Edicijska dolžnost za nasprotno stranko nastane šele takrat, ko jo upravičena stranka izrecno uveljavlja z navedbo specificirane listine, ne pa z navedbo nedoločene dokumentacije.
Samo v primeru, da asignat v asignacijo privoli, nakazilo sprejme in šele takrat, ko ga sprejme nastane med asignatom in asignatorjem dolžniško razmerje. Da bi asignant postal zavezan asignatorju, mora izjaviti sprejem nakazila.
Tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka nakazila sprejela oziroma akceptirala, temeljna pogodba pa ne vsebuje dvojnega pooblastila, zaradi česar ni nastala pogodbena pravna podlaga po temeljni pogodbi za neposredni zahtevek tožeče stranke za plačilo opravljenega dela od tožene stranke kot naročnika del.
Neposredno plačilo podizvajalca torej ni mogoče zahtevati za poplačilo terjatve podizvajalca do podjemnika iz naslova dela, ki ni povezano z delom, iz naslova katerega izhajajo terjatve glavnega izvajalca do naročnika posla. Tako intepretacijo narekuje pravilo, da je treba izjeme razlagati restriktivno, kajti neposredno plačilo podizvajalca je izjema od relativnosti obligacijskih razmerij, hkrati pa bi širitev priznanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev, ki bi se izplačevale iz vsote, ki je naročnik dolguje podjemniku za katerokoli delo, lahko povzročila konflikte med proizvajalci, saj bi se s tem poseglo v pravico drugih podizvajalcev.
prispevek v rezervni sklad – višina prispevka v rezervni sklad – vplačevanje v rezervni sklad – načrt vzdrževanja večstanovanjske stavbe
Višji prispevek v rezervni sklad, kot je določen s podzakonskim predpisom, izdanim na podlagi 3. odstavka 119. člena SPZ, se lahko določi le v načrtu vzdrževanja večstanovanjske stavbe iz 26. člena SZ-1.
sprememba tožbe – nasprotovanje spremembi tožbe – dovolitev spremembe tožbe – kršitev pravice do izjave – nova dejanska podlaga – sprememba istovetnosti tožbenega zahtevka
Sodišče je vsebinsko odločalo (čeprav je tožena stranka tej spremembi nasprotovala, sodišče pa spremembe ni dovolilo) na podlagi oziroma o spremenjeni tožbi. Ker je lahko tožena stranka utemeljeno smatrala, da sprememba ni bila dovoljena, in zato ni mogla vedeti, da bo sodišče spremenjeno tožbo „uporabilo“ (oziroma odločalo o novem tožbenem zahtevku ter na podlagi - kar je v obravnavanem primeru pomembneje - novih trditev), ji je bila s takim postopanjem sodišča prve stopnje dejansko odvzeta možnost obravnavanja („obrambe“).
Tožeča stranka je postavila povsem nove trditve v zvezi z izročilno pogodbo, s katerimi je utemeljevala zatrjevano priposestvovanje. Ker so bile pred tem glede priposestvovanja podane zgolj splošne oziroma povsem „jedrnate“ trditve, je potrebno to navajanje šteti za novo postavljeno dejansko podlago, ki (sama za sebe) predstavlja spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka (to je ugotovitvenega zahtevka, ki sta ga tožnika postavila že v tožbi, v pripravljalni vlogi pa ga opredelila kot podrednega), o katerem bo sodišče prve stopnje odločalo v nadaljevanju postopka.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0070698
OZ člen 131. ZPP člen 7, 11, 11/4, 109, 109/1, 212.
krivdna odškodninska odgovornost – protipravno ravnanje – dokazna ocena – dejansko stanje – nastanek škode – trditveno in dokazno breme – žalitev sodišča v vlogi – kaznovanje odvetnika
Dejstvo, da je tožnica priči po padcu povedala, da ji je spodrsnilo na talni razsvetljavi, ne dokazuje, da se je zatrjevani škodni dogodek dejansko tudi zgodil. Ker tožnica ni dokazala, da vtoževana škoda izvira iz zatrjevanega dogodka, je potrebno pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek iz navedenega razloga zavrnilo.
neupravičena pridobitev – uporaba nepremičnine – uporabnina – bivša zakonca – izključitev iz posesti in souporabe – (ne)prostovoljnost izselitve – nasilje
Tožnica bi bila po določbi 198. člena OZ presojani v povezavi s 190. členom OZ upravičena do uporabnine, če bi dokazala, da jo je toženec izključil iz soposesti in souporabe solastne (pravilno skupne) nepremičnine. Slednje je bilo sporno v postopku pred sodiščem prve stopnje in ostaja sporno tudi v pritožbi.
Sodišče druge stopnje sicer soglaša s stališčem sodbe, da sodna praksa (psihično) nasilje razlaga zelo restriktivno in razlog prenehanja uporabe nepremičnine ne smejo biti le slabi odnosi med solastnikoma, temveč mora biti nevzdržnost take stopnje, da druge rešitve ni, vendar je tožnica tovrstno dalj časa trajajoče psihično maltretiranje toženca tudi zatrjevala (in o njem izpovedovala).