ali pa bo izvršilni upnik. V izvršilnem postopku se po poplačilu prednostnih terjatev iz 197. člena ZIZ v skladu s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 198. člena ZIZ poplačajo terjatve, ki so zavarovane z zastavno pravico, terjatve upnikov, na katerih predlog je sodišče dovolilo izvršbo, zemljiški dolg, ter nadomestila za osebne služnosti, stavbne pravice in stvarna bremena, ki s prodajo ugasnejo. Upniki iz prvega odstavka tega člena se poplačajo po vrsti, kot so pridobili zemljiški dolg oziroma zastavno pravico, oziroma po vrstnem redu, kot so bile osebne služnosti, stavbne pravice in stvarna bremena vpisana v zemljiški knjigi. Stroški in obresti za zadnja tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo, določeni v izvršilnem naslovu, imajo isti vrstni red kot glavna terjatev. Na upniku pa je odločitev kdaj bo vložil predlog za izvršbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00021931
ZPP člen 359. ZOdvT člen 14, 14/2, 19. ZFPPIPP člen 300, 300/4.
izpodbojni zahtevek - vsebina in način uveljavljanja izpodbojnega zahtevka - prepoved reformatio in peius - kapitalizirane obresti - ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi - nagrada za postopek - nagrada za ponovljen postopek
Zakonska posledica uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka je razveljavitev pravnih učinkov pravnega dejanja (v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno), ne pa razveljavitev pravnega dejanja samega.
Ker je sodišče upoštevalo razveljavljeni del prve sodbe in prijavo terjatve v stečaju (kjer je tožnica prijavila 357.309,83 EUR glavnice in 11.564,44 EUR obresti), kar mora sodišče upoštevati, je tožnici lahko prisodilo le še 340.856,11 EUR glavnice (po razveljavljenem delu prve sodbe) in (v stečaju prijavljenih) 11.564,44 EUR obresti, kar skupaj znaša 352.420,85 EUR. Presežni tožbeni zahtevek v višini 16.453,42 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj glavnica v tolikšni višini zaradi prepovedi reformatio in peius tožnici ne more pripadati, za obresti pa tudi ne gre, saj jih je v stečaju prijavila le v višini 11.564,44 EUR.
Za še eno nagrado za postopek zaradi ponovljenega sojenja v določbah Zakona o odvetniški tarifi ni podlage.
negatorna tožba - zaščita pred vznemirjanjem - protipravno vznemirjanje lastnika - neizvedba dokaza - pravica do izjave stranke
Neizvedba dokaza sama po sebi še ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč lahko predstavlja zgolj pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi lahko neizvedba dokaza namreč prerasla samo v primeru, če sodišče prve stopnje ne bi ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga, za takšen primer pa v tej zadevi ne gre in tega sodišču prve stopnje toženka tudi ne očita.
Toženka ni dokazala, da bi imela pravni naslov za tovrstno uporabo te dovozne ceste in s tem posledično ni dokazala, da njena uporaba ni protipravna, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 99. člena in 100. člena SPZ, sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da imata tožnika pravico zahtevati od toženke, da opusti tovrstna ravnanja, ki tožnika vznemirjajo v njuni solastninski pravici nepremičnine
Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo, o izpodbijanih stroških postopka pa je odločilo naknadno, po tem, ko je pridobilo spis, iz katerega je razbralo, da je bil stečajni postopek nad tožničinim bivšim delodajalcem končan v spornem letu, ter da je bila tožnici pred tem plačana odpravnina. Poleg teh okoliščin je sodišče v izpodbijanem sklepu še obrazložilo, da je tožnica resda pravni laik in ni mogla poznati vseh okoliščin glede navedene stečajne zadeve, je pa najela odvetnika, ki je pravni strokovnjak, zaradi česar se ne more izogniti povračilu stroškov postopka, ki jih je povzročila toženi stranki s sklicevanjem na svoje pomanjkljivo pravno znanje.
