odškodnina zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja - hrup - prah - vibracije - emisije - škoda, ki presega običajne meje - hrup zaradi tranzitnega prometa - zmanjšanje hrupa s protihrupno zaščito - duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti
Sodna praksa je v zelo podobnih odškodninskih primerih zaradi povečanega prometa na tranzitnih cestah sprejela enotno stališče, da mejne, zagotovo pa kritične vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet, in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz 3. odstavka 133. člena OZ.
Življenje v urbanem okolju sicer res terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do emisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka), vendar pa le do »normalnih« meja. Kadar te emisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, da je njegova škoda pravno priznana in da je podana tudi odškodninska odgovornost zanjo.
Bistvo ustavno varovane pravice do zdravega življenjskega okolja ni zagotavljanje zdravega življenjskega okolja oseb znotraj stanovanjskih objektov, temveč skrb države za primeren in zdrav življenjski okoliš prebivalcev. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, protihrupna zaščita na hrup v okolici hiše tožečih strank ni vplivala, njihova stanovanjska hiša pa je spadala v kategorijo s hrupom bolj obremenjenih stavb. Tožeče stranke so bile zaradi prekomernega hrupa zagotovo prikrajšane za življenje v zdravem okolju, tožena stranka pa se zato kljub ustrezno izvedeni protihrupni zaščiti na stavbi tožečih strank svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – JAVNA NAROČILA
VSL0081861
ZJN-2 člen 4, 71. OZ člen 631. ZOR člen 612. ZPP člen 155. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju člen 5.
obveznost plačila podizvajalcu – direktna tožba podizvajalca – stroški odgovora na pritožbo – neposredno plačilo podizvajalcu – potrditev računa
Če izvajalec zanika obstoj terjatve podizvajalca do njega (do izvajalca oziroma glavnega izvajalca), in tudi v primeru, če se izvajalec ne izreče o obstoju terjatve podizvajalca, četudi neutemeljeno, po OZ niso izpolnjeni pogoji, da naročnik namesto izvajalcu plača podizvajalcu.
Neposredne obveznosti naročnika, da plača podizvajalcu, po ZJN-2 ni. Če je zakonodajalec želel pri poslih, sklenjenih preko javnih naročil, poseči v sistem pogodbenega prava, in sicer v smer, da bi moral naročnik vedno plačevati tistemu, ki delo dejansko opravi, čeprav s to osebo ni v pogodbenem razmerju, bi moral tako obveznost neposrednega plačila izrecno določiti. Tega ni storil, saj česa takega ZJN-2 ne določa.
Potrditve računa oziroma situacije ni nujno vedno mogoče enačiti s pojmom pripoznave terjatve.
Stroški odgovora na pritožbo praviloma bremenijo neuspešnega pritožnika, saj ima nasprotna stranka pravico (in celo dolžnost) tudi v pritožbenem postopku zagovarjati oziroma braniti svoja stališča, vendar se jih kljub temu presoja z vidika potrebnosti, glede na vsebino vloge.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0082305
OZ člen 171, 179, 186, 186/1. ZOdvT člen 14, 14/1.
nedopustno ravnanje - pretep - vzrok padca in zdrsa - več povzročiteljev - solidarna odgovornost - soprispevek oškodovanca - dolžnost povrnitve pravdnih stroškov - uspeh strank - sprememba tožbenega zahtevka - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča
Tožnik je bil poškodovan v posledici pretepa s tožencema. In ker je bilo več potencialnih povzročiteljev iste škode, oškodovancu ni bilo treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem vsakega posameznega povzročitelja in nastalo škodo, ampak zgolj obstoj položaja, ki je bil podlaga za uporabo pravila o solidarni odgovornosti
Sodišče prve stopnje odločitve o predlogu za zmanjšanje nujnega deleža pravilno ni oprlo le na ugotovljeno gospodarsko zmožnost kmetije, ampak v skladu z 2. odstavkom 14. člena ZDKG upoštevalo vse okoliščine primera, poleg gospodarske zmožnosti kmetije tudi premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je bil neupravičeno odsoten z dela. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob ugotovitvi, da stanovanjska hiša leži na parcelah 21/4, 21/2, 4/2 in da ni vpisana v kataster stavb in zaradi tega etažne lastnine ni mogoče vzpostaviti, poleg tega pa stoji tudi na parceli 21/1, katere izključna lastnica je predlagateljica, nasprotni udeleženec pa tudi ni bil pripravljen izgraditi samostojnega vhoda v mansardo stanovanja, tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje solastne nepremičnine pravilno razdelilo tako, da je sporne nepremičnine razdelilo glede na izkazan interes predlagateljici.
