Ta varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Gre za fakultativni ukrep, saj o nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen. Zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama uporabil pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja. Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov namreč zgolj ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 94. člena ZKP gre zaključiti, da so to stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil s procesno nedisciplino oziroma z zlorabo procesnih pravic. Krivdni razlogi, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP, morajo biti najprej objektivno izkazani, istočasno pa pogojeni z zavedanjem procesnega udeleženca o ignoriranju ali zlorabi procesnega dejanja, zaradi česar v nadaljevanju takšni stroški nastanejo. Ker so navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede vabljenja oškodovanca na glavno obravnavo za dne 13. 1. 2023 in za dne 13. 2. 2024 v nasprotju s podatki sodnega spisa, ko je sodišče prve stopnje v obeh primerih vročalo vabili oškodovancu po pooblaščenem vročevalcu, ne da bi mu pred tem skušalo vročiti vabili po redni pošti, oškodovancu seveda ni mogoče očitati, da se je vročitvi vabila po redni pošti izmikal. Tako mu tudi ni mogoče očitati, da je stroške, ki so nastali zaradi angažiranja pooblaščenega vročevalca, povzročil po svoji krivdi.
Sama ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Varnostni ukrep odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je fakultativni ukrep, zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama obtožena uporabila pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.