ZOR člen 614, 615, 616, 616/1, 645, 645/1, 645/2, 645/2, 615, 616, 616/1, 645, 645/1, 614. ZPP člen 95, 95/1-3, 95, 95/1-3.
gradbena pogodba - podjemna pogodba - jamčevanje za napake - dolžnost obvestitve o napakah - notifikacija napak - notifikacijska dolžnost - prekluzivni rok - izguba pravice nasproti izvajalcu - upravičenje odvetnika na podlagi splošnega pooblastila
Če naročnik del ne dokaže, da je izvajalca obvestil o napakah (in to opredeljeno) znotraj roka iz 1. odstavka 645. člena ZOR, kar je nadaljnji pogoj za ohranitev roka za pravočasno uveljavljanje pravice naročnika iz naslova jamčevanja (2. odstavek 645. člena ZOR), je njegova pravica uveljavljanja odgovornosti iz naslova napak prenehala po samem zakonu.
izterjava sodne takse - zastaranje zahtevati in izterjati sodno takso - absolutno zastaranje zahtevati in izterjati sodno takso
V konkretnem primeru je nastopilo absolutno zastaranje zahtevati in izterjati sodno takso po izdaji sklepa sodišča prve stopnje, s katerim sta bili odmerjeni sodna taksa in kazenska taksa ter odrejena njuna prisilna izterjava.
ZRPJZ člen 6, 6/1. ZSPJS člen 3, 3/3. ZJU člen 16, 16/3. ZObr člen 88, 88/1, 107.
vojak – plača – dejansko delo – izobrazba za zasedbo delovnega mesta – sodno varstvo
Tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, dodatkov in prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje, ki temelji na dejansko opravljenem delu oziroma dejstvu, da je tožnik kljub razporeditvi na dolžnost skrbnika telekomunikacijske opreme do decembra 2006 opravljal dela in naloge voznika kurirja, potem pa dela in naloge referenta za organizacijsko tehnične zadeve, ni utemeljen, ker tožnik za dela in naloge, ki jih je opravljal, nima ustrezne izobrazbe.
Vloge upnika, poslane hkrati izvršilnemu in zemljiškoknjižnemu sodišču, ki je po vsebini predlog za razširitev izvršbe proti novemu dolžniku in z novim izvršilnim sredstvom (na nepremičnine), ni mogoče šteti kot obvestilo v smislu 1. odstavka 86. člena ZZK-1 niti kot zemljiškoknjižni predlog. Sodišče je tako napačno začelo zemljiškoknjižni postopek že 4.1.2002 (datum upnikove vloge) in plombiralo upnikovo vlogo v izvršilnem postopku in s tem označilo pričetek zemljiškoknjižnega postopka. Za odločanje o zaznambi sklepa o izvršbi in vknjižbi hipoteke je odločilnega pomena, kdaj se je pričel zemljiškoknjižni postopek, ne pa izvršilni postopek.
prometna nesreča - povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - obstoj vzročne zveze - deljena vzročnost - predpostavke odškodninske odgovornosti - odgovornost cestnega podjetja
Izvedenec dr. P. je ugotovil, da bi tožnik preprečil trčenje, če bi bil vozil s hitrostjo manjšo od 76 km/h. Tožnik je zaviral na razdalji 150 m. Če bi vozil s hitrostjo 60 km/h, kot je bila najvišja dovoljena hitrost, bi ob neposipanem cestišču mogel zaustaviti vozilo na razdalji okrog 93 m (ob posipanem pa na razdalji 55m) in do trčenja ne bi prišlo. Glede na slednjo ugotovitev izvedenca je pritožba tožene stranke utemeljena, saj pomeni, da bi tožnik pri neposipanem poledenelem cestišču ob dovoljeni hitrosti ustavil na razdalji okrog 93 m in posledično do trka tožnika ne bi prišlo. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila vzroka za nastalo škodo dva, in sicer poleg poledenelega cestišča tudi tožnikova vožnja s hitrostjo nad dovoljeno.
Za preživninske terjatve velja predpisan vrstni red kot za druge terjatve. Preživninska terjatev ima prednost le pred terjatvijo iz upravne izplačilne prepovedi. Pri nepremičninski izvršbi je preživninska terjatev na tretjem mestu izplačila.
1. V obravnavani prekrškovni zadevi je bila hitrost obdolženčevega vozila na avtocesti ugotovljena s pomočjo radarja Speed camera, tip AD9, obdolžencu pa je bil predočen prekršek po pridobitvi podatka iz uradnih evidenc MNZ RS o lastništvu vozila. Obdolženi je že v odgovoru na obvestilo o prekršku odgovoril, da je bil v kritičnem času v tujini, o čemer je predložil tudi račun o nočitvi, ki ga prekrškovni organ ni upošteval, za brezpredmetno pa je ocenil tudi obdolženčevo sklicevanje na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-295/05-38, češ, da navedena določba določa, da 233. člen ZVCP-1 ni v neskladju z Ustavo.