Takšno ravnanje in razlogovanje sodišča prve stopnje v smeri ugotavljanja potrebnih stroškov tožene stranke je res napačno. Za odločitev o stroških postopka tožene stranke je namreč pomembno le pravilo iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki pa ga je sodišče prve stopnje očitno docela spregledalo, tako da tudi ni ugotovilo zlorabe procesnih pravic v smislu te določbe, kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb. Vseeno pa pritožbeno sodišče še izrecno pritrjuje pritožbi, da v spornem primeru ni šlo za nikakršno zlorabo procesnih pravic.
pravična denarna odškodnina - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poškodbe glave in možganov - višina denarne odškodnine - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - izguba voha
Toženka meni, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče zaradi tožničinega izgube voha odmerilo v višini 6.000,00 EUR, previsoka. Temu pritožbeno sodišče ne sledi.
ZPP člen 443, 443/1, 458, 458/3. OZ člen 179. URS člen 34, 35.
postopek v sporu majhne vrednosti - tožba in nasprotna tožba - vrednost spora - napačen pravni pouk - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - pravica do osebnega dostojanstva - razžalitev dobrega imena in časti - pravni standard - objektivna žaljivost
Niti denarni zahtevek iz tožbe niti denarni zahtevek iz nasprotne tožbe ne presega z zakonom določenega limita za uporabo pravil v sporih majhne vrednosti. Z združitvijo pravd sta zahtevka ohranila svojo samostojnost, zato kumulacija dveh zahtevkov v enem postopku ni razlog za uporabo druge vrste postopka.
Toženčevo ravnanje, ki objektivno gledano je žaljivo, v danih okoliščinah ni bilo takšno, da bi tožnik zaradi njega duševno trpel in bi bil upravičen do denarne odškodnine.
Pogodba z dne 29. 12. 2005 v delu, ki se nanaša na 20 parkirnih mest, glede na njeno vsebino in izražen namen pogodbenih strank, dejansko ni predstavljala predpogodbe iz 33. člena OZ, saj so bile v njej že določene obveznosti strank iz glavne pogodbe; obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi (izroči) 20 parkirnih mest na parc. št. 0/1 k.o. ..., kupnina za ta parkirna mesta pa je bila tudi že v celoti plačana.
ZFPPIPP člen 231, 231-3, 232, 232/1, 239, 239/5, 383, 383/1. OZ člen 1019, 1019/3.
začetek postopka osebnega stečaja - dolžnik kot solidarni porok - zaveza kot porok in plačnik - upnik kot upravičeni predlagatelj začetka stečajnega postopka - procesna legitimacija - predpostavke - predlog za začetek postopka osebnega stečaja - sorazmernost ukrepa
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bil upnik legitimiran predlagati začetek stečajnega postopka nad dolžnikom kot (solidarnim) porokom šele, ko bi predhodno v izvršilnem postopku skušal dolg izterjati od glavnega dolžnika in v primeru neuspešne izvršbe predlagal stečaj zoper glavnega dolžnika, ker bi bilo to v skladu z načelom sorazmernosti. Noben zakon ne predpisuje še navedenih pogojev za izkaz procesne legitimacije upnika kot upravičenega predlagatelja začetka stečajnega postopka. Predpostavka predhodnega neuspešnega poskusa izterjave dolga od glavnega dolžnika je v primeru solidarnega poroštva pritožnika za dolg glavnega dolžnika izključena tudi po materialnem pravu, kar nenazadnje ugotavlja sam pritožnik, sklicujoč se na 1019. člen OZ.
O kršitvi načela sorazmernosti posega v premoženjskopravni položaj pritožnika bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi imel glavni dolžnik zadosti sredstev za poplačilo upnika, pa bi se upnik najprej poslužil možnosti poplačila v predlaganem stečajnem postopku od solidarnega poroka, katerega premoženjsko stanje ne zadostuje za upnikovo celotno poplačilo. Teh relevantnih dejstev pa pritožnik ni zatrjeval in dokazoval.