Za presojo o priposestvovanju služnosti v korist nepremičnine je odločilno, ali so sporni prehod uporabljali prejšnji lastniki te nepremičnine, ne pa, ali so ga uporabljali lastniki drugih nepremičnin.
premoženje, ki se izloči iz zapuščine – denarni zahtevek – obligacijskopravni zahtevek – napotitev na pravdo – verjetnejša pravica – vpis v zemljiško knjigo – skupno premoženje zakoncev – zakonska domneva
Zahtevek pritožnice ni zahtevek po 32. členu ZD, saj se ne glasi na izločitev deleža na zapustnikovem premoženju. Vrednost deleža, ki naj bi se izločil, je samo izjemoma (ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna) mogoče zahtevati v denarju. Pritožnica takšnih izjemnih okoliščin niti ni zatrjevala. Poleg tega ni zatrjevala dejanske pridobitne skupnosti z zapustnikom, navedla pa ni niti deleža, katerega vrednost naj bi bila 10.000,00 EUR. Gre torej zgolj za obligacijski (obogatitveni) zahtevek.
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni strah - sekundarni strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - sovoznik na motornem kolesu - poškodbe glave
Zmanjšanje življenjske aktivnosti zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Zmanjšanje teh sposobnosti je lahko posledica telesnega ali psihičnega prikrajšanja, ki ga je oškodovanec pretrpel zaradi škodnega dogodka.
Oškodovanca je potrebno vzeti takšnega kot je, z ločenima staršema, pri čemer mati stalno živi v tujini, ker je tam zaposlen njen mož (in ne zaradi tega, ker bi se želela izogniti pomoči sinu). Ni jasno, zakaj naj bi na odmero odškodnine in to v tožnikovo škodo, štelo „njegovo socialno okolje“ (tožnik se občasno druži z brezdomci).
povrnitev nepremoženjske škode – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – predhodne zdravstvene težave – strah pred vožnjo – tuja nega in pomoč – pomoč družinskih članov – pravdni stroški – plačilo predujma za izvedenca
Ugovori, ki jih je pritožnica postavila v zvezi z višino odškodnine, prisojeno za posamezne oblike nepremoženjske škode, so premalo konkretni in že zato neupoštevni. Popolnoma enako velja tudi za pritožbeno sklicevanje na posamezne judikate. Pritožnica namreč ne uspe pojasniti, v čem so njihove stične točke z obravnavanim primerom oziroma v katerih pravno-relevantnih okoliščinah naj bi podobnost (primerljivost) obstajala.
Znesek 5,69 EUR predstavlja ustrezno višino urne postavke za tujo pomoč. Pritožbeno navajanje, da storitev v primeru, ko jo izvajajo družinski člani, ni obremenjena z davščinami in pokrivanjem stroškov organiziranja socialno varstvenih storitev s strani tretjih oseb, seveda drži. Vendar tožena stranka konkretno ne pojasni, v kakšni meri naj bi bil zato omenjeni znesek neustrezen (skratka ne obrazloži, katere davščine oziroma stroški in v kakšni višini naj bi bili vanj vključeni, ampak to (bolj ali manj) „domneva“). Bolj pomembno je, da omenjeni znesek ne odstopa bistveno od zneskov, ki jih sodna praksa priznava kot urno postavko za tujo pomoč.
obseg zapuščine - predmet dedovanja - denarna sredstva na bančnem računu - negativno stanje - pasivno premoženje - aktivno premoženje - odgovornost dedičev za dolgove zapustnika - ločitev zapuščine - ločeno premoženje
Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. V skladu z 2. členom ZD so lahko predmet dedovanja stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom, kar pomeni, da zapuščino lahko predstavlja le aktivno premoženje, torej premoženje, ki ima določeno premoženjsko vrednost, pasiva zapuščine pa se ugotavlja zgolj zaradi ugotovitve vrednosti zapuščine. Zapustnikovi dolgovi torej ne bremenijo zapuščine, ampak dediče osebno.
Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ločena zapuščina ni predmet dedovanja, ampak se uporablja izključno za poplačilo terjatev tistih upnikov, ki so izposlovali ločitev, ter da se zapuščinski postopek lahko izpelje samo glede tistega dela zapuščine, ki bo morebiti ostala po poplačilu upnikov.
