Pritožbene navedbe, da bi obtoženka s plačilom premoženjskopravnega zahtevka izvršila novo kaznivo dejanje oškodovanja upnikov, ker je po drugi pravnomočni sodbi obtoženka dolžna plačati določen znesek drugemu upniku, so neutemeljene. Kaznivo dejanje po 227. členu KZ-1 se nanaša na oškodovanje upnikov v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Oškodovanec pri tem kaznivem dejanju je upnik, ki ga pri opravljanju gospodarske dejavnosti storilec, ki ima v gospodarskem subjektu tak položaj, da lahko sprejema odločitve o ravnanju s premoženjem oziroma sredstvi dolžnika, ki je postal nezmožen plačila, v primerjavi z drugimi upniki spravi v neenakopraven položaj. Pod opravljanje gospodarske dejavnosti pa ni mogoče šteti plačila obveznosti, ki jih je obtoženki kot fizični osebi naložilo sodišče s pravnomočno sodbo.
Ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti, pri čemer je primarna tožnikova ocenitvena dolžnost (ki pomeni ocenitev interesa, da bo v pravdi uspel), kadar pa očitno previsoka ali prenizka navedba vrednosti odpira vprašanje o stvarni pristojnosti, se aktivira korekturna dolžnost sodišča.
nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas
Tožnice uveljavljajo prikrajšanje v zvezi s prazniki - predvsem zato, ker bi morale biti predvidene za delo na praznik in posledično prejeti nadomestilo za praznik (kot npr. delavci v enakomerno razporejenem delovnem času), bodisi zato, ker jim je tožena stranka na dan praznika odštela dejansko opravljene ure. Na toženi stranki je breme dokazovanja, da tožnicam v zvezi z zatrjevanimi prazničnimi dnevi nič ne dolguje.
Sodišče skladno z določili 8. člena ZPP odloči o tem, katera dejstva šteje za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, vendar mora pri svoji odločitvi upoštevati vse relevantne izvedene dokaze obeh strank. Pritožbeno sodišče je preverilo zapisnike glavnih obravnav in ugotovilo, da iz zapisnikov v določenih delih dejansko izhajajo izpovedbe prič, kot jih navaja tožena stranka v pritožbi. Navedene priče pa so izpovedale bistveno drugače, kot je njihove izpovedbe ocenilo sodišče prve stopnje.
kaznivo dejanje krive izpovedbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - zavrnitev zahteve za preiskavo
Zgolj očitek v obrazložitvi zahteve za preiskavo, da sta si osumljenca preprosto izmislila (določena dejstva), ne zadošča. Ni sicer potrebno, da bi bil v opisu kaznivega dejanja naklep podrobneje konkretiziran, vendar pri obravnavanih kaznivih dejanjih v njunih opisih ni konkretizirano niti, zakaj oziroma v čem naj bi bili inkriminirani izpovedbi osumljencev lažni.
izredna denarna socialna pomoč - prestajanje zaporne kazni
Po stališču pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru že v predsodnem upravnem postopku pravilno zaključeno, da tožnik ne uveljavlja izrednih stroškov, povezanih s preživljanjem, in da ima preživetje v celoti zagotovljeno v zavodu, kjer prestaja kazen. Uveljavljanih stroškov telefoniranja, znamk, pisem, fotokopiranja in hrane, v okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnik na prestajanju zaporne kazni, kjer ima v celoti zagotovljeno preživetje, ni mogoče šteti za izredne stroške, povezane s preživljanjem, niti ni mogoče šteti, da se je znašel v položaju materialne ogroženosti. Tožnik se torej ni znašel v položaju materialne ogroženosti oziroma ne izkazuje izrednih stroškov, vezanih na preživljanje. Tožnik, ne glede na to, ali izpolnjuje splošen zakonski pogoj stalnega prebivališča, ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izredne denarne socialne pomoči.
ZPP člen 98, 98/1, 98/2, 101, 101/2, 339, 339/2, 339/2-8.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - vročanje sodnih pisanj - vročanje pisanj pooblaščencu - pravne posledice začetka stečajnega postopka - prenos pooblastil na upravitelja - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - ustreznost pooblastila za zastopanje - procesne predpostavke - opustitev pravilne vročitve - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primerih, ko odvetnik predloži pooblastilo, ki ni veljavno, ker ga ni podpisal zakoniti zastopnik, naj bi sodišče uporabilo zakonsko možnost, da začasno dopusti opravo procesnih dejanj osebi, ki ni predložila ustreznega pooblastila. Vendar pa mora določiti tudi rok za predložitev pooblastila ali izkaz odobritve stranke za opravljena procesna dejanja. To zahtevo je treba nasloviti na domnevnega pooblaščenca.
