Pomanjkljivo konkretizacijo prvo sodišče protispisno utemeljuje z odsotnostjo navedbe kraja storitve prekrška, kajti iz odločbe prekrškovnega organa jasno izhaja, da naj bi se veterinarske storitve opravljale v dneh 25. 3. 2015, 9. 4. 2015 in 22. 7. 2015 pri rejcu R. G., na naslovu Z., zato je takšen časovno določen okvir dovolj jasen za identifikacijo dogodka, s katerim se obema storilkama očita opustitev po petem odstavku člena 36 ZVMS, pri čemer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da sam kraj storitve prekrška ni znak prekrška, kraj storitve je pomemben le z vidika identifikacije določenega dogodka. Iz izreka dovolj jasno izhaja, da poslujoča veterinarka pri izdaji zdravila v DVP v nasprotju s pravilnikom ni vpisala podatka o identifikaciji živali ali skupine živali (2. alineja četrtega odstavka člena 15 tega pravilnika), za kar je zavezana v šestem odstavku člena 15 istega pravilnika, pa tudi iz samega opisa izhaja njena opustitev v nasprotju s pravilnikom. Zgolj odsotnost v izreku odločbe zapisanega člena pravilnika, kot pravilno pojmuje tudi pritožba, pa ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, zaradi katere bi bilo mogoče takšen izrek odločbe prekrškovnega organa označiti za pomanjkljivo konkretiziranega, posebej, ker iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa izhaja natančna obrazložitev zapovedne norme iz tretjega in četrtega odstavka člena 15 citiranega pravilnika, ki ga je izdal pristojni minister v skladu s petim odstavkom člena 36 ZVMS. Opis je namreč dovolj konkretiziran že, če iz njega izhajajo dejstva in okoliščine, ki kažejo na opustitev določnega ravnanja v nasprotju z zapovedno normo. Ker torej krovni zakon v zvezi z zagotavljanjem sledljivosti prometa in uporabe ter shranjevanja veterinarskih zdravil ZVMS, ki v členu 36 uzakonja način uporabe zdravil s strani pristojnih veterinarjev in napotuje na podzakonski akt, je v konkretnem primeru opustitev takega ravnanja potrebno presojati na podlagi prej citiranega pravilnika in sicer konkretno določbe člena 15, kar pa je v izreku odločbe prekrškovnega organa tudi zadostno konkretizirano vsemi tistimi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, s katerimi se utemeljuje očitek o kršitvi te zapovedne norme veterinarja na podlagi navedenega podzakonskega akta.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00024951
ZP-1 člen 202d, 202d/4. ZP-1J Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (2016) člen 33
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - potek roka - dovoljenost predloga za odložitev - preizkusna doba - procesna predpostavka - zavrženje predloga
Okoliščina, da sta od izteka preizkusne dobe po zadnjem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja potekli vsaj 2 leti, po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja procesno predpostavko za vsebinsko odločanje o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ta procesna predpostavka pa mora biti izpolnjena že v trenutku vložitve predloga oz. najkasneje ob izteku roka za vložitev predloga (če je storilec predlog vložil prej). Razlaga, za kakršno se zavzema storilec, ko bi sodišče izpolnjevanje te procesne predpostavke presojalo po stanju v času odločanja o predlogu, bi omogočala neenako obravnavanje storilcev glede na različne okoliščine, na katere bi lahko vplival bodisi storilec, bodisi sodišče.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00023334
ZP-1 člen 113a
predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja - ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja - obdolžilni predlog
Obdolžencu je bilo resda na kraju ugotovitve prekrška začasno odvzeto vozniško dovoljenje in izdano potrdilo o tem, iz katerega izhaja, da bo prekrškovni organ v petih dneh od ugotovitve prekrška zoper storilca predlagal, da se mu začasno odvzame vozniško dovoljenje in da je predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja sestavni del obdolžilnega predloga. Vendar pa ta zapis v potrdilu predstavlja zgolj navedbo predvidenega postopanja organa, ki ga predlagatelj v skladu s 113.a členom ZP-1 mora opraviti, a če takega predloga naknadno dejansko ne vloži, ni mogoče na podlagi vsebine potrdila o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in obdolžilnega predloga šteti, da je s tem smiselno predlagan tudi začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Ker glede na pojasnjeno v predmetni zadevi v odsotnosti izrecnega predloga za začasen odvzem vozniškega dovoljenja, ki bi bil vložen hkrati z obdolžilnim predlogom niso bile izpolnjene procesne predpostavke za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 29. 3. 2019, je pritožbeno sodišče zagovornikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru obdolženčevega zagovornika zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ugodilo ter posledično (ob izkazani neodpravljivi pomanjkljivosti obdolžilnega predloga oz. odsotnosti predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja) sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja PR 445/2019 z dne 29. 3. 2019 razveljavilo ter odločilo, da se začasno odvzeto vozniško dovoljenje nemudoma vrne obdolžencu (četrti odstavek 163. člena ZP-1).
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - hujši prekršek - pravni pouk sklepa o odložitvi - čas storitve prekrška
Na zakonitost preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve prekrška v času preizkusne dobe pa nima nobenega vpliva niti okoliščina, da storilcu v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bilo izrecno pojasnjeno, kateri prekrški se štejejo za hujše prekrške. Kot vozniku z veljavnim vozniškim dovoljenjem in vozniku, ki mu je bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja mora vedeti, kateri prekrški se štejejo za hujše prekrške oziroma v kolikor tega ni vedel, bi se kot voznik, ki mu je bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja o tem pozanimati.
Zapis v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila storilcu s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja določena preizkusna doba 10 mesecev tako predstavlja zgolj očitno pisno pomoto, ki jo je prvostopenjsko sodišče celo odpravilo s sklepom EPVD 184/2019 z dne 6. 5. 2019 (kar je sicer bilo nepotrebno, saj s sklepom o popravi ni mogoče odpraviti očitnih pisnih pomot v obrazložitvi sodne odločbe).
razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - prosta presoja dokazov - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - načelo materialne resnice - glavna in stranska sankcija - odvzem predmeta (osebnega avtomobila) - pravica do pravnega varstva - sorazmernost ukrepa - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - kršitev materialnih določb zakona - neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb
Da je zasledovani cilj mogoče doseči prav z odvzemom predmetnega vozila, ki je last obdolženčeve partnerke B. P., je tudi po oceni pritožbenega sodišča že ustrezno utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Obdolženi je namreč istovrstne prekrške v preteklosti že storil s tem osebnim avtomobilom znamke VW Golf, last B. P., zato glede na njuno partnersko povezanost obstoja realna nevarnost, da bi obdolženec do tega vozila še naprej imel dostop in z njim ponavljal prekrške, v kolikor se mu z odvzemom vozila to ne prepreči. Po oceni pritožbenega sodišča je podana tudi sorazmernost ukrepa odvzema predmeta v ožjem smislu, z vidika formalnega lastnika vozila, saj je B. P. ob seznanitvi prvostopenjske sodnice in predočenju, da je osebni avtomobil, ki je njena last, že bil v postopkih o prekršku začasno zasežen in glede na njeno odgovornost, kot lastnice motornega vozila za prekrške v cestnem prometu, izpovedala, da ji je odgovornost lastnika motornega vozila poznana, zato odvzem vozila ne pomeni nesorazmernega posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine oziroma je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje z odvzemom vozila (varnostjo prometa) in posegom v lastninsko pravico lastnice vozila.