Z ločitvijo nastane položaj, kot da separirana zapuščina sploh ne bi postala zapuščina, ampak bi bila še vedno zapustnikova. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta v konkretnem primeru zapuščina pokojnika ter sama dediščina dve ločeni premoženjski masi in je dediščina tisti del zapuščine, ki je dejansko prešel na dediča, medtem ko je zapuščina celotno premoženje zapustnika.
Tožeča stranka neutemeljeno trdi, da jo je predpogodba prenehala zavezovati, ker je do spremenjenih okoliščin prišlo sicer po izteku roka, ki je bil v predpogodbi določen za sklenitev glavne pogodbe, a znotraj šestmesečnega roka, šteto od navedenega datuma dalje. Prezre, da sta pravdni stranki zavarovali izpolnitev predpogodbe (izpolnitev se je nanašala na sklenitev glavne pogodbe) z izročitvijo are, zato je sodišče v zadevi moralo uporabiti določbo 65. člena OZ o posledicah neizpolnitve pogodbe v primerih, ko je dana ara.
ZZZDR člen 4, 5a, 116, 116/1. EKČP člen 8. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah člen 3, 18.
odvzem roditeljske pravice - neozdravljiva bolezen - duševna bolezen - duševna motnja - varstvo otrokovih koristi - starševske dolžnosti - skrb za otroka - varstvo in vzgoja otroka - ogroženost otroka - zapustitev otroka - odvzem otroka - rejništvo
Odvzem roditeljske pravice je najtežji ukrep zoper starše, podrejen pa je varstvu koristi otroka. Določba 116. člena ZZZDR, interpretirana upoštevaje prioritetni kriterij največje koristi otroka, po mnenju pritožbenega sodišča ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje roditeljsko pravico nasprotni udeleženki odvzelo zgolj zaradi duševne bolezni. V tej zvezi je prišlo do zanesljive ugotovitve glede prognoze bolezni in nezmožnosti nasprotne udeleženke, da bi (čeprav vsled rednega izvajanja terapije zazdravljena oziroma v remisiji, ko v okviru svojih sposobnosti sicer lahko funkcionira v vsakdanjem življenju) lahko prevzela skrb in vzgojo za hčerko, česar pritožba s svojim v pritožbi izraženim nestrinjanjem ne more omajati, pri čemer je okoliščine pravilno presojalo izhajajoč iz načela največje koristi otroka (5.a člen ZZZDR in 3. in 18. člen KZNOP). Temu osnovnemu vodilu se je potrebno podrediti tudi pri tehtanju varstva roditeljske pravice in drugih ustavnih in konvencijskih pravic staršev, v konkretnem primeru matere. Pri tehtanju koristi in pravic otroka s tehtanjem pravic matere ni mogoče dati prednosti interesu matere po ohranitvi roditeljske pravice, ki je dejansko glede na vse ugotovljene okoliščine, tudi tiste glede izvajanja stikov (glede na njihovo kvalitativno raven) brez prave vsebine, izvotljena.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, ko izpostavlja, da bi bile ob načelu najblažjega posega koristi mladoletne E. z rejništvom dovolj zavarovane ter da je po drugi strani kršena pritožničina pravica do družinskega življenja. Načelo najblažjega posega napotuje na izbiro ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z njim koristi otroka dovolj zavarovane. V tem primeru, ko se je izkazalo, da mladoletna E., ki z materjo ne živi že od svojega četrtega tedna in se k njej ne bo mogla več vrniti (očetu je bila s pravnomočno odločbo roditeljska pravica odvzeta že v prejšnjem sojenju) in ko je stikovanje vsebinsko prazno in deklici ne more prinesti koristi, ni mogoče zagovarjati stališča, da sedanji ukrep povsem zadostno ščiti koristi mladoletne E.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo tretji osebi – sodna pristojnost – sklepčnost tožbe
Izdaja nove odločbe o varstvu in vzgoji ter o stikih ni možna, če v ta postopek nista vključena oba starša, ki sta bila stranki pravdnega postopka, v katerem je bilo odločeno, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo enemu od staršev.
