ZTuj-1 člen 51, 52. ZMZ člen 2, 21, 22, 22/3, 32, 32/2, 76, 76/1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna oblika zaščite - rok za prostovoljno zapustitev države - verodostojnost prosilca - Rom - prosilec iz BIH
Sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, ki se nanaša na prošnjo za status begunca in subsidiarno zaščito zaradi vsebinskega ujemanja z določbo 51. člena ZTuj-1 („prepoved prisilne odstranitve tujca“), hkrati pomeni tudi presojo načela non-refoulement v smislu ZTuj-1 s tem, da je načelo non-refoulement iz 51. člena Tuj-1 zgolj dodatno varovalo tega načela ius cogens za primer, ko bi prišlo do spremenjenih razmer v izvorni državi tujca po izvršljivosti odločbe o mednarodni zaščiti in v takem primeru ima stranka možnost na pristojni organ vložiti predlog za dovolitev zadrževanja po 52. členu ZTuj-1. Prva kršitev (2. odstavka 32. člena in 1. odstavka 76. člena ZMZ) v izpodbijani odločbi je torej podana, ker izrek, s katerim sta bili zavrnjeni prošnji za mednarodno zaščito, ne vsebuje paricijskega roka, v katerem bi lahko tožnici prostovoljno zapustili Slovenijo.
Druga procesna nezakonitost v izpodbijani odločbi je podana zaradi tega, ker tožena stranka ni zaslišala drugo-tožeče stranke in ker ni ugotavljala vseh pravno-relevantnih dejstev v zvezi z drugo-tožečo stranko in bolezenskim stanjem dihal in ledvic prvo-tožeče stranke v kontekstu subsidiarne zaščite za obe tožnici.
V izpodbijanem aktu tožena stranka ni uporabila informacij o stanju Romov v BiH niti z vidika ugotavljanja pogojev za status begunca zaradi morebitnega preganjanja Romov niti z vidika ugotavljanja pogojev za subsidiarno zaščito glede vračanja zavrnjenih prosilk za azil, ki sta pripadnici romske narodnosti o tem, kam se te osebe vračajo in kakšne so tam socialne, higijenske, zdravstvene, varnostne, humanitarne razmere. Zato je tožena stranka kršila določilo 3. odstavka 22. člena ZMZ.
ZTuj-1 člen 27, 27/3, 32, 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-5. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3, 248, 248/3. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59/2-1, 64, 64/1, 64/1-3, 64/1-4.
dovoljenje za začasno prebivanje tujca - vloga za podaljšanje dovoljenja - obrazložitev odločbe - nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev pravil postopka
Upravna organa sta svojo odločitev oprla na nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sta prezrla odločbo ZZZS z dne 18. 3. 2010 (iz katere izhaja, da se tožniku odloži plačilo dolga iz naslova prispevkov za obveznost zdravstveno zavarovanje za čas 12 mesecev) oziroma se do navedenega dokaza nista opredelila niti nista njegove vsebine povzela v svojo obrazložitev. Prav tako pa se organ ni opredelil še do štirih listin izdajatelja ZZZS. Ker se tožena stranka do navedenih listin ni opredelila, niti ni ocenila njihove dokazne vrednosti je utemeljen tožbeni ugovor nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in ugovor bistvenih kršitev pravil upravnega postopka.
Računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV so fiktivni, kar izhaja iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal. Izdajatelj računov ni imel nobenih realnih možnosti tožniku opraviti navedenih storitev, niti ne obstajajo za to kakršnikoli dokazi na strani izdajatelja računov in tudi ne na tožnikovi strani.
davek od dobička pravnih oseb - DDV - cenitev davčne osnove - ocena davčne osnove
Davčna zavezanka je izdajala račune, ki niso vsebovali vseh predpisanih sestavin, oziroma za obdobje od 1. 9. do 31. 12. 2000 računov sploh ni predložila. Prav tako ni predložila evidenčnih kartonov vseh kandidatov, kar pomeni, da poslovne dokumentacije ni vodila ustrezno in na način, ki je določen s predpisi. Zato je prvostopni organ utemeljeno pristopil k oceni davčne osnove, v skladu z določbo 1. odstavka 68. člena ZDavP-2.
Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2006 člen 11, 11/12.
neposredna plačila v kmetijstvu - kmetijsko okoljski in OMD ukrepi - kršitev obveznosti - predčasno prenehanje izvajanje dejavnosti - prenos zaveze - vračilo sredstev
Tožnik je s podpisom obrazca D – Zahtevek za pomoči na površino za leto 2004, s podpisom jamčil, da je seznanjen z vsebino in pogoji za izvajanje ukrepov SKOP ter se zavezal, da jih bo dosledno izpolnjeval ves čas trajanja obveznosti (pet let) ter se tako zavezal k izpolnjevanju vseh pogojev in določil, zato ni mogoče pritrditi njegovemu stališču, da pravočasno poslan obrazec „F“ ni pogoj za veljavnost prenosa zaveze na drugega nosilca kmetijskega gospodarstva. Po ustavljeni upravnosodni praksi posredovanje „F“ namreč predstavlja pogoj za prenos petletne zaveze SKOP z enega na drug KMD.
Carinski dolg je nastal na podlagi točke a) 1. odstavka 204. člena CZS. Iz 143. člena CZS izhaja, da višina uvoznih dajatev, ki se plačujejo za blago, dano v postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, znaša za vsak mesec ali vsak začeti mesec, v katerem se blago nahaja v postopku začasnega uvoza z delno oprostitvijo, 3% tistega zneska dajatev, ki bi ga bilo za tako blago treba plačati, če bi bilo sproščeno v prosti promet na dan, ko je bilo dano v postopek začasnega uvoza. Določilo se nanaša na blago, dano v postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, za kar pa v predmetni zadevi ne gre.
Tožnik bi lahko v teh postopkih, glede na vrsto dejavnosti, ki jo opravlja, ob izpolnjenih zakonskih pogojih konkuriral tudi sam in na ta način varoval (v primeru izpolnjevanja pogojev) svoje na zakon oprte koristi.
ZZZDR člen 106, 106/1, 141, 146. ZUP člen 7, 9. Konvencija o otrokovih pravicah člen 9, 9/2, 12.
posvojitev otroka - soglasje staršev - načelo zaslišanja stranke - koristi otroka
Tožnica je v izjavi navedla, da se strinja s posvojitvijo mladoletnih otrok, kar pomeni, da same oddaje v posvojitev ni z ničemer pogojevala. Izbira družine, v kateri bo otrok posvojen, pa je v pristojnosti centrov za socialno delo, ki pri tem upošteva koristi otrok.
Iz listin upravnih spisov dejansko ne izhaja, da bi bila starša (tudi tožnica) na pravico, da lahko prekličeta soglasje, opozorjena. Takšna kršitev pa ni bistveno vplivala na pravilnost odločitve, ker iz samega spremljanja dolgoletnega rejniškega postopka izhaja, da tožnica v vseh teh letih ni imela dejanskega interesa, da bi z otrokoma vzdrževala stike, ne glede na njene tožbene navedbe, da ji je to preprečeval slab partnerski odnos do očeta otrok.
ZUP (1986) člen 49, 139, 249, 249-9, 252, 252/1, 252/1-5, 252/3, 256, 256/1. ZZKat člen 26.
zemljiški kataster - sprememba vrste rabe - obnova postopka - predlog za obnovo postopka - predlagatelj obnove postopka - stranka v postopku - subjektivni rok - stvarna pristojnost
V postopku ugotavljanja, ali je predlagatelj obnove spoštoval subjektivni rok za vložitev predloga, je pomembno tudi, ali je stranka, ki ni sodelovala v postopku (pa bi morala sodelovati), vedela za postopek in izdajo odločbe. V takem primeru namreč lahko stranka zavaruje svoje pravice bodisi že med postopkom, s tem, da zahteva, da se pripusti kot stranka (139. člen ZUP/86), bodisi, po končanem postopku, s tem, da zahteva vročitev odločbe in zoper odločbo vloži pritožbo. To stališče v nadaljevanju pomeni tudi, da se obnova iz 9. točke 249. člena ZUP/86 dovoli le, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelj obnove ni vedel za postopek in izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati o tem.
