denacionalizacija - odškodnina - bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine po podržavljenju - rok za vložitev zahteve za plačilo odškodnine - materialni prekluzivni rok
Določba 26. člena ZDen-B z določitvijo roka za vložitev zahtevkov iz 25. in 26. člena ZDen se nanaša na vse upravičence do vrnitve, ki uveljavljajo zahtevke iz teh dveh podlag. Drugačne razlage določbe ne daje ne jezikovna, ne druga razlaga, niti to ne izhaja iz določbe 26. člena ZDen, prav tako pa tudi ne iz odločbe Ustavnega sodišča, I-U-326/98 z dne 14. 10. 1998, ali iz sodbe Vrhovnega sodišča, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, na kateri se sklicuje tožnik. Za izpolnitev obveznosti poziva po 26. členu ZDen-B zadostuje javno naznanilo. Sodišče pritrjuje upravnemu organu, da bi tožnik lahko manjvrednost predmetne nepremičnine iz tega naslova uveljavljal do izteka prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B, tj. pred 5. 1. 1999 - temelj škode, ki izvira iz spremembe katastrske kulture, je namreč nastal (najkasneje) v letu 1984 in tako pred potekom roka iz 26. člena ZDen-B, izhodišča za dopustnost uveljavljanja zahtevka tudi po poteku tega roka, kot jih je v svoji sodbi, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, opredelilo Vrhovno sodišče, pa v konkretni zadevi niso podana.
odobritev specializacije - pogoji za odobritev - pridobljena stopnja javno veljavne izobrazbe
Za splošen akt za izvrševanje javnega pooblastila gre, če ta vsebuje abstraktne oz. splošne norme; če ureja vsebine, ki sodijo v okvir podeljenega javnega pooblastila; če je sprejet na zakonsko določen način ter objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Le takšen akt torej lahko navzven učinkuje kot predpis, ki ga nosilec javnega pooblastila uporablja kot zakonito pravno podlago pri izdaji posamičnih upravnih aktov, s katerimi v okviru podeljenega javnega pooblastila odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih pravnih oz. fizičnih oseb v konkretnih upravnih postopkih. Organ mora pri ponovnem odločanju o vlogi tožnice za odobritev specializacije iz medicinske biokemije kot materialnopravno podlago za presojo pogojev upoštevati le Pravilnik o specializaciji iz medicinske biokemije (kot edini veljavno sprejeti splošni akt za izvrševanje javnega pooblastila), pri čemer mora svojo odločitev na tej podlagi obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti.
ZUP člen 285, 285/1, 296. GZ člen 89, 89/1, 106, 106/1.
ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - izvršba s prisilitvijo - denarna kazen - uporaba materialnega prava - načelo najmilejšega ukrepa
Pri inšpekcijskem postopku in postopku izvršbe gre za dva postopka, kar izhaja tudi iz sistematične razlage GZ. Organ je pravilno upošteval, da postopek izvršbe predstavlja od inšpekcijskega ločen postopek, tako pa je v tem postopku tudi pravilno uporabil materialne določbe GZ, ki so bile v veljavi ob začetku postopka izvršbe.
Prvi odstavek 285. člena ZUP nalaga organu tako izbiro načina načina in izvršilnega sredstva, ki je za zavezanca najmilejše, pa se z njima doseže namen izvršbe, vendar to ne pomeni, da mora organ vedno najprej določiti izvršbo po drugi osebi, kot to nakazuje tožnik, temveč lahko izreče tudi izvršbo s prisilitvijo.
GZ člen 43, 43/1, 43/1-6, 47, 47/1. ZUreP-3 člen 109, 109/11.
gradbeno dovoljenje - dokazilo o pravici graditi - okoljevarstveno soglasje - vplivi na okolje - presoja vplivov objekta na okolje - zavrnitev dokaznega predloga
V postopku gradbenega dovoljenja se pravilno niso presojali vplivi na okolje. Dejstvo izdanega Okoljevarstvenega soglasja pred vložitvijo zahteve investitorja za izdajo (sedaj izpodbijanega) gradbenega dovoljenja in vodenje postopka izdaje gradbenega dovoljenja po II. poglavju četrtega dela GZ ima za posledico, da sestavni del postopka izdaje gradbenega dovoljenja ni postopek presoje vplivov na okolje po predpisih, ki urejajo varstvo okolja. V tem se ta postopek razlikuje od integralnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz IV. poglavja četrtega dela GZ, v katerem se, ko gre za objekt z vplivi na okolje, postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje iz zakona, ki ureja varstvo okolja, združita.
