ZUOPP-1 člen 49, 49/2. ZUOPP člen 20. ZUP člen 7, 9.
usmeritev otroka v prilagojen izobraževalni program - za odločanje relevanten predpis - načelo zaslišanja stranke - načelo varstva pravic strank
Prvostopenjski organ je odločbo izdal na podlagi določb ZUOPP, ki je na podlagi določbe 51. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) prenehal veljati. Z dnem 1. 9. 2013 pravno podlago za usmerjanje otrok, mladoletnikov in polnoletnih oseb s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami namreč ureja nov zakon. Po presoji sodišča bi zato upravna organa morala uporabiti določbe ZUOPP-1.
ZUOPP-1 posebne določbe, kot jo je imel ZUOPP v prvem odstavku 20. člena, kjer je določal subsidiarno uporabo določb ZUP nima več, vendar to ne pomeni, da se v postopkih usmerjanja ZUP ne uporablja. Ob ugotovitvi namreč, da se v postopku usmerjanja izda konkreten upravni akt in da ZUOPP-1 ne ureja vseh postopkovnih vprašanj, je sodišče zavzelo stališče, da se ZUP v postopkih usmerjanja uporablja smiselno. To pomeni, da bo moral organ ZUP uporabiti tako, da bo njegova uporaba kar najbolj ustrezala naravi in namenu ter posebnostim spornega postopka, vendar pa najmanj v skladu z načeli upravnega postopka, med katerimi je eno najpomembnejših načelo varstva pravic strank in varstvo javne koristi (7. člen ZUP) in temeljno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 78.
naknadni obračun dajatev - doplačilo DDV - sprostitev blaga v prost promet - carinska deklaracija - netočni podatki v carinski deklaraciji
V obravnavani zadevi je carinski organ opravil naknadno preverjanje točnosti navedb v carinskih deklaracijah na podlagi prvega odstavka 78. členu CZS. Pri naknadnem preverjanju carinske deklaracije se preverja resničnost navedb v carinski deklaraciji. Pri tem je carinski organ ugotovil, da ima tožnik v poslovnih knjigah evidentirane druge račune z drugimi vrednostmi za dobave dobavitelja, kot jih je predložil in deklariral carinskemu organu. Dobavitelj je tožniku izdal drug račun, ki ga je evidentiral v svojih poslovnih knjigah in tudi plačal. Tako so bili za isto dobavo izdani različni računi.
denacionalizacija - ovire za vračilo v naravi - dejansko stanje parcele - v naravi nepozidano zemljišče - pravica do izjave
Glede na dejansko stanje parcele, ki je v naravi dejansko nepozidana ter predstavlja zelenjavni vrtiček in travniško površino, ni podana ovira za vrnitev po določbi prvega odstavka 32. člena ZDen.
Glede vabila pooblaščencu tožnice na ustno obravnavo in ogled, ki je bil opravljen 15. 11. 2011, sodišče ugotavlja, da iz spisa zadeve izhaja, da je pooblaščenec tožnice vabilo prejel 7. 11. 2011, kar med strankama ni sporno. Prav tako ni spora o tem, da na prvostopenjski organ ni naslovil prošnje za preložitev obravnave in ogleda. Zato se zdaj ne more uspešno sklicevati, da je bil 8 dni, kolikor pred datumom ustne obravnave in ogleda je pooblaščenec tožnice vabilo prejel, prekratek rok za posvetovanje s stranko (tožnico) ter da je bila zato tožnici kršena pravica do izjave.
