skupno premoženje zakoncev - prenehanje zakonske zveze - določitev deležev na skupnem premoženju - najem posojila
V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da zakonska zveza ni obstajala ''zgolj na papirju'', temveč je ta funkcionirala kot taka, saj sta zakonca dejansko skupaj bivala, toženka pa mu je kuhala, prala in likala. Sporne nepremičnine so bile torej pridobljene z delom v času trajanja zakonske skupnosti in zato predstavljajo skupno premoženje.
Toženka je ugovarjala le, da je nepremičnina njena izključna last, ni pa ugovarjala višjega deleža od polovice, zato sodišče ni imelo podlage, da bi ji prisodilo več kot polovični delež.
ZPP člen 274, 274/1. ZJU člen 24, 24/3, 24/4, 24/5, 25, 25/2, 35, 35/1, 39, 39/2.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - odločitev komisije za pritožbe - molk organa
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Tožnik je preko svojega pooblaščenca pravočasno vložil pritožbo zoper sklep o izredni odpovedi. Komisija kot drugostopenjski organ ni odločila o tožnikovi pritožbi v 30-dnevnem roku, zato je tožnik zaradi molka organa vložil tožbo, v kateri zahteva, da se sklep o izredni odpovedi kot nezakonit razveljavi. Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa v zakonsko določenem roku. Do dneva vložitve tožbe ni bil obveščen o tem, da je komisija o pritožbi že odločala. Zato je treba njegovo tožbo šteti za pravočasno.
Pri pravni osebi pojmovno ne moremo govoriti o njeni dalj časa trajajoči odsotnosti iz kraja, kjer je stavba na naslovu, ki je vpisan v sodni register. Ta se lahko nanaša le na fizične osebe. Zakoniti zastopnik gospodarske družbe je sicer fizična oseba, vendar je ravno on dolžan delo organizirati tako, da poteka nemoteno, kar vključuje tudi sprejemanje pošte, ki je naslovljena na družbo, ki jo zastopa.
Sodba, s katero se tožena stranka obsodi, da mora izročiti ali prevzeti stvari, ki so bile dane v najem za zakup, se lahko izda, še preden preneha to razmerje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi
Sodišče prve stopnje je preverjalo očitek nespoštljivega odnosa tožnika do nadrejenih in po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da naj bi bil nespoštljiv odnos do tožene stranke v tem, da je tožnik kričal na direktorja v novembru 2012. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede tega ravnanja, podane 6. 3. 2013, prepozna, ker je podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka.
V zvezi z očitkom o nepripravi cenika proizvodov in storitev je sodišče ugotovilo, da so očitki tožniku neutemeljeni, saj cenika proizvodov in storitev ni mogel narediti brez sodelovanja ostalih zaposlenih in da mu tehnolog ni dal podatkov, čeprav jih je večkrat zahteval. Tožnik ni storil očitanih kršitev, zato ni obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Pri presoji protipravnosti ravnanja članov vodenja in nadzora je ključnega pomena vprašanje razmejitve med napačno odločitvijo in kršitvijo dolžne skrbnosti. Vsaka napačna (in četudi škodljiva) odločitev še ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost, saj je članom vodenja in nadzora vselej potrebno pustiti določeno polje proste (lastne) presoje (t.i. privilegij poslovne presoje), sicer slednji ne bi bili več pripravljeni sprejemati tveganih poslovnih odločitev. Protipravnost ravnanja bo torej podana šele tedaj, kadar so bila pri sprejemanju poslovne odločitve kršena pravila poslovno finančne oziroma poslovodne stroke, na pa kadar se kot napačna izkaže vsebina poslovne odločitve.
Pri ugotavljanju nesorazmernosti med obsegom premoženja ter dohodki se upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba, zoper katero teče postopek, v lasti ali je z njim razpolagala.
Oškodovanec mora biti v obrekljivi izjavi razpoznan, ni pa potrebno, da bi bil izrecno imenovan.
Zakoniti zastopnik družbe, ki je edini član uprave in edini zaposleni v družbi, je v izjavah vsekakor razpoznaven, s tem pa je tudi upravičeni tožilec za vložitev zasebne tožbe.
kolektivni delovni spor - dogovor - uporaba kolektivne pogodbe - vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta na spremembo pogodbe o zaposlitvi
Sporni dogovor je veljavno sklenjen in njegova vsebina (iz katere izhajajo zaveze poslovodstva družb) ni nezakonita. Tudi če pomeni Dogovor začasno spremembo KPDŽP, ta neposredno ne posega v pravice iz pogodb o zaposlitvi. ZDR v 49. členu določa, da delavec v primeru spremembe kolektivne pogodbe ohrani vse tiste pravice, ki so (zanj) ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Te pravice so lahko v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene, kot sicer v navedenih aktih. Zato na podlagi 49. člena ZDR tudi morebitna določitev nižjih pravic v Dogovoru ne vpliva neposredno na pravice, ki izhajajo iz obstoječih pogodb o zaposlitvi.