2. V obravnavani zadevi je obdolženi predložil v dokaz, da ga v času obravnavanega prekrška ni bilo v Republiki Sloveniji, račun podjetja M., iz katerega izhaja, da je bil obdolženi gost gostišča v času od 14. julija do 22. julija 2008. Sodišče prve stopnje se je sicer opredelilo glede navedenega dokaza, vendar s pavšalnim zaključkom, da izdanemu računu ne gre verjeti, ker ni običajno, da bi bil račun izdan z datumom začetka prenočevanja. Zgolj s takšnim razmišljanjem pa sodišče prve stopnje ni ovrglo dokaza, ki ga je obdolženec predložil. Glede na oddaljenost od Republike Slovenije je višje sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo, da je obdolženi s svojimi navedbami izkazal razumen dvom, da bi bil on odgovoren za očitani prekršek.
Ker zaradi pomanjkljive obrazložitve (sodišče je navedlo zgolj pravno podlago, ne pa subsumpcijskega sklepa oziroma razlogov, zakaj utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi) zamudne sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – transformacija – razlog za sklenitev – delo, ki po svoji naravi traja določen čas
Tožena stranka je tožnico zaposlila za določen čas, ker je kot samostojna podjetnica na začetku obratovanja frizerskega salona morala opravljati administrativna dela ter se prilagoditi novi situaciji, tako da dela frizerke ni mogla opravljati, kot je lahko storila kasneje. Navedeno je v sodnem postopku dokazala, zaradi česar je neutemeljen tožbeni zahtevek, da se tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 179. ZVZD člen 5.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost - krivdna odgovornost - varno delo - nepremoženjska škoda
Ker tožena stranka kljub tožnikovemu klicu ni zagotovila pomoči pri premikanju kopirnega stroja, ki ga je bilo treba premakniti zaradi dobave blaga v skladišče, tako da je tožnik kopirni stroj premikal sam, je za škodo, ki jo je pri tem utrpel, krivdno odgovorna.
Pri odločanju o taksnih oprostitvah je treba uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1.
tekst :
Pritožbi se zavrneta in se prvostopenjska sklepa potrdita.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo v višini 3.284,00 EUR in opominsko takso v višini 41,05 EUR, skupaj 3.325,05 EUR.
Za revizijo pa je odmerilo sodno takso v znesku 22.425,00 EUR.
Proti sklepoma se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge v zvezi z obema odločitvama prvostopenjskega sodišča, da je tožeči stranki sploh naložilo plačilo tako sodne takse za pritožbo, opominske takse in sodne takse za revizijo. Po njenem stališču, bi jo moralo prvostopenjsko sodišče oprostiti plačila sodnih taks. Zato je predlagala, naj drugostopenjsko sodišče v skladu s tem, da tožeča stranka sploh ni dolžna plačati sodne takse, oba sklepa spremeni.
Pritožba nista utemeljeni.
Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmerjeni sodni taksi za pritožbo je v skladu z 39. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, ZST-1) treba uporabiti dosedanji predpis (Zakon o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 1-1/90 s spremembami in dopolnitvami, ZST). Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmeri sodne takse za revizijo pa je treba uporabiti ZST-1 (44. člen ZST-1).
Pravni podlagi, ki ju je bilo treba uporabiti v obeh primerih (11. člen ZST in 10. člen ZST-1), sta v 1. in 3. odstavku 11. člena ZST in 1. in 5. odstavku 10. člena ZST-1 enaki. Obe določata, da so plačila sodnih taks oproščeni država in državni organi, lokalne samoupravne skupnosti (in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, 1. odstavek 10. člena ZST-1), humanitarne organizacije ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost. Takse se tudi ne plača, kadar tako določa poseben zakon.
Tožeča stranka opredeljuje svoj pravni položaj kot nosilca javnega pooblastila v skladu z določilom 3. odstavka 151. člena v zvezi s 147. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ter na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino, št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000 (Ur. l. RS, št. 110-111/00). Sklicuje se tudi na naravo dovoljenja za uveljavitev pravic, na podlagi katerega tožeča stranka opravlja svojo dejavnost, in na odločbo Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005). Svoje delovanje v javnem interesu povezuje s taksno oprostitvijo, kot izhaja iz 1. odstavka 11. člena ZST in 1. odstavka 10. člena ZST-1.
Navedeno pritožbeno stališče ni pravilno.
ZST in ZST-1 sta posebna zakona, kjer je urejeno področje plačevanja sodnih taks. V obeh zakonih je urejeno, kdo je zavezanec za plačilo sodne takse in kdo je plačila sodnih taks oproščen. Zato je treba pri odločanju o taksnih oprostitvah uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1.
Tožeča stranka je zavod in se zanjo uporabljajo tudi določila Zakona o zavodih (Ur. l. RS – stari, št. 12/1991, s spremembami in dopolnitvami). Slednji ne določa, da zavod takse ne plača (3. odstavek 11. člena ZST in 5. odstavek 10. člena ZST-1).
