Pritožbeno sodišče soglaša, da gre pri zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene prodajne pogodbe in pri zahtevku (oblikovalnemu) za razveljavitev prodajne pogodbe za uveljavljanje dveh različnih oblik neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja (različen je tudi krog oseb, ki take zahtevke lahko uveljavljajo). A je vprašanje, o čem je bilo odločeno s pravnomočno zavrnjenim zahtevkom za ugotovitev, da je (sklenjena) pogodba neveljavna.
Sledeč razlogom Vrhovnega sodišča je tožnikov (podrejen) zahtevek „pogodba je neveljavna in se razveljavi“ potrebno interpretirati kot (enoten oziroma en) zahtevek, ki se glasi: „pogodba je izpodbojna in se razveljavi,“ oziroma kot zahtevek, ki se glasi: „pogodba se razveljavi.“ Toda ne le, da je tožba z zahtevkom za ugotovitev izpodbojnosti nedopustna (izpodbojnost ni pravica ali pravno razmerje); za tako ugotovitev tožnik (zaradi zahtevane razveljavitve) tudi nima (ni imel) pravnega interesa.
Odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene pogodbe je pogojena z utemeljenostjo zahtevka za sklenitev pogodbe.
Obveznost sklenitve pogodbe se lahko v obravnavani zadevi nanaša zgolj na sklenitev zavezovalnega pravnega posla, na pa na sklenitev razpolagalnega, ki je bil sklenjen že s sprejemom objavljene ponudbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079419
OZ člen 131, 131/1, 239, 239/2. ZTFI člen 224. ZPP člen 8. SPZ člen 162.
pogodbena odškodninska odgovornost – predpostavke odškodninske odgovornosti – protipravnost – pogodba o opravljanju storitev v zvezi z vrednostnimi papirji – prodaja zastavljenih vrednostnih papirjev
Tožnica ni dokazala, da je v novembru 2007 oddala toženi stranki naročilo za prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev. Neutemeljen je zato njen očitek, da je toženka z neizvedbo naročila kršila pogodbo. Ker tožnica ni dokazala protipravnosti toženkinega ravnanja oziroma enega od elementov odškodninskega pravnega razmerja, ni njene odškodninske odgovornosti.
Tožeča stranka dokazuje z izpodbijanim pravnim dejanjem povzročeno dolžnikovo neplačevitost. Gre za negativno dejstvo, ki ga potrjuje že to, da velika terjatev, ki je bila večkrat reprogramirana, kljub zapadlosti ni poravnana. Procesno dokazno breme zagotovljenosti sredstev za poplačilo terjatve zato prehaja na toženo stranko.
Edicijska dolžnost za nasprotno stranko nastane šele takrat, ko jo upravičena stranka izrecno uveljavlja z navedbo specificirane listine, ne pa z navedbo nedoločene dokumentacije.
Samo v primeru, da asignat v asignacijo privoli, nakazilo sprejme in šele takrat, ko ga sprejme nastane med asignatom in asignatorjem dolžniško razmerje. Da bi asignant postal zavezan asignatorju, mora izjaviti sprejem nakazila.
Tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka nakazila sprejela oziroma akceptirala, temeljna pogodba pa ne vsebuje dvojnega pooblastila, zaradi česar ni nastala pogodbena pravna podlaga po temeljni pogodbi za neposredni zahtevek tožeče stranke za plačilo opravljenega dela od tožene stranke kot naročnika del.
Neposredno plačilo podizvajalca torej ni mogoče zahtevati za poplačilo terjatve podizvajalca do podjemnika iz naslova dela, ki ni povezano z delom, iz naslova katerega izhajajo terjatve glavnega izvajalca do naročnika posla. Tako intepretacijo narekuje pravilo, da je treba izjeme razlagati restriktivno, kajti neposredno plačilo podizvajalca je izjema od relativnosti obligacijskih razmerij, hkrati pa bi širitev priznanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev, ki bi se izplačevale iz vsote, ki je naročnik dolguje podjemniku za katerokoli delo, lahko povzročila konflikte med proizvajalci, saj bi se s tem poseglo v pravico drugih podizvajalcev.