Predlagatelj (sindikat) ni stranka KPDŽP in bi se na kršitve postopka o spreminjanju kolektivne pogodbe lahko skliceval šele potem, ko bi k tej kolektivni pogodbi pristopil kot enakopravna pogodbena stranka (7. člen ZKolP). Zato tudi če bi šteli, da pomeni Dogovor (začasno) spremembo KPDŽP, pri tem ni bilo nobenih kršitev postopka, urejenega v 7. in 8. členu KPDŽP. Dogovor so namreč podpisale vse stranke KPDŽP.
ZFPPIPP določa le tiste sestavine, ki jih mora vsebovati vsak razpis javne dražbe, torej nujne sestavine, kar pa ne pomeni, da razpis ne sme vsebovati kakšnih drugih pogojev, ki v zakonu niso izrecno določeni, niso pa tudi z zakonom prepovedani, še zlasti, če gre za določila s katerimi se zasledujejo temeljna načela stečajnega postopka, kot je načelo hitrosti in zagotavljanja najugodnejših pogojev glede višine plačila terjatev upnikov.
Če je izvedena ločitev zapuščine, lastninska pravica in druge premoženjske pravice, ki so ob smrti pripadale zapustniku in ki so predmet ločitve zapuščine, ostanejo v zapuščini kot skup premoženja z omejeno pravno subjektiviteto - ločena zapuščina, na dediče pa preide le, kar po poplačilu separatistov ostane, in sicer ex nunc. Ločitveni upniki plačilo svojih terjatev lahko zahtevajo samo iz zapuščinskega premoženja (cum viribus hereditatis).
Zapustnikovi hčerki sta bili kljub ločitvi zapuščine s pravnomočnim sklepom o dedovanju razglašeni za dedinji (tudi) ločenega premoženja, česar sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za nadaljevanje izvršbe ni upoštevalo oziroma se do tega ni opredelilo. Sklep tudi nima razlogov o tem, ali je morda že v zapuščinskem postopku po pokojnem prvotnem dolžniku B. N. prišlo do ločitve zapuščine, oboje pa je odločilno za presojo, iz katerega premoženja, ki je predmet zapuščine po pokojnem A. N., se lahko upnik poplača in kdo je pasivno legitimiran za poplačilo njegove terjatve.
ZDR člen 92, 92/2. OZ člen 417. ZPP člen 190, 190/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odškodnina - odpovedni rok - odstop terjatve - cesija
Tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki, zato mu pripada odškodnina za čas odpovednega roka, najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožnik je toženo stranko obvestil o prenosu svoje terjatve na določeno družbo na podlagi določil 419. člena OZ. Ni pravne ovire, da tožnik ne bi smel svoje terjatve prenesti na drugega, saj ne gre za neodtujljivo pravico.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je lahko odločalo o tožbenem zahtevku na podlagi prvega odstavka 190. člena ZPP, ki določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Zato se je tožnik lahko pravdal v svojem imenu, vendar za tujo materialno pravico, kot je tudi postavil tožbeni zahtevek.
zavrnitev dokaza – informativni dokaz – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev – razpravno načelo – dejstva zunaj zaznavnega območja stranke
Sklicevanje na strokovni članek in na odločbo nemškega zveznega sodišča, po kateri stranki, ki ima pomanjkljivo strokovno znanje, visokih zahtev pri postavljanju tožbenih ali ugovornih trditev ni mogoče postaviti, je brezpredmetno, saj v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi bila izvedba tako imenovanega informativnega dokaza upravičena. Pomanjkljivega strokovnega znanja toženka v svoji vlogi ni navajala, prav tako ne, da je prav zaradi potrebe po posebnem strokovnem znanju predlagala izvedenca finančne stroke. Tudi sicer ni razvidno, kakšno posebno strokovno znanje za pregled listin, ki naj bi izkazovala plačila, naj bi bilo v konkretnem primeru potrebno.
Nadalje tudi ni moč govoriti o tem, da omenjene listine predstavljajo okoliščino, ki naj bi ležala zunaj toženkinega »zaznavnega območja«. Toženka je bila v relevantnem obdobju prokurist družbe X d.o.o., torej oseba, ki je nedvomno imela možnost poznati vsa dejstva, vključno s plačili kredita tožeči stranki in listinami, ki naj bi to dokazovale.
ZDR člen 126, 130. ZPIZ-1 člen 279, 281, 281/1, 430, 430/3. ZPSV člen 10.
plača - plačilo za delo - znižanje plače - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje
Delodajalec z enostransko objavo na oglasni deski o znižanju plač za 5 % ne more spremeniti predhodno sklenjenega ustnega dogovora o obračunavanju plač. Zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik je v spornem času opravljal prevoze v mednarodnem prometu na vozilu z nosilnostjo več kot 5 ton. Na letni ravni je opravil več kot 60.000 kilometrov. To pomeni, da je imel tožnik na delovnem mestu voznika pri tožencu dejansko podlago, da ga je toženec vključil v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj je opravljal v spornem času delo na delovnem mestu, na katerem se je štela zavarovalna doba s povečanjem. Po določbi 3. odstavka 430. člena ZPIZ-1 se namreč zavarovanci, ki so do prenehanja uporabe predpisov o štetju zavarovalne dobe s povečanjem (1. 1. 2000) delali na delovnih mestih, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem, obvezno vključijo v dodatno pokojninsko zavarovanje. Prispevke za takšno zavarovanje, ki znašajo najmanj toliko kot so znašali prispevki za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, plačuje delodajalec iz svojega dohodka.
