Za družbo je nujno potreben cilj zagotovitev ohranitve in dolgoročnega poslovanja podjetja. V tem smislu je pomemben namen družbe, ki je določen zakonsko ali v aktu družbe. Namen tožene stranke je, da na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo izvaja posamezne naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Zadržanje dobička bi bilo tako v tem primeru utemeljeno le, če bi bilo z izplačilom bilančnega dobička ogroženo doseganje navedenih ciljev in s tem dolgoročni obstoj družbe.
S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa (upoštevan negativni poslovni rezultat tožene stranke v letu 2022), je relevantne okoliščine v zvezi z uporabo bilančnega dobička dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi v zvezi z uporabo bilančnega dobička iz leta 2021 lahko upoštevalo le ex ante v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine, v kar bi lahko sodili tudi predvidljivi učinki začasnega ukrepa v ZUOPVCE, ki je v času odločanja skupščine že prenehal veljati.
S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje ter na negativno poslovanje tožene stranke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
Zakonski pogoj ekonomske nujnosti za poseg v pravico do minimalne dividende je treba razlagati v povezavi z namenom ohranitve obstoja družbe in njenega relativnega položaja oziroma konkurenčnosti. Za presojo nujnosti zadržanja dobička po prvem odstavku 399. člena ZGD-1 so pomembne okoliščine ob sprejemu sklepa o uporabi bilančnega dobička, upoštevne pa so tudi predvidljive okoliščine prihodnjega poslovanja družbe.
Tožba po 399. členu ZGD-1 je oblikovalne narave, saj tožeča stranka z njo zahteva, da sodišče spremeni sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička. Da lahko sodba razvije oblikovalni učinek, mora biti odločitev o oblikovanju pravnega razmerja vsebovana v izreku sodbe.
Poznejše izplačilo pretežnega dela istega prenesenega dobička ne more samostojno utemeljiti zavrnitve oblikovalnega tožbenega zahtevka za spremembo sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička. Podlaga za nastanek obligacijske terjatve delničarja do izplačila dobička je sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička, kadar ta sklep na podlagi 399. člena ZGD-1 spremeni sodišče, pa pravnomočna sodba. Poznejše izplačilo istega prenesenega dobička bi bilo zato lahko upoštevno zgolj kot ugovor izpolnitve terjatve za izplačilo pripadajočega dela bilančnega dobička.
Predlog se zavrne.
Pri presoji pojma nujnosti iz 399. člena ZGD-1 je treba upoštevati vse ugotovljene dejanske okoliščine in glede na le-te presoditi, ali bi bil z izplačilom dobička obstoj družbe ogrožen.
Za presojo pravilnosti odločitve o nedelitvi dobička je odločilna presoja ex ante, to je glede na okoliščine, ki so bile poznane ali je bilo na njih mogoče zanesljivo sklepati v času sprejemanja izpodbijanega sklepa na skupščini tožene stranke. S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa, je relevantne okoliščine dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi lahko upoštevalo le v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine.
S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje ter na negativno poslovanje tožene stranke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
Namen presojane zakonske določbe, ki zahteva ekonomsko nujnost za poseg v pravico delničarja do minimalnega dela dobička, je treba videti v ohranitvi obstoja in relativnega položaja (konkurenčnosti) družbe. Kot je Vrhovno sodišče že povedalo, so pomembne okoliščine ob sprejemanju sklepa o uporabi dobička, pro futura pa so pomembne okoliščine za prihodnje poslovanje družbe, kar torej ni omejeno na tekoče bilančno leto, temveč na predvidljiv čas, v katerem bi izplačilo minimalnega dobička povzročilo tveganje za obstoj družbe (kar zajema tako preživetje družbe kot njeno relativno odpornost na predvidljiva bodoča tveganja).
Za presojo pravilnosti odločitve o nedelitvi dobička je odločilna presoja ex ante, to je glede na okoliščine, ki so bile poznane ali je bilo na njih mogoče zanesljivo sklepati v času sprejemanja izpodbijanega sklepa na skupščini tožene stranke 25. 5. 2022.
