odmena zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja – pravna narava nadomestila po členu 72 ZDen – višina odškodnine – najemnina – dokaz z izvedencem – zamudne obresti – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – nečiste denarne terjatve
Ker predmet postopka določitve odškodnine po 2. odstavku 72. člena ZDen ni povrnitev dejansko dosežene koristi, ki jo z upravljanjem nepremičnin dosega zavezanka za plačilo, tudi ni bistven njen ugovor, da kasneje sprejeti prostorski akti ne dopuščajo rabe za namen, kot ga zatrjujejo upravičenci in ga stanje nepremičnin omogoča.
Pogodba ne izpolnjuje pogojev primernega pravnega naslova, saj na njej niso overjeni podpisi, čeprav bi morali biti, pogodba ni predložena Davčni upravi za odmero davka, prav tako predlagatelj po več kot desetih letih ni v celoti plačal kupnine, čeprav je od njene sklenitve preteklo več kot 10 let. Zaradi navedenih pomanjkljivosti in pasivnosti predlagatelja, ki ni storil ničesar, da bi prišlo do izpolnitve obveznosti iz sporne pogodbe, gre za pogodbo, ki ni primeren pravni naslov za postopek po ZVEtL.
zastaranje terjatev – zastaralni rok – terjatve upravnika – poslovna stavba – večstanovanjska hiša – jezikovna razlaga – namenska razlaga – izenačitev pravnega položaja
Ker v konkretnem primeru upnik ni upravnik večstanovanjske hiše, temveč upravnik poslovne stavbe, določba 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ za presojo ugovora zastaranja ni uporabna.
Namen določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ je (bil) namreč v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju (in njihove obveznosti zastarajo v enem letu po določbi 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ). Uporaba določbe 6. točke 355. člena OZ v situacijah, kot je obravnavana, pa bi, nasprotno, v slabši položaj postavila tiste etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki za enake storitve dolgujejo neposredno dobaviteljem (ker ne gre za dobave za potrebe gospodinjstva, te terjatve ne zastarajo v enem letu). Za takšno razlikovanje ni utemeljenega razloga.
stranke zapuščinskega postopka – upnik zapustnika – terjatev zapustnikovega upnika
Stališče pritožnika, češ da bi ga moralo zapuščinsko sodišče kot upnika vabiti na obravnave in v sklepu o dedovanju odločiti o njegovi terjatvi do zapustnika (zapuščine), je zmotno. Pritožnik kot upnik namreč ni stranka predmetnega zapuščinskega postopka. Za stranke zapuščinskega postopka se skladno s 175. členom ZD štejejo dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (oziroma svoje pravice opirajo izključno na dednopravno podlago). Upniki (torej tisti, ki zatrjujejo obstoj terjatve/obligacijske pravice v razmerju do zapustnika/zapuščine) pa imajo v zapuščinskem postopku položaj stranke le, če so na podlagi 143. člena ZD zahtevali ločitev zapuščine od premoženja dedičev.
Terjatve zapustnikovih upnikov se ugotavljajo v pravdnem in ne v zapuščinskem postopku. Zapuščinsko sodišče zato ni bilo dolžno pozivati dedičevega začasnega skrbnika, da se izjavi o prijavljeni terjatvi pritožnika. Ta bo imel možnost svojo terjatev, v kolikor je dedič ne bo priznal, nasproti slednjemu uveljavljati v pravdnem postopku.
pritožbeni razlogi – preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov
Pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pritožbene trditve in obširna razlaga o tem kako, kdaj in kje je do škodnega dogodka prišlo, kot tudi o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in škodo ter o protipravnem ravnanju, ne predstavljajo pritožbenih razlogov, zato pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti.
statusno preoblikovanje samostojnega podjetnika – dohodek iz dejavnosti – davek na skrite rezerve
Osebe, ki se ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo, so načeloma gospodarske družbe – pravne osebe, katerih dobiček je obdavčen z Zakonom od davkov od dohodkov pravnih oseb. Navedena ureditev pa ni relevantna za obdavčitev pri materialno statusnem preoblikovanju samostojnega podjetnika, saj je samostojni podjetnik zgolj pravnoorganizacijska oblika, v kateri se posamezna fizična oseba ukvarja s pridobitno dejavnostjo in nima statusa pravne osebe.
Statusna oblika, v kateri nek subjekt posluje, na obstoj davčne obveznosti iz dodane vrednosti v konkretnem primeru ne vpliva.
tožbeni zahtevek – določen tožbeni zahtevek – zavrženje tožbe
Tožba je tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine. V njej mora v tožbenem predlogu (zahtevku) natančno in konkretno opredeliti vsebino zahtevanega sodnega varstva. Če gre za denarni zahtevek, mora navesti konkretno določen znesek denarja.
OZ člen 299, 299/2, 378, 378/1. ZPP člen 286, 337, 337/1.
odškodnina za nemožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenega premoženja – višina izgubljene koristi – tek zakonskih zamudnih obresti – zamuda – opomin upnika – skrbnik za posebni primer
Dohodnina, ki bi jo tožniki morali plačati od prejete najemnine, se od ugotovljenega nadomestila ne odšteva. Tožniki bodo dohodek za neuporabo prostorov prejeli šele na podlagi te pravde in šele po njegovem prejemu bodo zavezanci za dohodnino od tega prejemka.
