poziv za popravo tožbe – nadomestna vročitev – pravilnost vročitve – dovoljene pritožbene novote
Glede na to, da pred izdajo izpodbijanega sklepa pritožnik ni mogel vedeti, da je zamudil rok za popravo tožbe, so trditve o dejstvih, podane v pritožbi v zvezi s postopkom vročanja, upoštevne .
Pritožnica ne more uspeti z navajanji glede (izvensodnih) dogovorov med pravdnima strankama v zvezi s pravdnimi stroški, ko je druga toženka ob podaji soglasja k umiku tožbe izrecno zahtevala povrnitev stroškov, katere je tudi konkretizirano opredelila.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079483
ZASP členi 9, 21, 57, 59. ZDDV-1 člen 3, 76. ZPP člen 214, 214/1, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 193.
materialna avtorska pravica – odsotnost materialne avtorske pravice na uporabljenih glasbenih delih – neupravičena pridobitev – dokazno breme – plačilo DDV – zakonske zamudne obresti
Ker so, razen v 9. členu ZASP navedenih stvaritev, vsa avtorska dela varovana, tožena stranka pa uporabe nevarovanih stvaritev v smislu 9. člena ZASP ni zatrjevala, tožeči stranki varovanosti glasbenih del ni bilo treba dokazovati. Dolžna je bila zato trditi (in v primeru spornosti tudi dokazati) zgolj to, da je tožena stranka v svojih poslovalnicah glasbo predvajala. Sodišče prve stopnje ji je s tem, ko je zahtevalo, da dokaže ne le predvajanje glasbe, ampak tudi njene varovanosti, naložilo dokazno breme, ki ga ni dolžna nositi.
Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačila odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni) niso predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost. Pri neposlovnih razmerjih namreč ne gre za promet blaga ali storitev, ki jih opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti za plačilo.
samostojni podjetnik – postopek v gospodarskih sporih – oznaka stranke – spor iz pridobitne dejavnosti – objektivna sprememba tožbe
Samostojni podjetnik nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od subjektivitete fizične osebe, zato gre za isto stranko, čeprav je bil v postopku na prvi stopnji dvakrat napačno označen. Za presojo materialnopravnega razmerja ni bistveno, kako je stranka označena, ampak, da je vsem udeležencem ves čas postopka jasno, na koga se tožba nanaša.