V primeru, ko se na priposestvovanje sklicuje oseba, ki v upravnem postopku ni imela možnosti sodelovanja, rezultat tega postopka taki osebi ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti niti s tem, da bi se sodišče v morebitnem kasnejšem postopku, v katerem bi ta oseba uveljavljala določene pravice, sklicevalo na dejanske ugotovitve iz prejšnjega postopka. Upoštevaje navedeno stališče in ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila odločba o nacionalizaciji v letu 1974 izdana A.H. na podlagi 7.a člena Zakona o nacinalizaciji, da se A.H. dejansko nikoli ni štel za lastnika sporne parcele in da A.H. ni bil tožnikov pravni prednik, tožnika torej upravna odločba o nacionalizaciji ne veže, zaradi česar iz tega razloga tudi ni ovir za tožnikov uspeh s tožbenim zahtevkom zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine na ugotovitev originalne pridobitve lastninske pravice (s priposestvovanjem).
EZ člen 59, 59/5. EZ-1 člen 473, 473/5. ZNP člen 37, 168, 168/1, 177. ZUreP člen 93, 93/3.
višina sodnega depozita - ocenjena odškodnina za nepremičnino - varščina - nujni postopki - nujni postopek za omejitev lastninske pravice in za razlastitev - javna korist
Sodni depozit je po določbi petega odstavka 473. člena EZ-1 predpogoj v primeru, ko teče postopek za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po EZ-1 in se ta postopek šteje za nujen, če je javna korist izkazana v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1, in če razlastitveni upravičenec (v našem primeru predlagatelj) pri sodišču da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini 1/2 ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi ter se s tem šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini.
Tožnik je kot družinskega člana navedel svojo ženo, pri čemer v izjavi o premoženjskem stanju ni navedel podatkov o njenem dohodkovnem in premoženjskem stanju. Poleg tega ni navedel višine bančnih prihrankov. Ob tem, da tožnik ne trdi, da bi razen sebe preživljal še koga drugega, ter da ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena o obstoju okoliščin iz 3. odstavka 11. člena ZST-1, ni bilo razlogov, da bi prvo sodišče lahko ugodilo njegovemu predlogu.
ZMZPP člen 3, 18, 18/1, 18/6, 38, 38/1. ZPP člen 7, 7/1, 55. ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/1, 59/2.
uporaba tujega prava - uporaba BGB - spor z mednarodnim elementom - stalno prebivališče - skupno premoženje zakoncev - vlaganja v nepremičnino - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - posebno premoženje - novo izvedensko mnenje
Če sta obe pravdni stranki slovenska državljana, je uporaba slovenskega materialnega prava za njuno zakonsko premoženjsko razmerje pravilna (prvi odstavek 38. člena ZMZPP). V kolikor nimata istega državljanstva, je ob dejstvu, da nimata niti stalnega prebivališča v isti državi, po tretjem odstavku 38. člena ZMZPP treba uporabiti pravo države, v kateri sta imela zadnje skupno prebivališče. To je Nemški civilni zakonik (BGB).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – LOKALNA SAMOUPRAVA
VSL0070716
ZGJS člen 3, 7, 26, 68, 68/1, 68/1-1. ZPP člen 458. ZLS člen 21.
pokopališka in pogrebna dejavnost – urejanje in vzdrževanje pokopališč – oddajanje grobov v najem – merila za določanje cene letne najemnine – obveznost plačevanja najemnine – višina najemnine
Razlogov za različno višino najemnin grobov na mestnih in primestnih pokopališčih ni. Dejstvo, da so bile cene na primestnih pokopališčih, dokler upravljalec ni bila tožeča stranka, nižje, ne utemeljuje nadaljnjega neenakega obravnavanja najemnikov grobov na mestnih in primestnih pokopališčih. Tožeča stranka namreč nudi enake storitve tako na mestnih kot primestnih pokopališčih. Cena se oblikuje za vse enako glede na velikost grobnega prostora. Cene so bile oblikovane skladno s predpisi in v predpisanem postopku, zato so obvezujoče za vse imetnike grobov na pokopališčih, kjer opravlja gospodarsko javno službo tožeča stranka.
prednostne terjatve – preživnina – pogoji za prednostno poplačilo – sistemska razlaga - uporaba argumenta specialnosti
Določilo tretjega odstavka 208. člena ZIZ in določilo drugega odstavka 197. člena ZIZ urejata isto materijo pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče poplača terjatve. Pri tem sta določili v razmerju splošnega in specialnega določila, kot pravilno opozarja prvi upnik v pritožbi, saj je zakonodajalec za prednostne terjatve (tudi preživninsko) uveljavil poseben režim poplačila. Za to vrsto (zapadlih) terjatev zadošča, da je upnik zanje pridobil izvršilni naslov.