PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004478
ZP-1-UPB3 člen 51. ZVCP-1 člen 132, 132/1, 132/3. ZPol člen 3, 3/1.
postopek o prekršku - udeleženec cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja - zbiranje dokazov o prekršku - preizkus alkoholiziranosti - čas preizkusa - odklonitev
Glede pritožbene navedbe, da obdolženi v času, ko se je prevrnil s traktorjem, ni bil pod vplivom alkohola, ker da je alkohol užival, ko se je vrnil domov, pa je treba povedati, da je v skladu z določbo prvega odstavka 51. čl. ZP-1 prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka dolžan po uradni dolžnosti zbrati dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Tudi ZPol v določbi 2. točke prvega odstavka 3. čl. od policistov zahteva, da preprečujejo, odkrivajo in preiskujejo prekrške ter odkrivajo in prijemajo storilce prekrškov. Policisti so opravili ogled kraja prometne nesreče in ker je bilo ugotovljeno, da je bil v prometni nesreči udeležen obdolženi, ki je bil po nesreči odpeljan domov, so mu policisti na domu na podlagi suma, da je vozil pod vplivom alkohola, odredili preizkus z alkotestom. Obdolženi je preizkus sicer opravil, vendar se z rezultatom ni strinjal, zato mu je bil odrejen preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom), ki pa ga je obdolženi odklonil. Po določbi prvega odstavka 132. čl. ZVCP-1 sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec prometne nesreče v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Glede na to, da je bil podan sum, da je obdolženi vozil pod vplivom alkohola, so bili policisti zaradi preiskovanja tega prekrška dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku. Razlog za časovni zamik odreditve preizkusa alkoholiziranosti in nato odreditve preizkusa z merilnikom alkohola v izdihanem zraku je bil na strani obdolženca, saj je po nesreči odšel domov. Zato se ni moč strinjati s stališčem zagovornika, da policisti niso bili upravičeni odrediti obdolžencu preizkus alkoholiziranosti.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004491
ZP-1-UPB3 člen 22, 27, 156. ZVCP-1 člen 131, 131/1.
postopek o prekršku - vožnja pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi - metadon - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - obstoj prekrška - kršitev materialnega prava
Ni se mogoče strinjati z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, zakaj ni obravnavalo kot prekršek povzročitev prometne nesreče z dne 6. februarja 2009. Navedlo je namreč, da je to storil že prekrškovni organ s tem, da je obdolžencu izdal plačilni nalog zaradi povzročitve prometne nesreče, kar pa ni res. Iz kopije plačilnega naloga je namreč razvidno, da je bil obdolžencu izdan plačilni nalog zaradi kršitve določil šestega odstavka 25. čl. ZVCP-1 (vožnja z vozilom po cesti v nasprotju s 1. in 2. odst. navedenega člena), torej ne zaradi povzročitve prometne nesreče kot jo obravnava 134. čl. in sankcije zanjo določa 234. čl. ZVCP-1. Četudi bi ugotovilo, da je dejanje temeljnega prekrška konzumirano v prekršku povzročitve prometne nesreče, bi moralo v primeru, da bi obdolženca spoznalo za odgovornega povzročitve prometne nesreče, že izrečeno globo za temeljni prekršek upoštevati pri izreku sankcije, v nasprotnem primeru pa enako, kot je storilo glede prvega prekrška, zaradi nedokazanosti postopek zoper obdolženca za ta prekršek ustaviti. Vsekakor bi morala biti odločitev vsebovana v izreku sodbe.
individualna pogodba o zaposlitvi – pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas – prenehanje delovnega razmerja – odpoklic s funkcije
Ker je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas in ker ni vsebovala posebnih določb v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, bi lahko tožena stranka tožniku po razrešitvi s funkcije direktorja pogodbo o zaposlitvi odpovedala le na podlagi enega izmed utemeljenih odpovednih razlogov, ki so določeni v zakonu.
