uveljavitev terjatve zoper družbenika izbrisane družbe - vstop novega dolžnika v izvršilni postopek - singularno pravno nasledstvo za dolgove izbrisanih družb
ZOKIPOSR po mnenju pritožbenega sodišča jasno določa domnevo, da je Republika Slovenija, z dnem njegove uveljavitve, prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga. Upniki lahko na podlagi tega zakona uveljavijo od prevzemnika plačilo še neplačanega dela svoje terjatve, ko jo imajo do družbenikov izbrisane družbe, pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR); prevzemnik pa na podlagi samega zakona vstopi na mesto prvotnega dolžnika (prvotni dolžnik pa je za prevzete obveznosti prost svoje obveznosti). Stališče dolžnika, da bi moral upnik zadostiti pogojem iz 24. člena ZIZ in predložiti kvalificirano listino pa ni pravilno. ZIZ namreč v 24. členu dopušča izkaz prehoda terjatve tudi "na drug način", kar je v obravnavani zadevi na podlagi zakona, upoštevajoč stanje sodnega registra v zvezi s tem, kdo je bil družbenik in kdaj je bila družba izbrisana.
Izvršilni naslov, izdan zoper družbenika izbrisane družbe, tako že v posledici zakonsko predpisane domneve prevzema dolga učinkuje tudi zoper Republiko Slovenijo kot singularno pravno naslednico dolžnika, zoper katerega je bil izdan izvršilni naslov. Upniku zato zahtevka za plačilo takšne terjatve zoper Republiko Slovenijo ni treba uveljavljati s tožbo (takšna tožba bi bila celo nedovoljena, saj gre za že razsojeno stvar), ampak lahko plačilo terjatve v izvršilnem postopku uveljavlja neposredno na podlagi izvršilnega naslova, izdanega zoper družbenika izbrisane družbe,
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079155
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - straža - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00079056
URS člen 29. KZ-1 člen 70b, 70b/1. ZKP člen 492, 492/3, 307, 307/3, 308.
navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v odsotnosti stranke - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi - kršitev obsojenčeve pravice do obrambe - pravica do sojenja v navzočnosti
Ocena, kdaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, je dejansko vprašanje, odvisno od procesne situacije in okoliščin vsakega konkretnega primera. Če obdolženi še ni bil zaslišan, je njegova navzočnost brez izjeme nujna. Čeravno pa se je zagovornik strinjal z nadaljevanjem sojenja v odsotnosti obravnavanega procesnega udeleženca (list. št. 120), ignoranca obdolženega, ki se sooča s prisotnostjo duševne motnje in je njegovo duševno zdravje okrnjeno, ne more govoriti v prid temu, da se je sojenju v njegovi prisotnosti odpovedal. Tudi soglasje njegovega zagovornika s sojenjem v odsotnosti namreč volje obdolženega ne more nadomestiti.
Na zastaranje davčnega dolga izvršilno sodišče pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti. Davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino.
Pri ugotavljanju zastaranja davčnih obveznosti je treba upoštevati, da je bilo zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano.
ZDR-1 člen 7, 7/1, 7/4, 13, 13/1, 14, 83, 83/5. OZ člen 45. ZPP člen 8, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - grožnja - trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - odškodninska odgovornost delodajalca
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da toženka v zvezi s tožničino prijavo trpinčenja ni sprožila nobenega postopka. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da je toženka oziroma zanjo G. G. pričel obravnavati tožničino prijavo in tako pridobil pojasnila A. A. in ostalih sodelavcev, razen tožnice, ki je bila z dela odsotna, nato pa je podala odpoved. Četudi toženka postopka nato ni zaključila, pa to ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tožničinem primeru ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu oziroma za drugo protipravno ravnanje tožničinega sodelavca dne 7. 7. 2023. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženki ni naložilo, da predloži notranje akte, ki urejajo obravnavo prijav trpinčenja, saj to, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, za odločitev v zadevi ni bilo relevantno.
