Sodišče prve stopnje je v tem pogledu presojalo zakonske pogoje za uveljavljano vrnitev v prejšnje stanje iz 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1, razen tega pa so za presojo predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi v rednem prekrškovnem postopku glede vročanja sodnih pisanj, na kar se je v predlogu z dne 22. 4. 2026 smiselno skliceval storilec, analogno upoštevne še določbe 103. do 108. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 (Polonca Kovač v Petra Čas in drugi, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, strani 395 in 555). V točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče sicer neprepričljivo diskvalificiralo dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v program usposabljanja za varno vožnjo (drugače sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 119/2013 z dne 19. 11. 2013 in IV Ips 111/2013 z dne 14. 11. 2013, zadnji stavek 7. točke obrazložitve), saj v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje ni posredi vprašanje podaljšljivosti materialnopravnega roka (sodišče ga je sicer storilcu v korist dejansko podaljšalo z omenjenim pozivom z dne 19. 1. 2026), temveč njegove restitutivnosti, ki je navedena zakonska ureditev ne izključuje. Tudi rok iz desetega odstavka 202.d člena ZP-1 je namreč povezan s predhodno vročitvijo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v zvezi s čimer lahko nastanejo objektivni in opravičljivi razlogi, ki imajo za posledico strankino zamudo in škodljivo izgubo pravice.
14. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) sicer res določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, vendar ta določba pravni osebi ne odvzema pravice do izjave glede prekrška, ki se navsezadnje dejansko očita njej.
OT vrednosti posameznih storitev odvetnikov v postopkih v zvezi s prekrški določa v tar. št. 41, vendar pa to še ne pomeni, da posamezne odvetniške storitve v postopku o prekršku ni mogoče ovrednotiti po tar. št. 43 OT oziroma da bi bila ta tarifna številka izključena iz uporabe. Tarifna številka 43 OT se uporablja za storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Vlogi z dne 26. 6. 2025 in z dne 10. 11. 2025, s katerima je zagovornik sodišču sporočil naslov priče oziroma posredoval dokumentacijo Klinike C., sta zagotovo samostojni storitvi, vendar pa ju glede na njuno vsebino in obseg ni mogoče ovrednotiti kot neobrazloženi vlogi po 3. točki tar. št. 41 OT. Z njima je zagovornik sodišču zgolj z enim stavkom sporočil, da v skladu z zavezo posreduje podatke priče oziroma dokumentacijo glede obiska mladoletnika v Kliniki C. Takšni vlogi zato tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljata kratek dopis, ki je v 4. točki tar. št. 43 OT ovrednoten z 20 točkami.
Iz določbe drugega odstavka 18. člena OT izhaja, da gre za pravico odvetnika do zamudnih obresti, z izpodbijanim sklepom pa je bilo odločeno o povračilu stroškov mladoletniku (oziroma njegovi materi D. A., ki je za zastopanje v postopku pooblastila odvetnika). Zagovornik je glede na odločitev sodišča prve stopnje v pravnomočnem sklepu PR 692/2025 z dne 24. 11. 2025, da se postopek o prekršku zoper mladoletnika ustavi in da stroški postopka bremenijo proračun, zahtevek za povrnitev stroškov ustavljenega postopka vložil v imenu in za račun mladoletnika. Upravičenec do povrnitve stroškov postopka o prekršku (med katere na podlagi 9. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 sodijo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika) je tako mladoletnik, njemu pa zakonske zamudne obresti po drugem odstavku 18. člena OT ne gredo.
Pravna oseba sama ni oziroma ne more biti storilka prekrška, ampak je lahko spoznana za odgovorno za prekršek, ki ga je izvršila druga oseba (storilec), ki je po naravi stvari lahko le fizična oseba.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila odgovorna oseba neposredni storilec prekrška, torej tisti, ki bi moral davčnemu organu predložiti obračun davka na dodano vrednost za mesec december 2022 v zakonsko predpisanem roku, ampak iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da bi moral kot direktor pravne osebe preverjati izvrševanje obveznosti računovodstva in skrbeti, da bodo te obveznosti še vedno pravilno in pravočasno izpolnjene, pa tega ni storil. Ugotovilo torej je, da je bil storilec odgovorna oseba odgovoren za izvajanje dolžnega nadzorstva, kot to določa drugi odstavek 15. člena ZP-1 - da je bil tisti, ki je bil pri pravni osebi pooblaščen izvajati dolžno nadzorstvo, s katerim se lahko prepreči prekršek in je to svojo dolžnost opustil. Glede na navedeno storilcu odgovorni osebi prekršek, kot se mu očita v plačilnem nalogu, torej kot neposrednemu storilcu (prvi odstavek 15. člena ZP-1), ni dokazan.
Storilec pravna oseba se zoper sodbo ni pritožil, vendar pa ker je njegova odgovornost za prekršek pridružitvena, so razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče sprejelo odločitev o ustavitvi postopka zoper storilca odgovorno osebo, v korist tudi storilcu pravni osebi.
