ZJU člen 40, 147, 147/1, 147/2, 149, 149/1, 149/1-1, 150, 150/1, 156, 156/2, 156/3, 158, 158/2. ZSPJS člen 20, 20/1. ZPP člen 8, 213, 213/2, 335, 335/2, 339, 339/1.
javni uslužbenec - premestitev javnega uslužbenca - ukinitev delovnega mesta - razlika v plači
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno navedlo pogoje, ki jih glede premestitve določata 149. in prvi odstavek 150. člena ZJU in dodatno, da je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZJU podlaga za premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pravilno je pojasnilo, da mora javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, to je da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu, saj je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). Premestitev javnih uslužbencev na novo sistemizirana delovna mesta je v pristojnosti predstojnika, ki mora pri tem spoštovati določila 158. člena ZJU. ZJU pa ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri toženki dejansko prišlo do reorganizacije in ukinitve sektorja, v katerem je delo opravljala tožnica ter posledično tudi ukinitve tožničinega delovnega mesta (kakor tudi vseh ostalih delovnih mest), ter da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delovno mesto, na katero je bila po novem aktu premeščena, je pravilen zaključek, da je bila premestitev tožnice zakonita.
V zvezi z uveljavljano razliko v plači (med 49. in 46. plačnim razredom) je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je tožnica le-to utemeljevala le na nezakonitosti premestitve. Pravilno je pojasnilo, da tožnica svojih pavšalnih trditev, da naj bi ji bil napačno določen plačni razred zaradi nepravilnega upoštevanja napredovanj, kljub pozivu sodišča v tej smeri ni konkretizirala. Tožnica zato ne more uspeti s pritožbenim ponavljanjem, da naj bi sodišče pri svoji odločitvi popolnoma spregledalo 20. člen ZSPJS, da v primeru, če je javni uslužbenec premeščen oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, praviloma obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.
pogodba o sofinanciranju - vračilo prejetih javnih sredstev - namen pogodbenikov - sporno pogodbeno določilo
ZŠtip-1 res ne vsebuje določila o nevštevanju časa zaposlitve pred zaključkom študija, a zgolj to ne vodi do zaključka, da je takšna določba neupoštevna in nična. ZŠtip-1 je namreč splošni predpis, ki daje usmeritve, kako se naj urejajo razna štipendijska razmerja. V drugem odstavku 7. člena ZŠtip-1 je poleg obveznih sestavin pogodbe določeno tudi, da se v le-tej opredeli še drugo, kar sledi iz narave dodeljenih sredstev, načina porabe sredstev ter pravic in obveznosti štipendista ali prejemnika sredstev in sklada. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da so v pogodbah o sofinanciranju lahko določeni tudi drugi pogoji, ki se nanašajo na naravo (namen) dodeljenih sredstev in da že sam ZŠtip-1 napotuje osebe javnega prava, da sklenjene pogodbe prilagodijo sami naravi in namenu določene štipendije.
Namen Pogodbe o sofinanciranju štipendije je, poleg tega, da štipendist pridobi višjo raven izobrazbe, tudi v tem, da po pridobljeni višji izobrazbi najmanj eno leto opravlja dela, ki so primerna ravni njegove izobrazbe. In četudi bi morebiti bilo mogoče slediti pritožbi, da se s štipendistovim enomesečnim opravljanjem poslovodne funkcije v gospodarski družbi ni bistveno kršil namen pogodbe, ki bi opravičeval njen razdor in vračilo celotnega valoriziranega zneska sofinancirane štipendije, pa ni mogoče spregledati druge ugotovljene kršitve, da tožena stranka štipendista po zaključku izobraževanja ni zaposlila za najmanj eno leto, kar je bistveni del obveznosti po Pogodbi o sofinanciranju in ne zgolj postranska zaveza.
sodni penali - ugovor zoper sklep o izvršbi sodnih penalov - izostanek odgovora na ugovor - priznanje dejstev - izpolnitev obveznosti - prenehanje teka pravnomočno prisojenih sodnih penalov - pravnomočna odločitev - vezanost na pravnomočni sklep - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka
Upničina neaktivnost v ugovornem postopku (v smislu zamude roka za odgovor) ima za posledico domnevo resničnosti v ugovoru uveljavljanih dejstev. Ker pa se domneva izrecno razteza le na dejstva in ne velja za ugovore materialnopravne narave ali za materialnopravna pravila, pomembna za presojo utemeljenosti dejanskih trditev dolžnika, priznanje dejstev ne pripelje avtomatično do ugoditve ugovoru, temveč mora sodišče še vedno presoditi, ali iz takih dejstev in v zvezi z njimi predlaganih dokazov izhaja tudi materialnopravna posledica, kot jo zatrjuje dolžnik.
Dolžnik je uspel izkazati, da je svojo celotno obveznost iz sklepa o določitvi sodnih penalov, torej tudi obveznost iz naslova prenehanja uporabe in odstranitve prezračevalnega jaška in nanj priključene opreme, izpolnil najkasneje 27. 9. 2013, in da je bila izpolnitev obveznosti že pravnomočno ugotovljena v predhodnem izvršilnem postopku. Sodni penali so zato najkasneje tega dne prenehali teči oziroma je bil sklep o določitvi sodnih penalov z izpolnitvijo obveznosti izčrpan, zato upnica sodne penale za obdobje po izpolnitvi obveznosti v tem postopku izterjuje neutemeljeno.
Odločitev o ugovoru v predhodni izvršilni zadevi je formalno in materialno pravnomočna. To pomeni, da njene pravilnosti ni več mogoče izpodbijati, temveč so tako stranke kot sodišče na odločitev in njeno vsebino vezani, prav tako pa zaradi prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari ni mogoče ponovno presojati, ali je bila obveznost že izpolnjena. Res postane pravnomočen samo izrek sodne odločbe, vendar pa so za oceno, kaj pomeni določena odločitev v izreku sodne odločbe in kakšne učinke ima ta odločitev na pravno razmerje med strankama, pomembni tudi razlogi sodne odločbe.
Iz izvršilnega naslova izhaja le obveznost opustitve uporabe oziroma obratovanja jaška in odstranitve jaška, skladno z načelom stroge formalne legalitete pa je sodišče na tako opredelitev obveznosti vezano in je ne more širiti tudi na morebitno prepoved ponovne montaže že odstranjenega jaška. Če bi upnica želela doseči tudi prepoved bodočih istovrstnih ali podobnih dejanj, bi morala takšen zahtevek postaviti že v pravdi, česar ni storila. Na podlagi izvršilnega naslova, po katerem je bila obveznost že v celoti izpolnjena, tako upnica ne more doseči odstranitve zatrjevano ponovno postavljenega jaška, temveč mora za to izposlovati nov izvršilni naslov.
krajevna pristojnost - stečajni postopek - izvršba na podlagi verodostojne listine
Če bo upnik s tožbo uspel, bo z izterjanim zneskom povečal stečajno maso. Torej zahtevek (lahko) vpliva na obseg stečajne mase, zato upnik utemeljeno navaja, da gre za postopek, ki je nastal med ali v zvezi s stečajnim postopkom.
oprostitev plačila sodnih taks - stečaj pravne osebe - odlog plačila sodne takse - premoženjsko stanje - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - finančno stanje - likvidnostno stanje
Pri stečajni masi sicer res gre za oceno stečajnega upravitelja in je vprašljiva izterljivost oziroma unovčenje, kar poudarja tožeča stranka. Vendar premičnine in terjatve niso edini del stečajne mase tožeče stranke. Nesporno je tudi vložena izpodbojna tožba v obravnavani zadevi zaradi plačila 62.000,00 EUR in ta pretehta skupno oceno premičnin in terjatev dobrih 22.000,00 EUR. Obstaja torej verjetnost, da bodo v stečajno maso pritekla sredstva, kolikor bo stečajni dolžnik uspel z obravnavano tožbo. Če bo v sporu uspel, mu bo tožena stranka morala povrniti pravdne stroške, torej tudi plačano sodno takso. Zato je utemeljena domneva, da je stečajni dolžnik vložil izpodbojne tožbe le v tistih primerih, kjer je ocenil, da je verjetnost, da bo z njimi uspel, bistveno večja od verjetnosti poraza.
delo policista - posebne okoliščine - določitev novega izvedenca
V ugotovljenih okoliščinah sedaj obravnavane zadeve, torej ne le zaradi lastnosti stopnic na mestu spodrsa, pri čemer se tožnik ni mogel več oprijeti ograje, ki se je začela šele na koncu tretje stopnice, gledano od spodaj navzgor (protispisna je torej pritožbena trditev, da oprijemala ni bilo le na spodnjih dveh stopnicah) kot neznani podlagi, po katerih je tožnik hodil z gojzerji (hodna ploskev le 19 cm, ki po oceni izvedenke, na katero se je oprlo sodišče, ne ustreza dolžini čevlja), temveč tudi zaradi potrebne tožnikove pozornosti, osredotočene na predhodno izkazanega nepredvidljivega kršitelja (zaradi predhodnega upiranja in vinjenosti), ki je pospešil hojo, katero je moral pospešiti tudi tožnik sam pred samim spodrsom, s čimer je potrjena (poleg vzročne zveze) tudi nepredvidljivost situacije, zato pritožnica neutemeljeno vztraja pri lastni oceni, da zgolj transport obvladane osebe, katere aktivno obvladanje je bilo obvladano, četudi vinjene, ne predstavlja posebne okoliščine.
