ZTLR člen 28. SPZ člen 43. ZD člen 10, 10/1, 11, 12, 132.
pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona – priposestvovanje – dobroverna posest – več dedičev – uporaba zapustnikovega premoženja s strani enega dediča – priposestvovanje v velikosti dednega deleža
Le eden izmed več dedičev ne more priposestvovati celotne nepremičnine zapustnika.
SZ člen 117, 117/5, 123, 123/1, 128, 128/3, 147, 147/3. ZPP člen 214.
privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš – sklenitev prodajne pogodbe – stanje zemljiške knjige – oblikovanje tožbenega zahtevka – navidezna solastnina – dejanska etažna lastnina – kolizija pravic – pasivna legitimacija – rok za uveljavljanje pravice do odkupa – začetek teka roka – neprerekana dejstva – dedovanje pravice do odkupa – uporabnik stanovanja
V obravnavanem primeru gre za kolizijo dveh pravic: pravico denacionalizacijske upravičenke, kateri je sedanja toženka kot denacionalizacijska zavezanka vrnila 1/6 solastninski delež na stavbi, ter pravice bivših imetnikov stanovanjske pravice, ki od toženke zahtevajo odkup stanovanj v stavbi skladno z določbami SZ. Takšna kolizija bi se sicer razrešila v izključno korist denacionalizacijske upravičenke, tako da bi upravičenci do odkupa izgubili svoje pravice tudi glede tistega dela, za katerega je zavezanka za sklenitev pogodbe denacionalizacijska zavezanka, a takšnega rezultata ne opravičuje niti praksa ustavnega sodišča. Tožnikom torej ni mogoče odreči pravice do odkupa, če so sicer izpolnjeni zakonski pogoji.
Tožniki so tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe oblikovali pravilno, to za posamezno stanovanje, na katerem so imeli stanovanjsko pravico in ne za solastniški delež na celotni stavbi, saj stanovanjske pravice na ta način ni mogoče pretvoriti.
Pasivno legitimirana je lahko le toženka, ki je imela pravico uprave na teh stanovanjih, ne pa tudi ostali solastniki stavbe, kot so navedeni v zemljiški knjigi.
Ker je bilo v denacionalizacijskem postopku sporno, ali se bo nacionalizirano premoženje vračalo v obliki solastnine ali pa v obliki dejanske lastnine, je lahko 6 mesečni rok (prvi odstavek 123. člena SZ) začel teči šele po pravnomočnosti odločbe v denacionalizacijskem postopku.
Pravni prednik (četrtega) tožnika pred smrtjo ni uveljavljal pravice do odkupa stanovanja po sodni poti in zato ne gre za premoženjsko pravico, ki bi ob smrti prešla na njegove dediče.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079483
ZASP členi 9, 21, 57, 59. ZDDV-1 člen 3, 76. ZPP člen 214, 214/1, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 193.
materialna avtorska pravica – odsotnost materialne avtorske pravice na uporabljenih glasbenih delih – neupravičena pridobitev – dokazno breme – plačilo DDV – zakonske zamudne obresti
Ker so, razen v 9. členu ZASP navedenih stvaritev, vsa avtorska dela varovana, tožena stranka pa uporabe nevarovanih stvaritev v smislu 9. člena ZASP ni zatrjevala, tožeči stranki varovanosti glasbenih del ni bilo treba dokazovati. Dolžna je bila zato trditi (in v primeru spornosti tudi dokazati) zgolj to, da je tožena stranka v svojih poslovalnicah glasbo predvajala. Sodišče prve stopnje ji je s tem, ko je zahtevalo, da dokaže ne le predvajanje glasbe, ampak tudi njene varovanosti, naložilo dokazno breme, ki ga ni dolžna nositi.
Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačila odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni) niso predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost. Pri neposlovnih razmerjih namreč ne gre za promet blaga ali storitev, ki jih opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti za plačilo.
skupno premoženje zakoncev – delitev skupnega premoženja – določitev deležev na skupnem premoženju – posebno premoženje zakonca – terjatve zakoncev – vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje zakonca – izvenzakonska skupnost – nasprotna tožba
Ni nepomembno, da je bila tožnica na bolniški zaradi zdravljenja neplodnosti, torej zaradi prizadevanja, da oba s tožencem postaneta roditelja. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko tega prizadevanja ni štelo njej v škodo, pač pa obratno, kot njen trud za skupnost.
Če so bila v posebno premoženje enega vložena skupna sredstva, ima drugi zakonec na terjatvi, ki jo ta sredstva predstavljajo, delež kot na vsem drugem skupnem premoženju.
Če toženi zakonec meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovice, mora vložiti nasprotno tožbo, ne glede na to, ali je vpisan v zemljiško knjigo.
Pritožbeno sodišče soglaša, da gre pri zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene prodajne pogodbe in pri zahtevku (oblikovalnemu) za razveljavitev prodajne pogodbe za uveljavljanje dveh različnih oblik neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja (različen je tudi krog oseb, ki take zahtevke lahko uveljavljajo). A je vprašanje, o čem je bilo odločeno s pravnomočno zavrnjenim zahtevkom za ugotovitev, da je (sklenjena) pogodba neveljavna.
Sledeč razlogom Vrhovnega sodišča je tožnikov (podrejen) zahtevek „pogodba je neveljavna in se razveljavi“ potrebno interpretirati kot (enoten oziroma en) zahtevek, ki se glasi: „pogodba je izpodbojna in se razveljavi,“ oziroma kot zahtevek, ki se glasi: „pogodba se razveljavi.“ Toda ne le, da je tožba z zahtevkom za ugotovitev izpodbojnosti nedopustna (izpodbojnost ni pravica ali pravno razmerje); za tako ugotovitev tožnik (zaradi zahtevane razveljavitve) tudi nima (ni imel) pravnega interesa.
Odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene pogodbe je pogojena z utemeljenostjo zahtevka za sklenitev pogodbe.
Obveznost sklenitve pogodbe se lahko v obravnavani zadevi nanaša zgolj na sklenitev zavezovalnega pravnega posla, na pa na sklenitev razpolagalnega, ki je bil sklenjen že s sprejemom objavljene ponudbe.