Pri načinu vročanja s fikcijo vročitve je odločilno, da naslovnik prejme sporočilo, v katerem je navedeno, kje se dokument nahaja in da ga mora prevzeti v 15 dneh, sicer se bo štelo, da velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Glede na to, da je bilo pritožnikom 12. 5. 2025 puščeno sporočilo o prispelem pismu z zgoraj navedeno vsebino, čemur pritožniki niti ne oporekajo, so lahko računali s tem, da se bo vročitev štela za opravljeno s potekom 15 dni in je bila njihova odgovornost, da poskrbijo za dvig pošiljke in se z njo seznanijo. S tem, da je po poteku roka pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika, pa se zgolj zagotavlja večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve res seznanil s pisanjem. V vsakem primeru pa se šteje, da je bilo pisanje vročeno 27. 5. 2025, ne glede na to, kdaj je bilo dejansko puščeno v njem in potem iz njega prevzeto.
Pomanjkljivi so razlogi v izpodbijanem sklepu glede obstoja utemeljenega suma, saj okoliščina odklonitve strokovnega pregleda, ki je ključna, glede na sedaj zbrane dokaze ni prav v ničemer podprta.
V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno sprejeti odločitev o utemeljenosti ugovora obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Pri tem bo moralo upoštevati zlasti, da navedbe v obdolžilnem predlogu niso skladne s priloženo dokumentacijo, kar bo potrebno ustrezno razčistiti in ponovno presoditi, ali je v obravnavani zadevi verjetnost, da je obdolženec odklonil odrejen strokovni pregled in torej storil očitan prekršek, večja od verjetnosti, da prekrška ni storil, ali pa je stopnja te verjetnosti padla najmanj na 50 : 50, kar pomeni, da pogoj utemeljenega suma ni (več) izpolnjen.
Datum uporabe oziroma rok veljavnosti, ki ga na embalažo kompleta prve pomoči vnese (ali pa tudi ne) proizvajalec, z vidika zakonskih znakov prekrška ni bistven. Četudi je rok oziroma datum uporabe na embalaži kompleta še veljaven, dejansko pa so v njem sterilni materiali s potečenim rokom uporabe, so znaki prekrška izpolnjeni. Hkrati pa znaki prekrška v primeru, ko imajo vse sestavine kompleta prve pomoči veljaven rok uporabe, niso izpolnjeni, četudi je potekel rok uporabe, označen na embalaži kompleta. Je pa datum uporabnosti, naveden na embalaži kompleta prve pomoči, lahko upoštevna (tudi odločilna) okoliščina dejanskega stanja, dokler je embalaža kompleta prve pomoči originalno zaprta na način, da je jasno, da iz kompleta ni moglo biti ničesar odvzeto, dodano ali zamenjano.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje nima zadostnih razlogov o odločilnem dejstvu, ali je na podlagi dokazov, ki jih je (že) v ugovoru predložil obdolženec (torej potrdilo delodajalca o službenem potovanju in navedbe, da vozila sam ni mogel voziti), verjetnost, da je bil on tisti, ki je storil prekršek, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil, ali pa je na podlagi predloženih dokazov verjetnost, da je obdolženec storilec očitanega mu prekrška, le še enaka ali morda celo že manjša od verjetnosti, da prekrška ni storil.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče.
Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1.
Ker ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za povračilo stroškov prekrškovnega postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek uspel podati pravočasno ali ne.
Glede na to, da storilka ne v predlogu z dne 15. 5. 2025 ne v dokaznem predlogu z dne 6. 10. 2025, pri čemer je slednjega vložila le dva meseca pred izdajo izpodbijanega sklepa, ni uveljavljala nobenih relevantnih okoliščin v zvezi z odreditvijo nadomestnega zapora, sodišču ni bilo treba izvesti naroka za zaslišanje storilke. Tudi v pritožbi storilka sploh ne navede, v zvezi z ugotavljanjem katerega zatrjevanega dejstva oziroma okoliščine bi jo sodišče moralo zaslišati. Da je imela težave z zanositvijo, zaradi česar je bila udeležena v postopku umetne oploditve, pa prvič navaja šele sedaj v pritožbi.
Pri storilki je po izdaji izpodbijanega sklepa prišlo do okoliščin, ki po ZIKS omogočajo odložitev začetka izvrševanja kazni zapora. Storilka namreč navaja, da je bila pri njej v mesecu oktobru 2025 izvedena umetna oploditev, ki se je kasneje izkazala za uspešno, tako da je na osnovi zdravniških preiskav predviden dan poroda 30. 6. 2026. Take navedbe in dokazilo izkazujejo obstoj razloga za odložitev izvrševanja nadomestnega zapora po 8. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS, po kateri se sme storilki odložiti izvršitev nadomestnega zapora, če je noseča in do poroda ni ostalo več kot pet mesecev.
Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije.
Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške.
Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dostopa treba upoštevati kot nujen pogoj za uresničitev prepovedane posledice obravnavanega prekrška, ki jo v konkretni zadevi predstavlja odigrana igra.
Novejša praksa Sodišča Evropske unije podeljuje pravico do vzpostavljanja monopolnega položaja na igralniškem trgu in preprečuje vdor tuje ponudbe na podlagi zagotavljanja varnosti potrošnika in javnega reda.
Prvostopenjsko sodišče je kršilo določbo 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker pred izdajo izpodbijane sodbe ni omogočilo zaslišanja zakonitega zastopnika storilke pravne osebe in obeh odgovornih oseb.