S tem ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na položaj tožene stranke kot izvajalca gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje in na negativno poslovanje toženke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
Z začetkom stečaja dokončno preneha upnikovo procesno upravičenje za uveljavljanje zahtevka zoper družbenika na podlagi spregleda pravne osebnosti. Z uveljavljanjem zahtevka, s katerim bi upnik po stečaju v svojem imenu in za svoj račun uveljavljal terjatev do osebno odgovornega družbenika, bi bilo izigrano paritetno načelo.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je pritožbeno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da med tožnikom in toženko ni bilo nobenega veljavnega dogovora, saj je poslu umanjkala oblika notarskega zapisa?
- Ali je pritožbeno sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, ko se v sodbi ni opredelilo do navedb tožnika o tem, da je toženka pristopila k dolgu, ki ga je do tožnika imela stranska intervenientka?
- Ali je pritožbeno sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, ko je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo na način, da je zavrnilo tožbeni zahtevek ter zadeve ni vrnilo v novo sojenje?
Z izbrisom družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije njeno premoženje ne preneha, temveč preide na (nekdanje) družbenike kot izplačilo lastniškega deleža. Če premoženje izbrisane družbe vključuje tudi terjatve do njenih družbenikov, pa te nato (v ustreznem deležu) prenehajo s konfuzijo, saj pride do združitve upnika in dolžnika v isti osebi. Drugačna razlaga (da prostovoljni izbris pomeni dejanski odpust dolga družbeniku) bi pomenila negacijo te zakonske ureditve in ustvarjanje fikcije, ki v veljavnem pravu nima podlage.
Predpostavke odškodninske odgovornosti se pogosto prepletajo. Pri obravnavi konkretnega primera pa se izkaže, da življenjskih okoliščin, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1, ni mogoče razvrstiti zgolj v okvir posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti. Trditev o nakupu poslovno nepotrebnega premoženja predstavlja del trditvene podlage glede predpostavke nedopustnosti ravnanja direktorja družbe, kot tudi glede predpostavke nastanka škode družbi.
Pojavne oblike premoženjskih škod so lahko različne. Odvisne so od načina zatrjevane kršitve. Pri tem je treba upoštevati, da vsakega izdatka družbe, kot na primer za donacije, sponzorstvo, za raziskovalne, naravovarstvene in druge podobne namene, ni mogoče šteti za škodo. Čeprav ne povečujejo dobička družbe (neposredno ali posredno), so lahko takšni izdatki potrebni in upravičeni. V primeru, da gre za gospodarsko javno službo, s katero se zagotavljajo javne dobrine, je pri presoji potrebnosti in upravičenosti izdatkov treba upoštevati, da je pridobivanje dobička družbe že načeloma podrejeno zadovoljevanju javnih potreb.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da dejstvo, da se je nerazdeljeni dobiček iz leta 2021 uporabil za pokrivanje izgube naslednjega poslovnega leta 2022, ni ovira, da se družbi s sodbo naloži obveznost izplačila dividende?
- Ali je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni podala zadostno konkretiziranih navedb glede nujnosti neizplačila dobička zaradi negativnega vpliva na zmanjšanje nujnih investicij, povečanje zadolženosti, ogrožanje likvidnosti, glede možnosti nadaljnjega zadolževanja za potrebe izplačila dividende?
- Ali je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru pri presojanju, ali so izpolnjeni pogoji za nedelitev dobička skladno s prvim odstavkom 399. člena ZGD-1 pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji, da se celotni dobiček tožene stranke ne deli za dividende?
- Ali je sodišče druge stopnje kršilo pravico do kontradiktornega postopka in pravico do izjave (kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju prič in izvedbi dokaza z izvedencem?
V skladu z jezikovno, sistematično in zgodovinsko razlago je treba določbe 55. člena ZGD-1 razlagati tako, da se za opredelitev velikosti družb upoštevajo merila iz prvega do petega odstavka 55. člena ZGD-1, razne za potrebe bilančnega prava, ki je predmet urejanja v okviru osmega poglavja ZGD-1. Zmotno je torej stališče sodišča druge stopnje, da določba 4. alineje osmega odstavka 55. člena ZGD-1 izniči posamezne kriterije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 55. člena ZGD-1 in jo je tako treba vedno uporabiti pri presoji velikosti družbe. Za opredelitev zgornje meje odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP so tako odločilni kriteriji razmejitve velikosti družb po prvem do petem odstavku 55. člena ZGD-1.