dovoljenost zahteve za sodno varstvo - plačilo polovičnega zneska globe - plačilo globe pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku
Iz določbe prvega odstavka člena 57.c ZP-1 izhaja, da kršitelj, ki ne vloži ZSV zoper PN, plača polovico izrečene globe, če le-to poravna v 8-ih dneh po pravnomočnosti. V primeru, če pa plača polovično globo pred pravnomočnostjo, pa ZSV in ugovor zoper PN nista dovoljena, razen če je storilec v skladu z določbami tega zakona globo moral plačati pred pravnomočnostjo. Že novela ZP-1H je namreč v novem členu 57.c izrecno določila, da če kršitelj plača polovico globe pred pravnomočnostjo, ZSV zoper odločbo prekrškovnega organa oziroma PN ni dovoljena, taka ureditev pa je bila še dopolnjena z novelo ZP-1I, ki pa je v navedenem pravilu dodala še izjemo, v skladu s katero ima kršitelj pravico do vložitve ZSV zoper PN oziroma odločbo o prekršku tudi v primeru, če je v skladu z določbami tega zakona globo moral plačati pred pravnomočnostjo. Takšna situacija pa je predvidena v določbi sedmega odstavka člena 57 ZP-1, po kateri mora kršitelj, ki bi se lahko z odhodom zaradi prebivanja v tujini izognil plačilu globe, plačati globo takoj na kraju prekrška in za takšen primer gre tudi v obravnavanem primeru, ko je bil PN izdan v skladu z določbo prvega odstavka člena 201 ZP-1, v skladu s katerim prekrškovni organ odloči, da se odločba izvrši takoj ne glede na ZSV oziroma pritožbo, če spozna, da bi storilec lahko onemogočil izvršitev odločbe prekrškovnega organa, saj v nasprotnem primeru lahko prekrškovni organ izvede vse potrebne ukrepe za zavarovanje plačila v skladu s petim odstavkom člena 201 ZP-1.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00024769
ZPrCP člen 105, 105/5, 105/5-4
strokovni pregled krvi - odklonitev strokovnega pregleda - odvzem urina - vožnja pod vplivom alkohola
Dokazna ocena teh izpovedi, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče je pokazala, da prvo sodišče utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da je zgolj pogojno odklonil strokovni pregled, ko je zahteval sterilno iglo, kajti dokazni postopek je pokazal, da so policisti ravnali povsem v skladu z navodili, ko so s seboj na strokovni pregled prinesli sterilni material in je bil le-ta pred obdolžencem tudi odprt, kar sicer nalagajo standardi tega medicinskega postopka in zato ne drži pritožbena navedba, da je poslujoča zdravnica pri tem poslovala po navodilih in sugestiji policista D. M., temveč prav obratno, obdolžencu je bilo nedvomno pojasnjeno, da je material sterilen, odločitev v zvezi s tem pa je sprejela tudi poslujoča zdravnica, obdolžencu pa je nekajkrat bila dana možnost, da sproducira tako urin, kot tudi da pristane na odvzem krvi, zato je pravilen zaključek prvega sodišča, da ni bil policist D. M. tisti, ki je prekinil opravo strokovnega pregleda, temveč prav nasprotno, kot je pravilno zaključilo prvo sodišče, je bil obdolženec tisti, ki se je izmikal opravi strokovnega pregleda v zvezi z odvzemom telesnih tekočin kljub ustreznim pojasnilom in zagotovilom medicinske stroke, da je ves uporabljen medicinski material sterilen, nekajkrat pa mu je bila ponujena tudi možnost, da se z oddajo urina počaka.
izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravni pouk - učinki pravnomočnosti - pravica do pritožbe
V zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa je sodišče ravnalo nepremišljeno, saj je ta sklep izdalo, ne da bi vedelo, kdaj je obdolženec prejel sodbo istega sodišča, kar je ključno za ustrezen pravni pouk na navedenem sklepu. Skladno z določbo tretjega odstavka 113.d člena ZP-1 zoper sklep, s katerim se predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrže ali zavrne, je dovoljena pritožba samo skupaj s pritožbo zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, če pa je ta pravnomočna, pa s pritožbo zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. V času izdaje sklepa sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2019 sodba istega sodišča z dne 28. 1. 2019 še ni bila pravnomočna, temveč je to postala dva dni po tem, ko je sodišče izdalo izpodbijani sklep 6. 2. 2019, kar pomeni, da je le-to formalno pravno sicer podalo pravi pravni pouk, da zoper ta sklep ni posebne pritožbe in se lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, vendar pa je na tak način dejansko obdolžencu to preprečilo, saj je obdolženec ta sklep sodišča prve stopnje prejel 11. 2. 2019, kar pomeni tri dni po pravnomočnosti navedene sodbe. V teh okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo počakati in se prepričati o datumu vročitve sodbe z dne 28. 1. 2019 obdolžencu, počakati na njeno pravnomočnost in zatem izdati navedeni sklep z ustreznim pravnim poukom, da obdolženec to odločitev lahko izpodbija v pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Storilec se je na tak način ves čas postopka skliceval na to, da v času storitve obravnavanega prekrška ni bil v svojem vozilu, pri tem pa se je skliceval na dokaz, ki ga je predložil prekrškovni organ, ta dokaz pa je sodišče prve stopnje izvedlo tudi z dodatno povečavo navedene fotografije, z vpogledom vanjo in zatem s primerjavo osebe v vozilu s storilcem. Storilec je na tak način nedvomno predložil razbremenilni dokaz s predlogom za izvedbo dokaza prekrškovnega organa oziroma navedene fotografije, sodišče pa je v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo, da je storilec s tem dokazom izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da naj bi on v časovnih in krajevnih okoliščinah iz plačilnega naloga prekrškovnega organa z dne 16. 8. 2018 vozil svoj osebni avtomobil.
ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-5. ZKP člen 240.a, 244, 244.a
prisilna privedba priče - pravica do sodelovanja pri dokazovanju
Res je, da se je pritožnica na prvostopenjskem sodišču zglasila, kar je zabeleženo z uradnim zaznamkom, ki je sestavni del spisovnega gradiva, vendar pa je pritožnica takrat izrazila, da se na zaslišanju ne bi rada soočila z obdolženo, kar je še dodatno potrdila z dopisom. Obdolženka je na zaslišanju izrazila voljo, da želi biti prisotna pri izvedbi nadaljnjih dokazov, kar je tudi dokaz z zaslišanjem priče (pritožnice). Gre za z Ustavo zajamčeno pravico obdolženke v postopku o prekršku, ki ji zagotavlja sojenje v njeni navzočnosti in uresničevanje pravice do poštenega postopka, kar ji sodišče mora zagotoviti. Pritožnica pa je izrecno izjavila, da ne želi, da bi pri njenem zaslišanju bila prisotna obdolženka, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno prisotnost pritožnice na razpisanem zaslišanju zagotovilo z odredbo o privedbi pritožnice.
Vprašanje razumljivosti in pravočasnosti vlog v prekrškovnem postopku je skladno z 2. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 urejeno v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), ki v prvem odstavku člena 76 določa, da je pisna vloga tista, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki) ali pa vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom (elektronsko vlogo), overjenim s kvalificiranim potrdilom, pri čemer se pisna vloga v fizični obliki vloži tako, da se pošlje po pošti ali izroči neposredno sodišču, medtem ko se vloga v elektronski obliki vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu sistemu sodišča, ki samodejno potrdi njen prejem. Tako pisne, kot tudi vloge, ki so poslane po elektronski poti pa morajo biti razumljive in obsegati vse, kar je potrebno, da so sposobne za vsebinsko obravnavo ter podpisane, pri čemer pa vloga, ki je v elektronski obliki, mora biti podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s klasificiranim potrdilom. Zato se po prepričanju pritožbenega sodišča ni strinjati s pojasnili prekrškovnega organa v odgovoru z dne 11. 12. 2018 o tem, da se določbe členov 14 in 15 ZEPT nanašajo tudi na vloge, ki so sicer v izvirniku izdane v elektronski obliki, nato pa nepodpisane poslane po navadni pošti, saj se obe navedeni določbi nahajata v tretjem poglavju Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP), ki posebej določa način in pogoje le za elektronski podpis, ne pa na vloge, ki so poslane sodišču z navadno pošto, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je prekrškovni organ s priporočeno pošiljko po pošti 23. 11. 2018 sodišču poslal pritožbo v predmetni prekrškovni zadevi, ki je bila nepodpisana. Ali skrajšano: vloge, ki so poslane po elektronski pošti in ki so podpisane z varnim elektronskim podpisom, overjenim s klasificiranim potrdilom so popolne, četudi ne vsebujejo lastnoročnega podpisa pooblaščene osebe, temveč le elektronski podpis, ki ga lahko prejemnik v vsakem trenutku tudi preveri, medtem ko morajo biti pisne vloge v fizični obliki, ki so poslane po pošti ali pa izročene neposredno sodišču, lastnoročno podpisane, saj so v nasprotnem primeru nepopolne in v takih primerih sodišče zahteva od vložnika, da nepodpisano vlogo dopolni. Če tega ne stori, pa se takšno vlogo zavrže.