S tem, ko toženka kot najemnica in tožnik kot najemodajalec po odpovedi pogodbe s strani drugega najemnika nista ukrepala v smeri, da bi se pogodbeno razmerje prekinilo, sta se zavedala in štela, da najemno razmerje med njima še vedno traja, zaradi česar je toženka dolžna plačati pogodbeno dogovorjeno najemnino v celoti. Na to ne vplivajo pozivi in opozorila tožnika, da naj toženka zapusti stanovanje, saj bi v skladu s tretjim odstavkom 112. člena SZ-1 pogodbo moral odpovedati s tožbo.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.. URS člen 23.. ZKP člen 35, 35/1.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti sojenja
Okoliščine, ki so navedene v predlogu okrajne sodnice, dajejo podlago za zaključek, da so podani tehtni razlogi, ki utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - pravica do obravnavanja
Neutemeljen je tudi toženčev pritožbeni očitek, da je bil zaradi pomanjkljivih tožbenih navedb prikrajšan v pravici do obravnavanja. Toženec je v pripravljalni vlogi podal mnoge navedbe, iz njih pa izhaja, da mu je bilo znano, katere terjatve so predmet tožbenega zahtevka.
OZ člen 149-153, 154, 154/4, 174, 174/1, 179, 186. ZPrCP člen 45, 45/1, 83, 83/7, 84, 84/2.
prometna nesreča - dva škodna dogodka - odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - pešec - višina škode - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - deljiva obveznost
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v tem konkretnem primeru ne gre samo za en škodni dogodek, temveč dejansko za dva škodna dogodka, za dve prometni nesreči, med katerima je dejansko minilo tudi nekaj časa in zato ni mogoče govoriti o hkratnem delovanju dveh motornih vozil, pri tem pa je v prvi prometni nesreči šlo za trk vozila, zavarovanega pri prvotoženi stranki, s tožnikom kot pešcem, v drugi pa za povoženje tožnika, ležečega na cestišču, z vozilom, zavarovanim pri drugotoženi stranki. Posledično je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da iz tega razloga, ker ne gre za (eno) prometno nesrečo, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili, v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo 4. odstavka 154. člena OZ kot podlage za njuno solidarno odgovornost za vso nastalo škodo v škodnem dogodku. Škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi trka zavarovanke prvotožene stranke, izvira iz delovanja njenega vozila, škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi povoženja zavarovanke drugotožene stranke, pa izvira iz delovanja njenega vozila, zato je odškodninsko odgovornost vsake od toženih strank sodišče prve stopnje ob pravilnem materialno pravnem zaključku, da je motorno vozilo nevarna stvar, pravilno presojalo po splošnih pravilih, ki veljajo za objektivno odškodninsko odgovornost, urejena pa so v določili OZ od 149. do 153. člena. Škodo, ki je tožniku nastala v posledici delovanja vsakega od vozil, je bilo, kot je to pokazal dokazni postopek, mogoče tudi v celoti razmejiti, zato v tem konkretnem primeru tudi ni bilo pogojev za uporabo določil 186. člena OZ o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo.
KZ-1 člen 29, 29/3, 72, 72/1, 328, 328/1. ZMV člen 3, 3/1-17. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 8, 8-10.
zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči - odvzem vozniškega dovoljenja - kršitev kazenskega zakona - kategorije motornih vozil - bistveno zmanjšana prištevnost - nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca
Sodišče prve stopnje je kršilo kazenski zakon, ker v izreku izpodbijane sodbe ni ustrezno določilo vrste motornega vozila, na katerega se nanaša odvzem vozniškega dovoljenja. V skladu s prvim odstavkom 72. člena KZ-1 sme sodišče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Motorno vozilo po Zakonu o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ni samo osebni avtomobil, temveč tudi drugo vozilo, namenjeno vožnji po cesti z močjo lastnega motorja, razen tirnih vozil in koles s pomožnim motorjem (17. točka prvega odstavka 3. člena ZMV). Motorno vozilo je po navedenem zakonu med drugim tudi avtobus, tovorno vozilo, traktor, bivalno vozilo, delovno vozilo, moped (kolo z motorjem), motorno kolo, štirikolo...
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00021942
KZ-1 člen 31, 31/1, 31/2, 258.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - subsidiarni obtožni predlog - pravna zmota - načelo iura novit curia
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati, saj subsidiarni tožilec ni mogel biti v pravni zmoti po določbi 31. člena KZ-1 (pravna zmota). Ta člen zakona v prvem odstavku določa, da storilec kaznivega dejanja (in ne oškodovanec), ki iz upravičenih razlogov ni vedel da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Drugi odstavek tega člena pa določa, da upravičenih razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena ni, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.