davčna izvršba - začetek davčne izvršbe - predlog za obročno plačilo davčnega dolga
Tožnica do izdaje sklepa o davčni izvršbi dolga ni poravnala. Zato je imel davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2. Iz določil ZDavP-2 ne izhaja, da bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi preveriti, ali je dolžnik vložil predlog po 101. oziroma 102. členu ZDavP-2. 153. člen ZDavP-2 zgolj predpisuje, da se v primeru, če je davčni organ pred začetkom davčne izvršbe dolžniku dovolil odlog oziroma obročno plačilo davka, šteje, da je za čas odloga oziroma obročnega plačila, odložen tudi začetek davčne izvršbe. Če pa je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka že po izdaji sklepa o izvršbi, se že začeti postopek davčne izvršbe zadrži (154. člen ZDavP-2). Do nobene od omenjenih situacij pa v konkretnem primeru ni prišlo. Zatrjevane škode, ki naj bi nastala zaradi prepočasne odločitve davčnega organa o njenem predlogu za obročno plačilo davčnega dolga, tožnica zato v tem postopku, ko se preverja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe ne more uveljavljati.
ZDDV-1 člen 33, 33/3, 33/3-2, 82, 82/1, 82/1-6, 82/1-7.
DDV - dodatna odmera DDV - opis na računu - ustreznost opisa na računu - vrsta transakcije - identifikacija vrste transakcij
V predmetni zadevi ugotovitve v postopku ne dajejo podlage za zaključek, da tožnica ni upravičena do uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV od spornih računov. Prvostopenjski organ se je v konkretnem primeru pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal z vprašanjem, ali je dobave dejansko opravila družba C., ki je izdala navedene račune in za katero je bilo ugotovljeno, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“. Vendar pa ta razlog sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - pogoji za pridobitev odškodnine - dohodkovni cenzus
Drugostopenjski organ, ki je pritožbo tožnika v celoti zavrnil, s tem v zvezi v obrazložitvi ugotavlja, da tožnik ni vložil predloga za vrnitev zaplenjenega premoženja v skladu s 145. členom ZIKS. V nadaljevanju pa v odločbi po vsebini ugotavlja, da tožnik ni upravičen zahtevati denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno D.A. To pomeni, kot pravilno opozarja tožnik v tožbi, da je pritožbeni organ brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in oprave ustne obravnave po vsebini odločil o denacionalizaciji tega premoženja, čeprav o tem v izreku sploh ni odločil.
FIP nikjer ne določa, da bi preseganje dohodkovnega cenzusa določeno osebo izključilo iz kroga upravičencev. Če pa je obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je denacionalizacijski zahtevek v Sloveniji v celoti izključen, celo če upravičenec odškodnine dejansko ni prejel.
Iz obrazložitve odločbe, izdane po prostem preudarku, bi moralo biti razvidno, zakaj konkretno dejansko stanje, ki ga je toženka navedla (odprt čakajoč kazenski postopek) ne upravičuje pogojnega odpusta, torej bi moralo biti obrazloženo, ali tožnik zaradi navedene „čakajoče kazni“ ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 88. člena KZ-1 oziroma petega odstavka 88. člena KZ-1, torej zakaj se ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - FIP - stalno prebivališče
Po prvem odstavku A. točke Priloge 1 FIP je pogoj za upravičenost do odškodnine tudi stalno bivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960 in upravni organ je po presoji sodišča za A.A. mogel šteti, da je ta pogoj izpolnjevala. Tako glede na podatke o avstrijskem državljanstvu A.A., njenem bivanju v Avstriji ter da je tudi umrla v Avstriji leta 1977, pa tudi zato, ker vlagatelji zahteve, ki so sicer trdili, da njeno bivališče na dan 1. 1. 1960 ni znano, dokaza o nasprotnem, kot je zaključil organ, niso predložili oziroma so na poziv organa predložitev potrdila pristojnega organa Republike Avstrije o stalnem bivališču prejšnje lastnice na dan 1. 1. 1960 celo izrecno odklonili.
