spor majhne vrednosti - ugovor zoper sklep o izvršbi - neobrazloženo prerekanje trditev nasprotne stranke - priznana dejstva - najemnina
Pritožnica se sklicuje na ugovorno trditev, da naj bi tožeča stranka svoje storitve zaračunala previsoko, ta pa je tudi po stališču višjega sodišča nesubstancirana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi višini zahtevka ni konkretizirano ugovarjala in zato pravilno uporabilo 214. člen ZPP, ki med drugim v drugem odstavku določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 11/5, 11/6, 12a, 12a/1. ZSVarPre člen 8, 8/1, 14. ZBPP člen 13.
pogoji za oprostitev plačila sodne takse - dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka - preživnina - osnovni znesek minimalnega dohodka
Tožnik napačno šteje, da bi moralo sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks upoštevati izvršbe, ki mu zmanjšujejo dohodek. Skladno z ZSVarPre je edini odhodek, ki se upošteva pri izračunu dohodka prosilca, preživnina.
motenje posesti - odločba o stroških postopka - pritožba zoper sklep o stroških - pravočasnost pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka za pritožbo - napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - ustavna pravica do pritožbe - odmera pravdnih stroškov - obrazloženost odmere stroškov - vrednost spornega predmeta - tožba in nasprotna tožba - skupno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe - vrednost spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi
V sodni praksi je sprejeto stališče, da se v primeru, ko se zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe združita v skupno obravnavanje, vrednosti združita.
ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - odlog plačila sodne takse - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka
Predlog za taksno oprostitev, ki vedno vključuje tudi predlog za odlog ali obročno plačilo sodne takse, za en postopek in ob enakih okoliščinah lahko stranka poda le enkrat.
Pravno osebo se glede na določbo tretjega odstavka 11. člena ZST-1 lahko oprosti plačila sodnih taks oziroma se ji odloži plačilo sodnih taks ali ji dovoli obročno plačilo sodnih taks le za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka. Ker je bilo predlogu tožene stranke za odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek ugodeno in ji je bila obveznost plačila sodne takse odložena za 18 mesecev od pravnomočnosti sklepa o odlogu plačila sodne takse, plačilo sodne takse ni bilo več procesna predpostavka za tek pritožbenega postopka in odločitev o pritožbi.
predlog stranke za izvedbo dokaza - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - samostojni dokazni postopek z izvedencem - predpravdno izvedensko mnenje - postopek za zavarovanje dokazov - upravičen razlog za zavarovanje dokazov - materialno procesno vodstvo in njegove meje
Po presoji pritožbenega sodišča predlog predlagatelja po 268.a členu ZPP ni utemeljen. Samostojni dokazni postopek s postavitvijo izvedenca se lahko predlaga le pred pravdo. Namen določbe je namreč v tem, da se s takšnim postopkom izogne morebitnim nadaljnjim pravnim sporom. V konkretnem primeru pa je že v teku zapuščinski postopek, v katerem predlagatelj lahko izpodbija veljavnost oporoke. Razjasnitvi spornih pravnih vprašanj v zvezi z dedovanjem je namenjen zapuščinski postopek. Ko je enkrat že v teku, določba 268.a člena ZPP ni uporabljiva. Ni smiselno, da bi o spornem vprašanju tekla dva različna postopka.
Soočenje je poseben način zaslišanja prič, za katerega se sodišče lahko odloči, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev, pri čemer je namen soočenja v pojasnitvi razlogov za neujemanje, in v tem, da je mogoča lažja ocena, katera izpovedba je bolj verodostojna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi temeljito obrazložilo svojo odločitev, zakaj je zavrnilo predlagano soočenje obeh prič.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078763
KZ-1 člen 90, 90/1-4, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 344, 344/1, 354, 354/1, 354/2.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - namen povzročitve premoženjske škode - pomanjkanje razlogov o subjektivnih znakih kaznivega dejanja - povzročitev velike premoženjske škode - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - temeljna oblika kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - modifikacija obtožnega akta - načelo materialne resnice - zavrnilna sodba
Zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 izkazuje, da to kaznivo dejanje ni le naklepno, pač pa gre za t. i. namerni delikt. To pomeni, da je pri takšni kvalifikaciji kaznivega dejanja potrebno ugotoviti namero storilca v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja oziroma njegov namen. Naklep kot oblika krivde in namen pa nista sinonima, pač pa se prvi nanaša na subjektivni odnos storilca do objektivnih znakov kaznivega dejanja, namen pa na storilčevo stremljenje k uresničitvi cilja, v konkretnem primeru pridobiti sebi ali komu drugemu veliko premoženjsko korist ali oškodovancu povzročiti veliko premoženjsko škodo.
Abstraktni del opisa kaznivega dejanja (prepis zakonskih znakov) ni obligatorna sestavina tenorja obtožbe, pač pa mora biti konkretni del opisan tako, da vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri tistih znakih, zlasti subjektivnih, katerih natančnejša konkretizacija ni mogoča, pa prepis zakonskega besedila ali njegov ekvivalent oziroma vsaj takšen zapis objektivnih očitkov, ki omogoča sklepanje na obstoj takih (subjektivnih) znakov.
Sodba presenečenja je tista, ki je izdana na podlagi pravne ocene, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi, v zvezi s katerimi strankam ni bila dana možnost, da se o njih izrečejo. Sodba na podlagi zastaranja kazenskega pregona pa je tista, ki je objektivna posledica izteka roka iz prvega odstavka 90. člena KZ-1, zato ne more veljati za "sodbo presenečenja".
ZPP člen 29. OZ člen 294. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7-1, 7-1a, 24, 24-2.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost sodišča - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - družbena pogodba - pogodbena obveznost - izključna pristojnost - kraj izpolnitve obveznosti - iskovina
Tožba, s katero družbenik na podlagi družbene pogodbe zahteva od drugega družbenika sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža družbe s sedežem v Sloveniji, ne sodi v okvir izključne pristojnosti po 2. točki 24. člena Uredbe EU 1215/2012 (Uredba Bruselj I bis). Ne gre namreč za tožbo v zvezi z ustanovitvijo, ničnostjo ali prenehanjem gospodarske družbe, niti za spor glede veljavnosti odločitev organov družbe. Ker je podlaga tožbenega zahtevka družbena pogodba, katere obveznosti so stranke prostovoljno prevzele, se uporablja točka 1 (a) 7. člena Uredbe 1215/2012. Gre namreč za zadevo v zvezi s pogodbo. Relevanten je kraj izpolnitve zadevne obveznosti, to je obveznosti, ki je predmet tožbenega zahtevka. Kraj izpolnitve te obveznosti se določi po pravu, ki velja za pogodbo, skladno z Uredbo EU 593/2008 (Rim I). Ker se za družbeno pogodbo uporablja slovensko pravo, je potrebno kraj izpolnitve določiti skladno z 294. členom OZ. Vtoževana obveznost je po slovenskem pravu iskovina. Ker ima dolžnik prebivališče v drugi državi članici EU, slovensko sodišče ni pristojno, ne po splošni določbi o pristojnosti po prebivališču toženca, ne po posebni pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbo.
ZD člen 172, 172/4, 184, 184/2, 185, 185/1, 185/2.
popis in cenitev zapustnikovega premoženja - premoženje zapustnika - lastništvo predmeta
Popis in cenitev zapuščine šele omogočata, da se kasneje v postopku ugotovi, katero premoženje je pripadalo zapustniku ob njegovi smrti in je predmet dedovanja. S tem ne bo vzpostavljen drugačen pravni režim nad zapuščino, saj poseben režim ravnanja s premoženjem, ki sodi v zapuščino, določa že ZD.
Na podlagi izpodbijanega ukrepa se bo kasneje lahko ugotavljala lastninska pravica na spornem premoženju in ne obratno. Popis in cenitev zapuščine je tako ukrep, ki je podlaga za kasnejše razreševanje lastninsko pravnih vprašanj. Pritožbene navedbe v zvezi z dejanskim lastništvom premoženja, odločilnim prispevanjem k povečanju premoženja in izločitvi dela zapustnikovega premoženja, so zato v tej fazi postopka preuranjene.
Popis in cenitev premoženja obsega tudi premoženje, ki je pripadalo pokojniku, pa je pri kom drugem (z navedbo, pri kom je to premoženje in na kakšni podlagi), ter premoženje, ki ga je imel pokojnik, za katero pa se trdi, da ni njegovo.
Popis in cenitev premoženja zadeva zgolj premoženje, ki je bilo v posesti ali lasti zapustnika, zato z izpodbijanim ukrepom ne bo nedopustno poseženo v pritožnikovo lastninsko pravico.
nesreča premikajočih se motornih vozil - odgovornost za škodo pri nesreči premikajočih se motornih vozil - krivdna odgovornost - stopnja krivde - prehitevanje drugih motornih vozil - neprilagojena hitrost - soprispevek oškodovanca k nastali škodi - primerna višina odškodnine - nihajne poškodbe hrbtenice - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenziteta in trajanje strahu - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pravilo o domnevni krivdi v tovrstnih primerih odpove. Izključno krivdo nasprotnika mora tako zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje, sicer do uporabe prvega odstavka 154. člena OZ ne more priti. Če se izkaže, da je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Šele dokazana (in ne domnevana) krivda ima tako za posledico presojo po pravilih o krivdni odgovornosti. Krivda je le kriterij za porazdelitev odgovornosti.
pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - postopek zavarovanja z začasno odredbo - regulacijska začasna odredba - dopustitev rabe stvari - gradbišče - požarna varnost - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode
Tožnik ni izkazal, zakaj je požarna nevarnost na njegovih nepremičninah večja zaradi prisotnosti bližnjega gradbišča.
Ob tehtanju položajev obeh strank ni mogoče zaključiti, da bi tožniku v primeru neizdaje začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice od tistih, ki bi nastale tožencem zaradi izdaje začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno.
popravni sklep - osebni podatki obdolženca - izvirnik in pisni odpravek sodbe - neujemanje pisno izdelane sodbe z izvirnikom
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dopolnjevalo izvirnik sodbe. Osebni podatki A. A., B. B. in C. C. res niso izrecno navedeni v izvirniku izrečene sodbe na zapisniku o glavni obravnavi, vendar pa je glede na dejstvo, da je izrek prvostopenjske sodbe predstavljal zaključek postopka na prvi stopnji, v katerem so ti pisno zavedeni, treba šteti, da so del uvoda v izvirniku izrečene sodbe; upoštevaje navedeno in okoliščino, da se ti podatki ne nahajajo v pisnem odpravku sodbe, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in napadeno odločitev izdalo v skladu z določbo prvega odstavka člena 365 ZKP.
begosumnost - varščina - nastop kazni zapora - odprti oddelek
Skrajni rok, do katerega lahko traja varščina na podlagi četrtega odstavka 198. člena ZKP, se nanaša na nastop zaporne kazni v zadevi v kateri je bila varščina dana. Nastop kazni v drugi kazenski zadevi še ne pomeni, da s tem avtomatično preneha begosumnost obtoženca ter da sodna presoja pripornega razloga begosumnosti ni več potrebna, ker nastop kazni zapora (v drugi kazenski zadevi) nadomesti sodno presojo obstoja begosumnosti, kot to zmotno navajajo pritožniki. Pritožniki torej nimajo prav, da nastop zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) izključi begosumnost, ker je obtoženec (že) zaprt.
Da stališče pritožnikov ni pravilno, potrjuje že tretji odstavek 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki določa, da se prestajanje kazni zapora prekine po uradni dolžnosti, med drugim, če je obsojencu, ki že prestaja kazen, odrejen pripor. Če bi veljalo stališče pritožnikov, bi bila ta zakonska določba nepotrebna, saj pritožniki menijo, da s pričetkom prestajanja zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) avtomatično preneha osnovna predpostavka za pripor, to je begosumnost (in za sprejem varščine kot nadomestnega ukrepa za pripor), kar bi pomenilo, da ima izrečena zaporna kazen v drugi kazenski zadevi vedno prednost. Temu pa ni tako, saj mora sodišče v vsakem posameznem primeru pretehtati ali so pogoji za pripor (in s tem tudi pogoji za nadomestni ukrep za pripor, kar varščina je) še podani, pri tem pa imeti tudi v vidu, da je mogoče v nekaterih primerih begosumnost obdolženca odpraviti tudi že s prestajanjem zaporne kazni na zaprtem oddelku zavoda (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije XI Ips 2466/2020 z dne 14.1.2021).
