ZKme-1 člen 53, 56. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (2011) člen 121.
program razvoja podeželja - zahteva za izplačilo sredstev
Toženka je z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila zahtevek tožnice za plačilo 64.460,70 EUR. Tožnica zmotno zatrjuje, da je do plačila tega zneska upravičena že na podlagi odločbe o pravici. Kot je sodišče navedlo že v sodbi III U 59/2018 z dne 23. 4. 2021, je treba pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja opraviti kontrolne postopke, kar zahteva evropska zakonodaja. Prvi odstavek 48. člena Uredbe 809/2014 določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Zahteva po preverbi izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja tudi iz ZKme-1 (53. in 56. člen).
GZ člen 26, 26/2, 38, 43, 43/1, 43/1-5. ZEKom člen 9.
gradbeno dovoljenje - izdaja gradbenega dovoljenja - nezahteven objekt - gradbeni inženirski objekt - bazna postaja, namenjena telekomunikacijskim storitvam - postavitev bazne postaje mobilne telefonije - stranski udeleženec - ugovori stranskega udeleženca - pravni interes - vpliv sevanja na okolje - strokovno mnenje - postavitev izvedenca - nestrinjanje občanov s postavitvijo objekta
Čeprav tožnika, s tem ko navajata, da na območju, kjer je predvidena gradnja bazne postaje, nameravata graditi turistični objekt, svoj interes za udeležbo utemeljujeta z dejanskim interesom (nameravana gradnja turističnega objekta in kazitev vizualnega pogleda na veduto) oziroma zatrjujeta varovanje javne koristi (upoštevanje turistične strategije na nivoju celotnega območja in zatrjevanje negativnih zdravstvenih, okoljskih ter ekonomskih vplivov) ali koristi tretjih oseb (sokrajanov, ki bi naj trpeli za posledicami raka), sodišče pojasnjuje, da tožbe ni zavrglo, kot je predlagala stranka z interesom. Skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 namreč sodišče tožbo zavrže v primeru, kadar odsotnost pravovarstvene potrebe (očitno) izhaja že iz izpodbijanega akta.
Ker tožnika zgolj s posplošenim nasprotovanjem postavitvi bazne postaje nista vzbudila dvoma v pravilnost strokovnega mnenja, ki ga je bil investitor v konkretnem primeru že po samem zakonu dolžan predložiti kot prilogo vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja in ga zato a priori ni mogoče šteti kot pristranskega, upravni organ tudi ni imel dolžnosti postavitve (drugega) izvedenca v samem postopku.
ZDen ima glede na splošen zapuščinski postopek, urejen v ZD, posebne določbe (74. do 83. člen ZDen), ki so lex specialis. Zato je treba, kadar je zapuščinski postopek po umrlem upravičencu že pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanu denacionaliziranega premoženja, glede tega denacionaliziranega premoženja izvesti nov zapuščinski postopek (prvi odstvek 74. člena ZDen).
81. člen ZDen daje prednost zakonitemu dedovanju. S tako ureditvijo je zakonodajalec onemogočil, da bi se ugotavljala domnevna (hipotetična) oporočiteljeva volja.
Ker v času sestave oporoke obravnavana nepremičnina ni bila več v premoženju denacionalizacijskega upravičenca, za presojo oblike dedovanja ni pomembno splošno določilo oporoke, da za univerzalni dedinji svojega nepremičnega in premičnega premoženja določa tam imenovani nečakinji.
ZDavP-2 člen 74, 74/4. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek na motorna vozila - dobava blaga - najem vozila - izogibanje plačilu davka - zloraba predpisov - pomanjkljiva obrazložitev - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Davčni organ ne pojasni, katere so posebne okoliščine, ki naj bi jih vzpostavil tožnik, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti, saj gre le v takem primeru za nedovoljeno davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Gre za primere oblikovanja vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženem v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja. To iz izpodbijane odločbe ne izhaja, saj ni razvidno, ali je kot konstrukt brez ekonomske vsebine davčni organ obravnaval pravne učinke pogodbe o nakupu spornega vozila ali pogodbe o najemu vozila z družbo E., d. o. o. oziroma najemne pogodbo med slednjo in tožnikom ali kaj drugega, kot utemeljeno očita tožnik.
ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1, 6/4, 7, 7/2. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39, 39/2.
brezplačna pravna pomoč - odvetniška storitev - odvetniška tarifa - načelo enakega varstva pravic - višina nagrade odvetnika - znižana nagrada - ustavnost zakonske ureditve - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - določitev zagovornika storilcu več kaznivih dejanj - vrednost storitve po Odvetniški tarifi - urnina - odsotnost iz pisarne - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko - nagrada za pregled spisa - nagrada za študij spisa - zmotna uporaba materialnega prava
Za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024, ni protiustavna.
Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah izrekla, da povečanje iz zadevne določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, ker bi tako prišlo do neupravičenega podvajanja teh nagrad. Na podlagi navedene določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Enakega zaključka pa po presoji sodišča ni mogoče napraviti v zvezi z nagrado za pregled in študij spisa po tar. št. 39/2 OT, saj gre pri tem za (nagrado za) storitev, ki je urejena v posebnem delu OT, in je torej ni mogoče obravnavati oziroma vrednotiti drugače kot (nagrado za) storitev. Po povedanem toženka nima prav, da za to nagrado ni mogoče uporabiti povečanja po 7. členu OT, ker naj bi bilo že pri njeni odmeri upoštevano, da je tožnik upravičenca zastopal zaradi več kaznivih dejanj, zato je v tem delu zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav tudi, ko ugovarja, da toženka za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne smela uporabiti znižanja na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, saj se ta uporablja le za plačilo, ki odvetniku pripada za opravljene storitve po OT, kamor pa urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne glede na vse predhodno navedeno ne spadata.
Izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljivosti obrazložitve v zvezi z ocenjevanjem po obravnavanih (pod)merilih ter glede zneska prejetih zneskov, saj ni razvidno, zakaj je tožnica prejela glede na podeljene točke 36.000,00 EUR od razpoložljivih sredstev, ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zato je sodišče tožbi ugodilo.
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1-b, 29, 29/1, 29/1-1, 29/2, 29/2-2. ZUP člen 138, 220, 220/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - načelo zaslišanja stranke v postopku - podaljšanje roka - zapustitev azilnega doma - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - poseben ugotovitveni postopek - rok za predajo prosilca
Za zagotovitev učinkovitega delovanja dublinskega sistema in uresničitev njegovih ciljev je treba šteti, da lahko pristojni nacionalni organi, kadar predaje zadevne osebe ni mogoče opraviti, ker je ta zapustila kraj bivanja, ki ji je bil določen, ne da bi o svoji odsotnosti obvestila pristojne organe, domnevajo, da se jim je ta oseba dejansko hotela izogniti in s tem preprečiti svojo predajo, pod pogojem, da je bila navedena oseba ustrezno obveščena o svojih obveznostih v zvezi s tem. Ker pa ni mogoče izključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, iz katerih prosilec pristojnih organov ni obvestil o svoji odsotnosti, je nujno, da prosilec ohrani možnost dokazati, da ni imel namena izogniti se tem organom.
Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa, ki pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je upravni organ torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niso določno razvidni razlogi za opustitev načela zaslišanja stranke. Tožena stranka se pri navedbi predpisov, na katere se opira sklep, sklicuje le na prvi odstavek 220. člena ZUP, ki pa v obravnavani zadevi že po naravi stvari ne more biti podlaga za opustitev načela zaslišanja stranke. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni razvidno, ali je bila s tem tožniku dana možnost uresničenja vseh svojih procesnih upravičenj, torej možnost, da dokaže, da ni imel namena izogniti se pristojnemu organu in s tem preprečiti svojo predajo.
ZUP člen 293, 293/3, 306a. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 v upravnih zadevah (2020) člen 8, 8/1.
upravni spor - dopustnost upravnega spora - upravna izvršba - predlog za odlog izvršbe - odložitev izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje - izvršba - COVID-19
S tem pa prvostopenjski organ ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnice, zato ne gre za upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva samo na čas oprave procesnih dejanj. S tem ko tožničinemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo namreč odločeno (le) o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožničini obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi).
Zgolj to, da zakon daje tožnici procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v postopku po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o predlogu odločeno, vsebuje odločitev o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogojni odpust - predčasni odpust - upravni postopek
Namen BPP po ZBPP je upravičencem omogočiti dejanski dostop do sodišč in omogočiti, da socialni položaj posameznika ne bo predstavljal nepremostljive ovire za sodno varstvo posameznikovih pravic. Tako je tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014 pravico do BPP opredelilo v okviru pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. BPP je namreč institut, s katerim država socialno šibkejšemu sloju prebivalstva omogoča dostop do sodišč oziroma pravnega sredstva. Pri presoji je upoštevalo, da ZBPP sledi zagotavljanju pravice do enakosti pred sodiščem, tj. da imajo vsi ljudje brez vsakršnega razlikovanja enake možnosti za sojenje pred istimi sodišči in po istih postopkovnih pravilih. Navedeno pomeni, da se BPP ne more podeliti za nesodne postopke, med katere se uvršča tudi upravni postopek.
ZUP člen 144, 144/1, 144/1-2, 242, 242/1. ZDavP-2 člen 93, 93/3, 125, 126, 155, 155/1-1, 157, 157/7. ZST-1 člen 9, 9/1. ZP-1 člen 44.
davčna izvršba - izvršba - izvršilni naslov - zastaranje - sodna taksa - globa za prekršek - relativni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - prisilna izterjava globe - tožbena novota - skrajšani ugotovitveni postopek
Glede tožnikovega ugovora zastaranja sodišče najprej zavrača stališče toženke, da gre za tožbeno novoto. Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku. Toženka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila pojem in datum zapadlosti najstarejše še izterjevane neplačane obveznosti iz nasova sodne takse in da je s sklepom o davčni izbvršbi z dne 12. 7. 2021 prišlo tudi do pretrganja zastaranja v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZST-1. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila tudi pojem in datume pravnomočnosti odločb o izreku glob ter obrazložila, kako je bilo zastaranje pretrgano in zakaj glede na relevantna določila ZP-1 in ZDavP-2 še ni poteklo.
ZDavP-2 člen 126, 126/5, 143. ZFPPIPP člen 21, 21/2, 21/5, 408, 408/1, 408/2. ZFPPIPP-G člen 1.
davčna izvršba - davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva - sklep o davčni izvršbi - osebni stečaj - prispevki za socialno varnost - prednostna terjatev - zastaranje
Na obveznosti iz naslova prispevkov, ne glede na to, kdaj so nastale (v konkretnem primeru se izvršilni naslovi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, nanašajo na celotno obdobje od avgusta 2010 do avgusta 2019), odpust obveznosti v okviru pravnomočno zaključenega postopka osebnega stečaja skladno s 408. členom ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP ne vpliva.
trošarine - vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - pogoji za vračilo - delovni stroj - evidenca - listine - bistvena kršitev določb postopka
Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ izvesti predlagane dokaze, in sicer zaslišati predlagane priče in vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substanicirano ter z njimi dokazuje relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti.
Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ izvesti predlagane dokaze, in sicer zaslišati predlagane priče in vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter z njimi dokazuje relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na kateri pravni podlagi je tožena stranka sprejela svojo odločitev, zato v obravnavani zadevi sodišče ne more preveriti, ali je tožena stranka pravilno ugotovila pravno pomembno dejansko stanje.
ZTro-1 člen 93, 93/1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
trošarine - vračilo trošarine za energente - pogoji za vračilo - evidence - dokazovanje
ZTro-1 in Pravilnik ne določata v kakšni obliki morajo biti hranjene evidence, ZTro-1 v drugem odstavku 93. člena določa le obveznost vodenja evidenc. Glede na navedeno pa bi moral davčni organ tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev (torej tudi z elektronsko vodenimi evidencami ter ostalimi listinami, ki so bile priložene predmetnemu zahtevku) in jih tudi konkretno dokazno presoditi, vključno z ugotovitvami nadzora, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta.
ZUP člen 293, 293/3. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
upravni spor - upravna izvršba - odložitev izvršbe - dopustnost upravnega spora - izvršba - predlog za odlog izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje
Prvostopenjski organ ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnice, zato ne gre za upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva samo na čas oprave procesnih dejanj. S tem ko tožničinemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo namreč odločeno (le) o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožničini obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi).
Zgolj to, da zakon daje tožnici procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v postopku po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o predlogu odločeno, vsebuje odločitev o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.
Državno odvetništvo kot tožnik ugovarja, da je toženka nepravilno preučila izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP glede pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem druge stopnje in pred VSRS ter posledično v tem delu preuranjeno in neobrazloženo dodelila izredno BPP prosilcu.
Glede drugostopenjskega postopka in postopka pred VSRS (za katera ni dvoma, da se zoper prosilca (še) ne vodita) toženka ni podala nobenih razlogov, zakaj je prošnji ugodila tudi v tem obsegu. V trenutni fazi postopka, ko prvostopenjski postopek še ni končan, po oceni sodišča zadošča, tako kot to zatrjuje tudi tožnik, da je BPP za prosilca nujna in sorazmerna le glede trenutnega kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje, saj bo po oceni sodišča že z dodeljeno obliko BPP pred sodiščem prve stopnje v trenutni fazi zadeve dosežen pričakovani rezultat, ne pa šele v še negotovi fazi postopka pred sodiščem druge stopnje in VSRS.
ZFPPIPP člen 386. ZDavP-2 člen 125, 125/3, 126, 126/2.
prisilna izterjava davčnega dolga - sklep o davčni izvršbi - sklep o zavarovanju - zastaralni rok - relativni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - stečajni dolžnik - vročanje
Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je 23. 11. 2015 izdalo sklep o zavarovanju, na podlagi seznama izvršilnih naslovov, s katerim je bilo dovoljeno zavarovanje z vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršljivosti terjatve na tožnikovi nepremičnini. Navedeni sklep je bil pooblaščenki tožnika vročen 20. 10. 2016. To pa pomeni, da je bilo z navedenim dnem pretrgano zastaranje, tako kot pravilno ugotavlja toženka. Namen zavarovanja je namreč v tem, da se upnik v morebitnem kasnejšem postopku izvršbe prednostno poplača iz sredstev, pridobljenih s prodajo dolžnikovih nepremičnin, ki služijo kot predmet zavarovanja. To pomeni, da gre pri vložitvi predloga za zavarovanja za dejanje upnika, ki je usmerjeno h končnemu cilju izvršitve zavarovanja terjatve, torej za aktivnost, ki je v smislu drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, in ki pomeni pretrganje zastaranja.
Obveznost začasnega skrbnka preneha, ko se postavi stalni skrbnik, ali ko postane odločba, s katero sodišče odloči, da ni razlogov za postavitev pod skrbništvo pravnomočna.
RTV prispevek - plačilo RTV prispevka - zavezanec za plačilo RTV prispevka
V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ima (oz. da se domneva, da ima) sprejemnik oziroma napravo, ki mu omogoča sprejem radijskih in televizijskih programov (na čemer skladno z 31. členom ZRTVS-1 temelji izpodbijana odločba), saj tožnik tega s tožbo ne izpodbija.