Tudi če je tožnica opisano grajanje napake doživela kot stisko, ki je negativno vplivala na njeno zdravstveno stanje, kar poudarja v pritožbi, toženka ni odškodninsko odgovorna, saj ni podano njeno protipravno ravnanje oziroma protipravno ravnanje njenega zaposlenega. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca psihologa ali psihiatra, ki bi ocenil stopnjo in trajanje tožničinih duševnih bolečin, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju.
izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine - ugovor zoper sklep o izvršbi - solastniški delež - dosmrtni užitkar - varstvo solastnika - najemno razmerje - nadaljevanje najemnega razmerja
V postopku izvršbe je bil prodan ter domaknjen in izročen kupcu solastniški delež nepremičnin, zaradi česar dolžnik ni več solastnik teh nepremičnin in nima več nobene pravne podlage za uporabo oziroma za bivanje v tej nepremičnini. Upnik - kupec je lastninsko pravico na prodanih solastninskih deležih namreč pridobil originarno, že s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi. Ne drži, da se 192. člen ZIZ lahko uporablja le pri izpraznitvi cele nepremičnine, ne bi pa tudi bilo narobe, če bi sodišče odločilo, naj dolžnik izprazni nepremičnino kot celoto, saj nobenega njenega dela nima več pravice zasedati.
Dolžnik zmotno meni, da nepremičnino zaseda na podlagi upravičene pravne podlage - dosmrtnega užitka, ki je bil v zemljiško knjigo vpisan 3. 1. 2019. S prodajo nepremičnine namreč ne ugasnejo le osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi pred pravicami zastavnih upnikov oziroma upnika, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo ter upniki zemljiškega dolga (drugi odstavek 174. člena ZIZ). V tej zadevi je bil že 30. 9. 2022 izdan celo izvršilni naslov na izselitev, še toliko prej je upnik pridobil hipoteko, zato šele dne 3. 1. 2019 ustanovljeni dosmrtni užitek ne vpliva na dolžnost dolžnika, da izprazni nepremičnino. Tudi sicer pa bi navedeno dolžnik moral uveljavljati že v postopku izdaje izvršilnega naslova.
Prav tako ovira za dani izvršilni postopek ni to, da sta nepremični v solasti še drugih solastnikov. Treba je namreč upoštevati, da ima v skladu s 100. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, kar pomeni, da lahko eden od solastnikov s tožbo dobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v izvršilnem postopku doseže toženčevo (dolžnikovo) prisilno izselitev, in torej smiselno enako velja v izvršilnem postopku za kupca, ki postane solastnik prodane nepremičnine, pri izdaji sklepa po 192. členu ZIZ, za katerega je v zakonu izrecno določeno, da predstavlja izvršilni naslov.
Pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je nepremičnine oddal najemniku in je najemno razmerje še vedno v veljavi, o čemer bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, on pa zato ne more izprazniti in izročiti nepremičnin kupcu. Dolžnikova obveznost je v tem, da mora nepremičnino izprazniti vseh svojih premičnih stvari in jo izročiti v posest novemu lastniku, medtem ko najemna razmerja s prodajo nepremičnine ne prenehajo (175. člen ZIZ) in kupec vstopi v pravice in obveznosti najemodajalca, torej dolžnika, nadaljevanje najemnega razmerja pa je stvar dogovorov med kupcem kot novim lastnikom in najemnikom.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik modificiral zgolj primarni tožbeni zahtevek. Tožnik je namreč s tožbo postavil primarni zahtevek pod točko 1 na ugotovitev obstoja prerekane prednostne terjatve in pod točko 2 podredni zahtevek na ugotovitev obstoja prerekane navadne terjatve. Glede na njegovo pripravljalno vlogo z dne 1. 9. 2023 na l. št. 74 - 83, kjer iz zapisa na l. št. 81 izhaja, da tožnik glede na popravljeni osnovni seznam preizkušenih terjatev modificira že postavljeni tožbeni zahtevek tako, da ne vtožuje več primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, ampak le enoten tožbeni zahtevek, v katerem so združene tako prerekane prednostne terjatve (točki 1 in 4 modificiranega tožbenega zahtevka) kot tudi prerekane navadne terjatve (točki 2 in 3). Tega je tožnik modificiral s pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2023, iz katere izrecno izhaja, da se "tako tožbeni zahtevek v tej pravdi glasi" v točki 1 na ugotovitev obstoja prednostne terjatve tožnika in v točki 2 na ugotovitev obstoja neprednostne terjatve. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik z modifikacijami tožbo delno umaknil, saj je zahtevke utesnil in se o še vtoževanih tožbenih zahtevkih jasno in določno opredelil.
