Pritožbeno sodišče soglaša, da gre pri zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene prodajne pogodbe in pri zahtevku (oblikovalnemu) za razveljavitev prodajne pogodbe za uveljavljanje dveh različnih oblik neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja (različen je tudi krog oseb, ki take zahtevke lahko uveljavljajo). A je vprašanje, o čem je bilo odločeno s pravnomočno zavrnjenim zahtevkom za ugotovitev, da je (sklenjena) pogodba neveljavna.
Sledeč razlogom Vrhovnega sodišča je tožnikov (podrejen) zahtevek „pogodba je neveljavna in se razveljavi“ potrebno interpretirati kot (enoten oziroma en) zahtevek, ki se glasi: „pogodba je izpodbojna in se razveljavi,“ oziroma kot zahtevek, ki se glasi: „pogodba se razveljavi.“ Toda ne le, da je tožba z zahtevkom za ugotovitev izpodbojnosti nedopustna (izpodbojnost ni pravica ali pravno razmerje); za tako ugotovitev tožnik (zaradi zahtevane razveljavitve) tudi nima (ni imel) pravnega interesa.
Odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene pogodbe je pogojena z utemeljenostjo zahtevka za sklenitev pogodbe.
Obveznost sklenitve pogodbe se lahko v obravnavani zadevi nanaša zgolj na sklenitev zavezovalnega pravnega posla, na pa na sklenitev razpolagalnega, ki je bil sklenjen že s sprejemom objavljene ponudbe.
samostojni podjetnik – postopek v gospodarskih sporih – oznaka stranke – spor iz pridobitne dejavnosti – objektivna sprememba tožbe
Samostojni podjetnik nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od subjektivitete fizične osebe, zato gre za isto stranko, čeprav je bil v postopku na prvi stopnji dvakrat napačno označen. Za presojo materialnopravnega razmerja ni bistveno, kako je stranka označena, ampak, da je vsem udeležencem ves čas postopka jasno, na koga se tožba nanaša.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079468
OZ člen 179, 179/1, 179/2, 299, 299/2. ZPP člen 14.
povrnitev škode – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – zakonske zamudne obresti
Pravdno sodišče, ki odloča o odškodninski odgovornosti iz škodnega dogodka, ki je bil predmet obravnave pred kazenskim sodiščem in zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen, je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da je sodišče prve stopnje vezano na ugotovitve, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku, glede protipravnosti, vzročne zveze me določenim ravnanjem in nastankom določene posledice ter glede nastanka prepovedane posledice. V konkretnem primeru je zato vezano na zaključek, da je toženec resno zagrozil, da bo napadel življenje oziroma telo tožnika, kar je pri tožniku povzročilo občutek ogroženosti.
Če strah zapusti trajne posledice, potem ena oblika premoženjske škode – strah preide v drugo – v duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti.
Edicijska dolžnost za nasprotno stranko nastane šele takrat, ko jo upravičena stranka izrecno uveljavlja z navedbo specificirane listine, ne pa z navedbo nedoločene dokumentacije.
Samo v primeru, da asignat v asignacijo privoli, nakazilo sprejme in šele takrat, ko ga sprejme nastane med asignatom in asignatorjem dolžniško razmerje. Da bi asignant postal zavezan asignatorju, mora izjaviti sprejem nakazila.
Tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka nakazila sprejela oziroma akceptirala, temeljna pogodba pa ne vsebuje dvojnega pooblastila, zaradi česar ni nastala pogodbena pravna podlaga po temeljni pogodbi za neposredni zahtevek tožeče stranke za plačilo opravljenega dela od tožene stranke kot naročnika del.
Neposredno plačilo podizvajalca torej ni mogoče zahtevati za poplačilo terjatve podizvajalca do podjemnika iz naslova dela, ki ni povezano z delom, iz naslova katerega izhajajo terjatve glavnega izvajalca do naročnika posla. Tako intepretacijo narekuje pravilo, da je treba izjeme razlagati restriktivno, kajti neposredno plačilo podizvajalca je izjema od relativnosti obligacijskih razmerij, hkrati pa bi širitev priznanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev, ki bi se izplačevale iz vsote, ki je naročnik dolguje podjemniku za katerokoli delo, lahko povzročila konflikte med proizvajalci, saj bi se s tem poseglo v pravico drugih podizvajalcev.