Za presojo obravnavane zadeve je neupoštevno dejstvo, da so se tožniki integrirali v življenje v Republiki Sloveniji. To dokazujejo za navedbo, da je prvi tožnik sklenil najemno pogodbo za stanovanje in se uspel zaposliti. V okviru vrnitve v dublinskem postopku vrnitve sodišče presoja, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Izjemoma do vračanja ne pride, če bi v odgovorni državi članici obstajale sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščit, ali bi bili prosilci po vrnitvi podvrženi ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju, oziroma, če bi sam postopek vrnitve predstavljal ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje za prosilce. Druge okoliščine, torej dejstvo potencialne integracije, se ne presojajo v postopku dublinske vrnitve kot morebitna ovira za vrnitev v odgovorno državo članico. Sodišče je v obravnavani zadevi ocenilo, iz razlogov, ki so navedeni predhodno v tej sodbi in upoštevajoč navedbe tožnikov, da postopek vrnitve za tožnike ne predstavlja ponižujočega ali nečloveškega ravnanja, prav tako takšnemu ravnanju ne bi bili podvrženi po vrnitvi v Republiko Hrvaško, ki bo obravnavala njihovo prošnjo za mednarodno zaščito.
V kolikor je imel davčni organ navkljub predloženemu in s strani delodajalca požigosanemu obrazcu (brez podpisa odgovorne osebe) pomisleke glede pravilnosti oziroma verodostojnosti posredovanih podatkov, je tožečo stranko sicer lahko pozval na predložitev dodatnih dokazil, vendar pa bi po mnenju sodišča moral poziv oblikovati tako, da bi bilo tožeči stranki, ki v postopku pred izdajo odmerne odločbe še ni imela odvetnika, jasno, kaj se od nje pričakuje oziroma zakaj upravni organ predloženega obrazca ne šteje za ustreznega.
Informacija, da so se v preteklosti preverjana dokazila o poreklu filipinskega blaga izkazala za neupravičeno izdana, sama po sebi še ne vzpostavlja upravičenega dvoma v tej zadevi izdan obrazec A. Tovrstni dvom mora biti konkretiziran z okoliščinami obravnavane zadeve. Tako izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 110. člena Izvedbene uredbe, v delu, kjer določa, da se v podporo zahtevi za preverjanje pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so informacije na dokazilu o poreklu napačne.
Ne glede na (ne)sodelovanje stranke v postopku je po presoji sodišča upravni organ v vsakem primeru dolžan izpeljati posvetovalni postopek z državo članico odobritve skladno s citirano določbo 27. člena Uredbe (EU) 2018/1961 Evropskega parlamenta in svet z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol, o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ter o spremembi in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1987/2006, in nato (po prejemu odgovora države članice izdajateljice ukrepa) sprejeti obrazloženo odločitev o odobritvi oziroma podaljšanju dovoljenja za prebivanje oziroma zavrnitvi takšne vloge, ob tem pa mora upoštevati tako določila nacionalnega prava kot tudi določbo (d) prvega odstavka 27. člena Uredbe (EU) 2018/1961, ki je v Republiki Sloveniji neposredno uporabna.
O pogojnem odpustu (v zvezi z njim tožnik zahteva dodelitev BPP) odloča komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 105. člena ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). To odločbo pa komisija za pogojni odpust izda po določbah ZUP. ZIKS-1 namreč v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP, med njimi pa je tudi odločba, ki jo izda komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 8. člena v povezavi s 107. členom ZIKS-1). Ker torej komisija za pogojni odpust odločitev izda po določbah ZUP, gre skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUP za upravno zadevo. Za upravni postopek (ki ni sodni postopek) oziroma vlaganje vlog ali pravnih sredstev v upravnem postopku pa BPP (kar velja tudi za BPP v obliki pravnega svetovanja) po določbah ZBPP ni mogoče dodeliti.
V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ s sklepom zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Toženka je ugotovila, da je bilo o tožnikovih zahtevkih za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru I K 64337/2022 že pravnomočno odločeno, v zvezi s tožnikovim zahtevkom za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje oziroma za vložitev ZVZ, pa se je v času odločanja toženke, o isti zadevi že vodil upravni postopek.