postopek o prekršku - napoved pritožbe - pravni pouk - vročanje pooblaščencu za vročitve - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti
Ni se sicer moč strinjati s stališčem zagovornice, da bi tudi v primeru, ko je pošiljka vročena pooblaščeni osebi za sprejem sodnih pisanj moral vročevalec pred tem pustiti naslovniku pošiljke pisno sporočilo, naj bo določenega dne v določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da pisanje sprejme, vendar višje sodišče ob pregledu zadeve ugotavlja, da v obravnavani zadevi vročitev pooblaščencu za vročitve ni bila opravljena v skladu z določbami ZUP. Vročilnica, na podlagi katere sodišče prve stopnje v razlogih sklepa navaja, da je bila pošiljka vročena obdolžencu osebno, že na prvi pogled kaže, da pošiljka ni bila vročena obdolžencu osebno. Iz vročilnice je namreč razvidno, da je pismo prevzela oseba, katere podpis je nečitljiv, v nadaljevanju pa je navedeno, da pooblaščenec I. N. izjavlja, da ga je M. R. pooblastila za prevzem navedenega pisma, ne da bi bila izjava podpisana, pri čemer je tudi jasno, da je glede na naslovnika pošiljke takšno pooblastilo tudi povsem nelogično, saj bi bila pooblaščenec za prejem pisma lahko kvečjemu oseba z imenom in priimkom M. R. in ne obratno, prav tako je neizpolnjen del vročilnice, kamor bi moral vročevalec zapisati podatke o ugotovljeni istovetnosti pooblaščenca. Takšne vročilnice ni mogoče šteti kot dokaz o pravilno opravljeni vročitvi pošiljke in s tem tudi ne kot dokaz o začetku teka roka za napoved pritožbe. Sodba pravnega pouka glede roka za napoved pritožbe nima, da bi bil obdolženec o roku za napoved pritožbe ob pošiljanju prepisa sodbe kako drugače obveščen pa iz podatkov v spisu ni razvidno (pa bi moralo biti). Glede na navedeno je treba šteti napoved pritožbe, ki jo je zagovornica obdolženca vložila dne 4. septembra 2009 za pravočasno in bo sodišče prve stopnje v tej zadevi moralo nadaljevati s postopkom-izdelati sodbo z obrazložitvijo in jo z ustreznim pravnim poukom (140. čl. ZP-1) vročiti obdolžencu, zagovornici in predlagatelju.
ZIZ člen 42, 42/3. ZPP člen 116, 140, 141, 142, 142/4, 394, 394/2, 394/3.
razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti - vrnitev v prejšnje staje - obnovitveni razlog – zamuda roka za vložitev odgovora na tožbo
Če je pravdni postopek pravnomočno končan, to izključuje možnost vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo. Trditve o nepravilni vročitvi tožbe bi toženka namreč lahko uveljavljala le s predlogom za obnovo postopka.
odškodninska odgovornost države – okrnitev svobode - neutemeljeno odvzeta prostost – neutemeljen pripor – objektivna odgovornost države – nepremoženjska škoda - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo
Upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih in dejstvo, da tožnica kakšnega posebnega duševnega trpljenja ni izkazala, bi bila pravična odškodnina iz tega naslova odškodnina v višini 4.000,00 EUR, torej odškodnina v višini približno štirih povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja sodišča prve stopnje, v juniju 2009 oziroma 60,00 EUR na dan (67 dni pripora – 4.000 EUR).
postopek o prekršku - zastaranje pregona - relativno zastaranje - pretrganje zastaranja
Predlagateljica postopka o prekršku, Postaja prometne policije P. je zoper obdolženca zaradi prekrška, ki naj bi bil storjen 22. junija 2006, na sodišče vložila obdolžilni predlog, dne 3. julija 2008, in sicer potem, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. IV Ips 75/2007 z dne 18. marca 2008 razsodilo, da se plačilni nalog Postaje prometne policije P. z dne 22. junija 2006, razveljavi glede prekrška po šestem odstavku 138. čl. ZVCP-1, zanj določene globe in stranske sankcije in se zadeva v tem delu vrne prekrškovnemu organu v nadaljnji postopek. Tako je odločilo, ker o prekršku ni odločil pristojni organ. Res je sicer, da je Vrhovno sodišče RS v obrazložitvi sodbe zapisalo, da bo moral prekrškovni organ v nadaljnjem postopku odločiti o vložitvi obdolžilnega predloga (tretji odstavek 51. čl. ZP-1), vendar pa bi prekrškovni organ obdolžilni predlog lahko vložil le do izteka roka za zastaranje pregona. Dejanje Vrhovnega državnega tožilca, ki je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 129.a čl. ZP-1, sedme alinee drugega odstavka 52. čl. ZP-1, v zvezi s tretjim odstavkom 51. čl. ZP-1 in v zvezi z drugim odstavkom 155. čl. ZP-1, ker o zadevi ni odločil pristojni organ, ni mogoče šteti kot dejanje, ki meri na pregon storilca prekrška, pač pa ravno nasprotno. Postopek o prekršku začne na obdolžilni predlog prekrškovnega organa (prvi odstavek 103. čl. ZP-1) zato bi to dejanje prekrškovnega organa privedlo do pretrganja zastaranja le v primeru, da bi bil obdolžilni predlog vložen znotraj dveletnega roka, ki je pričel teči s trenutkom, ko naj bi bil prekršek storjen.
