Prestroga in neživljenjska je zato razlaga zakonskih določb o varstvu etažne lastnine v izpodbijani sodbi, po kateri je varovana sleherna sprememba zunanjega videza stavbe, ki predstavlja njen predmet. V trku dveh enakovrednih medsebojno izključujočih se (absolutnih) lastninskih pravic po 33. členu Ustave mora sodišče na podlagi zahtev iz 15. člena Ustave med njimi vedno znova vzpostavljati ravnotežje, oziroma vsakič znova odločati, kateri izmed njih v konkretnem primeru ponuditi prednost.
Za presojo je ključno dejstvo, da opravljene storitve niso bile nujne in so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za opravljanje zdravstvenih storitev nima sklenjene koncesijske pogodbe. Ker se je tožnica po lastni odločitvi odločila za elektivne (načrtovane) posege zunaj sistema javne mreže, je dolžna stroške takšne obravnave kriti sama.
Bistvo očitka iz izredne odpovedi je, da tožnica ni prihajala na delo in svojega izostanka ni opravičila niti ni imela odobrenega bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica od 10. 1. 2025 ni prihajala na delo brez upravičenega razloga, saj se ji je dopust iztekel, delo od doma ni bilo dogovorjeno, prav tako ni bila na bolniškem staležu. Ravnanje tožnice, ki od 10. 1. 2025 ni prihajala na delo, za to pa ni imela utemeljenega razloga, kar je vedela, predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, storjeno naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kršitve s strani delodajalca, ampak na dejanski očitek oziroma opis kršitve v odpovedi, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved zakonita, pravilna, vendar je tožnici delovno razmerje zaradi očitane kršitve lahko prenehalo šele naslednji dan po vročitvi odpovedi (prvi odstavek 88. člena ZDR‑1), kar je bilo glede na neprerekane trditve tožnice 11. 2. 2025.
Izvedenec ni zahteval nadomestila plače, čeprav je bil v vabilu na glavno obravnavo opozorjen, da mora povračilo zahtevati takoj po opravljenem delu, sicer ga izgubi. Zahteve za nadomestilo plače tudi ne predstavlja zahteva za potrdilo o odsotnosti za delodajalca. Ker je za povračilo stroškov odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do povrnitve, jo v primeru če to pravico izgubi, izgubi tudi njegov delodajalec.
Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP je podana, kadar sodišče z odločbo o kazenski sankciji prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, torej kadar izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, izreče kazensko sankcijo, ki je zakon ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 8. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba, za kar gre v obravnavani zadevi, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).
Ker je izvedenec dolžan uveljavljati vsa nadomestila in stroške takoj po podaji izvedenskega mnenja oziroma najpozneje v roku, ki ga določi sodišče, ter nadomestila plače v danem roku ni priglasil, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo le o stroških, ki so bili pravočasno priglašeni.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 23. 8. 2013, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 8. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Ključna je prvostopenjska ugotovitev, da so se naloge, ki so bile predmet prenosa, opravljale na delovnem mestu strokovnjak na področju sanacije in reševanja. Zaradi njihovega prenosa se je zmanjšal obseg dela na tem delovnem mestu. Zanj sta imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dva delavca. Presežno je postalo delo enega od njiju (tožnik ni navajal, da ni opravljal nalog delovnega mesta strokovnjak na področju sanacije in reševanja). Toženka je kot delavca, glede katerega je prenehala potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ob upoštevanju kriterija delovne uspešnosti utemeljeno določila tožnika in mu podala odpoved iz poslovnega razloga.
Poleg navedenega sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo, da je tožena stranka med postopkom od pogodbe odstopila, v drugem postopku zahtevala vračilo že plačanega dela pogodbene cene ter povrnitev škode, ter sporni bazen medtem odstranila. V takšnem dejanskem in pravnem položaju prevzem bazena objektivno ni več mogoč, prav tako tožeča stranka zatrjevanih napak ne more več odpravljati. Zato vprašanje bodočega prevzema opravljenega dela ni več odločilno. Sodišče bi moralo presoditi predvsem, ali je bila odklonitev prevzema oziroma odstop od pogodbe pravno utemeljen, saj je od odgovora na to vprašanje odvisna odločitev o tožbenem zahtevku.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 26. 10. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Stališče sodišča prve stopnje, da ureditvene začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je materialnopravno zmotno in temelji na starejši sodni praksi. Iz navedene določbe izhaja, da mora upnik verjetno izkazati eno izmed alternativno določenih predpostavk za izdajo začasne odredbe, zato uporaba pogoja iz tretje alineje ni izključena zgolj zaradi narave ureditvene začasne odredbe.
Nedokazano je, da je bil tožnik opozorjen na pravno in ekonomsko naravo podrejene obveznice, funkcijo takšnega instrumenta pri krepitvi kapitala banke, finančno poslovanje, kapitalsko ustreznost in bonitetno oceno banke (navedeno bistveno vpliva na varnost njegove naložbe) ali razloge, zaradi katerih je vlagatelj pri takšni naložbi izpostavljen večjemu tveganju.