Ker je odškodninski zahtevek za plačilo v tej pravdi vtoževane terjatve, kot tožbo v tej pravdi v svojem imenu in za svoj račun vložila skrbnica za posebni primer, ki ni upnica te terjatve, to še ni bil poziv za izpolnitev terjatve po 2. odstavku 299. člena OZ in s tem tožena stranka ni mogla priti v zamudo z izpolnitvijo.
prehod bremen ob vzpostavitvi etažne lastnine – prehod hipoteke – pridobitelj posameznega dela stavbe – pravni naslov – pogoji za priposestvovanje
Dikcija 1. odstavka 12. člena ZVEtL je jasna: Bremena, ki so bila ustanovljena na nepremičnini kot celoti, po vzpostavitvi etažne lastnine preidejo na vse posamezne etažne dele. Ker konkretno breme (po za pritožnika nespornih ugotovitvah) ni bilo vknjiženo na celoti, temveč zgolj na deležu solastnika, izjem iz 2. in 3. odstavka 12. člena ZVEtL v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti.
Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati ali je tožena stranka kaj dolgovala izvajalcu del v trenutku, ko so zapadle terjatve tožeče stranke do izvajalca in so bile predmet neposrednega zahtevka, pri čemer spregleda, da so predmet neposrednega zahtevka postale šele z vložitvijo tožbe in zgolj ta časovni moment je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilen, ne pa časovni moment ob pritožbeno nesporno ugotovljenem preplačilu že ob izdaji 11. začasne situacije. S tem, ko je tožena stranka plačala vse, kar je dolgovala P. d.d., postane materialno pravno nepomembno, če so še neporavnane obveznosti podjemnikov do sodelavcev iz podizvajalskih pogodb, pritožba pa sploh ne pove, kdaj je tožeča stranka uveljavljala neposredni zahtevek po 631.členu OZ do tožene stranke.
V konkretnem primeru ne gre za vlaganje pravnih sredstev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter posledično za zlorabo procesnih pravic. Število vloženih pravnih sredstev namreč ni neobičajno veliko, pravna sredstva niso bila vložena le zoper odločitve o sodnih taksah, dolžnik le v dveh pravnih sredstvih zatrjuje enako, sicer pa gre za različne pritožbene razloge, ki niti niso povsem vsebinsko prazni. Poleg tega dolžnik z vlaganjem pravnih sredstev tudi ni za daljši čas odložil odločitve o ugovoru.
Stranke v primeru neodziva na plačilni nalog za plačilo sodne takse ob predpisani domnevi umika pravnega sredstva ne morejo zavlačevati s postopkom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0079480
ZPP člen 8.
odškodninska odgovornost države – protipravno ravnanje – pravno vprašanje – dejansko vprašanje – dokaz z izvedencem
Vprašanje, ali bi država morala izvesti določene ukrepe po določeni normativni ureditvi, je pravno vprašanje, na katerega odgovori sodišče, ne pa dejansko vprašanje, za pomoč rešitve katerega se lahko sodišče posluži dokaza z izvedencem.
sklep o izvršbi – ustavitev izvršbe – pravnomočna odločba – nadaljevanje postopka v pravdi – kondemnatorni del sklepa o izvršbi – odločanje o isti stvari
Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi v 3. odstavku izreka (izvršilni stroški v višini 66,00 EUR) in se postopek v tem delu ustavi. Prezrlo je, da je o tem odločilo že izvršilno sodišče, ki je odločilo, da se s sklepom o izvršbi dovoljena izvršba delno ustavi za plačanih 66,00 EUR. Ta odločitev ni bila predmet izpodbijanja s pritožbo in je postala pravnomočna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO DRUŽB – STVARNO PRAVO
VSL0079437
ZGD-1 člen 6, 7. ZPP člen 80, 81, 154, 154/2, 339, 339/1. SPZ člen 100.
obveznosti samostojnega podjetnika – izbris samostojnega podjetnika iz poslovnega registra – nadaljevanje postopka proti fizični osebi – sposobnost biti stranka
Sodišče prve stopnje je v glavo sodbe zapisalo kot toženo stranko fizično osebo, ker je med postopkom ugotovilo, da je bil s.p. izbrisan. To je storilo po uradni dolžnosti. Kljub temu, da je to ugotavljalo po nepotrebnem, ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP in 81. člena ZPP. Tudi če tega ne bi spremenilo, pa bi res bil vmes samostojni podjetnik prenehal, bi tudi v izvršilnem postopku bila zavezanec fizična oseba, ki pa je označena v tožbi.