začetek postopka o prekršku - postopek o prekršku proti mladoletniku - zbiranje dodatnih obvestil in dokazov o prekršku - načelo materialne resnice - vzgojni ukrep - izbira vzgojnega ukrepa
Ker obdolžilni predlog temelji izključno na prijavi prijavitelja in vsebuje le povzetek njegove prijave; nikjer pa ni opažanj oziroma ugotovitev policistov (ob ogledu kraja dogodka), bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati policista in ugotoviti, ali in na kakšen način so policisti preverili prijavo prijavitelja. Sodišče prve stopnje bi moralo že glede na načelo iskanja materialne resnice in ob dejstvu, da mladoletnik očitke zanika, samo opraviti vse možne poizvedbe o materialnih in personalnih dokazih, ki bi kazali na utemeljenost (resničnost) prijave prijavitelja, pri čemer je mladoletnikov oče že ves čas opozarjal na neverodostojnost prijavitelja. V primeru odločitve za izrek vzgojnega ukrepa mladoletniku sodišče upošteva, da se praviloma najprej poseže po najmilejšem vzgojnem ukrepu, ki glede na 1. alineo prvega odstavka 33. člena ZP-1 predstavlja ukor ter se ta izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa zlasti, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.
delno odvzeta poslovna sposobnost - storilec, ki mu je delno odvzeta poslovna sposobnost - procesno dejanje - vloga storilca - pritožba - upravičena oseba za vložitev pritožbe - stalni skrbnik
Oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, za vse aktivnosti povezane s sodnimi postopki, ne more oziroma ne sme sama opravljati procesnih dejanj. Vloge, ki jih takšna oseba vloži samostojno, se zato v sodnih postopkih ne upoštevajo, zaradi česar teh vlog ni mogoče obravnavati in o njih odločiti kot o procesnih vlogah.
nastanitveni objekt - stanodajalec - pristojni organ
V prvem odstavku člena 22 tega zakona je kot prekrškovni organ določen Inšpektorat RS, pristojen za notranje zadeve, med drugim tudi za ugotavljanje kršitev iz prvega odstavka člena 9 ZPPreb, medtem ko naloge prekrškovnega organa, tudi za kršitve iz prvega odstavka člena 9 istega zakona opravlja policija, v kolikor se te kršitve nanašajo na policijsko prijavo. V konkretnem primeru je za odločitev, kateri prekrškovni organ je v skladu s takrat veljavnim členom 22 ZPPreb pristojen za obravnavo kršitve iz prvega odstavka člena 9 tega zakona ključna ugotovitev, ali gre v konkretnem primeru za kršitve, ki se nanašajo na policijsko prijavo, ker le v slednjem primeru naloge prekrškovnega organa za kršitve iz prvega odstavka člena 9 tega zakona opravlja policija, v vseh ostalih primerih pa Inšpektorat RS, pristojen za notranje zadeve.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00019750
ZP-1 člen 11a, 11a/3, 103, 103/3, 113a, 113a/1, 113b, 113b/1
postopek začasnega odvzema vozniškega dovoljenja - predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja - prekrškovni organ - državni tožilec - rok za vložitev predloga - prekršek in kaznivo dejanje
Ker obdolžilni predlog glede na izrecno določbo tretjega odstavka 103. člena ZP-1 lahko vloži tudi državni tožilec, je šteti, da sme v okviru predloga za uvedbo postopka vložiti tudi predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Državni tožilec je moral najprej presoditi, ali bo začel s postopkom v zvezi s kaznivim dejanjem in šele po tej odločitvi je bilo mogoče vložiti obdolžilni predlog in hkrati predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja.