V skladu s prakso SEU je, da se v tovrstnih primerih tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV iz navedenih računov, ki so neverodostojne knjigovodske listine, ker ni izkazana dobava blaga oz. opravljene storitve s strani izdajateljev računov in gre za fiktivne posle, tožniku pa se, glede na navedene objektivne okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju, tudi po mnenju sodišča nedvomno lahko očita, da je vedel ali da bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV.
upravni spor - litispendenca - tožba iste stranke v isti zadevi - predhodno vložena tožba zaradi molka organa - zavrženje tožbe
Po uradnih podatkih sodišča je tožnik zoper isto davčno odločbo, kot jo izpodbija v tem upravnem sporu, že vložil tožbo zaradi molka organa druge stopnje o pritožbi. Iz podatkov zadevnega sodnega spisa sledi, da pri tožbi vztraja tudi po tem, ko je (bila) izdana drugostopna odločba. V konkretnem primeru gre torej za tožbo iste stranke v isti zadevi, v kateri je postopek s tožbo že v teku. Sodišče je zato, ob primerni uporabi določb 189. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1, tožbo zavrglo. Glede na to, da je pravočasno vložena, pa bo njene razloge upoštevalo pri odločanju o prvi vloženi tožbi.
ZOPDA člen 5, 9. Pravilnik o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine člen 6. ZUP člen 9.
izpostavljenost azbestu - odškodnina za poklicno bolezen - določitev višine odškodnine - načelo zaslišanja stranke
Namen ZOPDA je omogočiti upravičencem, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska, ki ni nujno enak znesku polne odškodnine po načelih Obligacijskega zakonika. Pripadajoči znesek ugotovi komisija v manj formaliziranem postopku, kar omogoča, da upravičenec do plačila pride v krajšem časovnem obdobju. Gre za postopek sporazumevanja o odškodnini. Zato tudi sodišče meni, da se po ZOPDA odškodnina odmeri za najtežjo vrsto verificirane bolezni, pri čemer se, kot izhaja iz 6. člena Pravilnika, upošteva pričakovani razvoj bolezni. V primeru poslabšanja zdravstvenega stanja v težjo vrsto bolezni upravičencu pripada razlika v odškodnini.
ZUS-1 člen 4, 66, 66/1. ZPVAS člen 5, 6, 7. Pravilnik o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov člen 4,5.
agrarne skupnosti - vpis spremembe članstva v register agrarnih skupnosti - upravna zadeva - upravni spor zaradi kršitve človekovih pravic
Po 4. odstavku 7. člena ZPVAS morajo agrarne skupnosti organu, ki vodi register, sporočiti spremembe podatkov, o katerih se vodi register, vendar pa zakon ne določa, da bi registrski organ moral o sporočenih spremembah podatkov odločati v upravnem postopku. Zato je odločanje o vpisu agrarne skupnosti in njenih članov v register agrarnih skupnosti in njihovih članov z odločbo, izdano v upravnem postopku, enkratno dejanje.
Po tem, ko se o vpisu agrarne skupnosti v register agrarnih skupnosti odloči v upravnem postopku - kajti v javnem interesu je ponovno organiziranje agrarnih skupnosti, da se njihovim članom lahko vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim ali njihovim pravnim prednikom odvzete - pa registracija sprememb podatkov, o katerih se vodi register, glede na določbe ZPVAS ni upravna zadeva (4. odstavek 7. člena ZPVAS), po mnenju sodišča pa to tudi ni glede na naravo stvari, pač pa gre pri tem za upravno delovanje, ki ne rezultira v izdaji upravnega akta.
nepremičninsko posredovanje - licenca za opravljanje poslov nepremičninskega posredovanja - licenca - vpis v imenik nepremičninskih posrednikov - izpolnjevanje pogojev
V konkretnem primeru tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrženje vloge, temveč bi jo morala meritorno obravnavati in preizkusiti tožnikovo vlogo v smislu izpolnjevanja pogojev za izdajo licence in vpis v imenik nepremičninskih posrednikov glede na veljavne določbe ZNPosr.
ZUP (1986) člen 49, 139, 249, 249-9, 252, 252/1, 252/1-5, 252/3, 256, 256/1. ZZKat člen 26.
zemljiški kataster - parcelacija - sprememba vrste rabe - obnova postopka - predlog za obnovo postopka - subjektivni rok - stvarna pristojnost
Predlog za obnovo postopka se izroči ali pošlje organu, ki je odločal o zadevi na prvi stopnji, o njem pa odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo postopka nanaša. V obravnavanem primeru je bila vloga poslana geodetskemu organu le v vednost, kar pomeni, da na podlagi tako prejete vloge ta organ ni bil dolžan odločati.
