OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0078975
OZ člen 33, 33/5, 65, 104.
pogodbeni dogovor - predpogodba - predpostavka plačila preostanka kupnine - rok za plačilo - rok za izpolnitev kot bistvena sestavina pogodbe - obveznost sklenitve glavne pogodbe - odškodninska odgovornost za neizpolnitev predpogodbe - dogovor o ari - pravne posledice neizpolnitve pogodbe
Z iztekom roka, ko bi moral toženec plačati preostalo kupnino, je za tožnika obveznost sklenitve glavne pogodbe ugasnila.
Zaradi neizpolnitve dogovorjene obveznosti v odrejenem roku (plačila preostanka kupnine) je za nesklenitev glavne pogodbe odgovoren toženec.
Stranka, ki je odgovorna za nesklenitev glavne pogodbe, je obvezana ne le do prepustitve are, ampak tudi do razlike do popolne odškodnine, ki je nastala pogodbi zvesti stranki.
pogodba o prevzemu dolga - prevzem dolga - pristop k dolgu - zastavitelj - dolžnik
Ker je pri vseh notarskih zapisih kot kreditojemalec in prvotni dolžnik sodelovala družba A. d.o.o., B.Z. pa v pogodbah o kreditih in o limitu ni označen kot dolžnik in porok, temveč le kot zastavitelj, je kot dolžnika v smislu sklepanja pogodbe o prevzemu dolga treba šteti le kreditojemalca tj. družbo A. d.o.o. in bi zato slednja morala biti pogodbena stranka pri pogodbi z dne 25. 1. 2013, da bi šlo za pogodbo o prevzemu dolga, saj se slednja sklene med dolžnikom in prevzemnikom, upnik pa vanjo le privoli. Poleg tega je tudi iz vsebine pogodbe z dne 25.1.2014 mogoče razbrati, da ne gre za pogodbo o prevzemu dolga, temveč za pogodbo o pristopu k dolgu, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. V odgovoru na ugovor je namreč upnik prepričljivo pojasnil, da kljub napačnemu zapisu, da družba B. d.o.o. prevzema dolg, resnični in pravi namen pogodbenih strank ni bil prevzem dolga, temveč pristop k dolgu dveh novih dolžnikov, s čemer se je položaj zastavnih dolžnikov izboljšal, zaradi česar zastavitelji tudi niso bili vabljeni k podaji soglasja k takšni pogodbi.
začasne odredbe – zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – verjetnost terjatve – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena – nedovoljene pritožbene novote
Upnik mora v postopku zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo izkazati hudo nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V konkretnem primeru so tožniki izkazali, da je toženec tekom pravdnega postopka prodal dve (edini neobremenjeni) nepremičnini, poleg tega pa tudi, da bo ravno zaradi tega konkretnega ravnanja toženca, uveljavitev verjetno izkazane terjatve otežena ali preprečena.
V primeru, ko sodišče (vsaj delno) ugodi primarnemu zahtevku, se sodišče v podredni zahtevek skladno s 3. odstavkom 182. člena ZPP sploh ne sme spuščati in ga tudi ne omenjati v izreku. Očitana kršitev o pomanjkanju razlogov glede podrednega zahtevka je torej neutemeljena.
izvršilni postopek - stroški izvršilnega postopka - neutemeljeno povzročeni stroški
Upnik je ves čas postopka vedel za datum izvršilnega dejanja 9. 7. 2013 in ko je bil pred tem seznanjen z izpraznitvijo poslovnega prostora, bi moral o tem obvestiti izvršitelja in umakniti predlog za izvršbo. Izvršitelj potem ne bi imel razloga za opravo izvršilnega dejanja (glede na dolžnikove dokaze tega tudi sicer ni imel) in ne bi nastali sporni stroški.
U. je kot domnevni povzročitelj škode in zavarovanec tožene stranke (upravičeno) zainteresiran za izid predmetne pravde, saj se bo za toženko negativen izid tako ali drugače odrazil na pogodbeno (zavarovalno) razmerje, ki obstaja med njima. Skratka vplival bo (takoj ali pa v prihodnosti) na njegov pogodbeno-pravni položaj, pa čeprav „zgolj“ v smislu slabših pogodbenih pogojev.
ZASP člen 159, 168. OZ člen 247, 247/3, 299, 299/2.
avtorski honorar – dolžnost uporabnikov do obveščanja – avtorsko varovana dela – obveznost posredovanja podatkov o honorarjih izvajalcev – nadomestilo za uporabo avtorskih del – veljavnost pravilnika – civilna kazen – namerna kršitev – kršitev iz hude malomarnosti – pogodbena kazen – začetek teka zakonskih zamudnih obresti
Ugotovljena dejstva v zvezi z uporabo glasbenih del, zlasti dejstvo, da toženec nikoli ni nasprotoval svoji obveznosti plačila, ki je bilo po višini sicer sporno in je tudi svojo zakonsko dolžnost obveščanja tožnika izpolnil, ne omogočajo zaključka o namerni kršitvi avtorske pravice ali kršitvi iz hude malomarnosti. Zato ni pogojev za izrek civilne kazni.
