javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - stranka v postopku - zavrženje tožbe
Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku imel položaj stranke, ker je dejansko tudi on podpisal prijavno vlogo prijavitelja, ki je v obravnavnem primeru glede na Javni razpis Univerza v Ljubljani. Zato meni, da je po njegovi vlogi začet upravni postopek, pri čemer se sklicuje na prvi odstavek 42. člena ZUP, vendar je po presoji sodišča takšno stališče napačno. Po 2. točki Javnega razpisa je predmet tega razpisa izbor mentorjev novim mladim raziskovalcem za leto 2014, po 3. točki pa so subjekti, ki se lahko prijavijo na Javni razpis, raziskovalne organizacije, ki so vpisane v evidenco raziskovalnih organizacij pri Javni genciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in imajo status obliko zavoda. V konkretnem primeru je to bila Univerza v Ljubljani, kar je razvidno tudi iz prijave oz. konkretne prijavne vloge. Tožnik je prijavno vlogo podpisal kot kandidat za mentorja. Slednje pa ne pomeni, da se je postopek Javnega razpisa začel na njegovo zahtevo v smislu prvega odstavka 42. člena ZUP,
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11, 108, 131, 131/1. ZDavP-2 člen 138, 139, 140.
dohodnina - drugi dohodki - davčni inšpekcijski nadzor - ugotovitveni postopek - ustna obravnava - dokazovanje - zaslišanje prič
Po zbranih podatkih je tožnik prejel skupno 468.501,00 EUR, od tega 120.000,00 EUR v gotovini, 78.000,00 EUR na račun, odprt pri banki v Sloveniji ter 270.501,00 EUR na račun, odprt v Avstriji. Po podatkih davčnih evidenc in odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2009 tožnik glede omenjenih sredstev ni vložil napovedi. Prav tako ni v postopku nadzora predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti drugega prejemnika sredstev. Glede na to predstavljajo sredstva, ki jih je prejel tožnik, drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerega je potrebno obračunati in plačati akontacijo dohodnine v skladu s prvim odstavkom 131. člena po stopnji 25% iz 108. člena ZDoh-2. Z ozirom na izčrpno obrazložitev izpodbijane in drugostopne odločbe, ki jo sodišče povzema v sodbi, je tožbeni očitek o pomanjkljivi vsebini odločbe in s tem o kršitvi določb 25. in 22. člena Ustave, brez podlage. Obrazložitev odločbe obsega vse elemente, ki so predpisani z 214. členom ZUP, in kot takšna nedvomno omogoča uporabo pravnega sredstva, kar nenazadnje dokazuje tudi vložena pritožba (in tožba).
Ne drži tožbeni očitek, da v zadevi ni bil izveden ugotovitveni postopek. Izveden je bil davčni inšpekcijski nadzor drugih dohodkov v skladu z določbami VIII. poglavja ZDavP-2 o davčnem nadzoru, ki so specialne glede na določbe ZUP in po katerih se ustna obravnava ne predvideva. Sodelovanje zavezanca in s tem kontradiktornost postopka se na podlagi določb 138., 139. in 140. člena ZDavP-2 zagotavlja z udeležbo oziroma sodelovanjem zavezanca med pregledom, opravljenim sklepnim pogovorom ter z izdajo zapisnika o nadzoru, na katerega se lahko vložijo pripombe. Vse to je bilo omogočeno tožniku tudi v konkretnem primeru, le da teh možnosti po podatkih spisov ni izkoristil. Že organ druge stopnje pa tudi obrazloženo zavrne predlog tožnika za zaslišanje priče Č.Č. ter se pri tem utemeljeno sklicuje na določbe ZDavP-2, po katerih imajo listinska dokazila v davčnem postopku prednost pred drugimi dokazi. Pravilno in skladno s spisi namreč ugotavlja, da iz zbranih listinskih dokazil dovolj jasno sledi tisto, kar je za odločitev bistveno, to pa je, da je tožnik delno v gotovini in delno na svoja bančna računa, odprta pri banki F. v Avstriji in pri banki v Sloveniji, prejel denarna sredstva. Zgolj trditev tožbe, da denar na tožnikovih računih ne sodi v okvir drugih dohodkov tožnika, ne da bi bili za takšno trditev predloženi kakršnikoli dokazi, za drugačno odločitev od izpodbijane ne zadošča.
Iz obrazložitve odločbe, izdane po prostem preudarku, bi moralo biti razvidno, zakaj konkretno dejansko stanje, ki ga je toženka navedla (odprt čakajoč kazenski postopek) ne upravičuje pogojnega odpusta, torej bi moralo biti obrazloženo, ali tožnik zaradi navedene „čakajoče kazni“ ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 88. člena KZ-1 oziroma petega odstavka 88. člena KZ-1, torej zakaj se ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil.
