ZD člen 124, 142, 142/1, 124, 142, 142/1. ZPP člen 7, 212, 7, 212.
odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - trditveno in dokazno breme - razbremenitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove
Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. čl. ZD). Tožnik mora poleg obstoja zapustnikovega dolga dokazati, da je toženec dedič konkretnega dolžnika. Toženec se lahko svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikov dolg delno razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Pri tem ugovoru mora zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Omejitev odgovornosti je v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve. Na tožnikovi strani tega bremena ne more biti, saj omejitev ni določena v njegovo korist, poleg tega pa praviloma ne ve ali pa zelo težko ve, kaj je dedič podedoval in kolikšna je vrednost podedovanega premoženja. Eno od dopolnilnih pravil pri trditvenem in dokaznem bremenu je tudi upoštevanje okoliščine, kdo ima lažji dostop do vednosti o dejstvih in do dokazov.
Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da ima izrek omiljene globe v višini ene polovice njegovih mesečnih prejemkov in pa njegovo slabo premoženjsko stanje (nadomestilo do junija 2009) še vedno generalno preventivni učinek, a hkrati ne posega v njegove minimalne življenjske potrebe. Zato je ocenilo, da je izrečena globa ustrezna, pritožba predlagateljice postopka pa glede na dejstvo, da zoper navedeno višino ni imela konkretnih ugovorov, neutemeljena. Okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku oziroma omilitvi kazenskih točk, to je, da obdolženec v zadnjih treh letih ni bil kaznovan, da se je za prekršek pokesal, da se zaveda težke zdravstvene situacije, ki jo ima doma, da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za pridobitev nove službe ter da je do zaustavitve policistov vozil brezhibno, pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne spadajo med posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo šestega odstavka 26. čl. ZP-1. Upoštevajo se lahko le kot splošne olajševalne okoliščine pri odmeri sankcij v okviru predpisanih za očitani prekršek.
ZPP člen 442, 457, 458, 442, 457, 458. OZ člen 15, 22, 25, 82, 1050, 1051, 1054, 15, 22, 25, 82, 1050, 1051, 1054.
sklenitev pogodbe - ponudba - poravnava - razlaga pogodbe - spor majhne vrednosti - obseg preizkusa pritožbe
Ne gre za spor majhne vrednosti kljub izpolnjenemu pogoju glede višine zahtevka. Iz spisa namreč ni razvidno, da bi postopek pred prvim sodiščem tekel po določbah 442. člena ZPP in naslednjih. Stranke so bile le z vabilom na glavno obravnavo opozorjene na omejene procesne pravice. Ostala posebna procesna pravila za tovrstne spore niso bila spoštovana. Sodba ni bila razglašena takoj ob koncu glavne obravnave, stranke pa niso bile ne ob razglasitvi ne v pisnem odpravku sodbe pravilno poučene, pod katerimi pogoji se lahko pritožijo (3. in 4. odstavek 458. člena ZPP) in o krajšem osem dnevnem pritožbenem roku. Napačni pravni pouk o pravici do pritožbe ne sme škoditi stranki, ki se ravna po njem. Zato pritožniku ni mogoče odreči obravnave njegove pritožbe na drugi stopnji v okviru vseh pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja, torej tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je drugače v sporih majhne vrednosti izključeno.
Presoja, kakšen obseg škode je bil toženi stranki ob sklenitvi pogodbe in poznejši kršitvi pogodbenih določil predvidljiv, torej kakšen obseg škode je tožena stranka morala pričakovati kot možne posledice navedene kršitve pogodbe, glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi jo morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ).
razveljavitev dedne izjave – sporna dejstva – napotitev na pravdo
Dedič, ki zatrjuje obstoj razlogov, ki mu omogočajo razveljavitev dedne izjave, pred prvostopenjskim sodiščem teh razlogov ni mogel več uveljavljati, zato je zatrjevana dejstva o zmoti pri podajanju dedne izjave moralo upoštevati pritožbeno sodišče. Če bo obstoj razlogov, ki omogočajo preklic dedne izjave, sporen, je treba postopek prekiniti in R.S. na podlagi 5. točke drugega odstavka 210. člena ZD napotiti na pravdo.
