izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – izostanek z dela – rok za podajo odpovedi
Tožnik je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je neupravičeno izostal z dela. Tožena stranka mu je zato utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj objektivnega šestmesečnega roka (ki je začel teči z zadnjim dnem neupravičenega izostanka) in petnajstdnevnega subjektivnega roka (ki je začel teči z dnem zagovora tožnika, saj se je tožena stranka šele tedaj seznanila z njegovim subjektivnim odnosom do kršitve).
Sodišče mora v skladu z določbo 1. odstavka 68. čl. ZP-1 po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. V skladu z 2. odstavkom 133. čl. ZP-1 sprejme sodišče dokazno oceno tako, da vestno pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje ugotovi, katero dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano. Če je ob preizkusu obdolžilnega predloga, ki ga mora opraviti v skladu z določbami 106. čl. ZP-1, sodišče ugotovilo, da predlog ni popoln, bi moralo od predlagatelja postopka zahtevati, da ga dopolni. Tako bi moralo ravnati tudi glede manjkajočega zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti soudeleženega v prometni nesreči A.J., pa tega ni storilo. Nekritično je sledilo navedbam obdolženega, da ni prehiteval in njegove žene (čeprav slednja v trenutku prometne nesreče ni bila prisotna, pač pa je prišla na kraj kasneje), povsem pa je zanemarilo dokaze, glede katerih iz obdolžilnega predloga izhaja, da potrjujejo očitek, da je do prometne nesreče prišlo zaradi obdolženčevega nepravilnega prehitevanja. Sodišče prve stopnje je prav tako sledilo obdolženčevi navedbi, da je zavorna sled za obdolženčevim vozilom njegova, ne da bi njegov zagovor presojalo v povezavi z navedbo, razvidno iz legende k skici, iz katere je razvidno, da gre za sled zaviranja desnega kolesa neznanega vozila ter fotografijami, posnetimi ob ogledu kraja prometne nesreče. Ker zaradi navedenih kršitev dejansko stanje očitanega prekrška ni bilo popolno ugotovljeno in zato ni bilo mogoče presoditi o utemeljenosti obdolžilnega predloga, je višje sodišče na seji senata dne 10. marca 2009 sprejelo sklep, da se v navedeni prekrškovni zadevi opravi glavna obravnava in na njej dopolni dokazni postopek.
ZP-1 člen 52, 52/2, 57.a. ZVCP-1 člen 44, 44/2, 234.
plačilni nalog – ugovor – hitri postopek – obdolžilni predlog – varnost prometa
Sodišče prve stopnje je obdolžilni predlog zoper obdolženko zavrnilo, ker za vodenje postopka ni pogojev. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da predlagateljica postopka ni ravnala po določbah 57.a čl. ZP-1. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ, to je predlagateljica postopka, ugovor obdolženke zoper plačilni nalog št. 1 z dne 16. decembra 2008 obravnavalo in dne 22. decembra 2008 izdalo odločbo, s katero je navedeni plačilni nalog odpravilo, ni pa odločilo meritorno o ugovoru obdolženke, zato je sodišče prve stopnje štelo, da pogoji za uvedbo postopka niso podani. Zoper to odločbo se ni nihče pritožil in je postala pravnomočna 5. januarja 2009. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bila odločitev prekrškovnega organa, da plačilni nalog odpravi pravilna, v skladu s tretjim odstavkom 57.a čl. ZP-1. Res je, da prekrškovni organ v nadaljevanju ni odločil o samem ugovoru (meritorno) z odločbo o prekršku ali postopek o prekršku ustavil, toda tega v obravnavanem primeru niti ni mogel storiti. O prekršku bi lahko odločil le, če bi ta sodil v njegovo pristojnost. Ker je bil obdolženki očitan prekršek po drugem odstavku 44. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1, za katerega je po določbah 234. čl. ZVCP-1 predviden tudi fakultativni izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, v katere primerih hitri postopek ni dovoljen (drugi odstavek 52. čl. ZP-1), je predlagateljica postopka pravilno ugotovila, da za njegovo reševanje ni pristojna, in vložila obdolžilni predlog. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo, da se pritožbi predlagateljice postopka ugodi in se izrek izpodbijane sodbe spremeni tako, da se obdolžilni predlog ne zavrne. Sodišče druge stopnje je zato opravilo ustno obravnavo dne 9. aprila 2009.
