ZUS-1 člen 20, 20/3, 52, 64. GZ člen 50, 51, 52, 54, 55, 57. ZVO-1 člen 54. URS člen 125. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1-26.
integralni postopek - postopek za izdajo gradbenega dovoljenja - varstvo okolja - pravo unije - sodna praksa Sodišča EU - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - materialna pravnomočnost - objektivne meje pravnomočnosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - presoja vplivov objekta na okolje - varstvo pred hrupom - pravica do zdravega življenjskega okolja - exceptio illegalis - kršitev ustavnega načela delitve oblasti - načelo pravne države - državni prostorski načrt
V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri.
Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča o odpravi upravnega akta s strani sodišča. To pomeni, da če je sodišče v okviru prve presoje obravnavalo tudi tožbene razloge, za katere je ocenilo, da ne predstavljajo razlogov za nezakonitost akta in zato za njegovo odpravo, ni mogoče šteti, da je glede njih sodba materialno pravnomočna. Tožeča stranka, ki je sicer s tožbo uspela, saj je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (a iz drugih razlogov oziroma na drugi podlagi), namreč zoper sodno obrazložitev, s katero so bili njeni tožbeni razlogi vsebinsko zavrnjeni, nima možnosti vložitve pravnega sredstva. Zakon (ZUS-1, ZPP) namreč v takšnem primeru tožeči stranki ne dopušča vložitve pravnega sredstva.
Razlage, da lahko (protiustavna) Uredba o hrupu predstavlja veljavno pravno podlago za presojo dopustnosti (zakonitosti) gradnje objekta z vplivi na okolje, torej nameravanega (bodočega) posega v okolje, sodišče ne more sprejeti. Podzakonski predpis, ki je bil sprejet s kršitvijo temeljnih načel in določb Aarhuške konvencije (ki je del prava EU), prenesenih v določbe ZVO-1, ne more predstavljati ustavnoskladne in zakonite podlage za izdajo gradbenega dovoljenja iz 57. člena GZ. (Ne)obstoja pomembnih škodljivih vplivov na okolje namreč ni dopustno presojati na podlagi takšnega podzakonskega predpisa. Povedano drugače, pravni učinki protiustavnosti Uredbe o hrupu, ugotovljene z odločbo z dne 6. 7. 2022, se upoštevaje ustavnoskladno razlago te odločbe v celoti raztezajo na PVO z vidika varstva pred hrupom v tej zadevi. Glede na to mora sodišče uporabo te Uredbe v predmetni zadevi odkloniti (exceptio illegalis). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja tožeče stranke iz 72. člena Ustave. Kot predhodno pojasnjeno, uporaba instituta exceptio illegalis predstavlja obliko sodnega nadzora nad splošnimi akti uprave prav v situacijah kot je predmetna – ko je bila (med drugim) na neustavnem podzakonskem predpisu, katerega glavni namen naj bi bil varstvo zdravega življenjskega okolja, dovoljena gradnja objekta z vplivi na okolje.
Ustavna odločba U-I-441/18-23 z dne 6. 7. 2022 je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 99/2022 dne 22. 7. 2022. To pomeni, da je rok, v katerem bi morala Vlada RS izvršiti odločbo Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti, iztekel z dnem 22. 7. 2023. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo, da če se pristojni normodajalec v roku ne odzove na odločbo Ustavnega sodišča, izdano na podlagi 48. člena ZUstS, to predstavlja hudo kršitev načel pravne države in delitve oblasti; odločbe Ustavnega sodišča so obvezne in morajo tako dejansko učinkovati, kot take pa jih morajo vsi državni organi spoštovati in izvrševati. Nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča ne le vzdržuje protiustavno stanje, temveč ga lahko tudi poglablja. V konkretnem primeru je za izdajo gradbenega dovoljenja pristojno ministrstvo, ki je pristojno za gradbene zadeve (drugi odstavek 7. člena GZ), na čelu katerega je minister, ki je član Vlade RS (110. člen Ustave). Ministrstvo je eden najvišjih organov državne uprave, nad njim je le Vlada RS (prim. prvi odstavek 1. člena Zakona o Vladi RS). Glede na navedeno ima torej ministrstvo, ki je pristojno za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja, dolžnost, da Vlado RS opozori na protiustavnost Uredbe o hrupu oziroma kot pristojnega normodajalca na dolžnost spoštovanja odločb Ustavnega sodišča. V ta namen bi moral zadoščati že argument, da Republika Slovenija ne more izdajati gradbenih dovoljenj za objekte z vplivi na okolje na podlagi predpisa, ki je bil sprejet s kršitvijo določb Aarhuške konvencije in s tem prava EU.