OZ člen 131, 179. ZOZP člen 20a. ZPP člen 154, 154/2.
odškodninska odgovornost – pravična denarna odškodnina – povrnitev nepremoženjske škode – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi skaženosti – skaženost – šepanje – strah – premoženjska škoda – izgubljeni zaslužek – zamuda zavarovalnice – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – pravdni stroški – stroški izvedencev
Stališče sodišča prve stopnje, da oškodovancu pripada odškodnina le za tisto spremembo zunanjosti, ki je konstantna, je napačno. Čeprav tožnik šepa le takrat, kadar se mu poškodovana noga razboli (kar pa je pogosto), mu za duševne bolečine, ki jih zaradi tega prestaja, pripada odškodnina.
Tožnik odškodnino terja od zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj prometne nezgode zavarovano avtomobilsko odgovornosti. ZOZP v 20.a členu določa, da zavarovalnica pride v zamudo (šele) po preteku treh mesecev od dne, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek.
ugovor sočasne izpolnitve – zavarovanje za odpravo napak – zadržanje sredstev – zapadlost terjatve – ugovor pobotanja
Tožena stranka je utemeljeno uveljavljala nezapadlost vtoževane terjatve in uveljavljala pogodbeno dogovorjeno sočasno izpolnitev obeh pogodbenih strank – tožeče stranke na izstavitev bančne kontragarancije za odpravo napak v garancijski dobi, tožene stranke pa na plačilo zadržanih 5 % obračunske vrednosti del. Že iz obveznosti obeh pogodbenih strank izhaja neutemeljen očitek, da bi tožena stranka svojo terjatev lahko uveljavljala le s pobotnim ugovorom, saj se pobotajo lahko le istovrstne obveznosti, za kar v obravnavanem primeru ne gre (terjatev tožeče stranke je denarna, terjatev tožene stranke pa nedenarna). Ker tožena stranka v predmetnem postopku lahko uveljavlja ugovor sočasne izpolnitve, je zmotno stališče, da bi tožena stranka svojo terjatev na izročitev bančne kontragarancije lahko uveljavljala le s samostojno oziroma nasprotno tožbo. Tožena stranka v tem postopku ne uveljavlja izročitve kontragarancije, pač pa ugovor nezapadlosti terjatve tožeče stranke zaradi dogovorjene sočasnosti izpolnitve obeh pogodbenih strank.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0079462
OZ člen 10, 154, 171, 171/1, 943, 943/1. ZVZP člen 25, 25/2. ZVCP-1 člen 50.
povrnitev škode - odškodninska odgovornost - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - trčenje motornega vozila in vlaka - nevarna stvar - krivdna odgovornost - prehod čez železniško progo - opustitev namestitve zapornic - ravnanje oškodovanca - deljena odgovornost
Način zavarovanja železniškega prehoda v naselju je bil sicer zakonsko dopusten, a glede na ugotovljene nevarnostne okoliščine, ki jih je izpostavljal tudi sam zakon, nezadosten in neprimeren. Opustitev namestitve zapornic, kot tistega varnostnega ukrepa, s katerim bi se zmanjšalo tveganje nezgod na železniškem prehodu v naselju, je bilo protipravno ravnanje.
Glede na ugotovljene okoliščine primera je razlog za škodni dogodek vendarle v pretežni meri na strani oškodovanke same, ki je prezrla že obstoječa opozorila. Ker ni upoštevala že pravilno postavljene in delujoče prometne signalizacije, je s svojim nepravilnim ravnanjem prevzela tveganje za nastanek škodljive posledice. Ob previdnejši vožnji pri približevanju železniškega prehoda bi tudi ona lahko trčenje preprečila. Delež njene soodgovornosti je zato po presoji pritožbenega sodišča 70 %, delež zavarovanca tožene stranke pa le 30 %.
višina pogodbene kazni – pogodbena vrednost – razlaga pogodbenih določil
Na pogodbo je treba gledati kot na celoto, posamezna pogodba pa ima lahko le eno vrednost. Ta v obravnavanem primeru predstavlja vrednost vseh del, ki so z njo zajeta.
Pogodbeni stranki sta višino pogodbene kazni v primeru zamude vezali na pogodbeno vrednost, pri čemer nista določili, da gre za pogodbeno vrednost vsake posamezne faze projekta. Višina dogovorjene pogodbene kazni tako ni odvisna od faze projekta, s katero izvajalec zamuja, temveč se odmeri v enaki višini v primeru zamude s katerokoli fazo.
Upnik je imel v enem tednu dni od poplačila dolga dovolj časa, da bi lahko ugotovil nakazilo dolgovanega zneska in obvestil sodišče in izvršitelja o poplačilu oziroma bi umaknil predlog za izvršbo s čimer bi preprečil nastanek nadaljnjih stroškov.
Pri podzavarovanju je zavarovalna vsota manjša od vrednosti zavarovane stvari. Zavarovalnina, ki jo dolguje zavarovanec se zato sorazmerno zmanjša, če ni drugače dogovorjeno (1. odstavek 960. člena OZ). Takšen položaj ne nasprotuje načelom zavarovalnega prava. Je dopusten in je v dispoziciji pogodbenih strank. Ne gre torej za nična, nepravična niti nejasna določila, ki bi jih bilo treba razlagati drugače, kot so zapisana.