ZDR-1 člen 34, 35, 37, 87, 87/1, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 314, 314/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - izguba medsebojnega zaupanja
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v prostoru, kjer se je odvijala službena zabava, nosil nenabito pištolo, neposredno po izhodu iz zgradbe, po zaključku službene zabave, pa je vstavil v pištolo nabojnik in pred zgradbo nabito pištolo usmeril v zrak ter sprožil tri strele, s čimer je ogrozil življenje ljudi, s tem pa izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 (povzročitev splošne nevarnosti). Prav tako je pravilno ugotovilo, da med praznjenjem prireditvenega prostora ni spoštoval navodil varnostne službe glede izpraznitve prireditvenega prostora in je z varnostniki neprimerno komuniciral. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da sta za izredno odpoved podana utemeljena razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnik v pritožbi vztraja pri tem, da njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot neizpolnjevanje delovnih obveznosti, ker ga je storil na javnem kraju, izven kraja pod oblastjo toženke in izven delovnega časa. Pritožbeno sodišče te navedbe zavrača, saj soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo za dogodek v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki. Med strankama ni bilo sporno, da je službeno novoletno zabavo organizirala in plačala toženka, namenjena je bila zaposlenim in pogodbenim partnerjem toženke. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje se je tožnik v spornem času in kraju dogodka nahajal izključno zaradi svoje vključenosti v delovni proces pri toženi stranki in je bil torej tudi na tem dogodku, ki je bil v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki, dolžan spoštovati vse obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi nadalje pravilno pojasnilo, da ob navedenem, tožnika ne razbremenjuje dejstvo, da je do streljanja prišlo med praznjenjem prireditvenega prostora in na javni površini, ki se nahaja neposredno ob stavbi, kjer se je nahajalo še cca 100 ljudi, zaposlenih in pogodbenih sodelavcev toženke. Če je torej ravnanje storjeno v okviru dogodka, ki ga organizira delodajalec in na katerem sodelujejo zaposleni pri delodajalcu ter njegovi pogodbeni partnerji, je treba skleniti, da gre za dogodek, povezan z delom in delovnim razmerjem med tožnikom in toženko, s tem pa tudi za kršitve, povezane z delom.
Ob ugotovljeni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na vse okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi izpovedi prič je pravilno ugotovilo, da so bili tako udeleženci zabave, kot tudi ostali zaposleni, ki so za dogodek izvedeli kasneje, po dogodku prestrašeni, zgroženi, niso se počutili varne v tožnikovi bližini.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 118. ZPP člen 337, 337/1, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - sodna razveza - neutemeljen odpovedni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - datum sodne razveze
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zaradi prekoračitev odmorov za malico dne 18. 12. 2023 tožnici utemeljeno podano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). V pisnem opozorilu ji je bilo očitano tudi koriščenje dveh dni dopusta, ne da bi o tem poprej obvestila nadrejenega, vendar te kršitve sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano. Ker za utemeljenost pisnega opozorila zadošča že ugotovljena kršitev, niso odločilnega pomena navedbe, s katerimi pritožba izpodbija prvostopenjsko dokazno oceno glede kršitve, očitane v zvezi z neutemeljenim koriščenjem letnega dopusta. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga. Za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (30. 1. 2024), pa do dneva odločitve sodišča prve stopnje, na katerega je pogodbo o zaposlitvi med strankama sodno razvezalo (30. 5. 2024), je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje pri toženki z vsemi pravicami, ki so ji pripadale po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2023, vključno z nadomestilom plače v višini 1.000,00 EUR neto mesečno.
ZDOdv člen 36. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 42. ZPP člen 19.
odmera odvetniških stroškov - stroški predhodnega postopka - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora - postopek sklepanja sporazuma s skladom kmetijskih zemljišč in gozdov rs - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS - analogna uporaba pravil - po krivdi ali naključju nastali stroški postopka - vrednost spornega predmeta - sprememba vrednosti predmeta postopka - soglasje strank - osnova za odmero stroškov
36. člen ZDOdv določa: "Vsaka stranka nosi svoje stroške predhodnega postopka ter stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo." Toženka utemeljeno navaja, da po analogni uporabi tega člena, ni odločilna okoliščina, da je tožnica predlagala mirno rešitev spora pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, s tem, da predhodnega postopka pri Državnem odvetništvu ni predlagala. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno priznalo tožnici stroške predpravdnega postopka, s tem, da v konkretnem primeru toženka ni eden izmed subjektov iz 42. tarifne številke Odvetniške tarife.
stroški zdravljenja v tujini - pritožba na ESČP - prekinitev postopka
Iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 30/2020 izhaja, da se po določbi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ zavarovani osebi lahko povrnejo le tisti stroški zdravljenja v tujini, ki so ji nastali. Presodilo je, da tožniku ti stroški niso nastali, ker so bili kriti iz donatorskih sredstev in mu jih je toženec izplačal pomotoma, zato jih je upravičen zahtevati nazaj.