dejansko stanje – dokazna ocena – razlogi sodbe – protispisnost – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na povzetih delih izpovedb prič, ki pa so v razlogih izpodbijane sodbe povzete drugače, kot to izhaja iz zapisnika z naroka, kjer so bile te priče zaslišane. Pritožnik na to izrecno opozarja, citira sporne odseke izpovedb in tako utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Č. Z. je v izjavi z dne 4. 3. 2007 bistveno spremenil opis poteka škodnega dogodka, kot ga je dal v izjavi z dne 23. 10. 2007, tožeča stranka je tudi umaknila dokazni predlog za njegovo zaslišanje, zato so obstajali opravičljivi razlogi, zaradi katerih je prvo sodišče utemeljeno dopustilo, da je tožena stranka po prvem naroku vložila kot nov dokaz izjavo Č. Z. z dne 28. 3. 2007. Iz navedenih razlogov ni vedno mogoče šteti kot nedopustno, če želi stranka počakati z navedbo (rezervnega) argumenta, dokler v postopku ne uvidi, da s primarnim argumentom ni uspela.
Sklicevanje sodišča na določbo 1. odstavka 158. člena ZPP, v skladu s katero mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse stroške, je povsem na mestu. Edino izjemo predstavlja umik tožbe po izpolnitvi zahtevka, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Ker je tožnica predmetno tožbo (očitno) vložila iz previdnosti, je nosila tudi stroškovni riziko njenega morebitnega umika.
O izpolnitvi tožbenega zahtevka je moč govoriti, če nasprotna stranka prostovoljno ravna v skladu z njim (torej s tistim, kar se v njem od nje zahteva). To pa seveda ne velja za primer, ko tožnik zahtevano uresniči mimo (brez volje oziroma sodelovanja) toženca.
Sodišče prve stopnje je pri upoštevalo tudi to, da je bil rok za izpolnitev obveznosti po prisilni poravnavi eno leto in da tožeča stranka v času sklenitve pogodbe o svetovanju in v času plačila spornega zneska še ni imela pokritih svojih obveznosti po sklenjeni prisilni poravnavi in da je tožeča stranka imela finančne težave pri izpolnjevanju teh obveznosti ter da so zato bile storitve tožene stranke nujno potrebne, saj je ugotovilo, da se posel po pogodbi nanaša na finančno in poslovno konsolidacijo tožeče stranke in da je bila tožena stranka angažirana zaradi pridobivanja sredstev s strani bank, vse po potrditvi prisilne poravnave.
Teh bistvenih okoliščin ni mogoče prevesti v pravnem smislu na način, da bi se sicer že 27. 2. 2009 pravnomočno zaključen postopek prisilne poravnave “prelevil” v nepravnomočnega in bi postal pravnomočen šele z realizacijo poplačil po potrjeni prisilni poravnavi.
Realizacija potrjene prisilne poravnave sledi pravnomočnosti sklepa o njeni potrditvi in realizacija ne more vplivati na pravnomočnost sklepa.
Drugačna razlaga ni možna, ker bi potem sodišča vselej arbitrarno presojala izvzetost iz izpodbojnosti in je prav v izogib arbitrarnosti potrebno dosledno upoštevati zakonsko ureditev. Drugače povedano, dejanje, opravljeno v fazi insolventnosti, četudi gre za posle, nujne za redno poslovanje družbe, ni izvzeto iz izpodbojnosti, če ni opravljeno v zvezi s postopkom prisilne poravnave kot enega od insolvenčnih postopkov.
IZVRŠILNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0061081
ZPP člen 63.
izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek – izključna krajevna pristojnost
Izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek, je v 63. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predpisana za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom.
V prvem primeru („med stečajnim postopkom“) je odločilen čas nastanka spora, ne pa začetek sodnega postopka.
V drugem primeru („v zvezi s stečajnim postopkom“) pa pride do pritegnitve pristojnosti le, če je uveljavljanje terjatve v vzročni zvezi s stečajnim postopkom, kar pa glede na zapadlost vtoževane terjatve v konkretnem primeru ni podano.
Spor je nastal pred začetkom stečajnega postopka in ne med njim, zaradi česar na tej podlagi ne more priti do pritegnitve pristojnosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - sodna razveza
Tožena stranka je tožniku podala odpoved na podlagi 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka je vedela, da bo tožnik odsoten z dela (zastopnik tožene stranke je bil obveščen o nameravanem koriščenju dopusta), zato izredna odpoved, podana na podlagi 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ni zakonita.
ZIZ člen 272. ZPP člen 286. OZ člen 132, 178, 183.
regulacijska začasna odredba – odstranitev objave – obstoj terjatve – verjetnost škode – okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe – vzročna zveza
Za zahtevek za preprečitev ali odpravo nastanka škode je stopnja verjetnosti terjatve, katero je izkazala tožeča stranka s citiranimi sporočili, dovolj. Iz vsebine sporočil izhaja, da so pošiljatelji prejeli obvestila o tožeči stranki in da sprašujejo tožnika o tem oz. odpovedujejo naročila.