Pri odločanju o taksnih oprostitvah je treba uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1.
tekst :
Pritožbi se zavrneta in se prvostopenjska sklepa potrdita.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo v višini 3.284,00 EUR in opominsko takso v višini 41,05 EUR, skupaj 3.325,05 EUR.
Za revizijo pa je odmerilo sodno takso v znesku 22.425,00 EUR.
Proti sklepoma se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge v zvezi z obema odločitvama prvostopenjskega sodišča, da je tožeči stranki sploh naložilo plačilo tako sodne takse za pritožbo, opominske takse in sodne takse za revizijo. Po njenem stališču, bi jo moralo prvostopenjsko sodišče oprostiti plačila sodnih taks. Zato je predlagala, naj drugostopenjsko sodišče v skladu s tem, da tožeča stranka sploh ni dolžna plačati sodne takse, oba sklepa spremeni.
Pritožba nista utemeljeni.
Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmerjeni sodni taksi za pritožbo je v skladu z 39. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, ZST-1) treba uporabiti dosedanji predpis (Zakon o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 1-1/90 s spremembami in dopolnitvami, ZST). Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmeri sodne takse za revizijo pa je treba uporabiti ZST-1 (44. člen ZST-1).
Pravni podlagi, ki ju je bilo treba uporabiti v obeh primerih (11. člen ZST in 10. člen ZST-1), sta v 1. in 3. odstavku 11. člena ZST in 1. in 5. odstavku 10. člena ZST-1 enaki. Obe določata, da so plačila sodnih taks oproščeni država in državni organi, lokalne samoupravne skupnosti (in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, 1. odstavek 10. člena ZST-1), humanitarne organizacije ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost. Takse se tudi ne plača, kadar tako določa poseben zakon.
Tožeča stranka opredeljuje svoj pravni položaj kot nosilca javnega pooblastila v skladu z določilom 3. odstavka 151. člena v zvezi s 147. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ter na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino, št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000 (Ur. l. RS, št. 110-111/00). Sklicuje se tudi na naravo dovoljenja za uveljavitev pravic, na podlagi katerega tožeča stranka opravlja svojo dejavnost, in na odločbo Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005). Svoje delovanje v javnem interesu povezuje s taksno oprostitvijo, kot izhaja iz 1. odstavka 11. člena ZST in 1. odstavka 10. člena ZST-1.
Navedeno pritožbeno stališče ni pravilno.
ZST in ZST-1 sta posebna zakona, kjer je urejeno področje plačevanja sodnih taks. V obeh zakonih je urejeno, kdo je zavezanec za plačilo sodne takse in kdo je plačila sodnih taks oproščen. Zato je treba pri odločanju o taksnih oprostitvah uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1.
Tožeča stranka je zavod in se zanjo uporabljajo tudi določila Zakona o zavodih (Ur. l. RS – stari, št. 12/1991, s spremembami in dopolnitvami). Slednji ne določa, da zavod takse ne plača (3. odstavek 11. člena ZST in 5. odstavek 10. člena ZST-1).
Nepravilno je tudi sklicevanje tožeče stranke na 4. odstavek 15. člena Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/2002, ZDU-1). Slednji namreč določa pravice in dolžnosti nosilca javnih pooblastil, ki jih ima pri izvajanju javnih pooblastil. Le v tem okviru ima pravice in dolžnosti uprave, ki jih določa zakon ali drug predpis. Zato ne daje zakonske podlage za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks v pravdnem postopku. Kot je bilo že povedano, je pravna podlaga za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks le specialni zakon o sodnih taksah.
Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeni pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
nujni dedič - uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža v pritožbenem postopku - spor o obsegu zapuščine
Uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža (šele) v pritožbenem postopku je dopustno.
Če pritožnik ne izpolnjuje zakonskih predpostavk za upravičenost bratov in sester zapustnika do nujnega dednega deleža, ni dedič in med njim ter oporočno dedinjo ne more biti spora o tem, kakšno premoženje spada v zapuščino.