Tožena stranka je delavcem organizirala prehrano med delom oziroma jim zagotavljala topli obrok, katerega je tožnica tudi koristila. Kljub temu je upravičena do vtoževane razlike med ceno toplega obroka in (višjim) povračilom stroškov prehrane med delom po kolektivni pogodbi.
invalid III. kategorije – pravica do dela s krajšim delovnim časom – pravica do premestitve – delna invalidska pokojnina
V primeru, ko so pri invalidu III. kategorije invalidnosti poleg časovne razbremenitve potrebne še dodatne omejitve (ko gre za invalida s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času, ki še lahko dela v svojem poklicu, vendar ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen) se priznana delna invalidska pokojnina poveča za 30 %.
ZOR člen 9, 10, 111, 111/5, 432, 434, 574, 574/2, 9, 10, 111, 111/5, 432, 434, 574, 574/2. ZGD člen 77, 77/1, 77, 77/1. ZPP člen 124, 124/2, 124/4, 339, 339/2-8, 124, 124/2, 124/4, 339, 339/2-8.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - zapisnik kot javna listina - obveznost družbenika d.n.o. po prenehanju družbe - pristop k dolgu - prevzem izpolnitve - posojilna pogodba - začetek teka zamudnih obresti.
Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene od pravdnih strank, nepravilno vabljenje na zaslišanje ni povzročilo kršitve pravice do izjave pritožnika.
Pritožnika nista uspela izpodbiti resničnosti tistega, kar je bilo zapisano v zapisniku o glavni obravnavi, ker nista predložila nobenih dokazov za svoje trditve.
Družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo odgovarja za obveznosti družbe s svojim premoženjem tudi po njenem izbrisu iz sodnega registra.
Enostranska izjava volje, s katero je toženec prevzel obveznosti plačila dolgov izbrisane družbe, predstavlja njegovo zavezo v razmerju do upnika terjatve. Ker je tožeča stranka z izjavo soglašala (nanjo se je sklicevala v tožbi), je izkazana tudi pogodba o pristopu k dolgu in ne pogodba o prevzemu izpolnitve.
Posebnost obravnavanega primera je dokazna stiska, saj za dokazovanje odločilnega dejstva (namerna povzročitev škode na zavarovanem vozilu), ki je bremenilo toženo stranko, ni bilo moč izvesti neposrednih dokazov, temveč zgolj posredne dokaze (indice). Indic je dokazno dejstvo, ki samo po sebi ni pravno relevantno, ga pa sodišče ugotavlja, ker na podlagi njega sklepa o (ne)obstoju dejstva, ki je pravno relevantno. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je o resničnosti trditev tožene stranke prepričalo na podlagi indičnega sklepanja, katerega rezultatu ustrezata tudi (v dokazno oceno oziroma sklepanje vraščena) kriterija življenjskosti in logičnega razmišljanja.
STANOVANJSKO PRAVO - DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0052870
ZOR člen 370, 385, 370, 385. ZD člen 123, 123/1, 203, 203/4, 123, 123/1, 203, 203/4. SZ člen 18, 20, 20/3, 18, 20, 20/3. ZPP člen 70, 70-5, 72, 394, 394-4, 394-10, 396, 396/1, 396/1-3, 400, 400/3, 70, 70-5, 72, 394, 394-4, 394-10, 396, 396/1, 396/1-3, 400, 400/3. OZ člen 345, 362, 345, 362.
zakonita predkupna pravica po sz - kršitev predkupne pravice - tožba na razveljavitev prodajne pogodbe po sz - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - prehod zapuščine na dediča - neopravljena zapuščinska obravnava - obnova postopka - razlogi za obnovo - procesna nesposobnost - zahteva za izločitev - pravočasnost zahteve za izločitev - narok za obnovo postopka
V 20. členu SZ gre za prekluzivni rok materialnega prava. Pravila o zastaranju se ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. 20. člen SZ ureja takšen položaj, namreč rok, ki je potreben za vložitev tožbe in za katerega se po izrecni zakonski določbi pravila, ki veljajo za zastaralni rok, ne uporabljajo. Pri prekluzivnih rokih ni mogoče uporabiti pravil o zadržanju in pretrganju, kot to velja za zastaranje. Sodišče tudi ni dolžno uporabiti pravil o zadržanju zastaranja iz 385. člena ZOR (enak 362. členu OZ) ne glede na to, da je bila tožnica v času teka prekluzivnega roka poslovno nesposobna.