Sodišče pri odločanju o ugovoru upošteva gradivo v spisu, ki ga je imelo pri izdaji začasne odredbe in nato mora odgovoriti na ugovor. Pri tem lahko pri odločanju o ugovoru upošteva tudi navedbe iz odgovora na ugovor, če ne pomenijo spremembe tožbe oziroma druge dejanske in pravne podlage. Tako presoja le tisto podlago, ki jo je tožeča stranka podala v predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatve tožeče stranke, ki mora izhajati iz tožbe.
STVARNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0070717
ZNP 9 člen.
postopek za delitev solastnih nepremičnin – uveljavljanje večjega solastniškega deleža – prekinitev postopka – napotitev na pravdo – manj verjetna pravica
Prva nasprotna udeleženka je vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin do 1/12, zato je manj verjetna pravica predlagateljice, ki zatrjuje, da prva nasprotna udeleženka ni lastnica nepremičnin.
Dejstvo, da je bila zoper toženca umaknjena obtožba zaradi kaznivega dejanja v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, nima nobenega vpliva na to pravdo in tudi ne zadošča za sklepanje o neobstoju vzročne zveze med toženčevo protipravno vožnjo in nastalo škodno posledico.
Toženec bi se lahko uspešno uprl tožničinemu regresnemu zahtevku le, če bi do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, povsem samostojnega vzroka, torej takšnega, na katerega toženčeva alkoholiziranost ne bi imela nobenega vpliva.
Ker je škoda nastala pri trčenju motornega vozila v oškodovanca na kolesu, ne more biti nikakršnega dvoma, da je toženčeva odgovornost objektivna, saj motorno vozilo v obratovanju po ustaljeni sodni praksi predstavlja nevarno stvar.
ZDR člen 204, 204/2. ZJU člen 21, 21/1. ZSPJS člen 14, 49.c.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - sodno varstvo - pogoj izobrazbe - izobrazba - javni uslužebenec
Tožnica je kljub prevedbi na delovno mesto “laboratorijski tehnik II” od 1. 8. 2008 do vključno 28. 2. 2011 dejansko opravljala dela, ki sodijo v delokrog inženirja za laboratorijsko biomedicino II. Zato tožnici pripada plačilo za delo inženirja laboratorijske biomedicine, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka v spornem času ni imela sistemiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala. To delovno mesto je predvideno že v Aneksu h kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva.
Ker je tožnica v spornem obdobju opravljala delo na na delovnem mestu, za katero je imela nižjo izobrazbo od zahtevane, ji skladno s prvim odstavkom 14. člena ZSPJS pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo.
ZTLR člen 54, 56. SPZ člen 218, 226, 227, 227/2, 266. ZUreP-1 člen 110. ZPP člen 1. ODZ paragraf 479.
stvarna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - nepravilna služnost - neprava stvarna služnost - služnost v javno korist - elektroenergetski objekt - sprememba zakonodaje - neodplačnost priposestvovane služnostne pravice - ustanovitev služnostne pravice - stvarna pristojnost
Priposestvovanje neprave stvarne služnosti je mogoče.
V okviru 8. odstavka 110. člena ZUreP-1 predpisana odškodnina, ki pripada lastniku v primeru ustanovitve služnosti (v javno korist), se nanaša zgolj na postopek za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist. S takšno ureditvijo zakon ne posega v pravni položaj služnostnih pravic, pridobljenih pred njegovo uveljavitvijo, ne spreminja njihove vsebine in jih ne omejuje z novo denarno obveznostjo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0070685
OZ člen 131. ZIZ člen 173, 173/2.
odškodninska odgovornost – protipravno ravnanje – predpostavke odškodninske odgovornosti – nakup nepremičnine v izvršilnem postopku – združitev upnika in dolžnika v eni osebi
Toženec je kot imetnik terjatve, ki je bila zavarovana z nepremičnino tožnice, izvrševal svojo pravico prek sodnega postopka in zahteval izterjavo terjatve v izvršilnem postopku s poplačilom iz prodaje zastavljene nepremičnine. V ravnanju toženca sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnosti ne nedopustnosti niti ni ugotovilo, da bi toženec ob pomoči drugih oseb izvršilni postopek izrabil kot sredstvo, s katerim bi tožnico protipravno oškodoval oziroma se na njen račun neupravičeno obogatil.
Pritožnik trdi, da je njegov dolžnik (družba M.) s takšnim ravnanjem favorizirala drugega upnika. To najverjetneje drži, vendar pa ni točen pritožnikov nadaljnji materialnopravni sklep, da so s tem izpolnjene predpostavke 255. člena OZ, katerih bistvo naj bi bilo ravno v onemogočanju dolžnika, da s svojimi pravnimi dejanji favorizira posamezne upnike. To ni res in (tudi) v tem se izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po paulijanski tožbi razlikuje od izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju, katerega temeljno načelo je v resnici enako obravnavanje upnikov.