Nepravilno je tudi sklicevanje tožeče stranke na 4. odstavek 15. člena Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/2002, ZDU-1). Slednji namreč določa pravice in dolžnosti nosilca javnih pooblastil, ki jih ima pri izvajanju javnih pooblastil. Le v tem okviru ima pravice in dolžnosti uprave, ki jih določa zakon ali drug predpis. Zato ne daje zakonske podlage za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks v pravdnem postopku. Kot je bilo že povedano, je pravna podlaga za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks le specialni zakon o sodnih taksah.
Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeni pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
ZPP člen 12, 22/1, 12, 22/1. Odvetniška tarifa člen 4, 7/1, 38/1, 4, 7/1, 38/1.
ugovor krajevne pristojnosti - načelo pomoči prava nevešči stranki
Sodišče bi se glede na določbo 1. odstavka 22. člena ZPP lahko izreklo za krajevno nepristojno na ugovor toženke le v primeru, če bi ta ugovor podala najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Časovna omejitev, da mora tožena stranka ugovarjati krajevno nepristojnost najkasneje v odgovoru na tožbo, vsekakor ne sodi v sklop tistih procesnih pravic, na katere je dolžno sodišče prava neveščo stranko posebej opozoriti že v pozivu za vložitev odgovora na tožbo.
ZZK-1 člen 79, 79/3, 243, 245, 79, 79/3, 243, 245.
zaznamba izbrisne tožbe
Predmet izbrisne tožbe ni posamezno stanovanje oziroma etažna lastnina, kot bi to izhajalo iz pritožbenih navedb nasprotnega udeleženca, ampak idealni del nepremičnine.
ZD člen 124, 142, 142/1, 124, 142, 142/1. ZPP člen 7, 212, 7, 212.
odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - trditveno in dokazno breme - razbremenitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove
Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. čl. ZD). Tožnik mora poleg obstoja zapustnikovega dolga dokazati, da je toženec dedič konkretnega dolžnika. Toženec se lahko svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikov dolg delno razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Pri tem ugovoru mora zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Omejitev odgovornosti je v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve. Na tožnikovi strani tega bremena ne more biti, saj omejitev ni določena v njegovo korist, poleg tega pa praviloma ne ve ali pa zelo težko ve, kaj je dedič podedoval in kolikšna je vrednost podedovanega premoženja. Eno od dopolnilnih pravil pri trditvenem in dokaznem bremenu je tudi upoštevanje okoliščine, kdo ima lažji dostop do vednosti o dejstvih in do dokazov.
Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da ima izrek omiljene globe v višini ene polovice njegovih mesečnih prejemkov in pa njegovo slabo premoženjsko stanje (nadomestilo do junija 2009) še vedno generalno preventivni učinek, a hkrati ne posega v njegove minimalne življenjske potrebe. Zato je ocenilo, da je izrečena globa ustrezna, pritožba predlagateljice postopka pa glede na dejstvo, da zoper navedeno višino ni imela konkretnih ugovorov, neutemeljena. Okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku oziroma omilitvi kazenskih točk, to je, da obdolženec v zadnjih treh letih ni bil kaznovan, da se je za prekršek pokesal, da se zaveda težke zdravstvene situacije, ki jo ima doma, da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za pridobitev nove službe ter da je do zaustavitve policistov vozil brezhibno, pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne spadajo med posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo šestega odstavka 26. čl. ZP-1. Upoštevajo se lahko le kot splošne olajševalne okoliščine pri odmeri sankcij v okviru predpisanih za očitani prekršek.
dedovanje zakupne pogodbe – zaščitena kmetija – uporaba posebnega zakona
Iz 12. čl. zakupne pogodbe ni mogoče sklepati, da je šlo v obravnavanem primeru za takšen kompleks zemljišč (zapustnikov, zakupljen, ali oboje skupaj), ki bi ustrezal kriterijem zaščitene kmetije. V 12. čl. je namreč le povzeta abstraktna pravna norma iz tretjega odstavka 26. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Pritožnica torej v obravnavanem postopku ni uspela dokazati, da naj bi šlo pri sporni zakupni pogodbi za tako pogodbo, pri dedovanju katere bi bi bilo potrebno uporabiti poseben zakon.
razveljavitev dedne izjave – sporna dejstva – napotitev na pravdo
Dedič, ki zatrjuje obstoj razlogov, ki mu omogočajo razveljavitev dedne izjave, pred prvostopenjskim sodiščem teh razlogov ni mogel več uveljavljati, zato je zatrjevana dejstva o zmoti pri podajanju dedne izjave moralo upoštevati pritožbeno sodišče. Če bo obstoj razlogov, ki omogočajo preklic dedne izjave, sporen, je treba postopek prekiniti in R.S. na podlagi 5. točke drugega odstavka 210. člena ZD napotiti na pravdo.
nujni dedič - uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža v pritožbenem postopku - spor o obsegu zapuščine
Uveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža (šele) v pritožbenem postopku je dopustno.
Če pritožnik ne izpolnjuje zakonskih predpostavk za upravičenost bratov in sester zapustnika do nujnega dednega deleža, ni dedič in med njim ter oporočno dedinjo ne more biti spora o tem, kakšno premoženje spada v zapuščino.