IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00021996
ZKP člen 129a, 129a/2, 129a/3, 129a/6. KZ-1 člen 47, 87, 87/1, 87/4.
denarna kazen - način izvršitve denarne kazni - izterjava izrečene denarne kazni - neizterljivost - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - zavrženje predloga
Ker izrečena stranska denarna kazen ni bila plačana v roku, niti je ni bilo mogoče prisilno izterjati, je sodišče skladno z določbo 87. člena KZ-1 določilo kot način izvršitve denarne kazni zapor v trajanju 90 dni, katerega pa ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist. V tem primeru ne gre za izrek kazni, temveč zgolj za določitev načina izvršitve že izrečene kazni. Ker se rok za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora ali denarne kazni iz drugega odstavka 129.a člena ZKP nanaša na pravnomočnost sodbe, s katero je bila kazen izrečena, je predlog, četudi je vložen v 15-dnevnem roku od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila izrečena denarna kazen zaradi neizterljivost spremenjena v kazen zapora, prepozen.
ZDDPO-2 člen 33, 33/4. ZDDV-1 člen 33, 62, 63. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 13.
zavarovalna pogodba - požarno zavarovanje - odškodnina - odškodninsko pravo - amortizacija - pravica do odbitka DDV
Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno ali je storitev opravljena. Pravilno je pojasnilo, da v danem primeru, ko mora tožena stranka plačati tožeči stranki zavarovalnino oziroma odškodnino, o dobavi blaga oziroma opravljanju storitev ne moremo govoriti ter da zato tožeča stranka iz tega naslova pravice do odbitka DDV nima. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka imela oziroma bo imela pravico do odbitka DDV, ki ga je oziroma ga bo plačala, ko so bila oziroma bodo opravljena popravila oziroma dobavljen material v zvezi z vtoževano škodo. Od odškodnin pa se v skladu z določbo 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost DDV ne obračunava in ne plačuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00021039
SPZ člen 9, 77. ZPP člen 8.
mejni spor - ureditev meje - kriterij močnejše pravice - kriterij zadnje mirne posesti - priposestvovanje - domneva dobre vere - pomanjkljiva dokazna ocena
Ker je od postavitve žičnate ograje v letu 1985, ko predlagateljici oziroma njuni pravni predniki spornega mejnega prostora niso več uživali, do leta 2012, ko je meja postala sporna, preteklo že 27 let, v vsem tem času pa je ta del zemljišča mirno uživala kot svojega prva nasprotna udeleženka (oziroma njeni pravni predniki), pri čemer predlagateljici njene dobre vere nista uspeli izpodbiti, je odločitev sodišča prve stopnje, da mejo uredi po lastninski pravici, pridobljeni na podlagi priposestvovanja, kot močnejši pravici, pravilna.
Res je med izvršenim plačilom in umikom tožbe poteklo sedem mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - predlog za delno oprostitev plačila sodne takse - podredno postavljen predlog za odlog plačila sodnih taks - pravna oseba - predpostavke za oprostitev plačila sodnih taks - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - obstoj premoženja - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - trditveno breme glede nezmožnosti vnovčenja premoženja
Ker iz bilance stanja tožene stranke izhaja, da tožena stranka premoženje, iz katerega bi lahko plačala sodno takso, ima, tožena stranka pa v predlogu ni pojasnila, kako bi unovčitev tega premoženja ogrozila njeno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen predlog za delno oprostitev plačila sodne takse.
Če je želela tožena stranka uspeti s svojim podrednim predlogom za odlog plačila sodne takse, bi morala v predlogu trditi in dokazati, da brez ogrožanja svoje dejavnosti, sodne takse ne zmore plačati v petnajstdnevnem roku za plačilo sodne takse. To pa ji ni uspelo.
odmera višine premoženjske in nepremoženjske škode - vpogled v zdravstveno dokumentacijo - poseg v zasebnost - dokazovanje z izvedencem - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - primarni in sekundarni strah - krajša nezavest - potni stroški - prevozni stroški povezani z zdravljenjem - pravica do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja
Izvedenec kot pomočnik sodišča presega sodnikove omejene spoznavne zmožnosti glede specifičnih znanj, ki jih od sodnika ni mogoče pričakovati. Strankam pa mora biti omogočeno, da preizkušajo/preverjajo odgovore na strokovna vprašanja, iz katerih sodišče nato sklepa na obstoj pravno relevantnih dejstev.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.. ZJU člen 156, 158.. ZSPJS člen 22i, 22k.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe
Ob ugotovljenem povečanju sredstev iz ekonomskega programa in tržne dejavnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega ekonomskega oziroma javnofinančnega razloga, ki bi imel za posledico prenehanje potrebe po delu tožnice.
vsebina sklepa o dedovanju - obseg zapuščine - skupno premoženje
Pritožnik zmotno meni, da bi sodišče v zapuščinskem postopku po očetu, ki je umrl za materjo, moralo upoštevati tudi "njeno dedno pravico". Sodišče je pravilno ugotovilo, kateri del premoženja je bilo skupno premoženje in o tem delu teče zapuščinski postopek po materi. Zato je obseg zapuščine pravilno ugotovljen, enako dedni deleži in nujni delež (214. člen ZD).
Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo, o izpodbijanih stroških postopka pa je odločilo naknadno, po tem, ko je pridobilo spis, iz katerega je razbralo, da je bil stečajni postopek nad tožničinim bivšim delodajalcem končan v spornem letu, ter da je bila tožnici pred tem plačana odpravnina. Poleg teh okoliščin je sodišče v izpodbijanem sklepu še obrazložilo, da je tožnica resda pravni laik in ni mogla poznati vseh okoliščin glede navedene stečajne zadeve, je pa najela odvetnika, ki je pravni strokovnjak, zaradi česar se ne more izogniti povračilu stroškov postopka, ki jih je povzročila toženi stranki s sklicevanjem na svoje pomanjkljivo pravno znanje.
Takšno ravnanje in razlogovanje sodišča prve stopnje v smeri ugotavljanja potrebnih stroškov tožene stranke je res napačno. Za odločitev o stroških postopka tožene stranke je namreč pomembno le pravilo iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki pa ga je sodišče prve stopnje očitno docela spregledalo, tako da tudi ni ugotovilo zlorabe procesnih pravic v smislu te določbe, kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb. Vseeno pa pritožbeno sodišče še izrecno pritrjuje pritožbi, da v spornem primeru ni šlo za nikakršno zlorabo procesnih pravic.
pravična denarna odškodnina - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poškodbe glave in možganov - višina denarne odškodnine - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - izguba voha
Toženka meni, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče zaradi tožničinega izgube voha odmerilo v višini 6.000,00 EUR, previsoka. Temu pritožbeno sodišče ne sledi.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - pravica do obravnavanja
Neutemeljen je tudi toženčev pritožbeni očitek, da je bil zaradi pomanjkljivih tožbenih navedb prikrajšan v pravici do obravnavanja. Toženec je v pripravljalni vlogi podal mnoge navedbe, iz njih pa izhaja, da mu je bilo znano, katere terjatve so predmet tožbenega zahtevka.
stroški pravdnega postopka - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe - umik tožbe - umik tožbe zaradi izpolnitve - ustavitev postopka zaradi umika tožbe - izpolnitev zahtevka
Pri ugotavljanju, ali je tožnik takoj po izpolnitvi zahtevka umaknil tožbo, je upoštevano, da tožbe do razveljavitve zamudne sodbe ni mogel umakniti. Z izdajo zamudne sodbe je bil postopek pred sodiščem prve stopnje končan. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je spet začel, ko je pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Od dne, ko se je tožnik s tem sklepom seznanil, mu je bilo omogočeno, da tožbo umakne.
Ker je tožnik tožbo umaknil zaradi izpolnitve zahtevka, in sicer takoj, ko je to lahko storil, je stroške postopka dolžan kriti toženec.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00022807
KZ-1-UPB2 člen 211, 211/1.. ZKP-UPB8 člen 358, 358-1, 358-3, 371, 371/1, 371/1-11.
oprostilna kazenska sodba - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih - nasprotja med izrekom in razlogi - kaznivo dejanje goljufije - nejasni razlogi sodbe - dejanje ni kaznivo dejanje - dejanje ni dokazano - zakonski znaki kaznivega dejanja
Povzeti razlogi sodbe, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so si med seboj popolnoma v nasprotju, razlogi pa tudi nasprotujejo njenemu izreku. Najprej je pojasnilo, da je obdolženca oprostilo obtožbe, ker očitano dejanje ni kaznivo dejanje, saj v opisu dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja (1. točka 358. člena ZKP), pri čemer je tudi v izreku sodbe navedena 1. točka 358. člena kot razlog oprostitve, hkrati pa je navedlo, da obdolžencu ni dokazano, da bi storil kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen (3. točka 358. člena ZKP). Razlogi izpodbijane sodbe tako nihajo med obema razlogoma za izrek oprostilne sodbe, zato je takšna obrazložitev sodbe popolnoma nejasna in tudi v nasprotju z njenim izrekom, sodišče prve stopnje pa je s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), kar ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Z dnem 1. 1. 2016 ni prišlo le do dejanskega prenosa, temveč tudi do pravnega prenosa (dela) podjetja in s tem do spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1. V primeru prenosa podjetja ali dela podjetja že na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Zakon za te primere ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku. Glede na zakonsko ureditev in sodno prakso SEU odpovedi pogodb o zaposlitvi delodajalca prenosnika niso bile potrebne in so zato brez pravnega učinka. S 1. 1. 2016 so pravice in obveznosti delavcev voznikov iz delovnih razmerij prešle direktno na novega prevzemnika, tj. na toženo stranko. Prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem. Ker je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. 1. 2016, ko je že bil prevzet k novemu delodajalcu, ta odpoved nima pravnega učinka.
Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na sedmi odstavek 75. člena ZDR-1 o tožnikovi odklonitvi prehoda in dejanskega opravljanja dela pri toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku. Okoliščine glede tožnikovega odklanjanja prehoda k novemu delodajalcu (povezane tudi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 27. 11. 2015) za vprašanje prenosa niso odločilne. Relevantne bi bile v primeru izredne odpovedi s strani dotedanjega delodajalca, za kar pa ni šlo.
spor o pristojnosti - društvo - gospodarski subjekt - gospodarski spor - razmerje med pristojnostjo okrajnega in okrožnega sodišča
Okrajna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR (prvi odstavek 30. člena ZPP). V obravnavanem sporu tožeča stranka zahteva plačilo zneska nižjega od 20.000,00 EUR, kar pomeni, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče. Okrožno sodišče bi bilo pristojno odločati v tem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta le, če bi šlo za gospodarski spor (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP).
ZSKZDČEU-1 člen 10, 10-5, 10-7, 23. KZ člen 111, 111/1, 111/1-2, 112, 112/6, 123, 123/1, 123/2, 213, 213/3.
evropski nalog za prijetje in predajo - predaja zahtevane osebe - pogoji za predajo zahtevane osebe - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe - zastaranje kazenskega pregona - pristojnost slovenskega sodišča - rop
Določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona zahteva presojo ne le zastaranja kazenskega pregona, kot to zatrjuje pritožba, temveč tudi presojo pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - najemnik stanovanja
Druga dolžnica je zgolj najemnica in položaj najemnikov v izvršbi ureja 175. člen ZIZ.
Je le udeleženka v izvršilnem postopku na nepremičnino in ni dolžnica v pravem pomenu besede, da bi se lahko sklicevala na pravico do odloga izvršbe. Kako bo z nepremičnino in uporabniki ravnal morebitni kupec ni stvar izvršilnega postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00021942
KZ-1 člen 31, 31/1, 31/2, 258.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - subsidiarni obtožni predlog - pravna zmota - načelo iura novit curia
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati, saj subsidiarni tožilec ni mogel biti v pravni zmoti po določbi 31. člena KZ-1 (pravna zmota). Ta člen zakona v prvem odstavku določa, da storilec kaznivega dejanja (in ne oškodovanec), ki iz upravičenih razlogov ni vedel da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Drugi odstavek tega člena pa določa, da upravičenih razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena ni, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.
Neutemeljeno se pritožba sklicuje na pravno načelo Iura novit curia (latinsko: sodišče pozna pravo), ki pomeni, da mora sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. V konkretni kazenski zadevi bi to načelo pomenilo, da bi moral oškodovanec kot tožilec sodišču s popolnim obtožnim predlogom (opisom kaznivega dejanja in obrazložitvijo) ponuditi dejstveno podlago, da bi lahko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, česar pa oškodovanec kot tožilec kljub pozivom ni storil, zaradi česar vloga oškodovanca kot tožilca ni bila sposobna obravnavanja.
OZ člen 149-153, 154, 154/4, 174, 174/1, 179, 186. ZPrCP člen 45, 45/1, 83, 83/7, 84, 84/2.
prometna nesreča - dva škodna dogodka - odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - pešec - višina škode - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - deljiva obveznost
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v tem konkretnem primeru ne gre samo za en škodni dogodek, temveč dejansko za dva škodna dogodka, za dve prometni nesreči, med katerima je dejansko minilo tudi nekaj časa in zato ni mogoče govoriti o hkratnem delovanju dveh motornih vozil, pri tem pa je v prvi prometni nesreči šlo za trk vozila, zavarovanega pri prvotoženi stranki, s tožnikom kot pešcem, v drugi pa za povoženje tožnika, ležečega na cestišču, z vozilom, zavarovanim pri drugotoženi stranki. Posledično je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da iz tega razloga, ker ne gre za (eno) prometno nesrečo, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili, v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo 4. odstavka 154. člena OZ kot podlage za njuno solidarno odgovornost za vso nastalo škodo v škodnem dogodku. Škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi trka zavarovanke prvotožene stranke, izvira iz delovanja njenega vozila, škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi povoženja zavarovanke drugotožene stranke, pa izvira iz delovanja njenega vozila, zato je odškodninsko odgovornost vsake od toženih strank sodišče prve stopnje ob pravilnem materialno pravnem zaključku, da je motorno vozilo nevarna stvar, pravilno presojalo po splošnih pravilih, ki veljajo za objektivno odškodninsko odgovornost, urejena pa so v določili OZ od 149. do 153. člena. Škodo, ki je tožniku nastala v posledici delovanja vsakega od vozil, je bilo, kot je to pokazal dokazni postopek, mogoče tudi v celoti razmejiti, zato v tem konkretnem primeru tudi ni bilo pogojev za uporabo določil 186. člena OZ o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo.