Pravilnik za nesamodejne merilnike hitrosti predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Te določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti meritev hitrosti pokazana vozniku, zaradi česar bi moral biti voznik ustavljen na kraju, kjer so se opravljale meritve. Poleg tega, da taka razlaga ni v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, je to tudi strogo tehnično nemogoče, saj tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Taka razlaga pa bi bila tudi v nasprotju s samim namenom meritev hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa. Z
apisnik o merjenju hitrosti (priloga A1) ni zapisnik, ki bi ga policisti bili dolžni sestaviti v skladu s 55. členom ZP-1 in tudi ne izpolnjuje pogojev iz 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), da bi se ga štelo za javno listino, a gre vseeno za enega izmed listinskih dokazov, ki predstavlja dopustno dokazno sredstvo, ki ga je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 133. člena ZP-1 dokazno ocenjevalo tudi v odnosu z drugimi izvedenimi dokazi.