Tožnik predloga za vrnitev v prejšnje stanje ob vložitvi tožbe z dne 26. 8. 2024 ni podal. Tožnikova pooblaščenka in tožnik sta razloge za zamudo roka za vložitev tožbe po pozivu sodišča za izjasnitev sicer pojasnjevala v njunih vlogah z dne 17. 10. in 25. 10. 2024, česar pa po presoji sodišča ni mogoče šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj tega v svojih vlogah nista izrecno zahtevala.
Glede na to, da gre pri vsakem zaslišanju priče za en sam zaključen narok, saj je za zaslišanje vsake priče posebej izdelan zapisnik o zaslišanju priče in se na vsak posamezni zapisnik na koncu podpišejo vsi prisotni, s čimer se narok zaključi, vsako naslednje zaslišanje priče pa predstavlja poseben narok, bi po presoji sodišča morala tožena stranka zaslišanja prič, ki so bila opravljena istega dne, šteti za posamezna preiskovalna dejanja in tožniku odmeriti nagrado za vsako zaslišano pričo posebej.
OT predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve za drugo in vsako naslednje očitano (in ne kaznivo) dejanje. Navedeno določbo je treba po mnenju sodišča tolmačiti tako, da je vsako nadaljnje očitano dejanje treba šteti kot dejanje, za katerega so v obtožnici oziroma v zahtevi za preiskavo podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno dejanje in se ga tako tudi dokazuje. Navedeno pa pomeni, da mora zagovornik obdolženca pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo (nadaljevano ali kolektivno) kaznivo dejanje.
Sodišče ugotavlja, da si tožnik z uspehom v predmetnem postopku lahko izboljša svoj pravni položaj, saj bi mu ugodilna ugotovitvena sodba dala temelje za uveljavljenje morebitne škode, če jo je utrpel zaradi posega v njegov premoženjski položaj v posledici zadržanja denarnih sredstev. Obresti so v tem primeru povračilo škode zaradi nezmožnosti uporabe denarnih sredstev, zato niso postranskega pomena, kot trdi toženka.
Sodišče pritrjuje tožniku, da ureditev po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 izhaja iz generalne (saj enako velja za vse zavezance za davek) pravne fikcije, da znesek nad 50.000,00 EUR utemeljuje zavarovanje njegovega plačila, povsem neodvisno od dejanske ogroženosti oziroma oteženosti plačila ob zapadlosti.
S predlogu priloženo odločbo, na katero se predlagatelj v predlogu sklicuje, je izkazano, da je zavezancu z izvršljivo in pravnomočno odločbo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, ki jih ta prireja preko spleta brez predpisane koncesije vlade. Predlagatelj je predlog oprl še na svojo ugotovitev dejstev v postopku nadzora prirejanja iger na srečo po spletu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih, in sicer, da zavezanec navedene odločbe ne spoštuje oz. je ni izvršil. Vsa navedena dejstva pa predstavljajo dejansko podlago, ki glede na citirano zakonsko določbo prvega odstavka 107.a člena ZIS sodišču dopušča, da ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade.
S tem, ko je upravni organ tožnici dal možnost, da se o mnenju Občine Ajdovščina izjavi, je postopal v skladu z določbami ZUP, ki v 9. členu določa, da je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke), v četrtem odstavku 146. člena pa določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Upravni organ je tako ravnal pravilno in zakonito, saj je tožnici v skladu z določbami ZUP dal pravico do izjave, na tožnici pa je bila nato odločitev, ali bo to možnost izkoristila.