bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nedovoljen dokaz – poseg v komunikacijsko zasebnost – pridobivanje podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju – preiskava elektronske naprave – gluha priča – ni razlogov o odločilnih dejstvih
Glede na to, da se z B.T. v sodnem postopku (ne pred preiskovalnim sodnikom ne na glavni obravnavi) ni bilo mogoče sporazumevati brez tolmača za znakovni jezik (op. pred preiskovalnim sodnikom je za tolmačenje skrbela njegova mati), sam B.T. pa je povedal, da policisti njegovi zahtevi po tolmaču za gluhoneme niso ugodili, je izkazan razumen dvom glede zakonitosti pridobitve obvestil na podlagi katerih so bili nato na podlagi odredb sodišča pridobljeni za obtoženca obremenilni dokazi.
Drži sicer, da glede na vsebino poroštvene zaveze, ker iz te izhaja, da se je druga tožena stranka sicer zavezala leasingodajalcu izpolniti vsako veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika, vendar pa se je hkrati zavezala »plačati kar in kolikor se je glavni dolžnik zavezal z lizing pogodbo,« tožeča stranka zgolj iz naslova poroštvene zaveze druge tožene stranke z zahtevkom na izročitev sporne nepremičnine, saj bi tudi skladno s stališči pravne teorije v razmerju do poroka lahko uveljavljala kvečjemu zahtevek za povračilo škode, v kolikor glavni dolžnik svoje obveznosti po vrnitvi predmeta leasinga ne bi izpolnil, zoper to stranko ne bi uspela. Vendar pa velja pritožbi odvrniti, da tak zahtevek tožeča stranka zoper drugo toženo stranko utemeljeno uveljavlja že izhajajoč iz določbe 92. člena SPZ, skladno s katero lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari.
lastnost zavarovanca - sprememba - lastnost zavarovanca - status zavarovanca - odvetniška dejavnost - odvetnik - polovični delovni čas - prijava spremembe zavarovanja
Za vstop v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot za spremembo v zavarovanju, je potrebna prijava na predpisanem M-3 obrazcu. V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za spremembo v zavarovanju na temelju 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, je bil tožnik glede na 23. člen ZMEPIZ sam zavezanec za vložitev prijave o spremembi v zavarovanju.
Zgolj odločba Odvetniške zbornice, iz katere sicer izhaja, da je tožnik od določenega dne dalje odvetniško dejavnost odpravlja v polovičnem delovnem času, za določitev datuma spremembe lastnosti zavarovanca ne zadostuje.
ZDR člen 42, 126. ZMinP člen 9, 9/3. ZSDU člen 69, 72. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - minimalna plača - zbor delavcev - seznanitev inšpektorja za delo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka je delodajalec s šestimi zaposlenimi. Ukvarja se s prevozništvom, zato je nemogoče izvesti zbor delavcev tako, da bi bili prisotni vsi delavci. Zato ni napačno ravnanje tožene stranke, ki je enega izmed delavcev pooblastila, da je ostale seznanil s predlogom sporazuma, pridobil za sklenitev njihovo soglasje in v njihovem imenu podpisal Sporazum o postopnem prehodu na zakonsko določeno višino minimalne plače. Ker tožnik ni dokazal, da zbor delavcev ni bil izveden tako, kot je zatrjevala tožena stranka, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožena stranka izvedla zbor delavcev in spornega dne z delavci sklenila Sporazum o postopnem prehodu na zakonsko določeno višino minimalne plače. Nato pa bi moralo presoditi, ali je tožena stranka izpolnila pogoje iz 3. odstavka 9. člena ZMinP (seznanitev inšpektorata za delo).
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi za plačilo sredinske mize za tovorno vozilo, se ne da razbrati, na kakšen način je sodišče prve stopnje sprejelo takšno odločitev. Sodišče prve stopnje le predvideva, da je tožeča stranka upoštevala dogovor med njo in toženo stranko o tem, da se znesek kupnine za to mizo obračuna pri izplačilu dnevnic za mesec februar tožencu. Razlogov za predvidevanje, da je toženec kupnino na takšen način plačal, ni navedlo, prav tako ne razlogov za odločitev, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, se je ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZObr je v 2. odstavku 97.g člena določil, da se letni dopust zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko poveča do 5 dni, kar pomeni, da je z zakonom, ki velja za delavce na obrambnem področju določeno, koliko največ lahko znaša to povečanje. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju dejstva, da je ZObr v odnosu do ZDDO specialen predpis in obenem tudi kasnejši predpis pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da določba 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu o tem, da se letni dopust delavcu zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti skupno poveča največ za 5 dni, ni v nasprotju z zakonom, saj je v skladu z ZObr, ki ga je glede tega vprašanja potrebno uporabiti.
Glede tistih vprašanj odmere letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, je potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1.
Določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - administrativni stalež - zavrženje tožbe
Določba zadnjega stavka 244. člena POZZ, ki se glasi: „če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej“, pride v poštev v tistih primerih, ko osebni zdravnik zaradi nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katerega je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena, ugotovi začasno zadržanost od dela, imenovani zdravnik pa se s tako ugotovitvijo ne strinja. V takem primeru gre za izjemo, ko je za odločanje o začasni zadržanosti od dela pristojen imenovani zdravnik, to pa lahko ugotavlja tudi osebni zdravnik, ki pa mora zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Imenovani zdravnik lahko potrdi ugotovitev osebnega zdravnika, če pa ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej. V danem primeru osebni zdravnik ni odločil in tudi ni bil pristojen za odločanje o začasni zadržanosti tožnice od dela zaradi iste bolezni oziroma zdravstvenega stanja po spornem datumu niti ni tožnice napotil isti dan na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Zaradi (formalnih) napak osebnega zdravnika zavarovanec ne more pridobiti pravic, za katere ni dejanske podlage.
Tožnica se zoper odločbi, s katerima je bilo odločeno, da je od določenega dne dalje dalje zmožna za delo, ni pritožila, zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči.
Tožnik je vložil tožbo zaradi diskriminacije pri zaposlovanju z odškodninskim zahtevkom. Ker obravnavani spor ni spor o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, temveč gre za spor o pravici v zvezi z delovnim razmerjem ter premoženjski spor, se v takšnem postopku takse plačujejo (tožeča stranka je vložila tožbo za varstvo pravic pri izbiri na delovno mesto v vzgojno-izobraževalnem zavodu). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023195
KZ-1 člen 217, 217/1, 217/2. ZKP člen 372, 372-1.
prikrivanje – znaki kaznivega dejanja – konkretizacija – način pridobitve predmeta prikrivanja – kraj in čas storitve – krivda – nezavestna malomarnost
Dejstvo, da pridobitni način ni bil povsem jasno ugotovljen, ne pomeni, da zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja „si kako drugače pridobi“ ne bi bil izpolnjen ter da navedbe od koga in v čem naj bi bila izvršena pridobitev ne sodijo v opis dejanja. Neizpodbiten je zaključek v obravnavani zadevi, da je obdolženec avtomobilske dele dejansko pridobil, saj je z njimi razpolagal, kar že samo po sebi pomeni, da jih je moral na nek (drugačen) način tudi pridobiti. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, ni podana.
Obdolženec je avtodele, ki so izvirali iz v tujini ukradenega vozila, vgradil v zakonito kupljeno vozilo iste znamke, nato pa tako sestavljeno vozilo registriral in dal v komisijsko prodajo.
nadure - delo preko polnega časa - plača - plačilo za delo
Tožena stranka ima prav, da je delavec upravičen do plačila dodatka za nadurno delo samo v primeru, da mu takšno delo delodajalec odredi. V konkretni zadevi je bilo tožniku nadurno delo odrejeno (tožnik je opravljal prevoze v tujini po navodilu tožene stranke, ki mu je odrejala destinacije njegovih poti in časovni okvir, v katerem morajo biti te poti opravljene). Dejstvo, da tožniku niso bile nadure odrejene pisno oz. izrecno ustno, ne more iti na njegovo škodo.
V primeru, kadar je delavcu odrejeno opravljanje nadurnega dela, ki presega zakonske omejitve, je delavec upravičen do izplačila vseh nadur, saj za prekoračitev dovoljene kvote nadur ni odgovoren in ga zato ne morejo zadeti škodljive posledice.
NEPRAVDNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – ODZ
VSL0076284
SPZ člen 69, 70. OZ člen 1003 – 1011, 1060. ODZ paragraf 1175 – 1216.
agrarna skupnost - družbena pogodba - societas - delitev nepremičnin
Agrarna skupnost je v civilnopravnem smislu družbena pogodba (societas), zato je treba za odločitev o razdelitvi nepremičnin, ki so v solasti članov agrarne skupnosti, uporabiti določbe družbene pogodbe, subsidiarno pa OZ oziroma ODZ (odvisno od tega, kdaj je bila družbena pogodba sprejeta). Pred odločitvijo o delitvi pa mora sodišče ugotoviti, ali in v kakšni obliki lahko sploh pride do delitve nepremičnin v primeru izstopa/izključitve le enega od članov agrarne skupnosti, kar je med drugim povezano tudi z nadaljnjim obstojem veljavnostjo družbene pogodbe v primeru odstopa/izključitve enega družbenika.
ZDR člen 54. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-2, 68/1-3, 69.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje začasno odsotnega delavca
Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je obstajal zakonit razlog za sklenitev, to je nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke. Obstajal je tudi zakonit razlog za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje treh mesecev (to je začasno povečan obseg dela). Zato tožbeni zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja in da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - odpravnina
Rok 30 dni za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče od dneva, ko je izpodbijana odpoved delavcu vročena. Tožniki so tožbo vložili po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013721
ZDR člen 43, 43/1, 184. OZ člen 131, 131/1. ZVZD-1 člen 5, 6, 11.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - protipravno ravnanje
Tožnica (čistilka) se je poškodovala pri čiščenju televizorjev. Tožnica očita prvo toženi stranki, da ji ni zagotovila varnega opravljanja dela. Razen pavšalnih očitkov, da televizor ni bil ustrezno pritrjen, ni zatrjevala ničesar drugega. To pa za zaključek o protipravnem ravnanju prvo tožene stranke ne zadostuje. Tožnica je bila usposobljena za svoje delo, za opravljanje svojega dela je imela zagotovljene pogoje, pri čemer bi morala poskrbeti tudi za lastno varnost ter pravilno izvedbo konkretnega dela. Zato prvo tožena stranka (tožničin delodajalec) ne more biti odgovorna za nastalo škodo tožnici.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014062
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Po navedbah v tožbi je do delovne nezgode prišlo, ko je tožniku pri opravljanju njegovih rednih delovnih nalog, pri dvigovanju palete s stroja, spodrsnilo na razmočenih in spolzkih tleh. Tožnik je v tožbi trdil, da je izgubil ravnotežje v trenutku, ko je v rokah držal paleto in hkrati je začutil močno in ostro bolečino v levem predelu boka. Paleta naj bi nenadoma zdrsnila proti njemu z delovnega stroja in ko jo je na hitro ujel oziroma zgrabil, da ne bi padla, se je poškodoval. Paleta, ki je predhodno že izpraznjena praznih steklenic (dimenzije 120 x 80 x 14,4 cm in teže 25 kg), ni nevarna stvar. Ročno odstranjevanje takšne palete v višini 60 cm ali 80 cm od tal, četudi je paleta mokra ali zaledenela in pri tem njena teža ne preseže 30 kg, ni nevarna dejavnost. Tožnikovo delo je bilo nadzor in upravljanje stroja za nakladanje in razkladanje zabojev. Gre za delo ob proizvodni liniji, ki je avtomatizirano in ne predstavlja povečane nevarnosti ali nevarne dejavnosti.
Če je do poškodbe dejansko prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik, da je sam dvignil in odstranil paleto s tekočega traku, je škoda tožniku nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, ki ni upošteval navodil delodajalca, da je potrebno palete odstraniti s pomočjo sodelavca. S tem pa je tožnik kršil navodila delodajalca in pravila o varnem delu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo odškodninski zahtevek tožnika, saj ta ni zadostil dokaznemu bremenu glede protipravnega ravnanja prvotožene stranke in ni z zadostno mero prepričljivosti izkazal nastanka škode ter vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo.
Prvi odstavek 130. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, je določal, da je delavec upravičen do povračila stroškov v zvezi z delom in sicer stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožnica ni bila na službenem potovanju, je pa delo opravljala na terenu in na podlagi delovnih nalogov. Zato je tožnica upravičena do potnih stroškov, ki jih je imela, ko se je po terenu vozila s svojim avtomobilom in do stroškov prehrane, ki so presegali znesek regresa za prehrano, če je bila na terenu več kot polni delovni čas.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54. ZPP člen 343, 343/4.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - razlog za sklenitev - začasno povečan obseg dela - nedovoljena pritožba
Tožena stranka je po pravnomočni sodbi, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati spornega dne, tožnico prijavila za nazaj v obvezna zavarovanja ter jo reintegrirala. Nato je tožnici odpovedala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved je postala dokončna in pravnomočna. Sodišče prve stopnje je glede na postavljen zahtevek tožnice, da jo je tožena stranka dolžna reintegrirati od spornega dne dalje, s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja in s pozivom nazaj na delo, pravilno zaključilo, da je tožena stranka zahtevek tožnice tekom sodnega postopka že realizirala in zavrnilo tožbeni zahtevek. Zato pritožba tožene stranke zoper zavrnilno sodbo ni dovoljena. Pritožba je nedovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
V pristojnosti sodišča prve stopnje je, da ugotavlja, ali se je obseg dela tožnika zaradi poslovnih odločitev delodajalca (menjava sistema ogrevanja in ohlajanja, obratovanje strojnih inštalacij in sistema odpadnih voda) res zmanjšal v takšnem obsegu, da tožnikovo delo ni več potrebno. Tožena stranka namreč v odpovedi pogodbe o zaposlitvi te poslovne odločitve izrecno navaja kot razlog za zmanjšanje obsega tožnikovega dela. Tožnik je pri toženi stranki opravljal širok spekter nalog, predvsem elektroinštalacijska dela, dela povezana z vzdrževanjem ogrevanja in ohlajanja pa so predstavljala le majhen delež celotnega njegovega dela. Zato tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenosti poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala.
ZIZ člen 180, 180/1, 180/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
ustavitev nepremičninske izvršbe - predlog zastavnega upnika za ustavitev izvršbe - pravočasnost predloga za ustavitev izvršbe - prekluzivni rok - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Osemdnevni rok za podajo predloga za ustavitev izvršbe, ki začne teči od vročitve odredbe o prodaji, je prekluzivne narave, procesnega dejanja po njegovem poteku ni več mogoče opraviti, v konkretnem primeru torej predloga za ustavitev izvršbe ne (uspešno) podati, saj bi ga v primeru, da bi bil tak predlog podan po poteku roka iz drugega odstavka 180. člena ZIZ, moralo sodišče prve stopnje zavreči.
ugovor zoper sklep o izvršbi- utemeljenost ugovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je na potrdilu v rubriki namen navedeno ime dolžnice in ob tem pravilno zaključilo, da je dolžnica s to listino dokazala svoje trditve, da je znesek plačala na račun dolga do upnika po sodbi P 72/2010.
zavrženje tožbe - pravna oseba - stečaj - prijava terjatve v postopku zaradi insolventnosti - pravdni stroški
Tožnik bi moral stroške postopka, ki so mu bili dosojeni z izpodbijanim delom prvostopenjskega sklepa (nagrada za postopek in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) prijaviti v stečajnem postopku. Glede na določbo 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP je za obveznost prijave terjatve stroškov sodnega postopka, ki se je pričel pred začetkom stečajnega postopka, odločilno, kdaj so ti stroški nastali. Z izpodbijanim delom prvostopenjskega sklepa priznani stroški so nastali že ob vložitvi tožbe, zato jih je bil tožnik dolžan prijaviti v stečajnem postopku.
Ker tožnik spornih stroškov postopka ni prijavil v stečajnem postopku, velja neizpodbitna domneva iz šestega odstavka 60. člena ZFPPIPP, da upnik v postopku zaradi insolventnosti teh stroškov ne uveljavlja. Bistveno je, da so ti stroški nastali pred začetkom postopka insolventnosti, zato njihova kasnejša odmera po sodišču ne vpliva na njihov nastanek. Glede na to, da tožnik terjatve iz naslova stroškov postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, ni prijavil v roku za prijavo terjatev v stečajnem postopku, je nastopila posledica iz petega odstavka 296. člena ZFPPIPP. Tožnikova terjatev iz naslova stroškov postopka je v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala, zato bi ta del tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo zavrniti.