Pobotni ugovor mora tožena stranka uveljavljati na izrecen in jasen način ob podani zadostni trrditveni podlagi glede obstoja nasprotne terjatve. Ker tožena stranka tega ni storila, je sodišče pravilno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje direktorja L., saj bi, ob tako nekonkretiziranih navedbah tožene stranke, izvedba takšnega dokaza služila predvsem nedopustnemu dopolnjevanju teh navedb.
predlog za začetek stečajnega postopka - procesna legitimacija ločitvenega upnika – domnevna insolventnost - pooblastilo - prenehanje pooblastila z začetkom stečajnega postopka - dolžnost zastopanja po prenehanju pooblastila - pravni interes ločitvenih upnikov za začetek stečajnega postopka - učinek potrjene prisilne poravnave - ločitvena pravica - sprememba zakonodaje - insolventnost dolžnika
ZFPPIPP ločitvenih upnikov ne izključuje iz kroga upravičenih predlagateljev za začetek stečajnega postopka. Upniku je prepuščena izbira, katerega postopka za uveljavljanje svoje terjatve in poplačilne (ločitvene) pravice iz določenega dolžnikovega premoženja se bo poslužil.
Dolžnik je v zamudi s plačilom terjatve v tistem delu terjatve predlagateljev, ki je krita z vrednostjo zastavljenega premoženja, iz katerega se bodo predlagatelji lahko poplačali. Le za razliko med višino terjatve in z unovčitvijo ločitvene pravice doseženim poplačilom terjatve pa se preostanek terjatve obravnava kot nezavarovana terjatev, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava (3. odstavek 213. člena ZFPPIPP) in torej tudi delež in roki plačila nezavarovanih terjatev.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0057193
OZ člen 149, 153, 153/2. ZPP člen 254, 315, 339, 339/1.
objektivna odškodninska odgovornost – nevarna dejavnost – miniranje – razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti – vmesna sodba – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – dokazovanje z izvedenci – uporaba izvedenskega mnenja iz kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje je zmotno menilo, da se je minerska družba razbremenila objektivne odgovornosti, ker je bilo samo miniranje v skladu z Zakonom o rudarstvu. Spregledalo je, da je tožeča stranka trdila, da ni bilo opravljeno v skladu z rudarskim projektom oziroma da je bil le-ta drugačen. Dejstvo, da je rudarski projekt izdelala hčerinska družba tožene stranke in po njenem naročilu, lahko pomeni, da je šlo za razmerje med izvajalcem in podizvajalcem. Za razbremenitev objektivne odgovornosti mora tožena stranka dokazati, da dela miniranja niso povzročila škode na hiši tožnikov, ampak, da je škoda v celoti nastala zaradi plazovitosti terena, načina izgradnje hiš in razmočenosti terena, na kar tožena stranka ni mogla računati in se temu izogniti.
Terjatev iz menice je mogoče uveljaviti le ob predložitvi originala menice.
Za ustanovitev poroštva je potrebna poroštvena izjava, to je izjava poroka, da bo poravnal dolžnikovo obveznost. Izjava, da izroča menico kot porok in plačnik, ne zadošča.
trditveno breme – določitev plačila – primerna cena – dogovorjena cena – neprimeren dokaz – zaslišanje strank – izvedenec
Glede na zatrjevano določitev cene z dogovorom, sodišče prve stopnje ni imelo potrebe, da zaradi ugotovitve te cene postavi izvedenca. Še več. Dokaz z izvedencem je glede na zatrjevana dejstva neprimeren. Nobena izmed strank namreč ni zatrjevala, da cena ni bila določena, ali da bi v dogovarjanjih sodeloval izvedenec. Zgolj v tem primeru bi glede na trditve pravdnih strank njegovo zaslišanje bilo smiselno oziroma potrebno.
motenje posesti – aktivna legitimacija – posestno varstvo – posestnik – organ pravne osebe
Tožnica je bila tista, ki je v najetem prostoru opravljala svojo gospodarsko dejavnost in izvrševala s tem povezana posestna dejanja. Tožničin poslovodja oziroma direktor in s tem njen zakoniti zastopnik pa je bil M. O. Tožnik kot poslovodja gostinskega lokala sploh ni bil organ pravne osebe, čeprav to trdi v pritožbi. Dejanske oblasti nad najetim prostorom ni izvajal v svojem imenu, ampak za tožnico. Ni pomembno, kakšen položaj mu je priznavala toženka. Posest ima namreč lahko le pravna oseba, ne pa organi pravne osebe ali družbeniki. Tožnik zato ni upravičen do zahtevanega posestnega varstva.