Davčni inšpekcijski nadzor v tožnikovem primeru je bil osredotočen na okoliščine v zvezi z dvigi gotovine za obdobje od začetka leta 2018 do sredine leta 2021 in v zvezi z odhodki v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 2018-2020. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzel ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ter navedel razloge in pravne podlage, iz katerih izhaja obstoj pričakovane davčne obveznosti, ter pojasnil, kako je ugotovil višino posameznega davka. Po presoji sodišča je verjetnost, da bo obveznost v določeni višini nastala, tako obrazložena.
omejitev lastninske pravice - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - odložitvena začasna odredba
Predlagana začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 ni utemeljena, ker Sklep ne predstavlja akta, ki bi ga bilo mogoče izvršiti po določbah ZUP, saj z njim tožniku ni bila naložena nobena obveznost (s Sklepom se je le začel postopek začasne omejitve lastninske pravice), zato izdaja odložitvene začasne odredbe v tem primeru ni mogoča. S predlogom za izdajo začasne odredbe sodišče ni mogoče zahtevati prepovedi izvajanja upravnega postopka, saj vodenje upravnega postopka predstavlja izvajanje pristojnosti upravnega organa.
Zatrjevana težko popravljiva škoda je ostala na podlagi splošnih in pavšalnih trditev, temelječih na hipotetičnih situacijah. Tožnik je našteval dodatna opravila v primeru, da bi se odločil za prodajo stanovanja, ne da bi trdil in dokazal, da stanovanje dejansko prodaja oziroma ga namerava prodati in posledično, da mu dejansko grozijo zatrjevane posledice in da so te takšne, da izpolnjujejo kriterij težko popravljive škode zaradi posega v lastninsko pravico in osebno svobodo. Tudi glede vpliva gradnje SNG Drama na sosednje nepremičnine je zatrjevanje grozeče težko popravljive škode ostalo posplošeno z navedbami hipotetičnih situacij, v katerih bi lahko prišlo do katastrofalne premoženjske škode in občutnega vpliva vpliva na zdravje lastnika, pri čemer v tej zvezi tudi ni bila podana vzročna zveza, saj je gradnja lahko le posledica izdanega gradbenega dovoljenja in ne že izdanega Sklepa.
pritožba - postulacijska sposobnost - pritožba, ki jo vloži stranka sama in identična pritožba pooblaščenca
Če odvetnik pritožbo, ki jo je vložila stranka sama, naknadno le dopolni, s tem taka pritožba še ne postane pritožba, vložena po odvetniku. Taka pritožba vsebinsko ostane še vedno pritožba, ki jo je napisala stranka sama, in je zato ni mogoče upoštevati kot dejanje, opravljeno po odvetniku oziroma pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.
ZBPP člen 40, 40/6. Odvetniška tarifa (2015) člen 18, 18/2.
brezplačna pravna pomoč - nagrada in stroški odvetnika - obračun in izplačilo stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči - zamudne obresti - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Določbo drugega odstavka 18. člena OT je po mnenju sodišča potrebno tolmačiti na način, da je odvetnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti bodisi v primeru, če pristojni organ v tridesetih dneh ne odloči o njegovem predlogu (gre torej za neke vrste "molk organa", ko organ v zakonskem roku sploh ne odloči o stroških), bodisi če plačilo računa, ki ga izstavi odvetnik na podlagi izdanega sklepa o stroških, ni izvršeno v predpisanem roku (izplačilo zakonskih zamudnih obresti je torej vezano na zapadlost računa).
brezplačna pravna pomoč - predlog za izločitev uradne osebe - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe
Tožnik izpodbija sklep o zavrženju predloga za izločitev uradne osebe, ki upoštevajoč ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan v smislu določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 26/1, 26/1-2, 27, 27/1. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - prosilec iz Maroka
Škoda za podelitev subsidiarne zaščite mora biti "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, država pa ni zmožna ali noče nuditi zaščite, bi lahko bil tožnik upravičen do subsidiarne zaščite. Takšno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da obravnavani pogoj za subsidiarno zaščito tožnik očitno ni izkazal, saj so bile njegove navedbe, kar je sodišče utemeljilo že v kontekstu pogoje za status begunca, očitno nekonkretizirane.
