V času izdaje izpodbijanega sklepa je že veljala novela ZNB-B (ta se uporablja od 29. 10. 2020), ki je uzakonila, da se predlog, ki ne vsebuje ustrezne medicinske dokumentacije, zavrže.
Po presoji sodišča bi iz sklepa o zavrženju moralo argumentirano izhajati, zakaj je bila ob predloženi zdravsteni dokumentaciji vloga zavržena, torej zakaj je predložena zdravstvena dokumentacija neustrezna in na kakšni podlagi je organ sprejel takšno odločitev. Takšna presoja zahteva presojo medicinskih razlogov, o čemer bi morala presojati komisija, ki bi morala tudi pojasniti, zakaj določena zdravstvena dokumentacija ni ustrezna in iz katerih razlogov, takšno strokovno mnenje komisije pa bi nato upravnemu organu služilo kot podlaga za ustrezno obrazložen akt o zavrženju oz. zavrnitvi predloga za opustitev cepljenja.
izdaja začasne odredbe - začasna odredba v upravnem sporu - odložitvena začasna odredba - delna ugoditev predlogu - odstranitev dela objekta - sklep o izvršbi - pravica do doma - neprerekane trditve
Tožnica se sklicuje, da bo s samo izvršbo, ki je prisilna izpolnitev obveznosti, tožnici nastala škoda izvršitve naložene obveznosti. Toženka tem navedbam ni nasprotovala, saj odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe ni vložila. Ker mora stranka na konkretne navedbe nasprotne stranke odgovoriti s konkretnimi navedbami in ker toženka ni tako ravnala, se šteje, da se strinja z zatrjevanimi dejstvi, ki se zato obravnavajo kot nesporna. Tudi ni mogoč zaključek, da bo z začasnim zadržanjem opravljanja izvršbe nesorazmerno prizadeta javna korist. Toženka namreč ni zatrjevala okoliščin, ki bi se nanašale na prizadetost javne koristi in tudi ni prerekala trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje - poseg v osebno svobodo - načelo sorazmernosti - začasna odredba
Tožnik je dejanja storil v stanju alkoholiziranosti, kar je priznal tudi na glavni obravnavi. To pomeni, da ima očitno težave z alkoholom, ob takih okoliščinah pa je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
tujci - omejitev gibanja tujcu - preizkus po uradni dolžnosti - odločba Ustavnega sodišča
Stališče, da Upravno sodišče preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravi (še)le v primeru, ko je bila tujcu omejitev gibanja podaljšana, in sicer pred potekom devetih mesecev skupne omejitve gibanja, je jasno razvidno tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-75/21-17 (glej zlasti 26. točko, pa tudi nadaljnje točke obrazložitve te odločbe), v kateri Ustavno sodišče nejasnosti in protiustavnosti zakonske ureditve s tega vidika ni izpostavilo. Opisana razlaga zakona je tudi sistemsko ustreznejša od dosedanje prakse (po kateri je Upravno sodišče preizkus omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravilo pred iztekom obdobja prvih šestih mesecev omejitve gibanja) ter omogoča periodični sodni nadzor nad tujcu izrečeno omejitvijo gibanja in podaljšanjem omejitve gibanja (na podlagi tožb tujca in sodnega preizkusa utemeljenosti podaljšanja omejitve gibanja po uradni dolžnosti) skozi celotno obdobje trajanja ukrepa.
ZZZiv člen 43, 43/1, 43/1-3. ZIN člen 3, 32, 32/1, 32/1-1. ZUP člen 9, 144, 145, 145/1, 237, 237/2, 237/2-3. ZVMS člen 92, 92/3, 92/4.
inšpekcijski ukrep - ukrep veterinarskega inšpektorja - zaščita živali - nujni ukrepi v javnem interesu - ugotovitveni postopek - skrajšani ugotovitveni postopek - poseben ugotovitveni postopek - načelo zaslišanja stranke v postopku - pravica do izjave - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zahteva za varstvo zakonitosti - objektivni pogoj
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Namen tega pravnega sredstva je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča (kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022, I U 1028/2022 in III U 234/2023) omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - davčna izvršba na premičnine - prispevki za socialno varnost - lastniki zasebnih podjetij - postopek osebnega stečaja
Tožnik zatrjuje, da so s sklenjeno sodno poravnavo in s koncem stečajnega postopka prenehale vse njegove obveznsti, med njimi tudi terjatev prvostopenjskega organa kot izhaja iz izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. V času izdaje izpodbijanega sklepa so obstajali ustrezni izvršilni naslovi za obveznosti, tj. izvršljivi obračuni za socialne prispevke.
