ZUS-1 člen 4, 25, 25/1, 66. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 3, 3/3, 3/3-1, 8, 8/1.
varstvo ustavnih pravic - kršitev človekovih pravic - sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - izobraževanje - šolanje - šola - pravočasnost tožbe - zavrženje dela tožbe - stroški postopka
Dejstvo, da so se mladoletni tožniki namesto v šoli izobraževali na daljavo, je bila neposredna posledica odločitve njihovih zakonitih zastopnikov in njihove proste izbire, da ne podajo soglasja za samotestiranje, čeprav je ta ukrep temeljil na 39. členu ZNB, in je bil tudi po presoji Ustavnega sodišča RS primeren ter nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja, in sicer za preprečitev ali omejitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 in s tem zagotovitev varovanje zdravja ter življenja ljudi.
Tožnica ne trdi, da bi bili podatki iz te preglednice nepravilni, da v njej navedeni naslovi niso izvršljivi, da bi te obveznosti (pravočasno) izpolnila, niti denimo, da bi bile zastarane (celo nasprotno, v tožbi izrecno zahteva, naj se jo preneha terjati, a ne zaradi zastaranja, ampak ker ni ničesar dolžna oz. ker ni dolga). Davčna izvršba se tako nadaljuje na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.
Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3. ZDoh-2 člen 45.
dohodnina - akontacija dohodnine - delo v tujini - zaposlitev pri tujem delodajalcu - znižanje davčne osnove - podzakonski predpis - exceptio illegalis
Sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v vsebinsko primerljivi zadevi že sprejelo stališča, ki so upoštevna tudi za obravnavani upravni spor, in sicer je v sodbi X Ips 42/2021 z dne 29. 9. 2022 podalo odgovor na revizijsko vprašanje, ali je ob ustavnoskladni razlagi ZDoh-2 delojemalec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, upravičen uveljavljati zmanjšanje davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja tudi za stroške prevoza na delo in z dela, čeprav se iz Slovenije v drugo državo, kjer opravlja delo, in nazaj, ne vozi vsaj štirikrat tedensko.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - sum zavajanja in zlorabe postopka - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času
Toženka je pravilno in popolno ugotovila vsa relevantna dejstva in sicer: da je bilo pred vložitvijo prošnje tožniku omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji; da je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve (to izrecno tožnik priznava); (iii) pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (najmanj, ko je prestajal zaporno kazen).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnika sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, nista dokazala. Tudi po presoji sodišča navedbe tožnikov, do katerih se je opredelila toženka v celoti, sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), ne dokazujejo.
ZMZ-1 člen 27, 27/1, 27/1-4, 27/5, 70, 70/4. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 5, 5-b.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - posebna družbena skupina - družinsko nasilje - nasilje v družini - grožnje - subjekt preganjanja - vzročna zveza - glavna obravnava - zaslišanje stranke - odločba o vrnitvi - pravica do družinskega življenja - pritožba
Zaradi preteklega "družinskega" nasilja, kamor spadajo tudi dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, bivšega partnerja v državi izvora nad prosilko za mednarodno zaščito, je lahko ta prosilka pripadnica določene družbene skupine v smislu Kvalifikacijske direktive 2011/95 oziroma določila četrte alineje prvega odstavka in petega odstavka 27. člena ZMZ-1. Tovrstne "osebne težave" kot to zmotno opredeljuje tožena stranka v izpodbijanem aktu, so torej lahko razlog za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1.
V primerih, ko obstaja nevarnost preganjanja s strani nedržavnega subjekta (npr. moža, partnerja ali drugega nedržavnega subjekta) iz razlogov, povezanih z enim od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, je vzročna zveza vzpostavljena ne glede na to, ali je odsotnost državne zaščite povezana z Ženevsko konvencijo ali ne. Po drugi strani pa je vzročna zveza vzpostavljena tudi, če nevarnost preganjanja s strani nedržavnega subjekta ni povezana z razlogom iz Ženevske konvencije, vendar nesposobnost ali nepripravljenost države, da nudi zaščito, temelji na enem od razlogov iz Ženevske konvencije.
Kadar gre za prosilca, ki je v postopku odstranitve, a je družinski član prosilke, katere tožbi je sodišče ugodilo in zadevo v zvezi z njeno prošnjo za mednarodno zaščito vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje zaradi nezakonite odločitve tožene stranke, je potrebno upoštevati pravni institut družinskega življenja med zakoncema.
Sestavni del odločbe o vrnitvi po Direktivi o vračanju 2008/115 oziroma po Zakonu o tujcih (ZTuj-2) mora biti tudi imenovanje konkretne države, kamor mora zavrnjeni prosilec oditi oziroma bo odstranjen.
Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.
brezplačna pravna pomoč - nepogodbena odškodninska odgovornost - mednarodna pristojnost sodišč - določitev mednarodne pristojnosti - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjeten izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
Tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP je tožena stranka zavrnila, ker je ocenila, da tožnik ne more vložiti odškodninske tožbe zoper tujega državljana pred slovenskim sodiščem. Pri tem se sklicuje na določbo prvega odstavka 55. člena ZMZPP in sodno prakso slovenskih sodišč v podobnih primerih, po kateri tudi v primeru, ko tožnik nepremoženjsko škodo trpi na območju Republike Slovenije, slovensko sodišče ni bilo pristojno, če je do škodnega delovanja prišlo na območju Republike Hrvaške. S tem je tožena stranka presojala, ali je slovensko sodišče stvarno pristojnost za odločanje o takšni tožbi. ZBPP pa po presoji sodišča toženi stranki ne daje tako širokega pooblastila za podrobno presojo zadeve, tudi ko se presoja nanaša na obstoj procesnih predpostavk za dopustnost tožbe. Organ mora namreč tudi, če presoja obstoj procesnih predpostavk za dopustnost tožbe, navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh. S tem je organ presegel pooblastilo, ki mu je dano v 24. členu ZBPP.
ZBPP člen 13, 13/1. ZUP člen 63, 67. ZSVarPre člen 27, 27/7.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - premoženje prosilca - izjava prosilca o premoženjskem stanju
Sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka tožnika v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 67. člena ZUP pozvati na odpravo pomanjkljivosti vloge z dne 27.12.2023 in sicer na način, da bi tožnika pozvalo, naj dostavi podpisano vlogo in mu v ta namen postaviti rok za odpravo pomanjkljivosti, česar pa ni storila.
Dejansko stanje, pomembno za odločitev glede morebitne utemeljenosti prošnje za BPP, je po oceni sodišča zaradi neuporabe 67. člena ZUP, kar predstavlja kršitev pravil postopka, ostalo nepopolno ugotovljeno, kar nujno vpliva na zakonitost odločitve tožene stranke. Posledično je utemeljena tožbena navedba, da v tem delu izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
davek na dodano vrednost (DDV) - akontacija dohodnine - davčna osnova - obrestna mera - sprememba zakona - višina obrestne mere - ponovljen postopek
Tožnik je svoj dolg, ki je bil predmet prvotne odločbe z dne 28. 7. 2011, v celoti poravnal že na podlagi prve izdane odločbe še preden je 1. 1. 2017 začela veljati sprememba zakona (ZDavP-2J) in z njo višja obrestna mera. Zato so bila utemeljena tožnikova pričakovanja, da se njegov položaj po vloženi pritožbi ne more poslabšati. Z uporabo (višje) obrestne mere, ki je veljala v času ponovnega odločanja, je bilo zato po presoji sodišča v nasprotju z 2. členom Ustave poseženo v tožnikova upravičena pričakovanja in s tem v njegovo zaupanje v pravo.
upravni spor - procesne predpostavke za vložitev tožbe - razveljavitev javnega razpisa - upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Z izpodbijanim sklepom je toženka (le) razveljavila javni razpis, z njim pa ni posegla v sklepe, s katerimi je bilo vlogam tožnikov ugodeno in jim dodeljena sredstva. Ti sklepi z izpodbijanim sklepom niso bili odpravljeni ali razveljavljeni. Izpodbijani sklep zato ne spreminja pravnega položaja tožnikov. Prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji izpodbijanega sklepa je torej ostala pravna situacija tožnikov nespremenjena. Posledično zato izpodbijani sklep ne predstavlja akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
tožba v upravnem sporu - predhodni preizkus - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - razveljavitev javnega razpisa - zavrženje tožbe
Sklep o razveljavitvi javnega razpisa ni upravni akt oz. akt, ki se izpodbija v upravnem sporu. Javna obvestila in javni pozivi niso posamična dejanja niti posamični akti, toženka z njim niti ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, prav tako z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan. Zato je sodišče tožbo zavrglo.
tožba po 4. členu ZUS-1 - COVID-19 - odlok - poseg v ustavne pravice posameznika - ugotovitveni zahtevek
Sodišče pripominja še, da tožnik toženi stranki sicer utemeljeno očita, da je s svojim dejanjem posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, to ne nazadnje priznava tudi tožena stranka sama, ko navaja, da je nesporno, da ukrepi, ki so namenjeni preprečevanju širjenja nalezljive bolezni, posegajo v ustavne pravice, a to še ne pomeni, da je poseg ustavno nedopusten oziroma nezakonit. Tožena stranka je namreč, ko je od tožnika, ostalih učencev in zaposlenih zahtevala obvezno izvajanje testiranja s testi HAG za samotestiranje učencev pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj in zaposlenih, kakor tudi preverjala predhodna pisna soglasja oziroma nesoglasja staršev ali zakonitih zastopnikov k izvajanju testiranja učencev, ravnala zakonito, saj je morala skladno s prvim odstavkom 6. člena ZUP spoštovati in izvajati takrat24 veljaven Odlok 174/21.
gradbeno dovoljenje - odvajanje meteornih in drugih odpadnih voda - javno dobro - gradbeni posegi
Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je predvideno odvajanje odpadnih in meteornih voda na nepremičnine prvega tožnika. Tak predviden poseg na nepremičnine prvega tožnika pa bi bil brez njegovega soglasja dopusten le, če bi imel obstoječi jarek, ki teče po njegovi nepremičnini, javnopravni status, ki bi po svoji vsebini tak poseg dopuščal.
evidentiranje parcelacije - ureditev meje - neobrazloženost
Sodišče ocenjuje, da so navedbe tožnika, da organ ni izvedel dejanske presoje skladnosti utemeljene, ker se toženka o skladnosti izvedene in evidentirane parcelacije z načrtom parcelacije iz akta državnega organa ni izrekla. Zgolj navedba, da je v elaboratu parcelacije izkazano zagotovilo, da je izvedena parcelacija v skladu z načrtom parcelacije in Odloka ne nudi zadostne podlage za presojo pravilnosti opravljenega preizkusa.
ZTuj-2 člen 78, 78/1, 85. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev tožbe - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - enako varstvo pravic
Toženka v odločbi navaja določene okoliščine tožnikovega primera in povzema posamezne določbe ZTuj-2 (predvsem tiste, ki se nanašajo na izvajanje in trajanje izrečenega ukrepa ter možnost izreka milejšega ukrepa), pri čemer pa ne navede vsebine tistih zakonskih določb, ki urejajo, kdaj se sploh lahko tujcu izreče ukrep omejitve gibanja in namestitve v center, kar je za preizkus odločbe bistveno. Le tako je namreč mogoče razvideti tudi, katere okoliščine so ključne za izrek odrejenega ukrepa, ter preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolnoma ter ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Kadar je obrazložitev upravne odločbe glede katere od navedenih sestavin pomembno pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev upravne odločbe pomeni tudi kršitev pravice stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč predpogoj za to, da lahko stranka odločbo učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.
ukrep občinskega inšpektorja - pravica do izjave - načelo zaslišanja stranke v postopku - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Pred izdajo odločbe bi moral prvostopenjski organ tožnico seznaniti še z vsemi ostalimi dejstvi in okoliščinami, ki izhajajo tudi iz odločbe, ne pa zgolj z dejstvi in okoliščinami, ki izhajajo iz posredovanih zapisnikov ter elektronskih sporočil (kar je sodišče povzelo zgoraj), in ji predočiti tudi nameravano odločitev, ki je za tožnico nedvomno negativna, saj ji nalaga obveznost, ter ji dati možnost, da se o tem izjavi.
ZDavP-2 člen 125, 125/3, 126. ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/1-6, 21/2, 408, 408/2.
davčna izvršba - prispevki za socialno varnost - osebni stečaj - zastaranje - ugovor zastaranja - zavrnitev tožbe
Po zaključenem stečajnem postopku je davčni organ izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi, po katerem so predmet davčne izvršbe poleg stroškov postopka davčne izvršbe terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in iz naslova davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja REK-1 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.
Tožena stranka pravilno pojasni, da terjatve, ki so predmet izpodbijanega sklepa o izvršbi, sodijo v 6. točko prvega odstavka 21. člena (terjatve iz naslova davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja)1 in v drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP (terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike). Tožnikove trditve, da odpust obveznosti učinkuje tudi na prispevke za zasebnike, nimajo opore v drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP. V primeru odpusta obveznosti to pomeni, da so iz odpusta obveznosti izvzeti vsi prispevki, tudi prispevki za zasebnike.
dohodnina - odmera dohodnine - davčna olajšava - dohodki iz drugega pogodbenega razmerja - stroški prevoza - vračilo dohodnine - izdaja odločbe - prekoračitev roka - posledice - obresti
Ustavno sodišče je v svojih odločitvah že nekajkrat zavzelo stališče, da ima država pri predpisovanju davkov široko polje proste presoje. Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje.
Kriterij razlikovanja kilometrine, ki sledi ureditvi v delovnem razmerju je ustrezen pri tistih t. i. drugih pogodbenih razmerjih, ki jih je po drugem odstavku 13. člena ZDR-1 dopustno sklepati tudi v primeru odvisnih razmerij, oziroma v razmerjih z dejansko ugotovljenimi elementi odvisnega razmerja. Drugače pa je v neodvisnih civilnopravnih razmerjih, kakršno naj bi bilo tudi tožnikovo, davčni organ pa okoliščin s tem v zvezi ni ugotavljal.
Veljavna davčna zakonodaja obrestovanja zneska vračila dohodnine, kadar odločba o odmeri letne dohodnine ni izdana v roku po 276. členu ZDavO-2, ne določa. Prav tako ni sporno, da ima davčni zavezanec v primeru dolgotrajnega odločanja na voljo pravno sredstvo, to je pritožbo zaradi molka, pri čemer z uporabo tega sredstva pospeši odločanje (ne doseže pa obrestovanja zneska vračila).
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 74. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 106. ZJZP člen 12, 12/1, 14/14/1. ZVet-1 člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante.
Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske dejavnosti, s katerim država zagotavlja najmanjši in nepretrgan obseg zdravstvenega varstva živali (glej tudi 1. člen Uredbe).
tujec - omejitev gibanja - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razlog za omejitev gibanja - podaljšanje omejitve gibanja - nesodelovanje v postopku - odločba o vrnitvi - pravnomočnost odločbe - lažna identiteta - nevarnost pobega - načelo sorazmernosti
V zadevi ni sporno, da je tožnik med letom 2019, ko je v RS prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in letom 2024, najmanj dvakrat samovoljno zapustil RS. Navedeno izhaja tudi iz nespornih dejstev, da je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe v RS dne 5. 10. 2021 vrnjen iz Švice, dne 13. 2. 2024 pa iz Nizozemske. RS je tožnik samovoljno zapustil, ko so bili v teku postopki v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih je sprožil tožnik sam, in ki so bili prav zaradi njegovega postopanja ustavljeni. Že na podlagi zgoraj navedenih dejstev, ob tem, da tožnik ves čas postopka, tako pred upravnimi organi kot pred sodiščem, vztrajno zavrača vrnitev v Alžirijo, sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru izkazana nevarnost pobega tožnika v smislu citiranih določb 68. člena ZTuj-2.