Ker zoper sklep o prekinitvi postopka za obnovo postopka do konca postopka z revizijo glede na izrecno zakonsko določbo pritožba ni dovoljena, se takšna pritožba zavrže.
S tem, ko je tožnik na poziv sodišča le pravilno oblikoval zahtevek, kakršen je povsem jasno izhajal že iz tožbe, zahtevku ni spremenil istovetnosti, ni ga povečal niti ni uveljavljal drugega zahtevka poleg obstoječega, tako da ni šlo za spremembo tožbe in privolitev tožene stranke ni bila potrebna.
Meje materialnega procesnega vodstva niso bile prekoračene s tem, ko je sodišče prve stopnje pozvalo tožnika, naj pravilno oblikuje tožbeni zahtevek, ki ni bil ustrezno jezikovno opredeljen.
Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je stranski intervenient zaradi vinjenosti zapoznelo reagiral z zaviranjem, je napačen materialnopravni zaključek o obstoju sokrivde tožnice. Dejstvo, da bi lahko zaustavil vozilo na razdalji 35,8 m in pred krajem trčenja, če bi z zaviranjem pričel na oddaljenosti 55,5m od mesta trčenja, ko je lahko zagledal tožnico, ki je pričela s prečkanjem in glede na druge ugotovljene okoliščine o kraju škodnega dogodka (mestna ulica, vožnja proti označenemu prehodu za pešce, preglednost), ne predstavlja dejanske podlage za zaključek, da intervenient ravnanja tožnice ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti.
ZDR člen 137, 137/1. ZPIZ-1 člen 390, 390/1. ZPIZ/92 člen 125, 126.
nadomestilo plače – čakanje na ustrezno delo
Tožnica je z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pridobila pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo in pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo po določbah ZPIZ/92. Ti dve pravici sta ji zagotovljeni tudi po uveljavitvi ZPIZ-1, tako da še naprej prejema nadomestilo plače skladno z odločbo in ni upravičena do nadomestila plače po 7. odst. 137. čl. ZDR, ki ureja primere, ko ni s tem zakonom, drugim zakonom ali posebnim predpisom določeno drugače.
ZDR člen 110, 111, 111/1, 111/1-1. KZ člen 257, 257/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – poseben primer ponarejanja listin
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, saj je tožnik kršil pogodbene obveznosti z znaki kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin, ko se je v lastnem interesu prijavil na računalniški tečaj in ga obiskoval, prijavnico za tečaj (naročilnico) pa je izpolnil tako, da je navedel kot naziv ustanove toženo stranko in sebe kot odgovorno osebo. Posledično je bil seminar neupravičeno zaračunan toženi stranki.
Ker je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, je upravičen do odškodnine po 118. členu ZDR. Prisojena odškodnina v znesku treh tožnikovih plač je primerna, saj upošteva vse okoliščine konkretnega primera (višino plače, delovno dobo, starost tožnika).
Ker je predmet obveznosti določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi, pritožnik pa niti ne zatrjuje, da bi dogovor vseboval podatke, s katerimi je mogoče določiti predmet obveznosti, niti ne zatrjuje, da bi stranki prepustili nekomu tretjemu, naj določi predmet obveznosti, je pravilen zaključek, da do dogovora med pravdnima strankama o ceni zemljišča ni prišlo.
odškodninska odgovornost – krivdna odgovornost – neustrezno delo
Tožniku se je v posledici dela na deloma neustreznih delih bistveno poslabšalo zdravstveno stanje, za kar je tožena stranka krivdno odškodninsko odgovorna, ker bi morala pravočasno poskrbeti, da se tožnika skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije razporedi na ustrezno delo.