Neutemeljeno se pritožba sklicuje na pravno načelo Iura novit curia (latinsko: sodišče pozna pravo), ki pomeni, da mora sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. V konkretni kazenski zadevi bi to načelo pomenilo, da bi moral oškodovanec kot tožilec sodišču s popolnim obtožnim predlogom (opisom kaznivega dejanja in obrazložitvijo) ponuditi dejstveno podlago, da bi lahko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, česar pa oškodovanec kot tožilec kljub pozivom ni storil, zaradi česar vloga oškodovanca kot tožilca ni bila sposobna obravnavanja.
neenakomerno razporejen delovni čas - plača - praznik
Sodišče prve stopnje v postopku ni namenilo pozornosti trditvam tožnikov, ki so ključne za ta spor, in sicer, da jim je bilo na določene dneve praznikov odrejeno koriščenje predhodno dejansko opravljenih ur. Če se ta dejstva pokažejo za resnična, je treba tožnikom v zvezi s tako kompenziranimi urami priznati tudi dodatek za delo na praznik.
Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo, o izpodbijanih stroških postopka pa je odločilo naknadno, po tem, ko je pridobilo spis, iz katerega je razbralo, da je bil stečajni postopek nad tožničinim bivšim delodajalcem končan v spornem letu, ter da je bila tožnici pred tem plačana odpravnina. Poleg teh okoliščin je sodišče v izpodbijanem sklepu še obrazložilo, da je tožnica resda pravni laik in ni mogla poznati vseh okoliščin glede navedene stečajne zadeve, je pa najela odvetnika, ki je pravni strokovnjak, zaradi česar se ne more izogniti povračilu stroškov postopka, ki jih je povzročila toženi stranki s sklicevanjem na svoje pomanjkljivo pravno znanje.
Takšno ravnanje in razlogovanje sodišča prve stopnje v smeri ugotavljanja potrebnih stroškov tožene stranke je res napačno. Za odločitev o stroških postopka tožene stranke je namreč pomembno le pravilo iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki pa ga je sodišče prve stopnje očitno docela spregledalo, tako da tudi ni ugotovilo zlorabe procesnih pravic v smislu te določbe, kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb. Vseeno pa pritožbeno sodišče še izrecno pritrjuje pritožbi, da v spornem primeru ni šlo za nikakršno zlorabo procesnih pravic.
pravična denarna odškodnina - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poškodbe glave in možganov - višina denarne odškodnine - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - izguba voha
Toženka meni, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče zaradi tožničinega izgube voha odmerilo v višini 6.000,00 EUR, previsoka. Temu pritožbeno sodišče ne sledi.
ZSKZDČEU-1 člen 10, 10-5, 10-7, 23. KZ člen 111, 111/1, 111/1-2, 112, 112/6, 123, 123/1, 123/2, 213, 213/3.
evropski nalog za prijetje in predajo - predaja zahtevane osebe - pogoji za predajo zahtevane osebe - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe - zastaranje kazenskega pregona - pristojnost slovenskega sodišča - rop
Določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona zahteva presojo ne le zastaranja kazenskega pregona, kot to zatrjuje pritožba, temveč tudi presojo pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru.
Res je med izvršenim plačilom in umikom tožbe poteklo sedem mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
stranska intervencija - stranska intervencija v pravdi - pravni interes za intervencijo - intervencijski interes - skupno premoženje - obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - nerazdelna odgovornost zakoncev za prevzete obveznosti - regresni zahtevek
Ob dejanskih ugotovitvah iz izpodbijanega sklepa, da vtoževana terjatev predstavlja obveznost nastalo v zvezi s skupnim premoženjem in da je toženec zakonec predlagateljice intervencije, obstoji njen pravni interes za vstop v pravdo na strani toženca. Zakonca za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata nerazdelno, in sicer tako s skupnim kot tudi s svojim posebnim premoženjem (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). V primeru, če upnik terja plačilo celotnega dolga od enega zakonca, pa ta poravna skupni dolg v večjem obsegu, kot znaša njegov del tega (ta se določi glede na njegov delež na skupnem premoženju), ima zakonec pravico terjati povračilo takšnega presežka od drugega zakonca (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Do drugega zakonca ima torej obligacijski (regresni) zahtevek. Uspeh tožene stranke v tej pravdi je zato nedvomno v predlagateljičinem pravnem interesu.