Po presoji sodišča tožnik teh okoliščin, to je, da je bil navedeni poseg potreben zaradi ohranjanja narave, v upravnem postopku, enako pa v postopku pred upravnim sodiščem, ni izkazal. Zgolj na splošno je namreč navedel, da je z zacevitvijo potoka ohranil in olepšal naravo ter odstranil smrad, ki se je širil iz potoka.
Samovoljna zapustitev azilnega domav času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče napodlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanjeprosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev,ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo jeuveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
odprava odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega predpisa - davek od nenapovedanih dohodkov - načelo enakosti - izredno pravno sredstvo - protiustavnost zakona
.Pojmovno je treba razumeti, da je izhodišče drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 v pooblastilu hierarhičnega nadzora zaradi (očitno) prekršenega materialnega zakona. Kršitev materialnega predpisa pa pomeni napačno razlago oz. uporabo materialnega predpisa, med katere neustavni posegi v procesne pravice, kot rečeno, ne sodijo.
Tožnik bi bil za polno varovanje svojih pravic mogel vložiti redno pravno sredstvo, ki je učinkovito v polnem pomenu pomenu besede, saj omogoča najširši obseg uveljavljanja in poprave zatrjevanih kršitev. Neprerekano ostaja, da tega ni storil, posledic te svoje opustitve pa po presoji sodišča ne more prevaliti na domnevno premajhen nabor razlogov za uveljavitev izrednega pravnega sredstva po 88. členu ZDavP-2.
ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-5.
brezplačna pravna pomoč - zanemarljive posledice izpodbijanega upravnega akta - zavrženje tožbe - pomembno pravno vprašanje - stroški in nagrada odvetnika - materialni stroški
V sodni praksi je zavzeto stališče, da se omejitev višine priznanih stroškov iz petega odstavka 17. člena ZOdv, na kateri je svojo odločitev utemeljil Organ za BPP, nanaša le na plačilo za delo odvetnika po tarifi kot posebnem delu OT, ne pa tudi na povračilo materialnih stroškov iz 11. člena OT, ki so bili potrebni za izvršitev dela.
Ker znaša znesek, ki tožniku z izpodbijanim sklepom neupravičeno ni bil priznan, skupaj le 0,73 EUR, je očitno, da ima sklep o odmeri stroškov v izpodbijanem delu za tožnika le zanemarljive posledice (to je finančno prikrajšanje v višini zgolj nekaj deset centov), v zadevi pa tudi ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, saj je sodna praksa na vprašanje priznavanja materialnih stroškov z vidika uporabe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ni novo, v več zadevah že odgovorila. Ugotovitev, da izpodbijani akt za tožnika nima posledic oziroma da so te zanemarljive, v primeru, ko ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, predstavlja v fazi predhodnega preizkusa tožbe razlog za zavrženje tožbe po 5. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po vročitvi tožbe toženki in po vsebinski obravnavi zadeve pa je ta ugotovitev po prvi alineji drugega odstavka 63. člena ZUS-1 razlog za zavrnitev tožbe.
ZDavP-2 člen 97a. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-1, 135, 135/4.
pobot - obvestilo o pobotu - pritožba - zavrženje pritožbe - upravni akt - postopek začet po uradni dolžnosti - ustavitev postopka
V obravnavani zadevi se je postopek pobota po 79. a členu ZDavP-2 začel po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožnika. Davčni organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, da postopek pobota ni upravna zadeva in da obvestili o pobotu z dne 16. 2. 2021 in 26. 3. 2021 ne predstavljata procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka, zato je tožnikovi zahtevi za ustavitev postopka pobota zavrgel iz razloga po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Toženka je pojasnila, da iz razloga, ker se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi ali pa ne in je ta odločitev v izključni pristojnosti davčnega organa, zaradi česar tožnik sploh ne more predlagati ustavitve postopka.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 4, 5, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pravica do izjave - osebni razgovor
Ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje (na podlagi vnosa tožnika v evidenco Eurodac dne 23. 2. 2024) že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil (že drugo) prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - diskriminacija - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik zatrjevanih dejanj diskriminacije niti v tožbi ni opisal tako, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1. Dejanja diskriminacije so namreč dejanja preganjanja, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali če predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1).
Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna.
brezplačna pravna pomoč - osebni stečaj - obseg stečajne mase - procesna sposobnost - zavrženje tožbe
V obravnavani zadevi je bila tožnici z izpodbijano odločbo zavrnjena prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju v zadevi I P 95/2023 z dne 7. 2. 2024, s katerim je sodišče zavrglo tožničino tožbo, vloženo dne 10. 7. 2023, ker je tožnica zahtevala plačilo odškodnine, ki bi - če bi ji bila prisojena - sodila v stečajno maso. Po mnenju pravdnega sodišča gre nedvomno za spor v zvezi s premoženjem, ki (potencialno) spada v stečajno maso, zaradi česar je poslovna sposobnost tožnice omejena. Ker lahko procesna dejanja opravlja le po stečajnem upravitelju kot zakonitem zastopniku, stečajna upraviteljica pa v postavljenem roku vložitev tožbe ni odobrila, je pravdno sodišče tožbo zavrglo na podlagi 81. člena ZPP.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP prav za vložitev upravnega spora zaradi dodelitve BPP, natančneje za vložitev tožbe zoper sklep, s katerim je organ za BPP zavrgel njegov predlog za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev zahtevka za odlog izvršbe. Glede na to sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da v konkretni zadevi peta alineja 8. člena ZBPP dodelitev BPP tožniku ne omogoča.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/1-7.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - neizkazana resna škoda - preganjanje - pospešeni postopek - varna izvorna država - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - najkrajši možni čas
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.
Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi.
Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje je tudi ugotovitev, da je tožnik nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije in ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pred dnevom vložitve prošnje nastali stroški
Brezplačna pravna pomoč se lahko dodeli le za tista dejanja pravne pomoči, ki so bila opravljena vsaj dan kasneje, kot je bila vložena prošnja za brezplačno pravno pomoč.
Ta status je veljal že na podlagi samega zakona (ex lege), zato so na dan uveljavitve ZDOsk vse osebe, ki so izpolnjevale pogoj iz 51. člena ZDOsk, pridobile tudi lastnost zavarovane osebe po tem zakonu. Ta lastnost pa v nobeni določbi ZDOsk ni pogojevana s plačilom prispevka za DO. ZDOsk je veljal od 18. 12. 2021 do 2. 8. 2023, uporabljal pa se je od 18. 1. 2022 do 2. 8. 2023. Dejstvo, da sistem zavarovanja v praksi ni zaživel, za vprašanje statusa zavarovane osebe po 51. členu ZDOsk ni relevantno, saj je ta status veljal ex lege, to je na podlagi samega zakona.
Toženka je v odgovoru na tožbo, po presoji sodišča, razumno pojasnila povezanost potreb po zdravstvenih storitvah z DO in da zagotovljena DO zmanjšuje potrebo starejših po določenih zdravstvenih storitvah, saj se le - te izvajajo v okviru DO oziroma je z DO za starejše ustrezno poskrbljeno. Zato sodišče ne sledi tožniku v zatrjevanju, da vezanost statusa zavarovane osebe za DO s statusom zavarovanca za obvezno zdravstveno zavarovanje ni smiselna.
Sporni prispevek je plačilo za protistoritev države in ni zgolj davek za kritje potreb države, kot to trdi tožnik. Prispevek za DO pa višino obremenitve dohodkov iz zaposlitve ne zvišuje v tolikšni meri, da bi sama višina, četudi je visoka, predstavljala poseg v pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in po 1. členu Protokola h EKČP.
državno tožilstvo - dostop do informacij javnega značaja - odločba, ki jo izda stvarno nepristojen organ - zahteva za dostop do informacije javnega značaja
Ker se v obravnavani zadevi policijsko poročilo o prometni nesreči, dostop do katerega zahteva tožnik, nesporno nahaja v tožilskem spisu, poročilo pa je bilo po 148. členu ZKP sestavljeno zaradi morebitnega kazenskega pregona storilca, bi o zahtevi za dostop po določbi 181. člena ZDT-1 moral kot pristojen odločiti vodja okrožnega državnega tožilstva in ne policija, ki je poročilo sestavila.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
ZVOP-1 člen 30, 30/1, 30/1-4. ZUP člen 9, 42, 42/1.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - pravica do izjave v postopku - pasivna legitimacija - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Utemeljen je tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba izdana stranki, ki ni pasivno legitimirana in ni stranski udeleženec in v postopku, katerega pravilno je tožnik izpodbijal s pritožbo, ni sodelovala. Tožnik je Zahtevo namreč naslovil na B., d. d., ki je Zahtevo zavrnil, zato je stranka upravnega postopka B., d. d.
Toženka o ugotovljenem pooblastilnim razmerjem med B., d. d. in Skupnost EL A., na katerega je (nepravilno) oprla svojo odločitev in "zamenjala" stranko upravnega postopka (namesto B., d. d. Skupnost EL A.), tožniku ni dala možnosti, da se o tem izjavi, zato je kršila tudi načelo zaslišanja stranka (9. člen ZUP), kar utemeljeno uveljavlja tožnik.
izterjava davčnega dolga - zastaranje pravice do izterjave - absolutni zastaralni rok - relativni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - izvršljivost odločbe - pretrganje teka zastaralnega roka
Zakonska ureditev zastaralnih rokov v ZDavP-2 je jasna. ZDavP-2 začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti v prvem odstavku 125. člena opredeljuje drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena, skladno s tem pa ločeno ureja tudi pretrganje teka zastaranja pravice do odmere in pravice do izterjave davčne obveznosti v prvem in drugem odstavku 126. člena ZDavP-2. Besedo "prvič" v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 je tako po presoji sodišča treba razumeti v kontekstu pretrganja zastaranja oziroma določbe četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri po pretrganju začne zastaranje (bodisi odmere ali pa izterjave) znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. V šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 je torej določen absolutni zastaralni rok desetih let, po preteku katerega davčne obveznosti ni več mogoče odmeriti ali pa izterjati, šteto od dneva, ko je zastaranje bodisi pravice do odmere bodisi pravice do izterjave začelo teči, in to ne glede na število pretrganj zastaranja odmere ali izterjave, ko so ti zastaralni roki po pretrganju oziroma pretrganjih začeli znova teči.
brezplačna pravna pomoč - odvetniški stroški - bistveno manjše plačilo za delo - neenaka obravnava - odvetniška tarifa - obvezna razlaga odvetniške tarife - nevezanost sodišča
Za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Pravilna je presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes
ZMZ-1 v 2. alineji drugega odstavka 50. člena določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ali njegovo izpostavo ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).
V primeru, če delež kmetijskih zemljišč pri prodaji sklopa zemljiških parcel, od katerih so nekatera po namenski rabi kmetijske, druge pa gozdne, predstavlja vsaj 20 odstotkov skupne površine, se pri uveljavljanju predkupne pravice pri nakupu uporablja ZKZ, kar pomeni, da je posledično izključeno uveljavljanje predkupne pravice po ZG, četudi se v postopku izkaže, da predkupnih upravičencev po ZKZ ni.