ZD člen 162, 207, 207/1, 221, 162, 207, 207/1, 221. ZZK-1 člen 6, 7, 6, 7.
predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju - zavrženje predloga - obseg zapuščine - dokazovanje lastninske pravice - publicitetni učinek vknjižbe
Če nepremičnina, na katero meri predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, v zemljiški knjigi ni vpisana na zapustnika, ne gre za pomanjkanje procesnih predpostavk, kar bi terjalo zavrženje predloga, temveč za odločanje o obstoju lastninske pravice zapustnika (torej obsegu zapuščine), kar bi moralo sodišče obravnavati na naroku.
Obstoj lastninske pravice je sicer mogoče dokazovati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi in ne le z vpogledom v zemljiško listino.
stiki z otrokom - vzdrževanje stikov v korist otroka - izvrševanje stikov
Osrednja osebnost pravice do stikov je otrok in je njegova konkretna korist odločilno merilo za vse odločitve o stikih, torej tudi o načinu izvrševanja stikov. S primerno določenimi in kvalitetnimi stiki otroka s tistim od staršev, ki otroka nima pri sebi, se skuša v čim večji meri preprečiti odtujitev otroka oziroma ohranitev odnosov, ki obstajajo med starši in otroci, ko živijo skupaj. V tej zadevi sporen način izvrševanja stikov gotovo pripomore k občutkom povezanosti in medsebojne pripadnosti med otrokom in staršem, čeprav takšen način izvrševanja stikov s prenočitvijo otroka toženec odklanja. Razlogi, ki jih v zvezi s tem navaja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo nepremostljivih ovir za takšno izvedbo stikov. Zaradi otrokove koristi se je toženec dolžan potruditi in storiti vse, da omogoči svojem otroku, da enkrat mesečno preživi konec tedna z očetom.
ZPP člen 212, 286, 212, 286. OZ člen 198, 346, 376, 198, 346, 376.
uporaba tuje stvari - uporabnina - upravičenec do uporabnine - dokazovanje višine uporabnine - zastaranje pravice zahtevati uporabnino
Toženka je prehodno sobo uporabljala izven dogovorjenega (brez pravnega temelja), bila na ta način obogatena, tožnica pa na drugi strani prikrajšana, v to prikrajšanje pa ni privolila, saj je toženko večkrat pozvala na sklenitev ustrezne pogodbe in plačilo, zato je upravičena do ustreznega nadomestila.
Ker je pravica zahtevati uporabnino obligacijska pravica in ker rok za zastaranje terjatve ni posebej določen, je potrebno uporabiti splošen zastaralen rok 5-ih let (346 člen OZ). Rok 5-ih let pa od zapadlosti prvega vtoževanega "obroka" 15.11.2002 do vložitve tožbe 30.12.2004 ni potekel. Ker pa do 22.05.2007, ko je v veljavo stopila novela OZ-A, ki je odpravila pravilo, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum), zakonite zamudne obresti niso dosegle glavnice, njihovega teka ni bilo potrebno ustaviti.
Tožena stranka, ki je izpolnila zahtevek po vložitvi tožbe, ni uspela dokazati, da stroški tožeče stranke v določenem delu pred umikom tožbe niso bili potrebni.
Ni sicer nujno, da se zemljiškoknjižni lastniki vedno obravnavajo kot enotni sosporniki, to vsekakor ni potrebno, pri odsvojitvi idealnega dela nepremičnine (drugi odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij -ZTLR). Vendar pa tožnika zahtevata odmero dela nepremičnine v solasti toženca do 1/2.
Zamenjano navajanje pravdnih strank (tožeča stranka namesto tožene stranke in obratno) zgolj v stroškovnem delu odločitve je v konkretnem primeru predstavljalo očitno pisno pomoto, ki jo je sodišče lahko odpravilo s popravnim sklepom.
