Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da je predmet prodaje do te mere nesubstanciran, da onemogoča učinkovito izjasnitev. Držijo pritožbene navedbe o izostanku trditev, katere terjatve so predmet prodaje in na kakšni pravni podlagi temeljijo, kot tudi kakšen konkretno je tožbeni zahtevek, tj. glavnica, obresti in stroški.
Pritožnik pravilno opozarja tudi, da bi moral biti poleg sklepa objavljen tudi predlog upravitelja, na katerem navedeni sklep temelji. V skladu z 2. točko prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP je na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti treba zaradi varnosti pravnega prometa, seznanitve javnosti ter uveljavljanja pravic upnikov in drugih udeležencev postopka zaradi insolventnosti objaviti vse sklepe, izdane v glavnem postopku zaradi insolventnosti, skupaj s predlogom, na podlagi katerega je sodišče izdalo sklep (razen v cit. določbi izrecno navedenih sklepov, med katerimi ni sklepa o prodaji).
Pritožbeno izpostavljeni očitek, da prvostopenjsko sodišče kljub zahtevi obrambe po zaslišanju domnevno neposredne priče, ki je v danem primeru očitno ključen dokaz, tega ni storilo, se iz gledišča postopkovne pravičnosti pokaže kot tehten in utemeljen. Sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov resda samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar pa ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
Glede na ugotovljeno stopnjo begosumnosti je sodišče prve stopnje upravičeno izreklo pripor, saj drugi ukrepi ne bi učinkovito zagotovili navzočnosti obtoženca v kazenskem postopku. Sodišče upravičeno ni uporabilo ukrepa javljanja na policijski postaji v Sloveniji ali tujini, saj ni za pričakovati, da bi se obdolženec ob zgornjih okoliščinah ob tako blagem ukrepu udeleževal kazenskega postopka in eventualnega prestajanja zaporne kazni.
Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so tudi izvajanja pritožbe, ki poskušajo izločitev razpravljajoče sodnice doseči z vložitvijo kazenske ovadbe zoper njo in to ponovno zaradi nestrinjanja z njenimi procesnimi odločitvami. Zato so izvajanja pritožbe, ki tudi sicer okoliščin, ki bi vzbudile dvom v nepristranskost sodnice, z ničemer ne konkretizira, saj polemizira z razlogi oziroma dejanskimi zaključki prvostopenjske sodbe in se ne strinja s procesnim vodenjem razpravljajoče sodnice, neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je v točki 10 prepričljivo in zadostno pojasnilo tudi razloge za zavrženje ponovno podanega predloga za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je obdolženi vložil skupaj s predlogom za izločitev razpravljajoče sodnice dne 16. 11. 2023. Pri tem je utemeljeno navajalo, da je obdolženi ob tem, da je vložil več kazenskih ovadb zoper osebe, ki so sodelovale v predkazenskem in kazenskem postopku, podal tudi več predlogov za prenos krajevne pristojnosti (pred tem z vlogo 15. 5. 2023) in v prvem sojenju (30. 8. 2019, 17. 9. 2019), v katerih navaja bistveno enake razloge, o katerih je bilo s strani Vrhovnega sodišča RS že večkrat odločeno in obdolžencu pojasnjeno, da razlogi, ki jih navaja, ne predstavljajo tehtne podlage za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot nedopustno in očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka ter pomeni zlorabo procesnih pravic.
V pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Sodnik sme v skladu s prvim odstavkom 307. člena ZKP odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil pravilno vabljen, če svojega izostanka ni opravičil oziroma sodišče njegovega opravičila ni sprejelo kot utemeljenega, če je bil predhodno zaslišan, če je bil navzoč njegov zagovornik (formalni pogoji) in če njegova navzočnost ni bila nujna (materialni pogoj). Sodišče prve stopnje je v točkah 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj so bili izpolnjeni vsi navedeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ti pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da se je obdolženec pravici do aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi očitno odpovedal.
Drugi pogoj, ki ga pritožba neuspešno izpodbija, je, da je bila obdolženčeva navzočnost na narokih za glavno obravnavno dne 28. 9. 2023, 16. 11. 2023, 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023 nujna. Tega standarda zakonsko besedilo dodatno ne opredeljuje, temveč napolnitev vsebine prepušča sodni praksi. Za oceno, da obdolženčeva navzočnost ni nujna je tako ključno, da je bil predhodno zaslišan na sodišču (ne glede na to, v katerih fazi postopka) in da mu je bila dana možnost aktivne obrambe z vidika, da se na glavni obravnavi izjavi o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo, vsaj enkrat v postopku pa mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, še posebej, če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave.
Navedena dejstva, o katerih je oškodovanka prepričljivo izpovedala, tudi po oceni pritožbenega sodišča določno izkazujejo silo, manifestirano v fizični (pre)moči in nadvladi obtoženega A. A., ki jo je uporabil nasproti oškodovanki, s čimer jo je - v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe - prisilil k temu, da je trpela spolno dejanje.
Kvalificirana oblika kaznivega dejanja spolnega nasilja je med drugim podana, če je dejanje iz prvega odstavka 171. člena KZ-1 storilo več oseb zaporedoma, torej se zahteva udeležba najmanj treh oseb.
Res je v Pogodbi o dobavi pitne vode v 10.členu določba, da pogodba velja do preklica, oziroma do sporazumne razveze, vendar ob upoštevanju zakonskih določb, ki urejajo oskrbo s pitno vodo, te določbe ni mogoče razlagati na način, na kakršnega si jo razlaga tožeča stranka. Priključitev na javni vodovod ni stvar izbire uporabnika, temveč je obvezna in predvidena zaradi zakonske obveze uporabe javne dobrine. Preklic pogodbe ni možen kadarkoli in iz kateregakoli razloga temveč le takrat, ko ni v nasprotju z obvezno uporabo javnih dobrin (če se na primer opusti uporaba objektov, ki se oskrbujejo s pitno vodo, če se zamenja uporabnik in v podobnih primerih). Dobava pitne vode do odjemnega mesta zato ne pomeni protipravnega vznemirjanja lastninske pravice, temveč celo obveznost tožene stranke.
Vročanje po določbi 87. člena ZUP je bilo pravilno in zakonito, saj glede na podatke iz uradnih evidenc obsojenki ob poskusu vročitve plačilnega naloga (še) ni bila odvzeta prostost, kot to neutemeljeno navaja obsojenka, zato vročanje po določbi 93. člena ZUP, skladno s katero se osebam, ki jim je vzeta prostost, dokumenti vročajo po upravi zavoda v katerem so, v konkretnem primeru ni prišlo v poštev.