Pritožbeno sodišče ne more poseči v presojo Vrhovnega sodišča RS in je na odločitev, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini, vezano. Podlaga zaradi katere so bila sredstva za zdravljenje v tujini tožniku izplačana, je s stališčem Vrhovnega sodišča RS, odpadla. Relevantno je lahko le še vprašanje, ali je matematični izračun, ki ga je v zvezi z vračilom sredstev napravil toženec, pravilen. Sodišče prve stopnje je izračun višine dolga tožnika, ki je skladen z izračunom toženca v izpodbijanih odločbah, ustrezno pojasnilo. Znesek dolga v višini 14.371,13 EUR je obrazložen in preverljiv.
Kljub vloženi pritožbi na ESČP v zvezi s sodbo VIII Ips 30/2020, ni podlage za prekinitev postopka po ZPP, zato tožniku ni kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).
prenos lastninske pravice - hipoteka - obremenjena nepremičnina
Dolžnik se je pri nepremičnini v zemljiški knjigi vpisal naknadno. Zato je pridobil (s hipoteko) obremenjeno nepremičnino. Zastavni upnik lahko v takšnem primeru predlaga neposredno izvršbo proti kasneje vpisanemu lastniku zastavljene nepremičnine, čeprav se neposredno izvršljiv notarski zapis na dolžnika ne glasi oziroma se dolžnik ni neposredno zavezal k izpolnitvi dolga, saj do pravnega nasledstva v primeru vknjižene hipoteke pride že na podlagi samega zakona, ob prehodu lastninske pravice na obremenjeni nepremičnini na novega solastnika, ki s pridobitvijo s hipoteko obremenjene nepremičnine pridobi tudi položaj hipotekarnega dolžnika.
določitev sodnih penalov - rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti - paricijski rok - pravilna izpolnitev obveznosti
Čeprav o upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti naloži plačilo sodnih penalov, odloči izvršilno sodišče, postopek naložitve plačila sodnih penalov po svoji naravi ni izvršilni postopek, ampak tako imenovani adhezijski postopek, v katerem upnik šele pridobi izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov, to je pravnomočen sklep o določitvi sodnih penalov, ki se nato izterjujejo kot denarna terjatev. S sklepom o določitvi sodnih penalov tako sodišče določi povsem novo obveznost dolžnika, pri čemer je skladno z drugim odstavkom 212. člena ZIZ predpostavka za njegovo izvršljivost pravnomočnost. Po 313. členu ZPP pa v primeru vložitve pritožbe začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi odločbe, s katero je sodišče druge stopnje odločilo o pravnem sredstvu.
Dolžniku je bilo naloženo upnici oziroma njenemu zakonitemu zastopniku omogočiti vstop, torej dati možnost vstopa, kar pomeni, da na dan in uro, ko bi upnica želela preveriti stanje nepremičnine, zagotovi, da so prostori odklenjeni. Dolžnik bi tako naloženo obveznost kršil le, če se na poziv upnice ne bi odzval oziroma ji ogleda nepremičnine ne bi omogočil. Šele v tem primeru bi bila upnica upravičena do naloženih sodnih penalov.
ZSPJS člen 19, 20, 20/1. ZDR-1 člen 44. OZ člen 344, 347. ZSSloV člen 56. ZObr člen 98. URS člen 22. Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (2008) člen 4. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5.
vojak - plačilo po dejansko opravljenem delu - upoštevanje napredovanj - formacijska dolžnost - sodba presenečenja - stroški postopka - delni umik tožbe
Ker je tožnica v vtoževanem obdobju v polnem delovnem času (razen ob torkih in četrtkih v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015) opravljala dela in naloge formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upravičena do razlike med dejansko obračunano plačo in plačo, ki bi jo prejela glede na plačni razred formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", prav tako do položajnega dodatka, ki ustreza plači višje vrednotene formacijske dolžnosti.
