razlika v plači – delo preko polnega delovnega časa
Četudi delodajalec delavcu dela preko polnega delovnega časa ni pisno odredil, ima delavec pravico do plačila, če delo dejansko opravi, vendar le, če je delo opravi z vednostjo oziroma na podlagi odločitve delodajalca. Iz tega razloga je pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo dela preko polnega delovnega časa bistvenega pomena narava dela oziroma stopnja samostojnosti delavca glede opravljanja dela.
Sodišče mora v skladu z določbo 1. odstavka 68. čl. ZP-1 po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. V skladu z 2. odstavkom 133. čl. ZP-1 sprejme sodišče dokazno oceno tako, da vestno pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje ugotovi, katero dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano. Če je ob preizkusu obdolžilnega predloga, ki ga mora opraviti v skladu z določbami 106. čl. ZP-1, sodišče ugotovilo, da predlog ni popoln, bi moralo od predlagatelja postopka zahtevati, da ga dopolni. Tako bi moralo ravnati tudi glede manjkajočega zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti soudeleženega v prometni nesreči A.J., pa tega ni storilo. Nekritično je sledilo navedbam obdolženega, da ni prehiteval in njegove žene (čeprav slednja v trenutku prometne nesreče ni bila prisotna, pač pa je prišla na kraj kasneje), povsem pa je zanemarilo dokaze, glede katerih iz obdolžilnega predloga izhaja, da potrjujejo očitek, da je do prometne nesreče prišlo zaradi obdolženčevega nepravilnega prehitevanja. Sodišče prve stopnje je prav tako sledilo obdolženčevi navedbi, da je zavorna sled za obdolženčevim vozilom njegova, ne da bi njegov zagovor presojalo v povezavi z navedbo, razvidno iz legende k skici, iz katere je razvidno, da gre za sled zaviranja desnega kolesa neznanega vozila ter fotografijami, posnetimi ob ogledu kraja prometne nesreče. Ker zaradi navedenih kršitev dejansko stanje očitanega prekrška ni bilo popolno ugotovljeno in zato ni bilo mogoče presoditi o utemeljenosti obdolžilnega predloga, je višje sodišče na seji senata dne 10. marca 2009 sprejelo sklep, da se v navedeni prekrškovni zadevi opravi glavna obravnava in na njej dopolni dokazni postopek.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – preklic odpovedi – rok za sodno varstvo
Tožnik je bil v času, ko je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in preklic odpovedi, hospitaliziran v psihiatrični ustanovi. Za presojo pravočasnosti tožbe je zato bistveno, kdaj se je zavedel, da tožena stranka preklica odpovedi ne sprejema, saj je šele tedaj začel teči 30-dnevni rok za sodno varstvo.
ZDR/90 člen 17, 17/1, 17/1-8. ZOR člen 17. OZ člen 8.
stari ZDR – pripravništvo – pogodba o zaposlitvi za določen čas – povrnitev stroškov
Pogodba o zaposlitvi za določen čas za čas pripravništva ni bila nezakonita, saj je bil razlog „opravljanje pripravništva“ določen v ZDR/90. Ker toženec po izteku časa, za katerega je bila sklenjena ta pogodba o zaposlitvi, ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je ponudila tožeča stranka za ustrezno delo, ampak se je zaposlil pri drugem delodajalcu, ni izpolnil svoje obveznosti, da bo ostal na delu pri tožeči stranki, in je dolžan povrniti stroške študija.
Pritožnica utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje ob presoji zadeve upoštevalo v glavnem izpovedbo obdolženke, ne da bi za popolno razjasnitev okoliščin prometne nesreče izvedlo še druge dokaze z zaslišanjem predlaganih prič, zaradi česar je po oceni sodišča druge stopnje preuranjeno in napačno zaključilo, da obdolženki ni dokazano, da bi storila očitani prekršek. Glede na to, da je bil zagovor obdolženke povsem v nasprotju z navedbami v obdolžilnem predlogu, bi bilo moralo sodišče prve stopnje zaslišati vsaj še druga dva udeleženca v prometni nesreči. Zakaj tega ni storilo, v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo. Sodišče druge stopnje je zato na seji senata sklenilo, da se dokazni postopek dopolni na ustni obravnavi z zaslišanjem še drugih dveh udeležencev prometne nesreče.
ZP-1 člen 52, 52/2, 57.a. ZVCP-1 člen 44, 44/2, 234.
plačilni nalog – ugovor – hitri postopek – obdolžilni predlog – varnost prometa
Sodišče prve stopnje je obdolžilni predlog zoper obdolženko zavrnilo, ker za vodenje postopka ni pogojev. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da predlagateljica postopka ni ravnala po določbah 57.a čl. ZP-1. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ, to je predlagateljica postopka, ugovor obdolženke zoper plačilni nalog št. 1 z dne 16. decembra 2008 obravnavalo in dne 22. decembra 2008 izdalo odločbo, s katero je navedeni plačilni nalog odpravilo, ni pa odločilo meritorno o ugovoru obdolženke, zato je sodišče prve stopnje štelo, da pogoji za uvedbo postopka niso podani. Zoper to odločbo se ni nihče pritožil in je postala pravnomočna 5. januarja 2009. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bila odločitev prekrškovnega organa, da plačilni nalog odpravi pravilna, v skladu s tretjim odstavkom 57.a čl. ZP-1. Res je, da prekrškovni organ v nadaljevanju ni odločil o samem ugovoru (meritorno) z odločbo o prekršku ali postopek o prekršku ustavil, toda tega v obravnavanem primeru niti ni mogel storiti. O prekršku bi lahko odločil le, če bi ta sodil v njegovo pristojnost. Ker je bil obdolženki očitan prekršek po drugem odstavku 44. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1, za katerega je po določbah 234. čl. ZVCP-1 predviden tudi fakultativni izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, v katere primerih hitri postopek ni dovoljen (drugi odstavek 52. čl. ZP-1), je predlagateljica postopka pravilno ugotovila, da za njegovo reševanje ni pristojna, in vložila obdolžilni predlog. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo, da se pritožbi predlagateljice postopka ugodi in se izrek izpodbijane sodbe spremeni tako, da se obdolžilni predlog ne zavrne. Sodišče druge stopnje je zato opravilo ustno obravnavo dne 9. aprila 2009.
Ker mora biti položaj tožnic kot oškodovank po prejemu odškodnine enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, mora tožena stranka povrniti vso škodo, ki jo je povzročil njen delavec, za ravnanja katerega objektivno odgovarja. Pri odmeri višine odškodnine pa je potrebno upoštevati, da različne osebe na enake škodne dogodke reagirajo drugače kot tudi, da so imele tožnice še druge težave, ki so prav tako vplivale na njihovo psihično ravnovesje, zaradi česar so upravičene do različnih zneskov odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin.
prekoračitev obtožbe - sprememba obtožnice - uporaba milejšega zakona - velika premoženjska korist - zastaranje pregona
Sodišče prve stopnje dejstva, da je bila obtožnica modificirana, ni upoštevalo, temveč je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ po prvotni obtožbi. Pritožbi imata prav, ko navajata, da je sodišče prve stopnje s tem prekoračilo obtožbo in bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. ZKP v 354. členu določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (prvi odstavek), pri tem pa ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (drugi odstavek). Sodišče je torej vezano na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek, ki ga samo ugotovi, zato obtožbe ne sme spreminjati v obdolženčevo škodo in ga obsoditi za večjo količini kriminalnega ravnanja, kot mu očita obtožba, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, ko je bilo potrebno pojem velike premoženjske škode in koristi presojati obdolžencu v korist in uporabiti milejši, sedaj veljaven zakon (KZ-1), ti pa v obravnavanem primeru nista podani, saj obtožnica obdolžencu očita povzročitev premoženjske škode oziroma pridobitev premoženjske koristi v skupnem znesku 31.857,64 EUR, torej znesek ne presega vrednosti, ki kaznivo dejanje opredeljuje kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku 240. člena KZ-1 (presegal pa ga ni niti znesek po prvotni obtožnici).
Obdolžencu očitano kaznivo dejanje bi bilo zato potrebno opredeliti kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let, kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje pa ni več dopusten, saj je od domnevne storitve navedenega kaznivega dejanja v septembru in oktobru 1993 poteklo deset let in je pravica do kazenskega pregona zastarala (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1).
Pritožbeno sodišče je ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca (3. točka 372. člena ZKP), ki v času izreka sodbe sicer še ni obstajala, zaradi česar je glede na stanje stvari, kljub ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca na podlagi določila 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).
Prekoračitev tožbenega zahtevka je podana takrat, ko sodišče tožniku prisodi več ali nekaj drugega, kot je zahteval, ne pa, ko odločitev opre na drugo pravno podlago, kot jo je podal tožnik. Sodišče namreč ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik poda v tožbi, temveč le na zatrjevana dejstva. Sodišče po uradni dolžnosti poišče materialnopravno normo, ki ustreza ugotovljenim dejstvom in na katera navezuje takšno pravno posledico, kot jo uveljavlja tožnik s tožbenim zahtevkom.