Sprostitev možnosti nadaljnjega oblikovanja rezerv iz dobička v večjem obsegu od zakonsko predvidenega sama po sebi še ne predstavlja posebne ugodnosti za večinskega delničarja v smislu tretjega odstavka 395. člena ZGD-1. V okviru presoje, ali je izpolnjena predpostavka pridobitve posebne ugodnosti, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.
V primeru enoosebne d. o. o. je okoliščina, ali je bil sklep edinega družbenika za odobritev vložitve odškodninskega zahtevka zoper poslovodni organ po osmi alineji 505. člena ZGD-1 vpisan v knjigo sklepov v skladu z drugim odstavkom 526. člena ZGD-1, materialna predpostavka za vložitev odškodninskega zahtevka. Materialno pravo trditveno in dokazno breme glede izpolnitve pogoja iz drugega odstavka 526. člena ZGD-1 nalaga tožnici.
Ker je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da materialno pravo tožnici ne nalaga dokaznega bremena glede drugega odstavka 526. člena ZGD-1, gre za kršitev materialnega prava, in ne procesnih pravil glede procesnega dokaznega bremena, saj položaj, ko bi se procesno dokazno breme že prevesilo na stran toženca, ni nastopil.
Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo glede aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke iz drugega odstavka 350. člena ZFPPIPP oz. ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili, da pravica tožeče stranke od tožene stranke kot osebno odgovornega družbenika, uveljavljati zahtevek iz prvega odstavka 350. člena ZFPPIPP (spregled pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1), po zaključku stečajnega postopka ni prenehala? oz. Ali začetek stečajnega postopka vpliva oz. učinkuje na pravico upnika od osebno odgovornega družbenika uveljavljati spregled pravne osebnosti po 8. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), samo za čas trajanja stečajnega postopka oz. ali je upnik po zaključku stečajnega postopka ponovno postal aktivno stvarno legitimiran od tožene stranke uveljaviti tak zahtevek?"
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče v konkretnem primeru pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1 v delu, ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje, pravilno napolnilo pravni pojem "nujnosti"?
Dolžnost ravnanja vsakega člana vodenja ali nadzora v dobro družbe terja od njega, da si s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika prizadeva za sprejem odločitev, ki bodo v korist družbe. Vloga posameznih članov nadzornega organa ni zgolj v prispevanju svojega glasu k predlagani odločitvi, temveč tudi v udeležbi v razpravi skupaj z drugimi člani tega kolektivnega organa, da se sprejme odločitev, ki bo v dobro družbi. Sodišče druge stopnje je zato pravilno sklepalo, da bi se peti toženec lahko razbremenil odškodninske odgovornosti za sprejeto odločitev nadzornega sveta le, če bi dokazal, da si je (aktivno) prizadeval za sprejem odločitve, ki bi bila skladna z ravnanjem vestnega in poštenega gospodarstvenika in preprečiti sprejetje neinformirane odločitve nadzornega sveta. Delovanje petega toženca v smeri sprejema sklepa, za katerega se je izkazalo, da je bil v škodo družbi, zato ne predstavlja prizadevanja v dobro družbi.
Sklepanje sodišč prve in druge stopnje o nastanku (vtoževane) škode temelji na dokaznem sklepanju, ki je usmerjeno na čas, ko je bila sprejeta škodljiva odločitev. Vprašanje in revizijski očitki pa so usmerjeni v dogajanje po samem škodnem dogodku in nastanku škode v obliki previsokega plačila za kupljen delež delnic v ciljni družbi. Morebitno neskrbno izvrševanje pooblastil nove uprave po škodnem dogodku ne izključuje odškodninske odgovornosti prvega toženca kot člana nadzornega sveta za škodo, ki je nastala v posledici sprejema odločitve glede cene odkupa 10-odstotnega deleža v A.
Pravili četrtega in petega odstavka 243. člena OZ sodita v področje odmere odškodnine, ne pa med predpostavke odškodninske odgovornosti. Procesno gledano sklicevanje na pravno podlago iz četrtega in petega odstavka 243. člena OZ ne sodi v vprašanje obstoja odškodninske podlage, temveč v višino upravičenja, ki jo lahko uveljavlja oškodovanec. Iz takšne razmejitve jasno izhaja, kakšna procesna sredstva so na voljo odškodninsko odgovornemu zavezancu v povezavi s sklicevanjem na to pravno podlago.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče v konkretnem primeru pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1 v delu, ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje, pravilno napolnilo pravni pojem "nujnosti."