Pogodbena kazen je pavšalna odškodnina, ki je tesno in neločljivo vezana na pogodbeno razmerje. Njen obstoj (podlaga), pogoji, ob katerih se udejanji ter njena višina so določeni s pravnimi pravili pogodbenega prava. Subjekta tega pravnega razmerja sta pogodbeni stranki. Obveznost plačila pogodbene kazni (že po naravi stvari) bremeni drugo pogodbeno stranko.
Namen ZVKSES je varstvo končnega kupca. Res je, da ta zakon govori tako o odgovornosti investitorja kot o odgovornosti vmesnega kupca. A razlog, da je sploh vpeljan institut vmesnega kupca, je ta, da se kavtele tega specialnega zakona raztezajo tudi na primere, ko kot prodajalec nastopa vmesni kupec in da niso zamejene zgolj na položaj, ko je prodajalec sam investitor. A prodajalec je vselej le eden, saj zakonodajalec ni storil še nadaljnjega koraka, da bi pogodbeno zavezo raztezal na obe osebi.
Za izpolnitev standarda zlorabe pravne osebe se ne zahteva (obarvani) naklep drugemu škodovati, marveč zadošča že nižja stopnja krivde (vsaj huda malomarnost). V tem se pojem zlorabe razlikuje od šikanoznega ravnanja, kjer gre zgolj še za navidezno izvrševanje pravice.
Določba prvega odstavka 248. člena ZGD-1 je uporabljiva v primerih, v katerih bi družba posredno ali neposredno s svojimi sredstvi (prek darila, posojila, odpusta dolga ali kako drugače) nekomu tretjemu omogočila postati njen delničar. S tem bi zmanjšala svoje premoženje, pridobitelj pa bi lahko pridobival že obstoječe delnice, ne da bi se sočasno povečala denarna sredstva, ki bi se vnesla v družbo. Ravnanje tožeče stranke ni nično na podlagi prvega odstavka 248. člena ZGD-1, ker je dovoljeno na podlagi izjeme iz tretjega odstavka 248. člena in 251. člena ZGD-1.
Za odločitev o zastaranju poslovne odškodninske terjatve ni odločilen sam čas nastanka škode, pač pa je začetek teka petletnega zastaralnega roka vezan na prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.
Četudi bi bilo poslovno področje, v katerega sodi Pogodba, ne le s pravilnikom, pač pa statutarno, preneseno v vodenje drugemu tožencu, s čimer bi bila prvemu tožencu odtegnjena možnost aktivnega poseganja v to poslovno področje, to prvega toženca ne bi odvezalo odgovornosti za vodenje poslov s tega področja. Ker delitev na poslovna področja ne posega v zakonsko določeno pravilo o odgovornosti uprave (prvi odstavek 246. člena ZGD), ohrani vsak član uprave pravico ugovarjati zoper ravnanje drugih članov uprave in ima zato pravico kadarkoli zahtevati od uprave (kot kolektiva), da merodajno in dokončno odloči o posameznem vprašanju. Kot izhaja iz revizijskih navedb, naj bi se prvi toženec zanesel na odločitev in presojo pristojnega člana uprave. To pa za razbremenitev njegove odškodninske odgovornosti (četudi ob predpostavki ustrezne statutarne ureditve) nikakor ne more in ne sme zadostovati.
Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nujnost za zadržanje dobička ne zamejuje zgolj do časovne točke, ki ga še zajema izkaz poslovnega izida, v katerem je prikazan tudi bilančni dobiček.
Ekonomska nujnost za zadržanje dobička se presoja v časovnem horizontu, ki ga je razumno mogoče šteti kot primernega glede na veljavnost (uporabljivost) ekonomskih in finančnih parametrov, ki se upoštevajo pri taki oceni. Primerno časovno obdobje se ocenjuje v okoliščinah posameznega primera, pri čemer se kriterij nujnosti preizkuša glede na tako določeno časovno obdobje.
Letno poročilo velja, če ni ugotovljena njegova ničnost. Vezanost na letno poročilo seveda pomeni vezanost na tam ugotovljeno višino bilančnega dobička. Skupščina tako odloča o uporabi bilančnega dobička, kot izhaja iz sprejetega letnega poročila.
Nasprotna razlaga, ki jo zagovarja revidentka, da naj bi imel tožnik tudi po izteku prekluzivnega roka iz prvega odstavka 396. člen ZGD-1 pravico uveljavljati nove izpodbojne razloge, je zato v nasprotju z namenom te zakonske določbe, saj bi povečevala negotovost v pravnem prometu. Odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje zato ni mogoče utemeljiti zgolj s sklicevanjem na stališča čiste procesne teorije glede identitete tožbenega zahtevka. Namen, ki ga zasleduje citirana določba o prekluzivnem roku za vložitev tožbe, zato od tožnika terja, da v tem roku s tožbo jasno usmeri svoj pravovarstveni zahtevek in s tem zameji negativne učinke, ki izvirajo iz podaljšanega stanja negotovosti glede veljavnosti sklepa skupščine. Glede trditev, podanih po izteku prekluzivnega roka, ki presegajo navedeni okvir v tožbi, je tožeča stranka prekludirana.
Družbenik družbe z omejeno odgovornostjo (tožeče stranke) je zaradi sporov z ostalima družbenikoma in slabšega poslovanja tožeče stranke ustanovil novo družbo, ki je opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka. Že s samim tem ravnanjem je kršil statutarno konkurenčno prepoved tožeče stranke in prepoved konkurence po prvem odstavku 41. člena ZGD-1.
Novoustanovljena družba je sklepala posle s strankami, ki so pred tem poslovale s tožečo stranko. V času, ko je bil toženec direktor tožeče stranke in/ali njen družbenik, ni smel sklepati takih poslov niti tako, da so bili prikazani kot posli, ki so jih sklenili zaposleni v novoustanovljeni družbi.
Član uprave odgovarja družbi za škodo tudi v zvezi s sklepi uprave, o katerih je zaradi preprečevanja konflikta interesov s soglasjem nadzornega sveta družbe namesto člana odločal njegov pooblaščenec kot nadomestni član. Dejanja, ki jih opravi v mejah pooblastila, imajo enak učinek, kot bi jih opravil pooblastitelj sam.
V primeru, ko je z internimi akti predvideno, da zaradi visoke izpostavljenosti banke do komitenta o odobritvi kreditov odloča uprava banke, odločanje ne more biti zgolj avtomatizem v smislu sledenja predlogom skrbnikov komitentov za odobritev kreditov oziroma podaljšanje, kot tudi ne v smislu sledenja odločitvam komisije za naložbe komercialnega bančništva v zvezi s temi predlogi. Odločitev uprave terja samostojno in skrbno presojo, ali je glede na podane okoliščine odobritev kredita oziroma njegovo podaljšanje ustrezna odločitev ali ne, ter ali je dano zavarovanje še vedno ustrezno ali ne.
V obravnavanem primeru sta v postopku za izključitev družbenika iz družbe edina družbenika družbe sklenila sodno poravnavo o izstopu A. A. iz družbe in prenosu njegovega poslovnega deleža na C. C. kot edinega preostalega družbenika te družbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba navedeno sodno poravnavo interpretirati v luči konkretnih zadev kot izstop. Sklenjena je bila v postopku za izključitev družbenika iz družbe (z nekim popuščanjem) in kupnina ni bila dogovorjena, zato gre za izstop in ne prenos. To pomeni, da je prišlo v obravnavanem primeru do sodnega izstopa tožnika iz družbe ter prenehanja njegovega poslovnega deleža in vseh s tem deležem povezanih pravic in obveznosti.