dohodnina - rezident - status rezidenta - središče osebnih in ekonomskih interesov
Po 4. točki prvega odstavka 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Pri tej presoji je v konkretnem primeru davčni organ (naj)večjo težo dal dejstvu, da naj bi v Sloveniji prebivala tožnikova mladoletna hči. To je načeloma možno, vendar je bilo v tem pogledu dejansko stanje premalo raziskano. Prav tako bi bilo po mnenju sodišča zatrjevane ekonomske vezi s Slovenijo (računi pri bankah oziroma hranilnicah, pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje v Sloveniji, kreditne kartice, izdane v Sloveniji, oziroma zatrjevana aktivna udeležba tožnika v slovenskem podjetju) treba bolj konkretno presoditi in pri tem, če navedene ekonomske vezi s Slovenijo obstajajo oziroma so obstajale, ugotoviti njihov časovni okvir.
denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - državljanstvo
Okoliščina, da je bil prejšnji lastnik v času podržavljenja le jugoslovanski državljan, ni odločujoča v pogledu upravičenosti do denacionalizacije, kot to zmotno menijo tožniki. Taka oseba je namreč lahko štela (ob izpolnjenih še drugih pogojih, ki so določeni v Prilogi 1) za upravičenko do odškodnine po FIP.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11, 108, 131, 131/1. ZDavP-2 člen 138, 139, 140.
dohodnina - drugi dohodki - davčni inšpekcijski nadzor - ugotovitveni postopek - ustna obravnava - dokazovanje - zaslišanje prič
Po zbranih podatkih je tožnik prejel skupno 468.501,00 EUR, od tega 120.000,00 EUR v gotovini, 78.000,00 EUR na račun, odprt pri banki v Sloveniji ter 270.501,00 EUR na račun, odprt v Avstriji. Po podatkih davčnih evidenc in odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2009 tožnik glede omenjenih sredstev ni vložil napovedi. Prav tako ni v postopku nadzora predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti drugega prejemnika sredstev. Glede na to predstavljajo sredstva, ki jih je prejel tožnik, drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerega je potrebno obračunati in plačati akontacijo dohodnine v skladu s prvim odstavkom 131. člena po stopnji 25% iz 108. člena ZDoh-2. Z ozirom na izčrpno obrazložitev izpodbijane in drugostopne odločbe, ki jo sodišče povzema v sodbi, je tožbeni očitek o pomanjkljivi vsebini odločbe in s tem o kršitvi določb 25. in 22. člena Ustave, brez podlage. Obrazložitev odločbe obsega vse elemente, ki so predpisani z 214. členom ZUP, in kot takšna nedvomno omogoča uporabo pravnega sredstva, kar nenazadnje dokazuje tudi vložena pritožba (in tožba).
Ne drži tožbeni očitek, da v zadevi ni bil izveden ugotovitveni postopek. Izveden je bil davčni inšpekcijski nadzor drugih dohodkov v skladu z določbami VIII. poglavja ZDavP-2 o davčnem nadzoru, ki so specialne glede na določbe ZUP in po katerih se ustna obravnava ne predvideva. Sodelovanje zavezanca in s tem kontradiktornost postopka se na podlagi določb 138., 139. in 140. člena ZDavP-2 zagotavlja z udeležbo oziroma sodelovanjem zavezanca med pregledom, opravljenim sklepnim pogovorom ter z izdajo zapisnika o nadzoru, na katerega se lahko vložijo pripombe. Vse to je bilo omogočeno tožniku tudi v konkretnem primeru, le da teh možnosti po podatkih spisov ni izkoristil. Že organ druge stopnje pa tudi obrazloženo zavrne predlog tožnika za zaslišanje priče Č.Č. ter se pri tem utemeljeno sklicuje na določbe ZDavP-2, po katerih imajo listinska dokazila v davčnem postopku prednost pred drugimi dokazi. Pravilno in skladno s spisi namreč ugotavlja, da iz zbranih listinskih dokazil dovolj jasno sledi tisto, kar je za odločitev bistveno, to pa je, da je tožnik delno v gotovini in delno na svoja bančna računa, odprta pri banki F. v Avstriji in pri banki v Sloveniji, prejel denarna sredstva. Zgolj trditev tožbe, da denar na tožnikovih računih ne sodi v okvir drugih dohodkov tožnika, ne da bi bili za takšno trditev predloženi kakršnikoli dokazi, za drugačno odločitev od izpodbijane ne zadošča.