Tožba s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je sklepčna že na podlagi navedbe, da tožena stranka tožniku pred podajo odpovedi ni omogočila zagovora.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 153, 153/3. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – krivdna odgovornost – deljena odgovornost – prispevek oškodovanca
Tožnica si je poškodovala levi mezinec pri preseljevanju, ker je pri prenosu zadela ob kup z naloženo posodo, pri čemer ji je z višine na roko padel pokrov, ki ni bil pritrjen na posodo. Za škodo je krivdno odgovorna tožena stranka, ker se delo ni opravljalo na način, da bi bila zagotovljena varnost pri delu. Ob selitvi so zaradi pomanjkanja osebja sodelovali drugi delavci (med drugimi tudi tožnica, ki je bila sicer zaposlena kot vodja delilnice hrane), ki niso bili izobraženi oziroma usposobljeni za selitev, nadzora nad pravilnostjo izvajanja dela pa tudi ni vršila usposobljena oseba. Na podlagi navedenega tožnici ni mogoče očitati, da bi se morala prepričati, ali so pokrovi pritrjeni na posodo, tako da za nastanek poškodbe ni soodgovorna.
Zahteva, vložena na državno pravobranilstvo, ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, zato tudi ne gre za „vsako drugo upnikovo dejanje zoper dolžnika pred drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev“, s katerim bi nastopilo pretrganje zastaranja.
VARNOST CESTNEGA PROMETA – PREKRŠKI – PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066515
ZP-1 člen 156, 156-5, 157, 157/3. ZVCP-1 člen 129, 132, 132/1, 132/5. ZUP člen 80, 80/1.
preverjanje psihofizičnega stanja – alkohol – zapisnik – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – nova dejstva in dokazi – kršitev materialnih določb zakona – odločitev o sankcijah
Elektronski alkotest je indikator in ne merilna naprava, zato se z njim ugotovljena koncentracija alkohola v organizmu dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom pod pogoji, predpisanimi v določbah 2. in 5. odstavka 132. člena ZVCP-1, torej če se voznik kot preizkušanec strinja z ugotovljenim rezultatom in podpiše zapisnik. Ker je v obravnavanem primeru obdolženec kot preizkušanec zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom podpisal brez pripomb, se je v postopku ugotavljanja svojega psihofizičnega stanja strinjal tako s samim postopkom, kot tudi z dobljenim rezultatom preizkusa, s čimer se je odrekel pravici do preverjanja količine alkohola v njegovem organizmu z merilnikom alkohola v izdihanem zraku, to je z etilometrom, ali pa s strokovnim pregledom. V zagovoru pa je obdolženec prekršek priznal, pri čemer je bilo njegovo priznanje jasno in popolno, zaradi česar so nesprejemljive vse drugačne pritožbene navedbe obdolženca, ki v pritožbi tudi ne pojasni, zakaj novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, kar bi bil dolžan storiti v skladu z določbo 3. odstavka 157. člena ZP-1.
Čeprav je sodišče prve stopnje prekršek pravno opredelilo po d) točki 4. odstavka 130. člena ZVCP-1, je sankcije zanj izreklo na podlagi 5. odstavka 130. člena ZVCP-1. Z izrekom sankcij na podlagi 5. odstavka 130. člena ZVCP-1 je tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj je izreklo sankciji, ki za prekršek iz d) točke 4. odstavka 130. člena ZVCP-1 nista predpisani, s tem pa na škodo obdolženca kršilo določbo predpisa, ki določa prekršek, na način iz 5. točke 156. člena ZP-1.
stvarna pristojnost – odpravnina – član uprave – prenehanje funkcije
Kljub temu, da je bila pravica do odpravnine dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, ni podana pristojnost delovnega sodišča, ker je bila odpravnina določena za primer prenehanja funkcije člana uprave in ne za primer prenehanja delovnega razmerja, tako da ne predstavlja pravice iz delovnega razmerja, ampak temelji na določba ZGD-1.