Toženka je utemeljeno začela postopek o davčni izvršbi zoper tožnika, takrat je bil postopek osebnega stečaja zoper tožnika že v teku, terjatve pa so nastale po začetku stečajnega postopka in ne pred začetkom, da bi jih morala toženka prijaviti, kot to zmotno trdi tožnik. Toženki zaradi začetega stečaja ni bilo treba prekiniti postopka osebnega stečaja, saj neplačane obveznosti stečajnega dolžnika, kljub osebnemu stečaju, ne prenehajo. Omejitev poslovne sposobnosti zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja posotpka zato ne vpliva na upravne postopke, kjer predmet postopka ni omejen na razpolaganje s premoženjem.
tožba v upravnem sporu - nedopustna tožba - pravni interes
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov v upravnem sporu, mora za to izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga sicer ne bi mogel doseči. Sodišče ugotavlja, da v izreku izpodbijane odločbe organa prve stopnje ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, tožniku ni bila naložena nobena obveznost, prav tako v izreku odločbe niso bile ugotovljene kršitve zakona, ki bi jih storil tožnik. Čeprav je v obrazložitvi odločbe kot povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti naveden tožnik, saj, kot je že pojasnjeno, zavezuje izrek odločbe, medtem ko njena obrazložitev takega učinka nima.
brezplačna pravna pomoč - zahteva za varstvo zakonitosti - verjeten izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
Tožena stranka se je v nasprotju s splošnimi izhodišči 24. člena ZBPP prekomerno spustila v vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti (ki je bila v času njene presoje že vložena), saj je opravila njeno poglobljeno pravno analizo, s čimer je presegla svoje upravne pristojnosti in prevzela vlogo sodišča. Takšno ravnanje je v nasprotju z vsebino in namenom 24. člena ZBPP, ki temelji na standardu očitne nerazumnosti zadeve, ki je po naravi stvari podan, če je to razvidno že na prvi pogled in ne šele po temeljiti vsebinski pravni analizi zadeve. Ta standard podrobneje opredeljuje tretji odstavek 24. člena ZBPP, pri čemer tožena stranka v izpodbijani odločbi ni nikjer pojasnila, v čem naj bi bilo pričakovanje ali zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zakaj naj bi bilo očitno, da tožnik zlorablja možnost BPP, ali zakaj naj bi bilo pričakovanje ali zahteva tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago oz. v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.
Napačno pa je tudi stališče tožene stranke, da je v tej zadevi odločilno tudi dejstvo, da je tožnik prosil za dodelitev BPP v zvezi z izrednim pravnim sredstvom in ne v zvezi s kazenskim postopkom na prvi stopnji, zaradi česar naj bi bila presoja njegovih prošenj bistveno strožja. Tožena stranka je pri tem povsem spregledala, da gre v konkretni zadevi za postopek v zvezi z odvzemom prostosti. To pomeni, da ne gre za dodelitev BPP v kazenskem postopku, v katerem tožniku grozi zaporna kazen (torej odvzem prostosti), ampak je bila tožniku prostost že odvzeta, pa čeprav v obliki pripora (in ne zapora). To pa pomeni, da gre za postopek, katerega bistvo je v presoji, ali je bilo zakonito poseženo v eno od najbolj temeljnih človekovih pravic, to je v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave.
ZNB člen 22a, 22a/5, 22a/7, 22a/9. ZUP člen 67, 67/2, 138, 237, 237/2, 237/2-7.
obvezno cepljenje otrok - opustitev obveznega cepljenja otroka - nepopoln predlog - zavrženje nepopolne vloge - bistvena kršitev določb upravnega postopka - komisija za cepljenje - strokovno mnenje komisije
Pri presoji predlogov za opustitev cepljenja toženki skladno z ZNB pomaga komisija za cepljenje. Ta po preučitvi predloga, pridobitve morebitne dodatne dokumentacije ali dodatnih preiskav ter razgovora z osebo oziroma zakonitimi zastopniki osebe poda strokovno mnenje o tem, ali obstajajo ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, takšno strokovno mnenje pa posreduje ministrstvu, pristojnemu za zdravje. Na podlagi strokovnega mnenja komisije toženka izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja.
