Izpodbijana odločba nima razlogov za to, da tožnici niso priznani točke za uveljavljene zdravstvenih razmer pod točko 7.2. Javnega razpisa. Župan pa je z odločitvijo, da s strani tožnice priložen Zapisnik ni verodostojen dokaz o vlagi, kot je mogoče povzeti Odločbo Župana, kršil načelo proste presoje dokazov tako z vidika neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), kot tudi s pomanjkljivo dokazno oceno (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP- odločbe se v tem delu ne da preizkusiti).
Zapisnik je z Javnim razpisom določen kot dokazno sredstvo vlage za kriterij 7.2. točke, zato bi, če je toženka ocenila, da ni verodostojen, na podlagi 146. člena ZUP morala tožnici dati možnost, da se o tej dokazni oceni Zapisnika izjavi, česar pa ni storila in zato kršila 146. člen ZUP.
V postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, dejansko stanje pa je bilo zmotno ugotovljeno, ker so bili zmotno presojeni dokazi, zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.
V konkretnem primeru je potrebno kot "odpadek" šteti tisto vozilo, ki ga lastnik oziroma imetnik ne namerava več uporabljati za osnovni namen, torej za vožnjo. Zato ni pravno odločilno poudarjanje tožeče stranke, da je v okviru svoje dejavnosti vozila kupila in jih - ali popravljena ali pa razstavljena po delih - prodala, saj nobena pravna podlaga ne definira kot odpadka le tiste snovi oziroma tiste predmete, ki nimajo ekonomske vrednosti oziroma jih lastnik ne želi prodati. Njeno nosilno stališče, da je za presojo, ali je določeno snov oziroma predmet potrebno šteti kot odpadek ali ne, odločilna ekonomska vrednost, ki jo takšen predmet ali snov (še) ima, je zato zmotno.
Pojem poljska pot je v ZKZ uporabljen v 78. členu, ki ureditev novih poljskih poti našteva kot eno od štirih zahtevnih agromelioracij, ureditev obstoječih poljskih poti pa kot eno od desetih nezahtevnih agromelioracij. Ob tem ZKZ ne vsebuje definicije te besedne zveze (niti je ne vsebuje kak drug zakon). Pojem poljske poti je tako treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Ta določa, da so cilji tega zakona ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. Poljska pot je pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben.
Dostop do kmetijskih zemljišč s kmetijsko mehanizacijo je del kmetijske proizvodnje, kar pa ne pomeni, da je na kmetijskih zemljiščih dovoljena gradnja kakršnihkoli poti oz. cest. Dovoljeni so posegi, ki so namenjeni dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, v obsegu, ki je za ta namen potreben. Če pot te pogoje izpolnjuje, ustreza pojmu poljska pot. Če jih ne izpolnjuje, pa predstavlja nedovoljeno rabo zemljišča za namen, ki ni kmetijska proizvodnja.
Pojem poljska pot je v ZKZ uporabljen v 78. členu, ki ureditev novih poljskih poti našteva kot eno od štirih zahtevnih agromelioracij, ureditev obstoječih poljskih poti pa kot eno od desetih nezahtevnih agromelioracij. Ob tem ZKZ ne vsebuje definicije te besedne zveze (niti je ne vsebuje kak drug zakon). Pojem poljske poti je tako treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Ta je opredeljen v 1.a členu ZKZ, ki določa, da so cilji tega zakona ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. V luči navedenega je treba poljsko pot opredeliti kot pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben.