ZIZ člen 20a, 20a/5. ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1.
začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - zapadlost terjatve - neposredno izvršljiv notarski zapis - izjava upnika o zapadlosti terjatve - vročitev pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbo petega odstavka 20.a člena ZIZ, ko je navedlo, da priporočeno pošiljanje pošte ne zahteva hkrati tudi nujnega osebnega prevzema oziroma da bi bila vročitev dokazana s podpisano povratnico, ker da bi s tem lahko upniku odvzeli pravno varstvo v primeru, ko se dolžnik izogiba prejemu poštne pošiljke in pričakuje, da ne bo prišlo do posledic zaradi kršitev pogodbenih določil, praviloma neplačila obveznosti. V sodni praksi je bilo oblikovano stališče, da je namen določbe petega odstavka 20.a člena ZIZ, čeprav je v njem predvideno, da se pisna izjava vroča priporočeno po pošti, da upnik pridobi dokaz o vročitvi, ali pa (v primerih izogibanja vročitvi) vsaj dokaz o poskušani vročitvi, tudi če do dejanske vročitve ni prišlo.
začasna odredba v zavarovanje terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve premičnin - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - pogoji za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - obstoj nevarnosti za uveljavitev terjatve - neznatna škoda - meje preizkusa po uradni dolžnosti
Ker je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi v sklepu o začasni odredbi ugotovilo, da sta izpolnjena že pogoja iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ, česar toženec v ugovoru ni prerekal, se glede na določbo 270. člena ZIZ izkaže kot pravno nepomembno, ali je verjetno izkazan tudi pogoj neznatne škode iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. To namreč niti ni potrebno, saj, kot rečeno, za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve poleg pogoja verjetnega izkaza obstoja terjatve zadošča že verjetni izkaz enega od pogojev iz drugega ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost toženke po prvem odstavku 131. člena OZ. Obstoj krivdne odgovornosti toženke je utemeljilo z argumenti: (1) da ni zagotovila praktične usposobljenosti tožnika glede varnostnega protokola na formarskem stroju, zato tožnik ni izvedel potrebnih varnostnih ukrepov - ničelno stanje stroja, odstranitev ključev in postavitev opozorilne table; (2) da v navodilih in v praksi ni jasno razmejila, katere so obveznosti operaterja in vzdrževalca v zvezi z varnostnim protokolom; (3) da ni nadzirala dela tožnika v obdobju, ko še ni bil praktično usposobljen za opravo varnostnega protokola v zvezi s podmazovanjem, posledično pa ni korigirala njegovih napak in (4) da je dopuščala nespoštovanje varnostnega protokola ob izvajanju vzdrževalnih del na stroju.
Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je glede povišanega dela tožbenega zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zaradi posttravmatske stresne motnje) nastopilo zastaranje, ker je tožbo razširil več kot pet let po nastanku škode. Začetek teka objektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas nastanka škode (drugi odstavek 352. člena OZ). Vendar pravno priznana nepremoženjska škoda ni že v postavljeni diagnozi, pač pa šele v tem, da oškodovanec do določene stopnje in določen čas trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je že v tožbi postavil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter v zvezi s tem podal ustrezno trditveno podlago. Pri povišanju tožbenega zahtevka z vlogo z dne 31. 8. 2023 je šlo za nepravo spremembo tožbe, saj je predmet tožbe ostal isti, le višina tožbenega zahtevka se je uskladila z ugotovitvijo izvedenca psihiatrične stroke glede posttravmatske stresne motnje (prim. sklep VS RS II Ips 221/2016, sodba VS RS II Ips 53/2020, sodba VSL I Cp 167/2017). Po ustaljeni sodni praksi je treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primerih, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela pretrgano že z vložitvijo tožbe. Glede na navedeno je treba tudi v obravnavanem primeru na podlagi 365. člena OZ šteti, da je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi glede povišanega dela tožbenega zahtevka, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.
Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravilo o deljeni vzročnosti iz prvega odstavka 171. člena OZ in 185. člena OZ pravilno štelo, da tožnikov soprispevek znaša 10 %. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik, ki je bil predhodno teoretično usposobljen o pravilnem izvajanju varnostnega protokola, z opustitvijo obešanja opozorilne table (ki se je po izpovedi tožnika nahajala v delavnici) prispeval k nastanku škodnega dogodka. S tem neskrbnim ravnanjem je kršil določbo drugega odstavka 12. člena ZVZD-1.
izvršba na nepremičnino - omejitev izvršbe - vrednost nepremičnin
Dolžnik ves čas postopka navaja, da je dolžan plačati manj kot 10.000,00 EUR. To oceno dolžnika je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane odločitve o omejitvi izvršbe.
Sodišče prve stopnje je iz javnih podatkov GURS ugotovilo orientacijske vrednosti vseh treh parcel 342/1 15.473,00 EUR, parc. št. 482/4 iste k.o. 216,00 EUR, parc. št. 740/2 iste k.o. pa 41.428,00 EUR ter da je na parc. št. 342/1 kot prvi hipotekarni upnik vpisana Zavarovalnica Sava d.d. za zavarovanje terjatve 912,02 EUR s pripadki (9. stran sklepa). Vse to pritožbeno ni sporno. Dolžnik utemeljeno navaja, da bo glede na do sedaj opravljeno izvršbo z že dovoljenima sredstvoma druga nepremičnina parc. št. 342/1 zadoščala za poplačilo. Njena prodaja bo predstavljala najmanjši možni poseg v premoženje dolžnika in hkratno realno možnost poplačila upnika. Poseg na to nepremičnino je najbolj racionalen tudi zato, ker je na njej že vpisana hipoteka drugega upnika 912,02 EUR s pripadki in je velika verjetnost, da bo sodišče s prodajo ene nepremičnine poplačalo oba upnika.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00078263
ZIZ člen 110, 119, 119/2, 123, 124, 124/2.
prenos zarubljene terjatve - sklep o prenosu zarubljene terjatve na upnika - plačilo terjatve - izterjava dolga od dolžnikovega dolžnika - zastavna pravica (na terjatvah) - vrstni red zastavnih pravic - vrstni red poplačila terjatev - zarubljena terjatev - sodni depozit - pravno varstvo pravic
S prenosom zarubljene terjatve v izterjavo upnik (tožnik) pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika (toženec) izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, kar pomeni, da pridobi pravico zoper dolžnikovega dolžnika vložiti tožbo na plačilo terjatve, če je dolžnikov dolžnik ne izpolni prostovoljno.
Temeljna značilnost zastavne pravice je varovanje vrstnega reda, zato kasneje pridobljena zastavna pravica pride na vrsto šele, ko je s prej pridobljeno zastavno pravico zavarovana terjatev v celoti poplačana.
Tožbeni zahtevek je zavrnjen, ker zaradi spoštovanja vrstnega reda upnika s prej opravljenim rubežem in s terjatvijo, ki zarubljeno terjatev po višini bistveno presega, ob odsotnosti tožnikovih trditev o prenehanju terjatve z boljšim vrstnim redom, v tem trenutku tožencu ni mogoče naložiti plačila v korist tožnika s slabšim vrstnim redom. Kljub temu tožniku pravno varstvo v smislu varovanja njegovega vrstnega reda in pravice do poplačila s tem vrstnim redom ostaja, saj z zavrnitvijo zahtevka ni v ničemer poseženo v njegovo z rubežem pridobljeno zastavno pravico, v veljavi ostaja tudi sklep o prenosu terjatve v izterjavo. V primeru prenehanja terjatve upnika z boljšim vrstnim redom bo tožnik lahko vložil novo tožbo, saj bo njegov zahtevek takrat temeljil na drugih okoliščinah glede vrstnega reda. V primeru spremenjenega dejanskega stanja ne gre za res iudicata.
preživnina - skupno varstvo in vzgoja otroka - sposobnosti in zmožnosti preživninskega zavezanca - potrebe otroka - ocena potreb - varstvo koristi otroka - porazdelitev stroškov preživljanja med staršema - porazdelitev preživninskega bremena - rezidenca
Kljub določitvi skupnega varstva in vzgoje v obravnavani zadevi čas bivanja otrok pri enem in drugem staršu ni enak. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pa tudi preživninske zmožnosti staršev niso enake. Če so te pri enem od staršev boljše, se lahko dogovorita, da ta krije več določenih stroškov za zadovoljevanje otrokovih potreb, ali se dogovorita o zagotavljanju ustrezne denarne izravnave glede kritja vseh stroškov. Če dogovora ne dosežeta, takšno izravnavo določi sodišče. Tudi v teh primerih izhaja iz določbe prvega odstavka 190. člena DZ, ki sodišču nalaga, da pri odločanju o preživnini za otroka upošteva njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja in iz temeljnega kriterija za porazdelitev stroškovnega bremena med oba starša, ki je določen v 189. členu DZ.
sprememba višine preživnine - ponovna določitev preživnine - naknadno spremenjene okoliščine - zmožnosti preživninskega zavezanca - starejši mladoletnik - potrebe otroka - varstvo koristi otroka - nova dejstva
Že spremenjeno razmerje med preživninskimi zmožnostmi obeh staršev je podlaga za poseg v pravnomočno določeno preživninsko obveznost in za novo določitev preživnine, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče ugotoviti tudi spremembo otrokovih potreb.
Dejstev, ki so nastala po koncu glavne obravnave, sodišče v svoji odločitvi ni moglo upoštevati, zato jih tudi ne zajemajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe. V postopku za ureditev družinskih razmerjih pa je mogoče navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če so ti v korist otrok (34. člen ZNP-1 v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZNP-1). Okoliščina poslabšanja pridobitne zmožnosti enega od staršev ne omogoča neposrednega zaključka, da je njeno uveljavljanje v otrokovo korist, saj lahko pogojuje znižanje preživnine. Vendar pa ne glede na navedeno iz pritožbe izhaja, da gre za negotovo začasno stanje. V primeru trajnega zmanjšanja pridobitne in delovne zmožnosti nasprotnega udeleženca pa bo to lahko podlaga za morebitno spremembo odločitve o preživnini (197. člen DZ).
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - ugotovitev obstoja lastninske pravice etažnih lastnikov na pripadajočem zemljišču - zakonska domneva - pridobitev lastninske pravice na stanovanju - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - razlastitev - soseska - prodaja stanovanj - parkirišča - vrtec - namembnost nepremičnine - javni interes - pravni interes - udeleženec postopka
V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne velja domneva, da je lastnik zemljišča tisti, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot njegov lastnik, pač pa domneva, da je lastnik zemljišča, ki je namenjeno redni rabi stavbe, lastnik oziroma so lastniki stavbe.
Ker so bile večstanovanjske stavbe zgrajene in stanovanja prodana, razlaščenci ne glede na morebitne nepravilnosti v razlastitvenem postopku nimajo več stvarnopravnih zahtevkov.
Ker ZK solastniki niso resnični lastniki parcel, za katere je prvo sodišče po kriterijih iz 43. člena ZVEtL-1 ugotovilo, da pripada stavbam v soseski, zaključkov o tem, katere parcele so individualno in katere skupno pripadajoče zemljišče, ne morejo izpodbijati. Skladno s 7. členom ZVEtL-1 namreč lahko udeleženci postopka uveljavljajo le svoje pravice in pravne koristi.
sklep o napotitvi na pravdo - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitev dedičev na pravdo - manj verjetna pravica dediča
Zapuščinsko sodišče prve stopnje je glede pritožnika napačno uporabilo prvi odstavek 210. člena ZD, po katerem sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD napoti sodišče na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.
Ne drži, kar je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi, da so vsi oporočni dediči izrazili pomislek glede darila, saj pritožnik, ki je bil z naroka odsoten, tega ni izrazil. Pritožnik ima prav, da v zgoraj navedenih določbah ZD ni podlage za njegovo napotitev na pravdo, če ni izrazil nobenega nestrinjanja z zahtevkom sodediča.
tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost kreditne pogodbe - sklenitev več pogodb - dolžnost plačila sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodne takse - izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse - višina sodne takse - ugotovitev vrednosti predmeta postopka - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - pravna in dejanska podlaga tožbenega zahtevka - zahtevki z različno dejansko podlago
Iz tožbenih navedb in tožbenega zahtevka nedvoumno izhaja, da sta tožnika s toženo banko sklenila vsak svojo kreditno pogodbo. Vsaka pogodba predstavlja svojo dejansko podlago tožbenih zahtevkov in je sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru pri odmeri sodne takse pravilno štelo, da sta zahtevka za ugotavljanje ničnosti dveh pogodb in posledičnega plačila dveh zneskov dva samostojna zahtevka. Pravilno je ugotovilo, da imata zahtevka tožnikov različno dejansko (ne pa tudi pravno) podlago. Izdaja dveh ločenih plačilnih nalogov za plačilo sodne takse, je pravilna.
pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - duševna bolezen
Izvedenka je v svojem mnenju, napravljenem na podlagi pregleda pridržane osebe in zdravstvene dokumentacije, vključno s heteroanamnestičnimi podatki, dala mnenje, da gre za psihotično motnjo, verjetno shizofrenega kroga, ki se kaže v porušeni realitetni kontroli, prisotne so nanašalne in preganjalne blodnje, do katerih je pacient nekritičen, blodnje so po klinični oceni že delno kronificirane in sistemizirane, pridržani izraža tudi fenomene vplivanja (sosedje naj bi vplivali na medije, zaradi česar ne more dobiti službe). Zlasti je okrnjena sposobnost presoje in ocene tveganj, do svojih težav pa pacient nima uvida, predvsem pa je prepričan v realnost svojih blodnjavih doživljanj in ne dopušča možnosti, da bi to lahko bila posledica bolezni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO
VSL00078096
ZFPPIPP člen 97, 97/2, 245, 245/2, 383, 383/1, 386, 386/1, 386/2. ZPP člen 78, 78/1, 79, 343, 343/4.
zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pritožba osebe brez procesne sposobnosti - postopek osebnega stečaja - pravne posledice začetka stečajnega postopka - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - procesna sposobnost stečajnega dolžnika - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - naknadna odobritev procesnih dejanj - ugotovitev obstoja izločitvene pravice
Omejitev procesne sposobnosti toženca kot stečajnega dolžnika velja tudi za predmetno pravdo, ki poteka zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice, ker izid postopka lahko vpliva na obstoj stečajne mase.
izločitev dokazov - mladoletna priča - zaslišanje mladoletne osebe - zaslišanje otroka - pravna dobrota
Uradne zaznamke o obvestilih, ki so jih policiji dale osebe, za katere se izkaže, da imajo status privilegirane priče po drugem odstavku 236. člena ZKP, se izloči iz spisa le v primeru, če se te osebe ob kasnejšem zaslišanju pred sodiščem, po tem, ko jih sodišče pouči o pravni dobroti, odrečejo pričanju. To pa pomeni, da v kolikor se te osebe pričanju ne odrečejo, uradnih zaznamkov z njihovimi izjavami ni potrebno izločati. Čeprav je torej mld. oškodovanka podala izjavo policistki, ne da bi bila predhodno poučena o pravni dobroti po drugem odstavku 236. člena ZKP in je taista izjava kasneje zabeležena tudi v drugih listinah, kasneje pa je bila oškodovanka zaslišana pri izvedencu, brez pouka, medtem ko pred sodiščem ni bila zaslišana in ji tako nikoli ni bil dan pravni pouk o pravni dobroti, razlogi za izločitev njene izjave in njenih reprodukcij v drugih dokazih niso podani.
Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 94. člena ZKP gre zaključiti, da so to stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil s procesno nedisciplino oziroma z zlorabo procesnih pravic. Krivdni razlogi, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP, morajo biti najprej objektivno izkazani, istočasno pa pogojeni z zavedanjem procesnega udeleženca o ignoriranju ali zlorabi procesnega dejanja, zaradi česar v nadaljevanju takšni stroški nastanejo. Ker so navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede vabljenja oškodovanca na glavno obravnavo za dne 13. 1. 2023 in za dne 13. 2. 2024 v nasprotju s podatki sodnega spisa, ko je sodišče prve stopnje v obeh primerih vročalo vabili oškodovancu po pooblaščenem vročevalcu, ne da bi mu pred tem skušalo vročiti vabili po redni pošti, oškodovancu seveda ni mogoče očitati, da se je vročitvi vabila po redni pošti izmikal. Tako mu tudi ni mogoče očitati, da je stroške, ki so nastali zaradi angažiranja pooblaščenega vročevalca, povzročil po svoji krivdi.
vrnitev v prejšnje stanje - sodba o kaznovalnem nalogu - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - upravičeni vlagatelj
Pravico do vložitve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje ima zgolj in samo obdolženi, ne pa tudi sestra z izkazanim oz. predloženim pisnim pooblastilom. Samo prošnjo bi sicer lahko vložil tudi zagovornik, vendar pritožnice kot obdolženčeve sestre ni mogoče šteti za zagovornico.
Izvedensko mnenje se izloči iz spisovnega gradiva samo v primeru, če so podani razlogi iz prvega odstavka 251. člena ZKP. Nestrokovnost mnenja oz. zatrjevanja, s katerimi se izraža dvom o pravilnosti izdelanega izvedenskega mnenja, ne morejo biti razlog za izločitev izvedenskega mnenja, saj so strokovnost, verodostojnost in sprejemljivost vsebine izvedenskega mnenja predmet dokazne ocene sodišča, pri čemer pa mora sodišče morebitne nejasnosti, nepopolnosti in druge pomanjkljivosti izvedenskega mnenja odpraviti upoštevaje 257. in 258. člen ZKP.
Ta varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Gre za fakultativni ukrep, saj o nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen. Zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama uporabil pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja. Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov namreč zgolj ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
Sama ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Varnostni ukrep odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je fakultativni ukrep, zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama obtožena uporabila pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00079315
URS člen 19, 19/2. ZDZdr člen 75, 75/1, 75/3.
varstvo osebne svobode - pravica do osebne svobode - pravica do osebnega dostojanstva - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - zaslišanje nasprotnega udeleženca - namen in cilj ukrepa - prostorska stiska
Predpogoj za izvedbo postopka za sprejem v varovani oddelek brez privolitve je torej, da oseba ne privoli v sprejem. Iz spisa (razen iz predloga partnerja nasprotne udeleženke, kar pa ni izjava nasprotne udeleženke) ni razvidno, da bi nasprotna udeleženka nasprotovala sprejemu v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, poleg tega pa sodišče prve stopnje tudi ni opravilo njenega zaslišanja, da bi se izjavila o tem. Končno iz spisa tudi ni razvidno na kakšni podlagi (prostovoljno ali na podlagi sklepa sodišča) je v trenutku odločanja nasprotna udeleženka v Univerzitetni psihiatrični bolnici (UPK). Zato v trenutku odločanja še niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo postopka po 75. členu ZDZdr, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane odločitve.
Zaključkov ne more omajati zagovornik obtožene z lastno dokazno oceno podatkov in zaključkov izvedenca dr. E. E. ter z navedbami, da je obtožena za mladoletno oškodovanko skrbela po svojim najboljših močeh in v skladu s svojimi sposobnostmi. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevajoč vse navedeno, obstoj razlogov za ukrep prepovedi približanja (195.a člen ZKP) zoper obtoženo še vedno povsem utemeljen.