odvzem otroka - oddaja otroka v rejništvo - otrokova korist
Otrokova korist je nedoločen pravni pojem. Njegova okvirna vsebina je zajeta v 5.a členu ZZZDR, ki določa, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ob upoštevanju njegove osebnosti. Tako se v posameznemu primeru ugotavljajo konkretne ugotovitve o starših, o njihovem odnosu do otroka, o bivalnih razmerah in drugih okoliščinah, ki so specifične za vsak primer posebej. Izpodbijana odločba izhaja iz takšnega razumevanja otrokovih koristi. Oba upravna organa sta upoštevala vsa strokovna mnenja glede osebnega stanja in značajskih lastnosti staršev (prvotožničina duševna motnja shizofrenskega kroga ter osebnostno slabša opremljenost ali manjša osebnostna zrelost drugotožnika), kar vpliva na konkretiziranje vsebine pojma otrokove koristi.
V času izdaje izpodbijane odločbe so bile bivalne razmere staršev neurejene, kar se odraža v številnih zapažanjih uradnih oseb in njihovih zapisov glede skupnega dvogeneracijskega bivanja v isti stanovanjski stavbi. Tožbena trditev, da sta tožnika dobila najemniško stanovanje in da so se s tem odpravila vse nesoglasja med njima in otrokovimi starimi starši, ki sta v bodoče pripravljena pomagati pri skrbi za otroka, bosta tožnika lahko uveljavljala v morebitnem predlogu za odvzem otroka iz rejništva in njegovo oddajo njima v vzgojo in oskrbo.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - datum prehoda premoženja na državo
Premoženje pokojnega A.A., ki je bilo zaplenjeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, je v državno last prešlo že z objavo tega normativnega akta v uradnem glasilu, to je 6. 2. 1945. V tem smislu so vse kasneje izdane odločbe zaplembnih komisij in vpisi v zemljiško knjigo le deklaratorne narave, v postopkih vračanja odvzetega premoženja pa imajo pomembno vlogo, saj je na njihovi podlagi mogoče ugotoviti, za katere osebe je tedanja oblast štela, da so izpolnjevale pogoje iz 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a in jim je bilo zato premoženje odvzeto na tej podlagi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - družinski član prosilca - otroci
Pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice se ne morejo upoštevati stroški, ki jih tožnica ima v zvezi s preživljanjem svojih otrok, saj sta njena otroka nasprotna udeleženca tožnice, glede na njun položaj v kazenskem postopku, za katerega je tožnica zaprosila za dodelitev BPP.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - vzpodbujanje naložb v javno kulturno infrastrukturo - razpisni pogoji - subsidiarna uporaba določb ZUP
Objava rezultatov na spletni strani ni odločba, ker ne vsebuje sestavin, ki jih določa 210. člen ZUP in s tem tudi nima nobenih pravnih posledic. V postopkih javnega razpisa se ne glede na to, da gre za subsidiarno uporabo ZUP, upravičenci do dodeljenih sredstev določijo z odločbo, ki mora imeti vse sestavine upravnega akta.
Za dodelitev nepovratnih sredstev pod Merilom I. mora vlagatelj ta segment vloge podpreti z izjavo treh partnerjev s področja kulture o mreženju ter priložiti Projekcijo obiskanosti ustanove v prvih petih letih po zaključku investicije. Takšni projekti bodo na tem segmentu prejeli 15 točk. Tožnik pa je tri izjave partnerjev o sodelovanju priložil k vlogi pod naslovom listine o gospodarskem sodelovanju, zato je toženka pravilno vlogo v tem segmentu ocenila zgolj s 5 točkami.
avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - nadzor pristojnega organa - plačilo nadomestil - izterjava nadomestil
V ''Pogodbi o plačilu nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja književnosti, znanosti, publicistike, in njihovih prevodih ter pooblastilo'', sklenjeni med tožnikom in SAZAS-om 10. 6. 2008 (ki se nahaja v upravnih spisih), je med drugim tudi določeno, da je v primeru, če pogodba o plačilu preneha veljati, bodisi sporazumno ali zaradi akta pristojnih organov ali drugih okoliščin ugasne pooblastilo dano SAZAS-u, tožnik pristojen, da samostojno uveljavlja vsa nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodov (4. člen). To pa pomeni, da mora tožnik sam pristopiti k pridružitvi navedenih pogodb oziroma sporazumov zaradi uveljavljanja teh pravic oziroma vsaj izkazati aktivnosti, ki kažejo na to, in pričeti tudi z zbiranjem oziroma izterjavo nadomestil. Tega pa tožnik ni storil.
Glede na prakso SEU morajo biti za uveljavljanje pravice do odbitka iz člena 178 (a) Direktive 2006/112 izpolnjeni vsi materialni pogoji in formalni pogoji. Med prve sodijo predvsem pogoji, ki se nanašajo na vsebino opravljenih storitev, kot formalni pogoji pa so v praksi SEU navedeni pogoji v zvezi z obveznimi sestavinami na računu po navedeni direktivi. V obravnavani zadevi je relevantna okoliščina, ki ni izpolnjena za priznavanje odbitka vstopnega DDV, dejstvo, da račun ne obsega niti minimalnih formalnih pogojev, ki so potrebni za identifikacijo obsega in vrste opravljene storitve, torej gre za tako nepoln račun, ki vpliva na samo vsebino pravice do odbitka DDV. V obravnavanem primeru razlogi za nepriznavanje pravice odbitka vstopnega DDV pri tožniku so podani predvsem in zgolj zato, ker na spornem računu ni možno ugotoviti identifikacije vrste in obsega opravljenih storitev. Oba davčna organa subjektivnega elementa niti nista ugotavljala, za kar v konkretnem primeru tudi nista imela potrebe.
ZBPP člen 30, 30/6. ZOdvT člen 23, 23/1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - odvetniška tarifa - razveza zakonske zveze - bistvena kršitev določb postopka
Organ za BPP je tožniku odmeril nagrado po določbi 23. člena ZOdvT od vrednosti predmeta 1500 EUR ter navedel, da to izhaja tudi iz priložene tožbe. Iz upravnega spisa zadeve in iz tožbe zaradi razveze zakonske zveze pa izhaja, da je bila vrednost spora določena v višini 3200 EUR. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju z listinami upravnega spisa. Kakšnih drugih okoliščin primera, ki bi jih upošteval pri svoji odločitvi in ki bi utemeljile višino vrednosti predmeta 1500 EUR, pa organ za BPP v izpodbijanem sklepu ni navedel. Sklepa se zato ne da preizkusiti, kar po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - obrazložitev odločbe - izrek odločbe
Izrek izpodbijane delne odločbe ne vsebuje navedbe premoženja, na katerega se le-ta nanaša, zato ni določen. Pri tem sodišče poudarja, da navedene nepravilnosti ni mogoče sanirati tako, da se manjkajoča vsebina izreka navede v obrazložitvi odločbe.
ZTFI člen 488a, 496, 496/2, 499, 499/2, 499/2-1, 505/, 505/1.
poročanje in razkritje nadzorovanih oz. notranjih informacij - vpogled v spis - trgovanje z delnicami - mali delničar - postopek nadzora - stranka v postopku
Na podlagi 521. člena ZTFI je stranka postopka nadzora lahko le nadzorovana oseba, to pa je oseba, nad katero ATVP opravlja nadzor. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila stranka postopka nadzora v zadevnih spisih družba A. in ne tožnik. Tožnik pa tudi ni oseba, za katero bi veljala izjema od splošnega pravila o varovanju zaupnih podatkov. Res je, da je tožnik vložil v predmetnih postopkih prijavo, vendar zaradi vložene prijave nima statusa stranke postopka nadzora.