V konkretnem primeru tožnik kot policist res ni prostovoljno vstopil v zasebne prostore zavarovanke, vendar ta njegovega prihoda oz. same intervencije v hiši, katere lastnica je bila, sploh pa ne na način, da bo med njo potrebna hoja po stopnicah, ki so bile nameščene v zasebnih prostorih, ni mogla pričakovati oz. tožeča stranka ni zatrjevala nasprotnega. Ob nadaljnji odsotnosti kakršnihkoli določnejših trditev tožnika o prostorski umestitvi obravnavanih stopnic oz. kam te vodijo, ali o tem, da stanje stopnic ni bilo vidno, je ob golem, sicer nespornem dejstvu njihovega imetništva po zavarovanki, zahteva, da zavarovanka v svojih lastnih zasebnih prostorih, zagotovi drugačne, bolj varne stopnice, vključno z ograjo vzdolž celotnih stopnic, pretirana.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga o podaljšanju roka - podaljšanje pritožbenega roka - zakonski rok - procesni prekluzivni rok - nepodaljšljiv rok
Rok za vložitev pritožbe je prekluzivni procesni rok. Določa ga zakon in ni podaljšljiv. Zamuda tega roka ima za posledico izgubo pravice do kakega dejanja v postopku. Podaljšljivi so le procesni roki, ki jih določi sodišče (sodni roki). Te je mogoče podaljšati na prošnjo, vloženo pred iztekom roka, če so za to podani opravičeni razlogi.
plačilo razlike v plači - delovna uspešnost - nedoseganje plana
Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti za obdobje od maja 2017 do 15. marca 2020. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da sta se stranki ob sklenitvi delovnega razmerja dogovorili, da se delovna uspešnost izplačuje na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi in dodatka k pogodbi. V skladu z 11. členom pogodbe o zaposlitvi se pri kriteriju količina (D1) ocenjuje izvršitev plana prodaje. Določeno je bilo, da v primeru nepreseganja plana prodaje delavcu ne pripada noben dodatek, za primer preseganja plana prodaje pa je bila višina opredeljena v dodatku k tej pogodbi, ki ga je v tem delu nadomestil kasneje sprejeti Pravilnik o določitvi višine nagrad za uspešnost realizacije prodaje PE A. (Pravilnik). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je preseganje prodajnega plana predstavljal bistven pogoj za izplačilo delovne uspešnosti po kriteriju količina (D1).
Toženka je na podlagi 172. člena ZDR-1 in 122. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa ugotovila, da je tožnik disciplinsko odgovoren, ker dne 20. 6. 2021 ni nastopil dnevne izmene 3 razporeda "sprevodnika B", domicila C. - MND D., svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil. Tožniku je izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 5 % bruto plače za čas enega meseca. Tožnik vztraja, da za očitano kršitev ni odgovoren, ker o spremembi razporeda ni bil seznanjen do 23. 6. 2021.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni dokazala, da je bil tožnik pravočasno obveščen o spremembi razporeda dela za dne 20. 6. 2021. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je toženka tožnika o spremembi razporeda dela za 20. 6. 2021 obvestila večkrat, in sicer dne 8. 6. 2021 preko njegovega zasebnega elektronskega naslova, najkasneje 9. 6. 2021 je prejel obvestilo še fizično, po službeni pošti, 18. 6. 2021 pa najprej ustno preko telefonskega pogovora z B. B., nato pa istega dne še preko elektronskega sporočila. Čeprav se vnaprej pripravljeni mesečni razpored ni popravljal, so bili delavci o vsaki spremembi razporeda obveščeni, tako da se jim je sprememba razporeda javila po telefonu in poslala v fizični obliki ter na njihov zasebni elektronski naslov, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče A. A. Dejstvo, da je toženka sedaj spremenila način obveščanja, na to ugotovitev ne vpliva.
ZNPPol člen 2, 17, 52, 52/1, 52/1-9. KZ-1 člen 20, 257, 257/1. ZJU člen 33, 33/2. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-15. ZDR-1 člen 20, 20/2, 87, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - varnostni zadržek - rok za podajo izredne odpovedi - subjektivni rok - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
V zvezi z datumom seznanitve (novega) v.d. predstojnika Policije A. A. o vseh okoliščinah tožnikove kršitve pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da se je novi predstojnik z vsemi okoliščinami kršitve seznanil šele 17. 6. 2022, po prejemu poročila notranjevarnostnega postopka dne 17. 6. 2022. Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da se je A. A. že ob nastopu funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije dne 2. 6. 2022 seznanil z vsemi okoliščinami kršitve, saj se je navedenega dne seznanil z uradnim zaznamkom C. C., ki, kot je obrazloženo zgoraj, ni zadoščal za sklepanje o tem, da se je predstojnik seznanil z vsemi okoliščinami kršitve. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved A. A., da se je z vsemi okoliščinami kršitve in bistvenim dejanskim stanjem seznanil, ko je prejel poročilo o izvedenem notranjevarnostnem postopku, to je 17. 6. 2022, pri čemer se je oprlo tudi na dopis E. z dne 20. 6. 2022, s katerim je A. A. Uradu N. predlagal uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ukrep prepovedi opravljanja dela za tožnika.
Tožnik je opravljal naloge tudi na področju odkrivanja, preprečevanja in preiskovanja kaznivih dejanj uslužbencev Policije ter preverjanje in ocenjevanje etičnega ravnanja in integritete uslužbencev Policije. Zato je s svojim ravnanjem, ki predstavlja bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega posameznika, še bolj pa od vodje I., okrnil ugled toženke oziroma vseh policistov in ob tem celotne Policije ter Policiji povzročil materialno in moralno škodo ter ravnal v nasprotju z dolžnosti. Za odločitev ni bistveno, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena, saj je dokazano, da je vedel za obstoj okoliščin, ki utemeljujejo varnostni zadržek za zaposlitev G. G., vendar je kljub temu podal oceno, da varnostni zadržek ni podan.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079033
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU - dokazno breme
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pri varovanju državne meje glede na opisan način izvajanja te naloge ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje, da je dokazni postopek pokazal, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju stražo opravljal kot običajno delovno nalogo, ki se je izvajala redno in kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079032
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZNPPol člen 71, 71/3, 71/5. ZPP člen 8, 214, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZObr člen 97e. ZDR člen 2, 4. URS člen 22.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - sodba SEU
Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači.
Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ali se stalna pripravljenost glede vojaških vaj in usposabljanj šteje v delovni čas. Ob poprejšnji ugotovitvi, da narava vaj in terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive, je v 37. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da v zvezi s tem odrejene stalne pripravljenosti toženka utemeljeno ni vštela v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (97.e člen ZObr). V izpodbijanem delu sodbe je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti. Te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - določitev roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti - ugovorni razlog
Sodišče določi rok za prostovoljno izpolnitev in dovoli izvršbo šele po poteku roka, torej za primer, da dolžnik obveznosti v danem roku ne bo prostovoljno izpolnil. Z določitvijo paricijskega roka dolžnik tako dobi dodatno možnost prostovoljne izpolnitve in šele v primeru neizpolnitve bo ta terjatev prisilno izterjana. To pa glede na 21. člen ZIZ sodišče naredi v ponovno izdanem sklepu o izvršbi in ne v sklepu o ugovoru.
izbris družbe iz sodnega registra - zemljiškoknjižni izpisek - upravičen predlagatelj - lastnik nepremičnin
Sodišče bi moralo izhajati iz trditve v predlogu, da je predlagatelj lastnik objekta na naslovu ... . Da bi lahko ugotovilo ali je to res in ker predlagatelj ni navedel podatka o parcelni številki, bi moralo najprej vpogledati v GURS za parcelno številko ter s to preveriti lastništvo. Po pridobitvi podatka o parcelni številki bi videlo, da leži objekt na naslovu ... na parceli št. 87/7, k.o. ... in ne 87/6, k.o. ..., kot je predlagatelj priložil zemljiškoknjižni izpisek.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - sodna taksa za pritožbo - stroški in nagrada sodnega cenilca
Dolžnik obrazloženo ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je njegova pritožba posebna pritožba, ki ni posebej taksirana in ni takse prosta ter se zanjo plača sodna taksa po tarifni št. 4033 ZST-1 v znesku 33,00 EUR.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079034
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. ZDOdv člen 41, 41/3. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/1, 339/2, 358, 358-5. Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7, 7/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU - potrebni stroški postopka - dokazno breme
Tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. Po tretjem odstavku 41. člena ZDOdv se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017) Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanji oddelek na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) pa zastopa Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Zato stroški, nastali zaradi toženkinega odstopa spora v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, ki za reševanje skladno s Pravilnikom ni krajevno pristojen, niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP. Toženki tako ne pripada povračilo stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na prvi narok (2 x 40 točk) v višini 58,75 EUR ter kilometrina za prihod na vsakega od narokov na relaciji Ptuj-Maribor-Ptuj v skupnem znesku 53,84 EUR.
Čeprav se operativno urjenje redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil, se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za pojmovanje te dejavnosti kot dela običajnih nalog, ki bi se z ustreznim načrtovanjem lahko izvajala ob upoštevanju pravil Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pisne izjave B. B., izpovedi A. A. in tožnika pravilno zaključilo, da izvajanje vojaških vaj zahteva vzpostavitev takšnih pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz izreka sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Neutemeljena je pritožbena navedba o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena. Ker je v postopku toženka zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje posebne narave izključene s področja uporabe, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge v zvezi z varovanjem državne meje ter straže izključila s področja uporabe te direktive, zato ni podana kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah XX Pd 207/2019 v zvezi s Pdp 190/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A. d. o. o. (t. i. IPS - izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo. Drugih dejavnosti družba A. d. o. o. ni opravljala. Sicer pa tudi za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, torej te dejavnosti ni smela opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje tožnika tudi za čas formalne zaposlitve v družbi A. d. o. o., za katerega je odgovorna toženka.
ZDR člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 122, 135, 191, 191/1, 307, 307/1, 307/3. ZNPPol člen 4, 162, 162/3. ZPP člen 337, 337/1. ZOro-1 člen 3. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje nasilja v družini - kršitev prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi - nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - policist - predstojnik - rok za podajo izredne odpovedi - seznanitev delavca z izvedenimi dokazi - kaznivo dejanje grožnje - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe
Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso1 je stališče sodišča prve stopnje, da je za tek roka za podajo izredne odpovedi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj se je z razlogom za izredno odpoved tožniku (z vsemi bistvenimi elementi kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve) seznanil generalni direktor policije, ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave (GPU), in ne tožnikovi nadrejeni v njegovi matični policijski upravi oziroma služba, ki je pripravljala predlog za izredno odpoved. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sodbi VIII Ips 28/2022, je končna odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved, v sferi formalnega zakonitega zastopnika delodajalca, torej generalnega direktorja policije, čeprav so v takšnih večjih organizacijskih sistemih, kakršen je tudi Policija, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, za predhodni postopek z zbiranjem informacij in pripravo odločitve zadolžene posamezne podrejene službe.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - izostanek z dela - obveščanje delodajalca o bistvenih okoliščinah - bolniški stalež
Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2023 je bila tako tožniku podana iz razloga njegove neupravičene odsotnosti z dela v obdobju od 1. 8. 2023 do 8. 9. 2023, ko bi moral tožnik skladno s pogodbo o zaposlitvi in odločbo ZZZS delati polovični delovni čas. S tem je tožnik glede na očitano v odpovedi storil kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ga ni bilo na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V izpodbijani odpovedi sta tako zajeta in združena dejanska razloga, ki ustrezata dvema kršitvama obveznosti iz delovnega razmerja, kateri lahko v skladu s 110. členom ZDR-1 vsaka zase utemeljujeta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Najprej neupravičena odsotnost z dela, s čimer je tožnik naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), predvsem dolžnost opravljanja dela po 33. členu ZDR-1, ki delavcu nalaga vestno opravljanje dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Pa tudi kršitev obveznosti obveščanja delodajalca o razlogih za svojo odsotnost (4. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V slednjem primeru bistvo tega odpovednega razloga ni neupravičena odsotnost z dela, temveč predvsem, da razlogov za (najmanj) petdnevno odsotnost delavec delodajalcu ni sporočil, ne da bi za to opustitev imel upravičen razlog, s čimer je kršil dolžnost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1).
V pritožbi zatrjevani razlogi za neplačilo sodne takse za pritožbo zoper zamudno sodbo so v sferi tožene stranke. Če tožena stranka ob prejemu plačilnega naloga in v roku za plačilo ni zmogla plačati sodne takse, je v zakonu urejena možnost delne oprostitve za pravne osebe, obročnega plačila ali odloga plačila.