OZ člen 149-153, 154, 154/4, 174, 174/1, 179, 186. ZPrCP člen 45, 45/1, 83, 83/7, 84, 84/2.
prometna nesreča - dva škodna dogodka - odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - pešec - višina škode - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - deljiva obveznost
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v tem konkretnem primeru ne gre samo za en škodni dogodek, temveč dejansko za dva škodna dogodka, za dve prometni nesreči, med katerima je dejansko minilo tudi nekaj časa in zato ni mogoče govoriti o hkratnem delovanju dveh motornih vozil, pri tem pa je v prvi prometni nesreči šlo za trk vozila, zavarovanega pri prvotoženi stranki, s tožnikom kot pešcem, v drugi pa za povoženje tožnika, ležečega na cestišču, z vozilom, zavarovanim pri drugotoženi stranki. Posledično je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da iz tega razloga, ker ne gre za (eno) prometno nesrečo, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili, v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo 4. odstavka 154. člena OZ kot podlage za njuno solidarno odgovornost za vso nastalo škodo v škodnem dogodku. Škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi trka zavarovanke prvotožene stranke, izvira iz delovanja njenega vozila, škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi povoženja zavarovanke drugotožene stranke, pa izvira iz delovanja njenega vozila, zato je odškodninsko odgovornost vsake od toženih strank sodišče prve stopnje ob pravilnem materialno pravnem zaključku, da je motorno vozilo nevarna stvar, pravilno presojalo po splošnih pravilih, ki veljajo za objektivno odškodninsko odgovornost, urejena pa so v določili OZ od 149. do 153. člena. Škodo, ki je tožniku nastala v posledici delovanja vsakega od vozil, je bilo, kot je to pokazal dokazni postopek, mogoče tudi v celoti razmejiti, zato v tem konkretnem primeru tudi ni bilo pogojev za uporabo določil 186. člena OZ o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo.
neenakomerno razporejen delovni čas - plača - praznik
Sodišče prve stopnje v postopku ni namenilo pozornosti trditvam tožnikov, ki so ključne za ta spor, in sicer, da jim je bilo na določene dneve praznikov odrejeno koriščenje predhodno dejansko opravljenih ur. Če se ta dejstva pokažejo za resnična, je treba tožnikom v zvezi s tako kompenziranimi urami priznati tudi dodatek za delo na praznik.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - pravica do obravnavanja
Neutemeljen je tudi toženčev pritožbeni očitek, da je bil zaradi pomanjkljivih tožbenih navedb prikrajšan v pravici do obravnavanja. Toženec je v pripravljalni vlogi podal mnoge navedbe, iz njih pa izhaja, da mu je bilo znano, katere terjatve so predmet tožbenega zahtevka.
zakonski znaki kaznivega dejanja - poslovna goljufija - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitveni namen - ugovor zoper obtožnico
Predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja (predvsem, če bi bila podrobneje konkretizirana s časovno analizo izvrševanja kaznivih dejanj), izkazuje da je bil izpostavljen način poslovanja za obdolženca običajen in naj bi s takšnim poslovanjem zasledoval pridobitev premoženjske koristi.
Po veljavnih zakonskih določilih o vročanju (četrti odstavek 142. člena ZPP) se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če tega ne stori, pa po poteku 15 dnevnega roka, na kar je posebej opozorjen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00021942
KZ-1 člen 31, 31/1, 31/2, 258.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - subsidiarni obtožni predlog - pravna zmota - načelo iura novit curia
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati, saj subsidiarni tožilec ni mogel biti v pravni zmoti po določbi 31. člena KZ-1 (pravna zmota). Ta člen zakona v prvem odstavku določa, da storilec kaznivega dejanja (in ne oškodovanec), ki iz upravičenih razlogov ni vedel da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Drugi odstavek tega člena pa določa, da upravičenih razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena ni, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.
Neutemeljeno se pritožba sklicuje na pravno načelo Iura novit curia (latinsko: sodišče pozna pravo), ki pomeni, da mora sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. V konkretni kazenski zadevi bi to načelo pomenilo, da bi moral oškodovanec kot tožilec sodišču s popolnim obtožnim predlogom (opisom kaznivega dejanja in obrazložitvijo) ponuditi dejstveno podlago, da bi lahko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, česar pa oškodovanec kot tožilec kljub pozivom ni storil, zaradi česar vloga oškodovanca kot tožilca ni bila sposobna obravnavanja.