ZTLR člen 22, 33, 22, 33, 22, 33. OZ člen 198, 198. SPZ člen 92/1, 92/1.
pogodbena pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - načelo nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet - izpraznitev prostora - uporabnina
Za pridobitev lastninske pravice na nepremični s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo, odsvojitelj pa lahko na prenosnika prenese le toliko pravic, kot jih ima sam. Ker lastninske pravice na spornem prostoru ni imela, je odsvojiteljica tudi ni mogla prenesti na G. in ta nadalje ne na tožečo stranko. Ker tožnica ni dokazala lastninske pravice na stanovanju, njen tožbeni zahtevek za izpraznitev spornega prostora in plačilo uporabnine za njegovo uporabo ne more biti utemeljen.
ZZT člen 14, 31. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 364, 364.
dedni dogovor - zastaranje - pripoznava dolga
Za zastaranje dednega dogovora, katerega vsebina je določljiva, velja 10-letni zastaralni rok, kot za zastaranje sodne odločbe. Zgolj dolžnikova izjava, s katero ta potrjuje obstoj vtoževanega dednega dogovora, še ne pomeni pripoznave dolga, ki bi pretrgala zastaranje.
odškodninska odgovornost delodajalca - vzročna zveza - reamputacija prstov na roki - odškodnina za nepremoženjsko škodo - skaženost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Iz ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi pomeni naravno in logično zvezo dogodkov na eni strani ravnanje delavcev tožene stranke, ki niso pravilno pripravili za transport amputiranih delov prstov in je v posledici tega prišlo do notranjih poškodb, ki so se odrazile v odmiranju tkiva oz. težavah s pretokom krvi v prišitih delih prstov, zato je bilo treba dva prsta reamputirati ter na drugi strani škodo, ki jo predstavlja stanje po reamputaciji teh dveh prstov. Pojem skaženosti pa je pravni standard in se ga ne razume v medicinskem pomenu te besede.
zaznamba izrednega pravnega sredstva - izbris zaznambe spora
Ker je vložena s strani tožnika zoper pravnomočno zavrnilno odločbo revizija, še niso izpolnjeni pogoji za izbris zaznambe spora. Učinki zaznambe spora, ki jih določa 80. čl. ZZK-1, so torej podaljšani do odločitve o izrednem pravnem sredstvu in je s tem predlagateljev interes varovati vrstni red v celoti zavarovan. Zaznamba izrednega pravnega sredstva ima podobne učinke kot zaznamba spora, le da je namenjena varovanju vrstnega reda vzpostavitve vpisov v stanje, ki je obstajalo pred vknjižbo pridobitve oziroma izbrisa pravice na podlagi pravnomočne odločbe, če je proti taki odločbi vloženo pravno sredstvo (čl. 101 ZZK-1).
protipravno ravnanje udeležencev v prometu - krivdna odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - motorna vozila - stroga presoja - vezanost na kazensko obsodilno sodbo
Sodišče prve stopnje je ravnanje obeh udeležencev z vidika protipravnosti presojalo enako strogo. Kot dovoljeno je štelo ravnanje, ki s prometno signalizacijo ni izrecno prepovedano (vključevanje tožnika na prednostno cesto v nepreglednem ovinku). Dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke vozil in trčil na nasprotnem voznem pasu (v nasprotju z obveznostjo vožnje po desni strni cestišča), je štelo za sprejemljivo reakcijo na nenadni pojav ovire na desni strani cestišča. Za tako obravnavanje ravnanja obeh udeležencev je imelo oporo v izvedenskem mnenju. Stranki terjata večjo strogost, vendar zgolj pri presoji protipravnosti ravnanja nasprotnega udeleženca, do svojega ravnanja (tožena stranka do ravnanja zavarovanca) pa nista kritični v enaki meri.
Civilno sodišče je vezano zgolj na kazensko obsodilo sodbo in še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Tožnikovo sklicevanje na ugotovitve kazenskega postopka in ugotovitve izvedenca v kazenskem postopku ne more biti upoštevno. Civilna odgovornost je drugačna in strožja od kazenske odgovornosti.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - skrbnost pri vožnji
Dejstvo, da so nekateri vozniki uspeli ustaviti pred oviro ali se kako drugače izogniti (verižnemu) trčenju, je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo kot eno od meril pri ugotavljanju skrbnosti tožnikove vožnje in posledično stopnje njegove krivde.
V konkretnem primeru je sodišče odločilo o pravdnih stroških ob upoštevanju vseh okoliščin primera (delno že pravnomočno zavrnjen zahtevek glede vlaganj, zvišanje zahtevka za plačilo odškodnine med pravdo, sporen tako temelj kot višina odškodnine, delni uspeh).