ZDDV-1 člen 33, 33/3, 33/3-2, 82, 82/1, 82/1-6, 82/1-7.
DDV - dodatna odmera DDV - opis na računu - ustreznost opisa na računu - vrsta transakcije - identifikacija vrste transakcij
V predmetni zadevi ugotovitve v postopku ne dajejo podlage za zaključek, da tožnica ni upravičena do uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV od spornih računov. Prvostopenjski organ se je v konkretnem primeru pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal z vprašanjem, ali je dobave dejansko opravila družba C., ki je izdala navedene račune in za katero je bilo ugotovljeno, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“. Vendar pa ta razlog sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - FIP - stalno prebivališče
Po prvem odstavku A. točke Priloge 1 FIP je pogoj za upravičenost do odškodnine tudi stalno bivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960 in upravni organ je po presoji sodišča za A.A. mogel šteti, da je ta pogoj izpolnjevala. Tako glede na podatke o avstrijskem državljanstvu A.A., njenem bivanju v Avstriji ter da je tudi umrla v Avstriji leta 1977, pa tudi zato, ker vlagatelji zahteve, ki so sicer trdili, da njeno bivališče na dan 1. 1. 1960 ni znano, dokaza o nasprotnem, kot je zaključil organ, niso predložili oziroma so na poziv organa predložitev potrdila pristojnega organa Republike Avstrije o stalnem bivališču prejšnje lastnice na dan 1. 1. 1960 celo izrecno odklonili.
dohodnina - rezident - status rezidenta - središče osebnih in ekonomskih interesov
Po 4. točki prvega odstavka 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Pri tej presoji je v konkretnem primeru davčni organ (naj)večjo težo dal dejstvu, da naj bi v Sloveniji prebivala tožnikova mladoletna hči. To je načeloma možno, vendar je bilo v tem pogledu dejansko stanje premalo raziskano. Prav tako bi bilo po mnenju sodišča zatrjevane ekonomske vezi s Slovenijo (računi pri bankah oziroma hranilnicah, pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje v Sloveniji, kreditne kartice, izdane v Sloveniji, oziroma zatrjevana aktivna udeležba tožnika v slovenskem podjetju) treba bolj konkretno presoditi in pri tem, če navedene ekonomske vezi s Slovenijo obstajajo oziroma so obstajale, ugotoviti njihov časovni okvir.
ZUOPP-1 člen 49, 49/2. ZUOPP člen 20. ZUP člen 7, 9.
usmeritev otroka v prilagojen izobraževalni program - za odločanje relevanten predpis - načelo zaslišanja stranke - načelo varstva pravic strank
Prvostopenjski organ je odločbo izdal na podlagi določb ZUOPP, ki je na podlagi določbe 51. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) prenehal veljati. Z dnem 1. 9. 2013 pravno podlago za usmerjanje otrok, mladoletnikov in polnoletnih oseb s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami namreč ureja nov zakon. Po presoji sodišča bi zato upravna organa morala uporabiti določbe ZUOPP-1.
ZUOPP-1 posebne določbe, kot jo je imel ZUOPP v prvem odstavku 20. člena, kjer je določal subsidiarno uporabo določb ZUP nima več, vendar to ne pomeni, da se v postopkih usmerjanja ZUP ne uporablja. Ob ugotovitvi namreč, da se v postopku usmerjanja izda konkreten upravni akt in da ZUOPP-1 ne ureja vseh postopkovnih vprašanj, je sodišče zavzelo stališče, da se ZUP v postopkih usmerjanja uporablja smiselno. To pomeni, da bo moral organ ZUP uporabiti tako, da bo njegova uporaba kar najbolj ustrezala naravi in namenu ter posebnostim spornega postopka, vendar pa najmanj v skladu z načeli upravnega postopka, med katerimi je eno najpomembnejših načelo varstva pravic strank in varstvo javne koristi (7. člen ZUP) in temeljno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.
dohodnina - rezident - status rezidenta - običajno bivališče - središče osebnih in ekonomskih interesov
Po 4. točki prvega odstavka 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. V tej zvezi se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve statusa rezidenta po ZDoh-2 presoja na enak način, kot se presoja pri uporabi t.i. prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčevanju.
Če običajnega prebivališča osebe ni mogoče ugotoviti, ker se mora zaradi delovnih obveznosti pogosto seliti iz ene države v drugo, je odločilen kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov. Okoliščine, ki se upoštevajo pri tej presoji, so zakonec ali zunajzakonski partner oziroma otroci in drugi vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, osebno premoženje v Sloveniji, družbene vezi s Slovenijo (npr. članstvo v društvih), ekonomske vezi s Slovenijo (npr. zaposlitev pri slovenskem delodajalcu, kreditne kartice, izdane v Sloveniji) ipd. Dejstvo, da posameznik vzpostavi pomembne rezidenčne vezi (tudi) v tujini, samo po sebi še ne pomeni, da takšen posameznik preneha biti rezident Slovenije, saj je možno, da posameznik velja za davčnega rezidenta v več državah v istem obdobju hkrati.
pogoji za razlastitev - kategorizirana javna cesta - javna korist
Javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, je ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. Ker je bilo v posebnem ugotovitvenem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ugotovljeno, da po sporni cesti poteka cestni promet in da gre za kategorizirano javno cesto, je bila s tem izkazana tudi javna korist za uvedbo postopka razlastitve tožničinih nepremičnin.