Popravni sklep se lahko izda kadarkoli, torej tudi po pravnomočnosti sodne odločbe.
pravica do obravnavanja pred sodiščem - obrazložitev neizvedbe dokaznih predlogov - odločanje o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok
Pravici in obveznosti stranke (če želi v postopku uspeti) odgovarja obveznost sodišča, da njene navedbe in dokazne predloge vzame na znanje, oceni njihovo relevantnost ter se do navedb in dokaznih predlogov v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (4. odstavek 324. člena ZPP). Takšna obveznost sodišča ne preneha, kadar meni, da strankine navedbe in dokazni predlogi niso pomembni za odločitev. Svoje stališče in zavrnitev dokazov mora še posebej obrazložiti, saj je le na ta način stranka lahko prepričana, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo ter ne ostane v dvomu, ali jih ni morda prezrlo. Le s takšnim ravnanjem je stranki omogočena možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se le na tako obrazloženo odločitev sodišča stranka lahko učinkovito odzove s pravnim sredstvom.
ZZK-1 člen 79, 79/3, 243, 245, 79, 79/3, 243, 245.
zaznamba izbrisne tožbe
Predmet izbrisne tožbe ni posamezno stanovanje oziroma etažna lastnina, kot bi to izhajalo iz pritožbenih navedb nasprotnega udeleženca, ampak idealni del nepremičnine.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – transformacija – razlog za sklenitev – delo, ki po svoji naravi traja določen čas
Tožena stranka je tožnico zaposlila za določen čas, ker je kot samostojna podjetnica na začetku obratovanja frizerskega salona morala opravljati administrativna dela ter se prilagoditi novi situaciji, tako da dela frizerke ni mogla opravljati, kot je lahko storila kasneje. Navedeno je v sodnem postopku dokazala, zaradi česar je neutemeljen tožbeni zahtevek, da se tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Ker zaradi pomanjkljive obrazložitve (sodišče je navedlo zgolj pravno podlago, ne pa subsumpcijskega sklepa oziroma razlogov, zakaj utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi) zamudne sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
ZPP člen 12, 22/1, 12, 22/1. Odvetniška tarifa člen 4, 7/1, 38/1, 4, 7/1, 38/1.
ugovor krajevne pristojnosti - načelo pomoči prava nevešči stranki
Sodišče bi se glede na določbo 1. odstavka 22. člena ZPP lahko izreklo za krajevno nepristojno na ugovor toženke le v primeru, če bi ta ugovor podala najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Časovna omejitev, da mora tožena stranka ugovarjati krajevno nepristojnost najkasneje v odgovoru na tožbo, vsekakor ne sodi v sklop tistih procesnih pravic, na katere je dolžno sodišče prava neveščo stranko posebej opozoriti že v pozivu za vložitev odgovora na tožbo.
ZRPJZ člen 6, 6/1. ZSPJS člen 3, 3/3. ZJU člen 16, 16/3. ZObr člen 88, 88/1, 107.
vojak – plača – dejansko delo – izobrazba za zasedbo delovnega mesta – sodno varstvo
Tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, dodatkov in prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje, ki temelji na dejansko opravljenem delu oziroma dejstvu, da je tožnik kljub razporeditvi na dolžnost skrbnika telekomunikacijske opreme do decembra 2006 opravljal dela in naloge voznika kurirja, potem pa dela in naloge referenta za organizacijsko tehnične zadeve, ni utemeljen, ker tožnik za dela in naloge, ki jih je opravljal, nima ustrezne izobrazbe.
dedovanje zakupne pogodbe – zaščitena kmetija – uporaba posebnega zakona
Iz 12. čl. zakupne pogodbe ni mogoče sklepati, da je šlo v obravnavanem primeru za takšen kompleks zemljišč (zapustnikov, zakupljen, ali oboje skupaj), ki bi ustrezal kriterijem zaščitene kmetije. V 12. čl. je namreč le povzeta abstraktna pravna norma iz tretjega odstavka 26. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Pritožnica torej v obravnavanem postopku ni uspela dokazati, da naj bi šlo pri sporni zakupni pogodbi za tako pogodbo, pri dedovanju katere bi bi bilo potrebno uporabiti poseben zakon.