Po presoji sodišča bi iz sklepa o zavrženju moralo konkretizirano in obrazloženo izhajati, zakaj je bila vloga zavržena, torej zakaj je predložena zdravstvena dokumentacija neustrezna in na kakšni podlagi je organ sprejel takšno odločitev. Takšna presoja po mnenju sodišča zahteva presojo medicinskih razlogov, o čemer bi morala presojati komisija ter tozadevno pojasniti, zakaj določena zdravstvena dokumentacija ni ustrezna in iz katerih razlogov, takšno strokovno mnenje komisije pa bi nato upravnemu organu služilo kot podlaga za ustrezno obrazloženo odločbo o zavrženju predloga za opustitev cepljenja.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - skrajšani ugotovitveni postopek - izvršilni naslov
Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ga organ v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta, izvedel pa tudi ni obravnave v zadevi. Izpodbijan sklep je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, prav tako pa ne opraviti obvezne ustne obravnave. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2 je v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, v tem primeru ne predvideva zaslišanja tožnika oziroma izvedbe obravnave v taki zadevi, tožnik pa niti v pritožbi ni ugovarjal, da bi obveznost že poravnal oz. ni ugovarjal izvršljivosti terjatve.
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja jasno, ali gre za novo obstoječo komunalno opremo in za kateri del se odmerja komunalni prispevek, pri čemer je za odmero komunalnega prispevka bistveno, ali nepremičnina sodi v obračunsko območje te vrste komunalne opreme. Odločbe se zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti in tožnikoma glede na to ni bila dana možnost aktivnega sodelovanja v postopku, saj neobrazložene odločitve ni mogoče vsebinsko izpodbijati.
ZKme-1 člen 53, 56. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (2011) člen 121.
program razvoja podeželja - zahteva za izplačilo sredstev
Toženka je z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila tožničin zahtevek za izplačilo 9.939,40 EUR. Tožnica zmotno zatrjuje, da je do plačila tega zneska upravičena že na podlagi odločbe o pravici do sredstev. Kot je to sodišče navedlo že v sodbi III U 58/2018, je treba pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja opraviti kontrolne postopke, kar zahteva evropska zakonodaja. Prvi odstavek 48. člena Uredbe 809/2014 določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Zahteva po preverbi izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja tudi iz ZKme-1 (53. in 56. člen).
gradbeno dovoljenje - nezahteven objekt - gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta - odmik od meje - soglasje soseda - bistvena kršitev določb postopka
V zadevi je sporna odločitev, da je organ tožnikovo dovolilo štel kot izjavo v smislu prvega odstavka 39. člena GZ, torej kot strinjanje lastnika sosednjih zemljišč, da je nameravana gradnja manj kot 2 m od meje, skladno z OPN ter je na podlagi tega investorjema izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo zadevnega nezahtevnega objekta - garaže. Ker je bilo soglasje dano več kot štiri leta pred vloženim projektom k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, v njem ni številke dokumentacije za izdajo gradbenega dovoljenja za garažo investitorjev in datuma njene izdelave, še več, soglasje se izrecno nanaša na morebitni prizidek k stavbi, čeprav investitorja nista predlagala izdaje gradbenega dovoljenja za prizidek, pač pa gradnjo (samostojnega) nezahtevnega objekta - garažo. Po presoji sodišča tako iz navedene izjave ne izhaja, da daje soglasje za gradnjo navedene garaže na mejo njegovih parcel.
rudarstvo - rudarska koncesnina - odmera rudarske koncesnine - stečaj nosilca rudarske pravice - ugasnitev pravice - pravnomočna sodba - res iudicata - vezanost na pravnomočno sodbo sodišča - vezanost sodišča na pravnomočno odločitev
Vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča pa je neločljivo povezana tudi z vezanostjo samega Upravnega sodišča na svojo pravnomočno sodbo v isti zadevi (Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023.). V ZS je določeno, da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe RS in da izvršitve odločbe sodišča ne more ovirati odločba drugega državnega organa (drugi in četrti odstavek 2. člena ZS). Temu sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je tudi Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov akt, izdan s strani tožene stranke, vezano na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, seveda v obsegu, ki ga določa okvir pravnomočnosti (tj. v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev). Iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, pa tudi izhaja, da navedeno torej ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih. To pomeni, da ne upravni organ in ne upravno sodišče v ponovljenem postopku ne smeta odstopiti od pravnih stališč, sprejetih v pravnomočni sodbi. V pravnomočno sodbo lahko poseže le Vrhovno sodišče, ki skladno s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi odloča o pravnih sredstvih zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. V upravnem sporu je to revizijski postopek.
brezplačna pravna pomoč - zavrženje prošnje - izjema od splošnega pravila dodeljevanja BPP - nepravilna uporaba materialnega zakona
V danem primeru je tožena stranka tožnikovo prošnjo sklicujoč se na peto alinejo 8. člena ZBPP zavrgla kot nedovoljeno na podlagi 37. členu ZBPP. Ob tem pa ni pravilno upoštevala, da določba pete alineje 8. člena ZBPP, glede na svojo prej predstavljeno pravno naravo, lahko predstavlja le razlog za zavrnitev prošnje, ne more pa predstavljati razloga za njeno zavrženje. Glede na to je sodišče v okviru tožbenih ugovorov v tej zadevi ugotovilo, da tožena stranka v predhodnem postopku ni pravilno uporabila določb ZBPP, zaradi česar je bilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.