Po presoji sodišča kaže na pristop toženke pri ponujanju kreditnih pogodb z valutno klavzulo, ki očitno valutnega tveganja ni posebej izpostavljala, predvsem pa ne na način, da bi se kreditojemalci lahko zavedali možnih posledic menjalnega tečaja na njihov premoženjski položaj.
Zmotno je stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja terjatve tožnikov iz naslova kondikcije ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja.
Posvojitelji nimajo pravice sodelovati kot udeleženci v postopku odvzema starševske skrbi staršem.
Izvedenka za klinično psihologijo je ob zaslišanju prepričljivo pojasnila, da je zapustnik sicer lahko razumel, kaj pomeni oporoka, vendar zaradi prizadetosti izvršilnih funkcij, pa tudi zaradi specifičnega čustvenega stanja, ni mogel ustrezno presoditi, "ali je to za njega lahko slabo ali dobro". Četudi je torej oporočitelj lahko razumel vsebino oporočnega razpolaganja (da nekaj daje toženki), morebiti tudi, da ta zanj skrbi, pa zaradi pomembnih omejitev kognitivnih in čustvenih funkcij v času sestave oporoke ni bil sposoben svobodnega oblikovanja volje (to je oblikovanja volje, neodvisno od vplivov morebitnih zainteresiranih tretjih oseb), niti razumeti njenega pomena in posledic ter ravnati skladno s takim razumevanjem.
Postopek s seznamom dolžnikovega premoženja je namenjen ugotovitvi celotnega dolžnikovega premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal. Institut seznama dolžnikovega premoženja je namenjen varstvu interesov upnika, da bi ta imel možnost učinkovite prisilne izterjave, s čimer se upniku zagotavlja pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člen Ustave. Učinkovit izvršilni postopek je namreč neločljiv del pravice do sodnega varstva, ki je praviloma dokončno doseženo šele z uresničitvijo (in ne le s priznanjem) neke pravice. Ugotavljanje dolžnikovega premoženja v okviru instituta seznama dolžnikovega premoženja ni omejeno zgolj na premoženje, katerega unovčenje je mogoče v izvršilnem postopku, v katerem se vodi postopek s seznamom dolžnikovega premoženja. Izhajajoč iz tega namena mora zato dolžnik v seznamu premoženja, med drugim, navesti tudi podatke o svojem premoženju v tujini (11. točka drugega odstavka 31. člena ZIZ), med te podatke pa, upoštevaje tudi določbo 2. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ, spadajo tudi številke bančnih računov, ki jih ima dolžnik odprte v tujini. V okviru postopka s seznamom dolžnikovega premoženja lahko sodišče na predlog upnika v skladu z določbo sedmega odstavka 31. člena ZIZ tudi te podatke kot podatke, potrebne za ugotovitev dolžnikovega premoženja, pridobi od oseb oziroma organov, ki z njimi razpolagajo. V tej fazi postopka zato pridobitev podatkov o številkah dolžnikovih računov pri organizacijah za plačilni promet in posredovanje teh podatkov upniku ni v nasprotju z določbami 4. člena ZIZ, saj gre za pridobitev in obdelavo podatkov za namen izvršbe, in sicer z namenom ugotovitve premoženja izvršilnega dolžnika v okviru zakonsko izrecno predvidenega instituta seznama dolžnikovega premoženja.
Prav tako pridobitev teh podatkov v tej fazi postopka ni v nasprotju z določbami ZDavP-2, ki urejajo varovanje podatkov, ki so davčna tajnost (V. poglavje ZDavP-2). Prvi odstavek 23. člena ZDavP-2 določa, da sme davčni organ upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcem javnih pooblastil razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu za izvajanje njihovih z zakonom predpisanih pristojnosti. V prvem odstavku 24. člena ZDavP-2 pa je določeno, da sme davčni organ razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcem javnih pooblastil, če ti potrebujejo zahtevane podatke v postopkih, ki jih vodijo v okviru svojih z zakonom predpisanih pristojnosti. Pristojnost sodišča, da, če se to izkaže za potrebno, v okviru postopka s seznamom dolžnikovega premoženja podatke, ki so potrebni za ugotavljanje dolžnikovega premoženja, s tem namenom pridobi od drugih organov, izhaja iz določbe sedmega odstavka 31. člena ZIZ in se glede na določbe o podatkih, ki se pridobivajo v okviru seznama premoženja (med drugim tudi podatki o dolžnikovih transakcijskih računih, vključno s številko transakcijskega računa na podlagi 2. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ in podatki o dolžnikovem premoženju v tujini na podlagi 11. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ), nanaša tudi na podatke o dolžnikovih računih v tujini. V drugem odstavku 30. člena ZDavP-2, ki ureja ravnanje s podatki, ki se štejejo za davčno tajnost, pridobljenimi iz evidenc in registrov davčnih organov, pa je tudi izrecno določeno, da osebe, ki so jim bili na podlagi 22. do 28. člena tega zakona razkriti podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo razkriti tretjim osebam, vendar pa se navedeni podatki smejo razkriti na sodnih obravnavah in v sodnih odločbah.