Tožeča stranka v postopku izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja, za katerega je že predhodno izdano pravnomočno Okoljevarstveno soglasje, (za razliko od integralnega postopka) ne more več navajati ugovorov, ki se nanašajo na vplive načrtovanega posega med samo gradnjo in njenim obratovanjem nanjo in na njene nepremičnine.
Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je izkazana pravica graditi. Končan razlastitveni postopek ni zakonski pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč zadostuje predložitev odločbe oziroma sklepa o uvedbi postopka o razlastitvi in ustrezen vpis v zemljiški knjigi.
ZVojI člen 51, 51/1. ZUP člen 14, 14/1, 214, 214/1.
vojni veteran - veteranski dodatek - pogoji za priznanje veteranskega dodatka - posebni ugotovitveni postopek - skrajšani postopek ali posebni ugotovitveni postopek - ustna obravnava - obrazloženost odločbe
V postopku odločanja o veteranskem dodatku je organ pridobil podatke iz uradnih evidenc, vendar se navedeni podatki niso skladali z navedbami stranke in tudi ne medsebojno glede na vse pridobljene listine, zaradi česar bi organ odločanja moral namesto skrajšanega ugotovitvenega postopka izpeljati posebni ugotovitveni postopek, v katerem bi razčistil sporna dejstva, posledično pa bi moral svoje ugotovitve in razloge odločitve obrazložiti v izpodbijani odločbi.
RTV prispevek - neplačilo prispevka - prekluzija - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov
Drži, kot je že navajal tožnik na naroku, da je v pritožbi v konkretni zadevi ugovarjal, da ne obstaja noben pravni temelj za obveznost plačila RTV prispevka, vendar bi ob navedenih dejstvih in dejstvu, ki ga sam v tem postopku sicer zatrjuje šele v tožbi, da navedenega dopisa z dne 13. 2. 2018 ni prejel, moral tudi to specificirano ugovarjati v pritožbenem postopku, da bi zanj lahko veljalo, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v pritožbi zoper izpodbijani akt in da bi bil s tem lahko ekskulpiran iz nastopa prekluzije glede navedenih dejstev nevročitve dopisa z dne 13. 2. 2018 in posledične vzpostavitve zakonske domneve na podlagi 31. člena ZRTV-1, da je tožnik imetnik RTV sprejemnika.
Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 39. ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/12, 157, 157/1, 157/1-1. ZUS-1 člen 2, 20/3, 52.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - nova dejstva in dokazi - tožbeni predlog v upravnem sporu
Organ odloča po stanju na dan izdaje odločbe, zato mora in lahko v odločbi obravnava (le) tiste ugovore stranke, ki jih ta poda pred njeno izdajo. Tožnica ugotovljenemu dejanskemu stanju glede količin pred izdajo odločbe ni oporekala, ampak se je z njimi strinjala.
Ker je rok za vložitev tožbe prekluziven, niso upoštevne tožničine trditve glede nezakonitosti izpodbijane odločbe podane v kasnejših vlogah.
Tožnica meni, da bi bila lahko njena obveznost prevzema odpadne embalaže na celotnem območju Republike Slovenije določena le v okoljevarstvenem dovoljenju.
ničnost - izredno pravno sredstvo - pritožba - tožba - obvezen priklop na javno kanalizacijo
Razlogi, ki jih tožnica uveljavlja v postopku z izrednim pravnim sredstvom, so ugovori, ki bi jih tožnica morala uveljavljati v pravnem sredstvu zoper inšpekcijsko odločbo.
Tožena stranka je odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin in izrekla opomin kot ukrep nadzora. Postopek sodnega varstva je po ZRev-2 spor o zakonitosti odločbe tožene stranke, skladno s katerim sodišče preizkusi odločbo nadzornega organa v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor.
ZNISESČP člen 11, 11/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
verifikacija stare devizne vloge - pravice in obveznosti po ZNISESČP - prepozna vloga - rok za vložitev zahteve - zavrženje vloge
ZNISESČP je v 22. členu določil, da Ministrstvo za finance že na začetku novembra 2015 (še preden se je ZNISESČP začel uporabljati), skladno s prvim odstavkom 8. člena tega zakona objavi javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo v Uradnem listu Republike Slovenije, v katerem so bili navedeni pogoji za vlaganje zahteve za verifikacijo (upravičenci, način, rok in vsebina zahteve za verifikacijo). Poziv je bil objavljen tudi v dveh dnevnih časopisih, ki izhajajo na celotnem območju Bosne in Hercegovine oziroma Republike Hrvaške, ter na spletni strani toženca, tako da so se lahko naslovljenci še pred začetkom teka dveletnega roka za vložitev zahtev seznanili s postopkom uveljavljanja svojih pravic. ZNISESČP je bil v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen že 3. 7. 2015, s čimer je zakon postal tudi navzven spoznaven, kar pomeni, da so se imeli naslovljenci možnost seznaniti z vsebino zakona še pred njegovo uveljavitvijo. Posledično se tožnik ne more sklicevati na ne-obveščenost o roku za vložitev zahteve.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1. ZMZ-1 člen 70, 70/4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 47, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - uporaba prava EU - pravo EU - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - pravica do izjave - dokazno breme - dokazni standard - pravica do pritožbe
Kadar z vidika sodne prakse ESČP ne pride v poštev domneva o enakovrednem varstvu človekovih pravic po pravu EU in po EKČP, kot to velja v konkretnem primeru zaradi diskrecije Republike Slovenije na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe, standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP oziroma 4. členom Listine niso očitno neutemeljeni..
Če bi imel tožnik zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v izvorno državo, ki je očitno neutemeljen, potem pomanjkljivosti na Hrvaškem glede dostopa do azilnega postopka ne bi bile relevantne, ampak bi bile v primeru predaje Hrvaški kvečjemu relevantne okoliščine glede sprejema tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito.
Glede na številne nejasnosti in napake v postopku evidentiranja in sprejema tujcev, ki izrazijo namero za azil po nezakonitem vstopu na Hrvaško, kar je splošno znano dejstvo, ki ga tožena stranka zaenkrat še ni ovrgla z informacijami, da so na primer obmejni in policijski organi Hrvaške bistveno spremenili politiko obravnavanja tujcev, ki izrazijo namero za azil, ni mogoče izključiti, da je bil tožnik pred ali ob odvzemu prstnih odtisov evidentiran v podatkovni bazi kot prosilec, a ga je policija v nadaljevanju postopka usmerila ali mu dala kakkšno drugo spodbudo, da gre ven iz Hrvaške morda tudi proti Sloveniji.
Pristojni organ tekom osebnega razgovora tožnika v konkretnem primeru ni nič vprašal in ni razčiščeval, kateri so razlogi za strah pred vrnitvijo v izvorno državo, v kakšnih okoliščinah mu je bila odvzeta prostost na Hrvaškem, v kakšnih okoliščinah mu naj bi bila odvzeta listina, s katero je bil napoten, da zapusti Hrvaško in v kakšnih okoliščinah je prišlo do tega, da je skupina 30 tujcev bila napotena iz Hrvaške po tem, ko naj bi bili že sprejeti v azilni postopek, če je temu bilo tako. Zaradi pomanjkljivo vodenega osebnega razgovora tožnik ni imel zadostne možnosti, da se brani in izjavi v upravnem postopku.
Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljeni zahtevek in s tem za oceno tveganja, ali bi lahko prišlo za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahtevata strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. Glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, je dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij, torej ne samo, ko gre za prosilca s posebno ranljivostjo. To še posebej velja takrat, ko gre za izvrševanje medsebojnega zaupanja in sodelovanja med državami članicami EU. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme med prosilca in pristojni organ. V nasprotju s pravilom o deljenem dokaznem bremenu je tožena stranka v obravnavani zadevi, vse dokazno breme naložila prosilcu, češ da v upravnem postopku (kjer ni imel pooblaščenca) ni dokazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tožena stranka ni uporabila nobenih informacij, s katerimi bi razčiščevala dvome o tem, kaj se dogaja s prosilci, ki so predani na Hrvaško po Dublinski uredbi.
Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru.
dostop do informacij javnega značaja - poslovna skrivnost - javni interes - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja
Bolj ko je vloga upravičenca povezana z obveščanjem javnosti o zadevah, ki so v širšem javnem interesu (novinarji, nevladne organizacije, varuhi javnega interesa, znanstveni raziskovalci...), večji je vpliv morebitnih omejitev dostopa do zahtevanih informacij na učinkovito izvrševanje pravice do svobode izražanja. Tožena stranka bi morala z enako skrbnostjo in s previdnostjo ugotavljati ali je javni interes za razkritje močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Tega po presoji sodišča ni storila. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo - določbo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, ko je naložila tožniku, da mora prosilcu posredovati Posebni del LNU Turizem, ne da bi se poprej argumentirano in celostno opredelila do vprašanj (1) ali bi mu zaradi razkritja tega dokumenta lahko nastala škoda (2) ali ugotovljene okoliščine v zvezi z morebitno škodo pretehtajo v prid ali proti razkritju Posebnega dela LNU Turizem. Nedvomno gre za informacije, ki bi lahko škodile tožnikovim poslovnim in finančnim interesom, strateškemu položaju in konkurenčnosti.
vpis na fakulteto - exceptio illegalis - študent s posebnimi potrebami
Ni sporno, da bi bila tožnica ob upoštevanju posebnega statusa, takoj sprejeta na svojo prvo željo in sicer: na Univerzo v Ljubljani, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, Slikarstvo — Video, animacija in novi mediji UN, če bi toženka navedeni posebni status (10% bonus) tožnice upoštevala že v okviru rednega izbirnega postopka in ne šele naknadno. Po presoji sodišča zato določba tretjega odstavka 32. člena Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu, po kateri se posebni status ne upošteva v rednem, ampak šele v naknadnem izbirnem postopku, presega zakonski okvir pooblastila iz četrti odstavka 69.a. člena ZViS2 in je tudi po vsebini nasprotna tej zakonski določbi, zato je pri odločanju ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - osebni razlogi
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi zdravstvene narave (kožna bolezen) in osebnimi težavami (življenje s starši, nepismenost, želja po boljši prihodnosti). Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
O dokazih tožeče stranke se Upravna enota ni izrekla. V tem pogledu je v izpodbijani odločbi umanjkala kakršnakoli obrazložitev; v njej ni nobene omembe dokazov tožeče stranke. Tudi če bi naslovno sodišče lahko štelo, da je Upravna enota vse dokaze tožeče stranke odklonila, zato ni našlo nobene razlage. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena. Tako ravnanje Upravne enote je vodilo do kršitve pravil upravnega postopka.
ZKZ člen 17, 23, 23/1, 24. ZUP člen 9, 154, 154/1, 188.
kmetijstvo - kmetijska zemljišča - promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - status kmeta - kmet mejaš - pogoji za priznanje statusa kmeta - pomemben del dohodka - kršitev pravil upravnega postopka - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - načelo zaslišanja strank - pravica do enakega varstva pravic - pravica stranke do izjave v postopku - kršitev pravice do izjave - pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Prvostopenjski organ bi moral v nastali situaciji (ko je bilo ugotovljeno, da je bilo na ustni obravnavi predloženo mnenje KSS za leto 2020 namesto za leto 2019, A. A. pa je po že zaključeni obravnavi podajala dodatne navedbe, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek) bodisi ponovno začeti ustno obravnavo in na njej v navzočnosti strank izvesti te nove dokaze, do katerih bi se lahko vse stranke opredelile ter jim nato predstaviti svoje zaključke, bodisi stranke s svojimi zaključki seznaniti pisno in jim dati možnost, da se o njih izjavijo, nato pa jih še pred izdajo odločbe seznaniti s svojimi ugotovitvami. Namesto tega je prvostopenjski organ tožniku zgolj vročil izjavo A. A. in mnenje KSS za leto 2019, ni pa ga seznanil s svojimi stališči, ki jih je oblikoval po tem, ko je pridobil te dokaze. Ne zadostuje torej, da je prvostopenjski organ svoja stališča predstavil na opravljeni ustni obravnavi. Ker je po zaključeni obravnavi dodatno pridobival dokaze (mnenje KSS za leto 2019 in izjavo A. A.), na katerih je tudi utemeljil izpodbijano odločitev (predvsem na izjavi A. A. z dne 7. 8. 2020), bi namreč moral strankam svoja stališča, ki jih je oblikoval tudi ob upoštevanju teh dokazov, pred izdajo odločbe predstaviti in se opredeliti do dokaznih predlogov tožnika, česar pa ni storil. S tem je prvostopenjski organ tožniku kršil pravico do izjave, te nepravilnosti pa ni odpravil niti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku, kar vse je bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe.
ZTuj-2 člen 51, 86, 86/2, 119. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4, 279/2, 279/2-7.
zdravstveno zavarovanje - sredstva za preživljanje - stvarna pristojnost - kršitev pravil postopka - nepristojnost - zavrženje vloge zaradi nepristojnosti - ničnost - odločitev brez zahteve stranke
Tožnica utemeljeno ugovarja, da s to vlogo ni zaprosila za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. Iz njene prošnje namreč izrecno izhaja, da je državljanka EU, zato formalno ne more vložiti prošnje po 51. členu ZTuj-2. Iz tega razloga je prošnjo vložila na podlagi 119. členu ZTuj-2, na določbo 51. člena ZTuj-2 pa se je sklicevala v okviru analogije in zatrjevala upravičenost do priznanja nekaterih pravic iz tega člena. V tem delu je torej tožena stranka sprejela odločitev brez zahteve stranke, zato je akt v tem delu ničen po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.
Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo v skladu z 67. členom ZUP poskušala razčistiti, katere pravice tožnica sploh zahteva, in nato na tej podlagi ugotoviti, ali je za odločanje o tožničini zahtevi pristojna ona ali kakšen drug organ in kateri.
ZDavP-2 člen 157, 157/3, 180, 180/1, 187, 187/2. ZUS-1 člen 32, 32/2.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - rubež premičnin - neuspešen rubež - ustavitev izvršbe - pogoji za ustavitev izvršbe na premičninah - pritožba zoper sklep o davčni izvršbi - nesuspenzivnost pritožbe - predlog za prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti - začasna odredba - predlog za začasno odredbo
ZDavP-2 v primeru neuspešnega rubeža premičnin ne predvideva izrecno ustavitve izvršbe z izdajo sklepa o tem, prav tako ustavitve izvršbe ne predvideva v primeru neuspešne prodaje zarubljenih stvari. Vendar pa je iz nekaterih določb ZDavP-2 mogoče zaključiti, da je v primeru, ko rubež ni bil uspešen, ker ni bilo rubljivih premičnin dolžnika, utemeljeno izdati nov sklep o davčni izvršbi. Določba drugega odstavka 187. člena ZDavP-2 dopušča opravo ponovnega rubeža na podlagi istega sklepa o izvršbi v primeru, če dolžnik zarubljene premičnine odtuji, uniči, poškoduje ali kako drugače onemogoči davčnemu organu njihovo vnovčitev - v tem primeru torej ZDavP-2 predvideva nov rubež na podlagi istega sklepa o izvršbi. Tožbenega stališča, da je treba vse rubeže opraviti na podlagi istega sklepa o davčni izvršbi, ne podpira niti določba prvega odstavka 180. člena ZDavP-2, ki predpisuje, da pred začetkom rubeža davčni organ vroči dolžniku sklep o izvršbi. Nelogično bi bilo, da bi moral davčni organ pred vsakim nadaljnjim rubežem dolžniku vročati isti sklep o izvršbi, ki je bil predhodno dolžniku že vročen.
Delnica podržavljene družbe je lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina, s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. Glede na dosedanja pojasnila sodišča pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. V postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več (klasični) vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi.
Sodišče soglaša tudi z razlago tožene stranke, da določba paragrafa 21 Pravil, ki določa naloge in pristojnosti upravnega akta sveta družbe, ne dokazujejo, da bi bil član upravnega svet imetnik delnic že zaradi funkcije. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v podržavljeni družbi, pri tem je dokazno breme na strani vlagatelja zahteve.