prekoračitev obtožbe - sprememba obtožnice - uporaba milejšega zakona - velika premoženjska korist - zastaranje pregona
Sodišče prve stopnje dejstva, da je bila obtožnica modificirana, ni upoštevalo, temveč je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ po prvotni obtožbi. Pritožbi imata prav, ko navajata, da je sodišče prve stopnje s tem prekoračilo obtožbo in bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. ZKP v 354. členu določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (prvi odstavek), pri tem pa ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (drugi odstavek). Sodišče je torej vezano na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek, ki ga samo ugotovi, zato obtožbe ne sme spreminjati v obdolženčevo škodo in ga obsoditi za večjo količini kriminalnega ravnanja, kot mu očita obtožba, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, ko je bilo potrebno pojem velike premoženjske škode in koristi presojati obdolžencu v korist in uporabiti milejši, sedaj veljaven zakon (KZ-1), ti pa v obravnavanem primeru nista podani, saj obtožnica obdolžencu očita povzročitev premoženjske škode oziroma pridobitev premoženjske koristi v skupnem znesku 31.857,64 EUR, torej znesek ne presega vrednosti, ki kaznivo dejanje opredeljuje kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku 240. člena KZ-1 (presegal pa ga ni niti znesek po prvotni obtožnici).
Obdolžencu očitano kaznivo dejanje bi bilo zato potrebno opredeliti kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let, kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje pa ni več dopusten, saj je od domnevne storitve navedenega kaznivega dejanja v septembru in oktobru 1993 poteklo deset let in je pravica do kazenskega pregona zastarala (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1).
Pritožbeno sodišče je ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca (3. točka 372. člena ZKP), ki v času izreka sodbe sicer še ni obstajala, zaradi česar je glede na stanje stvari, kljub ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca na podlagi določila 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).
ZPP člen 205, 285, 205, 285. ZZK-1 člen 1, 1/1, 1, 1/1.
vpis lastninske pravice - materialno procesno vodstvo - sklepčnost tožbe - prekinitev postopka
Zemljiška knjiga je namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Gre za javno knjigo, v kateri se evidentirajo dejstva materialnega prava. Zato mora sodišče pri odločanju o zahtevkih, katerih utemeljenost je odvisna od ali temelji na dejstvih, vpisanih v zemljiško knjigo, zaradi pravilne uporabe materialnega prava upoštevati zemljiškoknjižno stanje ob izdaji prvostopenjske odločbe.
obligacijsko pravo - pogodbeno pravo - civilno procesno pravo
VSL0052907
ZPP člen 286, 337, 286, 337. OZ člen 619, 637, 619, 637.
trditveno in dokazno breme - navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi - materialno procesno vodstvo - popravilo avtomobila
Ker popravilo/pregled zadnjega diferenciala ni bilo del naročenega popravila, toženec pa ni dokazal oziroma niti ni zatrjeval, da je okvara zadnjega diferenciala povezana z naročenimi popravili, tožeča stranka ni bila dolžna sama od sebe preverjati, ali ima zadnji diferencial dovolj olja. Če pa bi delavci tožeče stranke med opravljanjem naročenih popravil kakorkoli sami ugotovili oziroma izvedeli, da v zadnjem diferencialu ni olja, bi na to res morali opozoriti toženca, vendar toženec tega v konkretni zadevi ni zatrjeval.
Ker se izrek sodbe sodišča prve stopnje nanaša na dejansko in pravno situacijo v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče novih dejstev in novih dokazov, ki se nanašajo na situacijo, do katere naj bi prišlo po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ne more upoštevati.
Sodišče mora obrazložiti zamudno sodbo enako kot sodbo po opravljeni kontradiktorni obravnavi. Prihranjeno mu je le ugotavljanje dejanskega stanja. Tudi pri zamudni sodbi mora biti iz njene obrazložitve razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.
Zaznamba spora se dovoli v primerih, določenih v 1. odstavku 79. člena ZZK-1. Predlagateljeva tožba, na kateri temelji njegov zemljiškoknjižni predlog, ne predstavlja nobenega od sporov, ki so opredeljeni v prvi alinei 1. točke 1. odstavka 79. člena ZZK - 1 oziroma je iz te tožbe razvidno, da ne gre za vprašanje ugotovitve obstoja predlagateljeve lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni na izviren način, zato zaznamba spora ni dovoljena.