Zastaranje hipoteke bi bilo pretrgano le v primeru, da bi upnik svojo pravico do poplačila iz zastavljene nepremičnine sodno uveljavljal. Ne more pa pretrgati zastaranja že sodno uveljavljanje zavarovane terjatve, saj to vpliva le na zastaranje terjatve, ne pa tudi hipoteke kot stvarne pravice.
Po presoji pritožbenega sodišča jezikovna razlaga spornega določila objektivno gledano dopušča dve možni razlagi. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ pravilno ugotavljalo okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati skupni namen pogodbenih strank. Za iskanje skupnega namena pogodbenih strank so pomembna druga pogodbena določila, potek pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe, ki sta jih stranki razkrili tekom pogajanja, način, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne obveznosti oziroma uresničevali medsebojne pravice na podlagi pogodbe, in (v primeru gospodarskih pogodb) praksa, vzpostavljena med strankama.
Pritožbeno sodišče v zvezi s tem uvodoma pojasnjuje, da pogoji iz 39. člena ZDZdr od sodišča zahtevajo ugotavljanje dejstev, ki pretežno spadajo v sfero duševnega stanja zadržane osebe. Gre za dejstva o obstoju duševne motnje pri zadržni osebi, o njeni sposobnosti presoje realnosti, o njeni sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, o ogrožanju sebe ali drugih, o možnih oblikah zdravljenja za odvrnitev ugotovljenega ogrožanja in o potrebni dolžini zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Za njihovo ugotovitev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato jih je sodišče prve stopnje skladno s postopkovnimi pravilih iz ZDZdr pravilno ugotavljalo s pomočjo izvedenca.
ZST-1 člen 1, 1/3, 12, 12/2, 12/3, 12a, 12a/3, 12a/4, 12a/5. ZPP člen 7, 108, 108/4, 212.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - predlagalni postopek - trditveno in dokazno breme - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - posledice nedopolnitve vloge - zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Da usoda strankinega predloga za taksno oprostitev ne bi bila odvisna od prostovoljne pripravljenosti družinskega člana za sodelovanje v postopku odločanja o predlogu, je bilo z ZST-1D določeno, da soglasje polnoletnih družinskih članov in njihovi podpisi niso več obvezna sestavina predloga. To pomeni, da kadar predlog ne vsebuje teh sestavin, sodišče ne ravna po pravilih o nepopolnih vlogah, ampak o predlogu odloči (torej pridobi podatke po uradni dolžnosti).
V drugem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 so določene obvezne in neobvezne sestavine predloga za taksno oprostitev. Le v primeru, da predlog ne vsebuje neobveznih sestavin (to so: podatki o dohodkih in premoženju iz tretjega in četrtega odstavka 12.a člena ZST-1 o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena ZST-1, soglasja in izjave ter podpisi družinskih članov - glej 4. do 7. alinejo drugega odstavka 12. člena ZST-1), sodišče stranke ne poziva k dopolnitvi predloga, temveč o njem vsebinsko odloči.
ustavitev postopka odpusta obveznosti - vročanje - osebno vročanje - osebno vročanje fizični osebi - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne
V skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP se s potekom 15-dnevnega roka, v katerem bi dolžnik moral pisanje dvigniti (1. 6. 2024), šteje, da je bila vročitev opravljena. Ker je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti potekel 16. 6. 2024, je pritožba, ki jo je dolžnik vložil priporočeno po pošti 18. 6. 2024, prepozna.
stečajni postopek - postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - pritožba družbenika - novela ZFPPIPP-H - procesna legitimacija za vložitev pritožbe v insolventnem postopku - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
V primeru, ko je bil sklep o začetku stečaja izdan na predlog dolžnika, ki je družba z omejeno odgovornostjo, katere družbeniki niso odgovorni za obveznosti družbe, družbenik po z novelo ZFPPIPP-H spremenjeni določbi 234. člena ZFPPIPP nima procesne legitimacije za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečaja in ne more izpodbijati domneve insolventnosti iz prvega odstavka 234. člena ZFPPIPP.
Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kaznivega dejanja zato za potek zastaranja vtoževane terjatve tudi sicer niso relevantne.