Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še vedno ne izhajajo ustrezni in razumljivi razlogi o tem, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi obdolženec v času, ko zaradi duševne motnje - demence ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, drugemu z namenom, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo in dejanje storil z drugim sredstvom in na način, da se lahko telo hudo poškoduje ter proti dvema osebama s tem, da je v Kavaličih (a) dne 10. 11. 2018 proti F. F. in E. E. z namenom, da ju ustrahuje in vznemiri, vrgel kamen ter E. E. rekel, da bo plačala, (b) dne 6. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, vrgel več kamnov, od katerih so bili trije v velikosti večje pesti, in (c) dne 7. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, z večjo silo vrgel več kamnov, ob tem pa F. F. vselej kričal, da bo plačal, zaradi česar sta se F. F. in E. E. počutila vznemirjena in prestrašena, kamen pa je sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Sodba ne vsebuje prepričljivih razlogov o tem, koliko kamnov naj bi obdolženec vrgel v posameznem dogodku, kakšni naj bi bili ti kamni v posameznem dogodku, zakaj naj bi besede obdolženca namenjene oškodovancema, da "bosta plačala" predstavlja grožnjo in na podlagi česa je mogoče šteti, da so bili kamni sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.
Prekrškovni organ tako v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da gre za diametralno nasprotje tega, kar je policist povedal in kar je sodišče prve stopnje zapisalo v sodbi. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 133. člen ZP-1, ker sodba ne temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 2. odstavku 155. člena in je glede na predstavljeno nedvomno lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.
Pritožnica se sklicuje na ugovorno trditev, da naj bi tožeča stranka svoje storitve zaračunala previsoko, ta pa je tudi po stališču višjega sodišča nesubstancirana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi višini zahtevka ni konkretizirano ugovarjala in zato pravilno uporabilo 214. člen ZPP, ki med drugim v drugem odstavku določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.
V sodni praksi je sprejeto stališče, da se v primeru, ko se zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe združita v skupno obravnavanje, vrednosti združita.
Tožnik napačno šteje, da bi moralo sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks upoštevati izvršbe, ki mu zmanjšujejo dohodek. Skladno z ZSVarPre je edini odhodek, ki se upošteva pri izračunu dohodka prosilca, preživnina.
Sodišče mora o predlogu za odlog plačila sodne takse, potem ko ob upoštevanju določb 12.a člena ZST-1 presodi, ali so izpolnjeni pogoji za odlog plačila sodne takse iz 11. člena ZST-1, odločiti s sklepom, kar jasno izhaja iz več določb ZST-1 (npr. iz 13., 14., 14.a, 14.b člena ZST-1). Če predlogu za odlog plačila sodne takse ugodi, mora v skladu z izrecnimi določbami prvega in drugega odstavka 14.a člena ZST-1 že izdani plačilni nalog razveljaviti, taksnemu zavezancu pa poslati nov plačilni nalog, za katerega smiselno velja prvi odstavek 34. člena tega zakona. V tem kontekstu je torej pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugoditvi dolžničinemu predlogu za odlog plačila sodne takse dolžnici izdati nov plačilni nalog.
Protispisnost se lahko nanaša le na napako tehnične narave, ki je posledica napačnega postopka prenosa tistega, kar je zapisano v listini, zapisniku ali prepisu v obrazložitev sodbe. Pritožbene trditve se zato nanašajo na dokazno presojo oziroma zaključke, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvedenih dokazov. Zato ne gre za bistveno postopkovno kršitev protispisnosti, pač pa za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki v tem pritožbenem postopku ni izpodbojno.
Zahtevek, ki se glasi na ugotovitev (so)lastninske pravice na nepremičnini, je stvarnopravni zahtevek, torej gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, za katere pa je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina (57. člen ZPP).
Zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 izkazuje, da to kaznivo dejanje ni le naklepno, pač pa gre za t. i. namerni delikt. To pomeni, da je pri takšni kvalifikaciji kaznivega dejanja potrebno ugotoviti namero storilca v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja oziroma njegov namen. Naklep kot oblika krivde in namen pa nista sinonima, pač pa se prvi nanaša na subjektivni odnos storilca do objektivnih znakov kaznivega dejanja, namen pa na storilčevo stremljenje k uresničitvi cilja, v konkretnem primeru pridobiti sebi ali komu drugemu veliko premoženjsko korist ali oškodovancu povzročiti veliko premoženjsko škodo.
Abstraktni del opisa kaznivega dejanja (prepis zakonskih znakov) ni obligatorna sestavina tenorja obtožbe, pač pa mora biti konkretni del opisan tako, da vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri tistih znakih, zlasti subjektivnih, katerih natančnejša konkretizacija ni mogoča, pa prepis zakonskega besedila ali njegov ekvivalent oziroma vsaj takšen zapis objektivnih očitkov, ki omogoča sklepanje na obstoj takih (subjektivnih) znakov.
Sodba presenečenja je tista, ki je izdana na podlagi pravne ocene, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi, v zvezi s katerimi strankam ni bila dana možnost, da se o njih izrečejo. Sodba na podlagi zastaranja kazenskega pregona pa je tista, ki je objektivna posledica izteka roka iz prvega odstavka 90. člena KZ-1, zato ne more veljati za "sodbo presenečenja".