Ker v konkretni zadevi tožniku ni bila dana možnost, da bi o njegovi pritožbi odločal drugostopenjski organ, do katere ima pravico, sodišče meni, da tožba zoper odločitev Agencije ni mogoča (je preuranjena), ker mora o zadevi najprej odločati drugostopenjski organ (pristojno ministrstvo). Procesna predpostavka za upravni spor pa je, da je upravni akt dokončen, kar pomeni, da zoper ta akt ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev – pritožbe v upravnem postopku. Šele ko so izčrpana pravna sredstva po ZUP lahko stranka uveljavlja sodno varstvo svojih pravic v upravnem sporu po pravilih ZUS-1.
ZDavP člen 95. ZDavP-1 člen 406. ZDavP-2 člen 97, 99.
vračilo davka - zamudne obresti - tek zamudnih obresti - obrestovanje zamudnih obresti - za odločanje relevantni predpis
Odločitev o teku zamudnih obresti ni predmet postopka o vračilu, saj se v tem postopku odloča le o vračilu preplačane obveznosti, kakršna je ugotovljena z odmerno odločbo.
Predmet postopka o vračilu pa je vprašanje obrestovanja zamudnih obresti, ki se vračajo po odločbi (o vračilu), to je zamudnih obresti, obračunanih od zapadlosti davčnih obveznosti iz odločbe do izvršljivosti odmerne odločbe. V tem pogledu iz izpodbijane odločbe sledi, da se obresti vračajo na podlagi 95. člena ZDavP v zvezi s 406. členom ZDavP-1 ter da se na tej pravni podlagi zamudne obresti od zamudnih obresti, ki so predmet vračanja, ne priznajo. Izpodbijana odločba torej sledi stališču, ki ga je pred tem večkrat zavzelo to sodišče, po katerem gre v primeru vračanja davka za nadaljevanje že začetega davčnega postopka in po katerem na podlagi določb 95. člena ZDavP ni pravne podlage za obrestovanje zamudnih obresti, ki so predmet vračila. Drugačno stališče pa je zavzelo Vrhovno sodišče, in sicer, da predstavlja postopek vračila davka samostojen postopek in da je zato treba (tudi) v pogledu obrestovanja obresti oziroma davka, ki se vrača, upoštevati pravno podlago, ki velja v času odločanja o vračilu.
ZDavP člen 39. ZDavP-2 člen 68. ZUP člen 6, 164, 181, 184.
davek od dohodkov iz dejavnosti - DDV - davčna osnova - ocena davčne osnove - cenitev davčne osnove - metoda cenitve - dokazovanje - izjava priče - načelo zaslišanja stranke
Ob nesporni ugotovitvi, da tožnica ni vodila poslovnih knjig in da jih ni vzpostavila niti po sklepu davčnega organa, so bili podani razlogi za to, da se davčna osnova ugotovi z oceno. Sodišče tudi ne dvomi v ustreznost izbrane metode in v oceno davčne osnove kot tako. Le-ta je bila namreč opravljena na preverljiv način, na podlagi podatkov tožnice in ob upoštevanju izjav (zaslišanih) prič oziroma izjav zaposlenih, v katerih verodostojnost sodišče ne dvomi.
Zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka niso podane. Kot ugotavlja že drugostopenjski davčni organ in temu tožnica ne nasprotuje, so bile izjave prič povzete v zapisniku o pregledu. Tožnica je bila torej seznanjena z njihovo vsebino že pred izdajo odločbe. Imena prič pri tem niso bistvena, saj tožnica tudi po tem, ko zanje izve, glede njunih izpovedb (v pritožbi in tožbi) ne pove nič konkretnega, temveč ves čas samo splošno trdi, da rož v rastlinjaku ni razmnoževala oziroma da ni izdala in prodala nobenega venca. Zato tudi tožničino nenavzočnost pri zaslišanju prič ni šteti za bistveno pomanjkljivost postopka.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju oziroma premoženje, na katerega se takšna pogodba nanaša, iz premoženja v smislu določb 14. člena ZBPP oziroma 23. člena ZSV ni izrecno izvzeto. Zato ga je v načelu šteti za relevantnega pri odločanju, razen v primeru, ko je v zvezi s tem premoženjem izpolnjen kakšen od pogojev, ki so izrecno predpisani za to, da se ga pri odločanju ne upošteva.