JAVNI RED IN MIR - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL00019748
ZP-1 člen 8, 31, 31/1, 34, 35, 35/1, 36, 36/2, 36/2-10, 133, 133/1. KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2. ZJRM-1 člen 6, 6/2
postopek o prekršku proti mladoletniku - načelo neposrednosti - smiselna uporaba določb Kazenskega zakonika - silobran - vzgojni ukrepi - izbira vzgojnega ukrepa - vzgojni ukrep navodila in prepovedi - ukor
Ker je sodišče prve stopnje v postopku mladoletnika zaslišalo, se v odločbi o prekršku (sklepu) utemeljeno opira na navedbe mladoletnika podane pred sodiščem. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da mladoletnikova reakcija na izzivanje mld. B. B. ne vsebuje znakov silobrana, temveč mladoletnikovo postopanje, ki ga je sam opisal, da je najprej mladoletnika udaril enkrat v ramo, nato pa ga je udaril še večkrat v trebuh, ter obrazec o poškodbi kažejo na vrsto udarcev in udarnino trebušne stene in površinske poškodbe drugih delov glave, udarnine, torej zelo agresivno postopanje mladoletnika. Pritožba navaja, da bi sodišče moralo pridobiti poročilo šole o vedenju mladoletnika, vendar starša, ki sta bila sicer prisotna na zaslišanju mladoletnika in ki sta tudi njegova zakonita zastopnika, tekom postopka pri sodišču nista dala nobenega dokaznega predloga in tako tudi ne predloga za pridobitev poročila šole o predhodnih vedenjih mladoletnika. Po določbi prvega odstavka 35. člena ZP-1 se ukor izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti. Burna reakcija mladoletnika na suvanje sošolca (udarec v ramo ter več udarcev po celem telesu, med drugim v trebuh ter premet preko noge, da je B. B. padel po tleh in še z glavo zadel v steno), nedvomno kaže na agresijo mladoletnika, zaradi česar je potreben bolj strokoven pristop, kot pa ga mladoletniku lahko nudita starša; predvsem pa ni mogoče zaključiti, da bi bilo postopanje mladoletnika take (mladostno nedolžne) narave, da ne bi bilo potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa in da bi ga bilo mogoče pripisati le nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.
zaseg predmeta - odvzem predmetov - opravljanje dejavnosti brez predpisanih dovoljenj - trgovinska dejavnost - pravna oseba - tržna inšpekcija - stroški postopka o prekršku - oprostitev plačila stroškov postopka - obročno plačilo globe - predlog za obročno plačilo globe - odmera sankcije
ZP-1 kot materialnopravni in procesnopravni predpis, ki ureja pravo o prekrških, ne predvidi izdaje procesnih sklepov za odločitev, da se ne vrne zasežena stvar; temveč sodišče odloči s sodbo, v kateri pojasni odločitev za nevrnitev predmetov in za izrek stranske sankcije. Tržni inšpektor je ravnal v skladu s pooblastili, kot mu jih določa ZTI, ko je ugotovil sum storitve prekrška po ZT-1 in je sestavil zapisnik ter zasegel predmete in izdal potrdilo o zaseženem blagu, nato pa je v obdolžilnem predlogu tudi predlagal, da se pravni osebi skladno z 25. členom ZP-1 izreče stranska sankcija odvzema (zaseženih) predmetov. Pravna oseba je bila v vabilu (za podajo pisnega zagovora ali podajo zahteve za ustno zaslišanje) opozorjena, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogla uveljavljati; med taka dejstva pa sodijo dejstva, ki so pomembna za odločitev o odgovornosti za prekršek kot tudi dejstva in okoliščine za odmero sankcij. V postopku o prekršku ni možna oprostitev plačila stroškov postopka pravni osebi; o predlogu za obročno plačilo globe pa odloča Finančna uprava RS.
pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - podaljšanje roka za opravo procesnih dejanj - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - postopek z obdolžilnim predlogom
V skladu s 3. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 se glede rokov v postopku o prekršku uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ta pa v VIII. poglavju v členih 89 do 91 uzakonja procesni institut vrnitve v prejšnje stanje, ki obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sklep o varnostnem ukrepu ali vzgojnem ukrepu ali pa o odvzemu premoženjske koristi, dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje tako, da bodisi napove pritožbo oziroma da vloži pritožbo, če v 8-ih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oz. odda pritožbo, o takšnem predlogu pa vselej odloča sodišče, pred katerim teče postopek. Povedano pomeni, da je ta procesni institut namenjen le obdolžencu, ne pa državnemu organu in izključno v primeru zamude glede vložitve napovedi pritožbe oz. pritožbe zoper sodbo in drugih v členu 89 ZKP navedenih primerih, zato je že iz tega razloga pritožbeno uveljavljani predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede zamude roka v zvezi z dopolnitvijo obdolžilnega predloga, neupošteven. Glede na takšno poslovanje prekrškovnega organa, ki prvega sodišča tudi ni obvestil z zapleti v zvezi s pridobivanjem manjkajočih podatkov iz tujine in s tozadevnim podaljšanjem roka, je prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je tako nepopoln obdolžilni predlog zavrglo, kar je v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno pojasnilo, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je takšen sklep prvostopnega sodišča obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka o prekršku (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), česar pritožba tudi ni ustrezno argumentirala. Ne glede na sprejeto odločitev prvostopnega sodišča pa je pojasniti, da sme kljub zavrženju obdolžilnega predloga prekrškovni organ vse do zastaranja prekrškovnega pregona vložiti nov obdolžilni predlog, saj za sklep o zavrženju obdolžilnega predloga ne velja ”ne bis in idem” niti ”res iudicata”, kajti prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom sprejelo le procesno odločitev, ko je nepopoln obdolžilni predlog zavrglo, ni pa presojalo utemeljenosti tako vloženega obdolžilnega predloga, kar prekrškovnemu organu omogoča ponovno vložitev le-tega.
ZKP člen 4, 8. ZP-1 člen 67, 155, 155/1, 155/1 - 4. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih člen 2
pravica do uporabe lastnega jezika - postopek o prekršku - pravica do tolmača
Pravica do uporabe lastnega jezika v postopku je uzakonjena tudi v Direktivi 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 glede pravice do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih, ki je sprejela skupna minimalna pravila, ki se uporabljajo v EU pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih ter v postopkih za izvrševanje Evropskega naloga za prijetje, veljati pa je pričela 15. novembra 2010. Iz te Direktive izhaja (člen 2), da države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali pa ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in drugimi sodni organi, vključno med policijskim zaslišanjem, med zaslišanji pred sodiščem in na kateremkoli potrebnem vmesnem zaslišanju. Države članice tudi zagotovijo, da je, kadar je to potrebno, za zagotovitev pravičnega postopka na voljo tolmačenje za komuniciranje med osumljenci ali obdolženci ter njihovimi pravnimi svetovalci glede zaslišanj v postopku ali vložitve pritožbe ali drugih prošenj v postopku. Predmetni postopek je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pokazal, da prvostopno sodišče v predmetnem prekrškovnem postopku ni storilo vsega, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje njegove pravice, da v predmetnem prekrškovnem postopku spremlja postopek v svojem jeziku. Kot pravilno opozarja pritožba, je obdolženec že pred podajo svojega zagovora sodišče seznanil, da slabo razume slovenski jezik, po podanem pravnem pouku, da pa lahko uporablja v postopku svoj jezik in da ima celo pravico do ustnega prevajanja tistega, kar sama navaja, oziroma kar navajajo drugi, pa je v zapisniku o njegovem zaslišanju izostala njegova izjava o tem, ali decidirano zahteva prevajanje samega postopka in prevajanje listin, oziroma drugega ključnega dokaznega gradiva oz. se temu odpoveduje.