Ker je tožnica opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta "višji častnik za oskrbo" (temu dejstvu toženka v pritožbi ne oporeka več), je zahtevala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, pri čemer je zahtevala, da sodišče pri določitvi razlike v plači upošteva izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta (37) ter 9 plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti. Da je tožnica na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti dosegla 9 plačnih razredov napredovanj, s čimer je dosegla 41. plačni razred, med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožnica je torej zahtevala razliko med dejansko obračunano in izplačano plačo ter plačo za 46. plačni razred.
Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica do ustrezne razlike v plači upravičena le za čas, ko je delo, za katerega zahteva plačilo, tudi dejansko opravljala. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 na tečaju angleškega jezika, ki je potekal ob torkih in četrtkih v trajanju 8 ur dnevno v vojašnici C., ter da v tem času del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala. Posledično je v tem delu njen zahtevek utemeljeno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080004
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnice ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače.
Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena. Kot izhaja iz podatkov priloženega kazenskega spisa oškodovanec namreč v nobeni fazi postopka ni bil poučen o tem, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča. Glede na to, da iz podatkov iskanja v CRP (list. št. 140) dejansko izhaja, da oškodovanec ne živi več na naslovu, na katerega mu je sodišče vročalo sodna pisanja, in tudi ni vedel, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča, je pritožbeno sodišče pritožbi oškodovanca ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ni mogoče soglašati z zaključkom prvostopnega sodišča, da je oškodovanec nastale stroške povzročil po svoji krivdi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Kadar sodišče zavzame stališče, da je določeno pravno odločilno dejstvo mogoče dokazovati samo z določeno vrsto dokazil, krši pravico stranke do sodelovanja pri dokazovanju, s tem pa stori bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
predhodna odredba - dobiček - računovodski izkazi - likvidnostno stanje - objektivno premoženjsko stanje dolžnika
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo poslovanje dolžnika, predvsem njegovo likvidnostno stanje in ugotovilo, da ni izkazal stabilnih finančnih prilivov v prihodnosti ter kako bi na njegovo likvidnost vplivala morebitna odsotnost subvencij. Dolžnik niti ni zatrjeval, da bi bile subvencije njegov stalni finančni vir, na katerega lahko z gotovostjo računa tudi v prihodnosti, ko bi eventualno postala pravnomočna podlaga predhodne odredbe.
Upoštevaje nesporno stanje in saldo po odštetju subvencij 124.632,68 EUR na TRR dolžnika pri A. d.d., na ostalih dveh računih pri B. d.d. in C. d.d., upoštevaje nesporno mesečno kreditno obveznost, je več razlogov, da dolžnik v prihodnosti, ko bi eventuelno postala pravnomočna podlaga predhodne odredbe, ne bi bil sposoben poravnati še nepravnomočno prisojenega zneska skoraj 700.000,00 EUR.
stroški nepravdnega postopka - stroški v postopkih za varstvo koristi otroka - odločanje o stroških po prostem preudarku - brezplačna pravna pomoč
Glede na okoliščine konkretnega primera je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ne zgolj iz razloga, ker predlagatelj s predlogom ni uspel, marveč ob upoštevanju še drugih okoliščin, in sicer: predlagatelj v predlogu ni navedel bistveno drugačnih dejstev, ki bi utemeljevale obstoj spremenjenih okoliščin, ki so zakonska podlaga za spremembo odločitve o varstvu in vzgoji otrok, še posebej v luči odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za odločitev o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki v postopku v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2022, ki je bil izdan manj kot leto pred vložitvijo predloga v tem postopku, in ob upoštevanju negativnih ravnanj predlagatelja, kot jih ugotovila izvedenka v prejšnjem postopku, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu delno povzelo. Ob vrednotenju vseh teh okoliščin ni nobenega dvoma, da je bil predlog nepotreben, zato je odločitev sodišča prve stopnje (tudi) glede odločitve o stroških postopka pravilna.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079136
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 7, 7/1, 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - varovanje državne meje - straža - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, je sodišče prve stopnje oprlo na ustrezne dejanske in pravne razloge, zato pritožba zmotno navaja, da te presoje ni obrazložilo. Sprejelo je pravilno stališče, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izjavami tožnika in prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C 742/19 konkretiziralo Sodišče EU. Tega stališča ne omaja niti pritožbena navedba, da je intenziteta migracij v 2019 presegla meje običajnega.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže ni podana nobena okoliščina, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.