Uveljavljanje ugovorov glede nepristranskosti uradne osebe v upravnem sporu predstavlja tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Po stališčih Vrhovnega sodišča določbi 20. člena in 52. člena ZUS-1 v zvezi z novotami določata pravila, po katerih sodišče preizkuša ugotovljeni materialnopravni dejanski stan ali pa ga šele ugotavlja. Zato v teh določbah urejen sistem prekluzij velja le za navajanje dejstev in dokazov, potrebnih za materialnopravno presojo. Procesnopravno upoštevna dejstva in dokazi pa se, kot navedeno, uveljavljajo v okviru tožbenega razloga bistvenih kršitev pravil postopka. Za presojo njihove pravočasnosti torej ne more biti odločilno, kdaj jih je stranka navedla, pač pa, ali je prekludirana z uveljavljanjem tega tožbenega razloga.
ZKme-1 člen 53, 56. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (2011) člen 121.
program razvoja podeželja - zahteva za izplačilo sredstev
Toženka je z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila zahtevek tožnice za plačilo 64.460,70 EUR. Tožnica zmotno zatrjuje, da je do plačila tega zneska upravičena že na podlagi odločbe o pravici. Kot je sodišče navedlo že v sodbi III U 59/2018 z dne 23. 4. 2021, je treba pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja opraviti kontrolne postopke, kar zahteva evropska zakonodaja. Prvi odstavek 48. člena Uredbe 809/2014 določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Zahteva po preverbi izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja tudi iz ZKme-1 (53. in 56. člen).
ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1, 6/4, 7, 7/2. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39, 39/2.
brezplačna pravna pomoč - odvetniška storitev - odvetniška tarifa - načelo enakega varstva pravic - višina nagrade odvetnika - znižana nagrada - ustavnost zakonske ureditve - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - določitev zagovornika storilcu več kaznivih dejanj - vrednost storitve po Odvetniški tarifi - urnina - odsotnost iz pisarne - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko - nagrada za pregled spisa - nagrada za študij spisa - zmotna uporaba materialnega prava
Za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024, ni protiustavna.
Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah izrekla, da povečanje iz zadevne določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, ker bi tako prišlo do neupravičenega podvajanja teh nagrad. Na podlagi navedene določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Enakega zaključka pa po presoji sodišča ni mogoče napraviti v zvezi z nagrado za pregled in študij spisa po tar. št. 39/2 OT, saj gre pri tem za (nagrado za) storitev, ki je urejena v posebnem delu OT, in je torej ni mogoče obravnavati oziroma vrednotiti drugače kot (nagrado za) storitev. Po povedanem toženka nima prav, da za to nagrado ni mogoče uporabiti povečanja po 7. členu OT, ker naj bi bilo že pri njeni odmeri upoštevano, da je tožnik upravičenca zastopal zaradi več kaznivih dejanj, zato je v tem delu zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav tudi, ko ugovarja, da toženka za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne smela uporabiti znižanja na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, saj se ta uporablja le za plačilo, ki odvetniku pripada za opravljene storitve po OT, kamor pa urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne glede na vse predhodno navedeno ne spadata.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogojni odpust - predčasni odpust - upravni postopek
Namen BPP po ZBPP je upravičencem omogočiti dejanski dostop do sodišč in omogočiti, da socialni položaj posameznika ne bo predstavljal nepremostljive ovire za sodno varstvo posameznikovih pravic. Tako je tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014 pravico do BPP opredelilo v okviru pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. BPP je namreč institut, s katerim država socialno šibkejšemu sloju prebivalstva omogoča dostop do sodišč oziroma pravnega sredstva. Pri presoji je upoštevalo, da ZBPP sledi zagotavljanju pravice do enakosti pred sodiščem, tj. da imajo vsi ljudje brez vsakršnega razlikovanja enake možnosti za sojenje pred istimi sodišči in po istih postopkovnih pravilih. Navedeno pomeni, da se BPP ne more podeliti za nesodne postopke, med katere se uvršča tudi upravni postopek.