ZBPP člen 24, 24/1, 24/3. ZPP člen 367a, 370, 370/1.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - postopek z izrednim pravnim sredstvom - predlog za dopustitev revizije - načelo pravičnosti in morale - pravičnost - nasprotovanje moralnim načelom - fiktivni posli - izigravanje predpisov
Samo dejstvo, da tožnica ni uspela s pritožbenimi razlogi pred sodiščem druge stopnje, še ne pomeni, da ne bo uspela v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Če zakon omogoči pravno sredstvo, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča RS (v pravdnem postopku je to predvsem revizija), mora postopek s tem pravnim sredstvom zagotoviti spoštovanje vseh ustavnih procesnih jamstev.
Čeprav drži, da je bilo v okviru pravdnega postopka z delno sodbo res ugotovljeno, da sta notarska sporazuma med zakoncema nična zaradi sklepanja fiktivnih dogovorov zaradi izogibanja davčnemu dolgu, pa vendarle ne gre spregledati dejstva, da je tožnica v obravnavani pravdni zadevi tožena stranka, kar pomeni, da se postopek ni pričel po njeni volji, poleg tega pa vlaganje pravnega sredstva zoper sodno odločitev, v katerem se šele odloča o zatrjevanem izigravanju pravnih predpisov, po presoji sodišča ni nemoralno ali nepravično.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev delovnega dovoljenja za tujca - pravni interes - zavrženje tožbe
Enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS, ki je bilo z izpodbijano odločbo razveljavljeno, bi glede na zgoraj navedeno obdobje, v vsakem primeru preteklo 22. 12. 2021. Ob takih okoliščinah si tožnik z odpravo izpodbijane odločbe, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Po sami naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, pravnega položaja tožnika zaradi poteka časa ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe.
Glede na takšno vsebino popravnega sklepa ni šlo za popravo očitne pisne pomote oziroma napake takšne vrste, da jih je bilo mogoče odpraviti s popravnim sklepom, zato je tožena stranka presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi s popravnim sklepom določa 223. člen ZUP. Ker je bilo s sklepom o popravi poseženo v pravni položaj strank, je bilo potrebno tudi zagotoviti pravno varstvo v upravnem sporu na podlagi 5. člena ZUS-1.
javno naročanje - zahtevek za revizijo - napačna uporaba materialnega prava
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno razlagala merilo M2. Tudi po stališču sodišča naročnik z navedenim merilom ni izključil uporabe določbe petega odstavka 89. člena ZJN-3, saj bi moral v določilu razpisne dokumentacije to izrecno in nedvoumno napisati, tega pa ni storil. Sodišče se strinja tudi s stališčem, da predložitev tehnično (zelo) slabih kopij/scanov dokumentov v ponudbi ne pomeni položaja, da ta dokazila sploh niso bila predložena. Tožnik je dokazila za izpolnjevanje merila M2 ob oddaji ponudbe torej predložil, čeprav delno neberljiva, zato ga je naročnik ob pravilni uporabi petega odstavka 89. člena ZJN-3 zakonito pozval na dopolnitev ponudbe - predložitev boljših kopij/scanov dokumentov (stališče tožene stranke).
Tožnik ima končano podiplomsko izobrazbo iz socialnega managementa, kar je več kot določa ZSV za (minimalni) izobrazbeni pogoj, ki zadostuje izobrazbenemu kriteriju.
