Tožnica s sklicevanjem na sodne počitnice ne more uspeti. V obravnavanem primeru gre za nujno zadevo na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 34. člena ZBPP, ki v tretji povedi določa, da se zadeve v upravnem sporu po tem zakonu obravnavajo kot nujne. Ravnanje sodišča v takih primerih prav tako izrecno predpisuje tretji odstavek 83. člena ZS, po katerem v nujnih zadevah procesni roki tečejo tudi med sodnimi počitnicami.
Iz obrazložitve ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ, kljub temu da navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, pri čemer navedenih meril ne aplicira na tožnikove nepremičnine.
Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je sprejela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.
Po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v pripombah na seznanitev. Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dovoljena.
Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter je z njimi dokazoval relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se je zato ne da preizkusiti, kar vse utemeljeno graja tudi tožnik.
Z izpodbijano odločbo se ni odločalo o pravicah oz. obveznostih tožnice, temveč je šlo za odmero in naložitev davčne obveznosti plačniku davka, družbi A., d.o.o. Tožnica pa po presoji sodišča, kot obrazloženo, tudi ne more uveljavljati svoje pravne koristi s samostojno tožbo zoper izpodbijano odločbo, temveč lahko svojo pravno korist ščiti kvečjemu v upravnem sporu pri plačniku davka.
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča RS lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Davčni organ je torej glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva.
Prav statičnost bagrov je tisti (in edini oziroma ključni) razlog, iz katerega se zahtevku za vračilo trošarine v tem delu ugodi in ne njihova uporaba. Statičnost je namreč po zgoraj citiranih določbah ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
Organ je dolžan upravni akt, s katerim odloči o zahtevi občine o sofinanciranju opravljanja nalog skupne občinske uprave iz javnih sredstev, obrazložiti v skladu z 214. členom ZUP.