ZZDej člen 3. Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati laboratoriji za izvajanje preiskav na področju laboratorijske medicine člen 4, 7, 8, 9, 11, 12, 13. ZUP člen 9.
dovoljenje za izvajanje preiskav - pogoji za izdajo dovoljenja - načelo zaslišanja stranke - seznanitev stranke z relevantnimi okoliščinami - bistvena kršitev pravil postopka
Tožnica v postopku ni bila seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki so vplivale na odločitev. Preden se izda odločba je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Načelo zaslišanja stranke po povedanem v obravnavanem primeru ni bilo spoštovano. Zato so po presoji sodišča v postopku bistveno kršena pravila postopka in je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odgovor na pritožbo - uveljavljanje in varstvo pravic obsojencev - zavrženje tožbe - subsidiarni upravni spor
V upravnem sporu sodišče ni pristojno za odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta. Določba 85. člena ZIKS-1 določa le pravno sredstvo, ne pa tudi direktnega sodnega varstva.
Izpodbijanega odgovora na pritožbo ni šteti za posamični akt, s katerim bi organ posegal v človekove pravice ali temeljne svoboščine posameznika ter ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožnik je s tožbo izrecno zahteval zgolj presojo zakonitosti odgovora na pritožbo, ni pa vložil tožbe za presojo zakonitosti dejanja (skladno z določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1), zato v konkretnem primeru iz vseh navedenih razlogov niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe po 4. členu ZUS-1.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - datum prehoda premoženja na državo
Premoženje pokojnega A.A., ki je bilo zaplenjeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, je v državno last prešlo že z objavo tega normativnega akta v uradnem glasilu, to je 6. 2. 1945. V tem smislu so vse kasneje izdane odločbe zaplembnih komisij in vpisi v zemljiško knjigo le deklaratorne narave, v postopkih vračanja odvzetega premoženja pa imajo pomembno vlogo, saj je na njihovi podlagi mogoče ugotoviti, za katere osebe je tedanja oblast štela, da so izpolnjevale pogoje iz 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a in jim je bilo zato premoženje odvzeto na tej podlagi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - družinski član prosilca - otroci
Pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice se ne morejo upoštevati stroški, ki jih tožnica ima v zvezi s preživljanjem svojih otrok, saj sta njena otroka nasprotna udeleženca tožnice, glede na njun položaj v kazenskem postopku, za katerega je tožnica zaprosila za dodelitev BPP.
avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - nadzor pristojnega organa - plačilo nadomestil - izterjava nadomestil
V ''Pogodbi o plačilu nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja književnosti, znanosti, publicistike, in njihovih prevodih ter pooblastilo'', sklenjeni med tožnikom in SAZAS-om 10. 6. 2008 (ki se nahaja v upravnih spisih), je med drugim tudi določeno, da je v primeru, če pogodba o plačilu preneha veljati, bodisi sporazumno ali zaradi akta pristojnih organov ali drugih okoliščin ugasne pooblastilo dano SAZAS-u, tožnik pristojen, da samostojno uveljavlja vsa nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodov (4. člen). To pa pomeni, da mora tožnik sam pristopiti k pridružitvi navedenih pogodb oziroma sporazumov zaradi uveljavljanja teh pravic oziroma vsaj izkazati aktivnosti, ki kažejo na to, in pričeti tudi z zbiranjem oziroma izterjavo nadomestil. Tega pa tožnik ni storil.
evidentiranje urejene meje - mejna obravnava - sprožitev sodnega postopka o poteku meje - domneva strinjanja s predlagano mejo
Ker med lastniki parcel ni prišlo do soglasja, je geodet v skladu s petim odstavkom 31. člena ZEN določil potek predlagane meje. Glede na dejstvo, da tožnica ni soglašala s predlagano mejo tudi na ustni obravnavi, jo je prvostopenjski upravni organ, skladno z 39. členom ZEN, pravilno pozval, da v roku 30 dni od prejema poziva pri pristojnem sodišču vloži predlog za sodno ureditev predmetne meje. Ker je ni, je lahko uporabil zakonsko fikcijo, da se tožnica s potekom predlagane meje strinja in so tako izpolnjeni pogoji za evidentiranje urejene meje v zemljiškem katastru.
A.A. je bil sprejemnik ponudbe za objavljeno ceno. Imel je najvišji vrstni red v smislu 23. člena ZKZ, torej je upravičen do odobritve sklenjene kupoprodajne pogodbe. Dolžan je, ker je sprejel ponudbo, plačati dogovorjeno kupnino. Neplačilo kupnine ne spremeni dejstva ugotovljenega vrstnega reda sprejemnikov ponudbe, ta pa tožnika uvršča na nižje mesto kot kupca A.A.
denacionalizacija - ovire za vračilo v naravi - dejansko stanje parcele - v naravi nepozidano zemljišče - pravica do izjave
Glede na dejansko stanje parcele, ki je v naravi dejansko nepozidana ter predstavlja zelenjavni vrtiček in travniško površino, ni podana ovira za vrnitev po določbi prvega odstavka 32. člena ZDen.
Glede vabila pooblaščencu tožnice na ustno obravnavo in ogled, ki je bil opravljen 15. 11. 2011, sodišče ugotavlja, da iz spisa zadeve izhaja, da je pooblaščenec tožnice vabilo prejel 7. 11. 2011, kar med strankama ni sporno. Prav tako ni spora o tem, da na prvostopenjski organ ni naslovil prošnje za preložitev obravnave in ogleda. Zato se zdaj ne more uspešno sklicevati, da je bil 8 dni, kolikor pred datumom ustne obravnave in ogleda je pooblaščenec tožnice vabilo prejel, prekratek rok za posvetovanje s stranko (tožnico) ter da je bila zato tožnici kršena pravica do izjave.
ZPOP člen 14. Javni razpis za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 - 2014.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - ocena vloge
Tožena stranka v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 - 2014 z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga tožeče stranke ne odobri. V zadevi je sporno točkovanje vloge tožeče stranke po merilu „Uvajanje sodobne tehnologije v povezavi z novimi ali temeljito izboljšanimi proizvodi/storitvami“ kot enem od sedmih meril iz razpisa, pri katerem je tožeča stranka dosegla 15 od možnih 25 točk. Prijavitelj prejme za operacijo oceno 15 točk v primeru uvajanja posamezne/posameznih novih tehnoloških enot, ki dopolnjujejo tehnološki proces do te mere, da omogočajo uvedbo novih tehnoloških rešitev, pri tem pa ne gre zgolj za povečevanje zmogljivosti. Oceno 25 točk pa prejme za operacijo v primeru uvajanja novih tehnoloških linij, povezanih postrojenj ali sistemov, ki s tem predstavljajo tehnološke in informacijske rešitve v povezavi s tehnološkim procesom. Iz izpodbijanega sklepa in iz spisov sledi, da gre pri obravnavanem nakupu nove tehnološke opreme za uvajanje dveh novih, medsebojno tehnološko in prostorsko nepovezanih tehnoloških enot in torej ne za uvajanje nove tehnološke linije, povezanih postrojenj ali sistemov. Tehnološke linije glede na podatke spisov tudi ne predstavlja stroj za polnjenje streliva. Pogoj za pridobitev 25 točk zato ni izpolnjen. Dejstvo, da je tožeča stranka v vlogi tehnološko enoto sama opredelila kot linijo za polnjenje streliva, na odločitev ne more imeti vpliva.
Glede na prakso SEU morajo biti za uveljavljanje pravice do odbitka iz člena 178 (a) Direktive 2006/112 izpolnjeni vsi materialni pogoji in formalni pogoji. Med prve sodijo predvsem pogoji, ki se nanašajo na vsebino opravljenih storitev, kot formalni pogoji pa so v praksi SEU navedeni pogoji v zvezi z obveznimi sestavinami na računu po navedeni direktivi. V obravnavani zadevi je relevantna okoliščina, ki ni izpolnjena za priznavanje odbitka vstopnega DDV, dejstvo, da račun ne obsega niti minimalnih formalnih pogojev, ki so potrebni za identifikacijo obsega in vrste opravljene storitve, torej gre za tako nepoln račun, ki vpliva na samo vsebino pravice do odbitka DDV. V obravnavanem primeru razlogi za nepriznavanje pravice odbitka vstopnega DDV pri tožniku so podani predvsem in zgolj zato, ker na spornem računu ni možno ugotoviti identifikacije vrste in obsega opravljenih storitev. Oba davčna organa subjektivnega elementa niti nista ugotavljala, za kar v konkretnem primeru tudi nista imela potrebe.
denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - državljanstvo
Okoliščina, da je bil prejšnji lastnik v času podržavljenja le jugoslovanski državljan, ni odločujoča v pogledu upravičenosti do denacionalizacije, kot to zmotno menijo tožniki. Taka oseba je namreč lahko štela (ob izpolnjenih še drugih pogojih, ki so določeni v Prilogi 1) za upravičenko do odškodnine po FIP.