ZUS-1 člen 5, 5/4, 23, 23/2, 23/4, 36, 36/1, 36/1-2.
tožba v upravnem sporu - splošni ali posamični akt - presoja ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta - odločba Ustavnega sodišča - pravočasnost tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Določba četrtega odstavka 23. člena ZUS-1 je bila umeščena v zakon iz razloga, ker opredelitev aktov, izdanih v obliki predpisa, za akte, ki urejajo posamična razmerja, ni preprosta, saj je meja med posamično in splošno vsebino predpisa večkrat težko določljiva. Zato je za te primere uveljavljanje sodnega varstva prilagojeno položaju, ki nastopi, ko stranka zaradi napačne pravne ocene akta uveljavlja neustrezno pravno varstvo s pobudo za oceno ustavnosti ali zakonitosti akta pred ustavnim sodiščem in zato zamudi rok za tožbo pred pristojnim upravnim sodiščem. Tožba se v takšnem primeru šteje za pravočasno tudi, če je bila vložena v tridesetih dneh od vročitve odločbe ustavnega sodišča, vendar samo takrat, kadar se je ustavno sodišče s to odločbo izreklo za nepristojno - in to prav iz razloga, ker napadeni akt po vsebini ni splošen, ampak ima posamično naravo.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - pogoji za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Opravičljivi razlogi, zaradi katerih tožnik ne bi mogel o ateizmu spregovoriti že pri prejšnjem postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, niso podani.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Očitno je, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V upravnem postopku je navedel revščino in ni navajal drugih razlogov, zaradi katerih bi bil ogrožen v izvorni državi. Glede revščine pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Tožena stranka je tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.
soglasje za poseg v varovani pas javne ceste - upravni spor - pravni interes
Tožeča stranka, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšala svoj pravni položaj.
V tožnikov pravni položaj se z izpodbijano odločbo več ne posega, zato tožeča stranka nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.
ZBPP člen 30, 30/9, 30/10, 30/11, 43, 43/2, 43/3. ZUP člen 9, 9/1, 9/3, 144, 144/1, 145, 145/1.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev odvetnika - razlogi za razrešitev odvetnika na strani prosilca - vračilo prejete brezplačne pomoči - upravičeni razlogi - pravica do izjave - skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek
Čeprav drži, da enostranska odpoved pooblastila predstavlja razlog na strani upravičenca do brezplačne pravne pomoči, zaradi katerega postavljeni odvetnik več ne more v redu opravljati svoje dolžnosti, pa je tožniku pred odločitvijo o razrešitvi odvetnika, ki obenem pomeni uporabo določb o vračilu brezplačne pravne pomoči, kljub temu treba dati možnost, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi na način, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh okoliščinah konkretnega primera.
brezplačna pravna pomoč - neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč - vrnitev neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči - lastništvo nepremičnine
Sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, saj ni povsem jasno kako je ugotovitev upravnega organa glede spremenjenih prihodkov vplivala na končno odločitev.
Ker upravni organ navedbam stranke (da družina občasno skupaj živi na naslovu ...) ni sledil, bi moral svojo odločitev obrazložiti in sicer tako, da bi jo tudi sodišče lahko preizkusilo, vendar tega ni storil.
mednarodna zaščita - poseg v osebno svobodo - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pridržanje - ogrožanje varnosti - kršitev javnega reda in miru - načelo sorazmernosti - začasna odredba
Poseg v prosilčevo osebno svobodo je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.
ZSVarPre člen 27, 27/1. ZUPJS člen 18, 18/1, 18/1-1.
brezplačna pravna pomoč - premoženjski kriterij - lastništvo nepremičnine
Ob upoštevanju stališča Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu IV Ip 195/2018 z dne 24. 1. 2018 (12. točka obrazložitve) je vrednost, ugotovljena v evidenci GURS, le primerljiva oziroma orientacijska, na dolžniku pa je trditveno in dokazno breme, da vrednost svojih nepremičnin dokaže na drugačen način, ne le tako, da pavšalno nasprotuje ugotovljeni vrednosti v evidenci GURS. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v vlogi z dne 23. 12. 2024 le pavšalno podal svojo subjektivno oceno dejanske vrednosti spornih nepremičnin, pri tem pa ni predložil določnih dokazov, iz katerih bi jasno izhajalo, da so vrednosti nepremičnin za polovico manjše od vrednosti, navedenih v evidenci GURS, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno upoštevala njihovo vrednost ugotovljeno v GURS in ob pravilni uporabi prvega odstavka 27. člena ZVarPre v zvezi s 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS in v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP.