ZASP člen 40, 130, 159, 159/4. OZ člen 12, 13, 347.
sorodne pravice – pravice proizvajalcev fonogramov – pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma – dolžnost uporabnikov do obveščanja – rok za poročanje – zastaranje – občasne terjatve
V primeru, da je dogovorjeno mesečno plačevanje določenega zneska, gre za občasne terjatve, ki v skladu s 1. odstavkom 347. člena OZ zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Glede na to, da ZASP glede tega nima posebnih določb, je namreč potrebno upoštevati določbo splošnega predpisa, to je OZ.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - alternativno, samostojno določena izbrisna razloga iz 427/1-1 in 427/1-2 člena ZFPIPP - pritožbena graja, da ima pravna oseba neporavnane obveznosti
Izbrisna razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP sta samostojna, med seboj neodvisna, določena alternativno. Zakonodajalec je v citiranih točkah predpisal elemente dejanskega stanu izbrisnega razloga, v točkah 1 in 2 drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP pa tudi dejanski stan obeh domnev, pri čemer mora vlagatelj ugovora (pravna oseba, nad katero se je začel postopek izbrisa, njen družbenik ali upnik) v skladu s 435. členom ZFPPIPP izkazati z dejstvi in dokazi, da izbrisni razlog (ne katerikoli, ampak tisti, zaradi katerega se je postopek izbrisa začel) ne obstoji. Tega pa upnik ni storil. V ugovoru, enako pa tudi v pritožbi, je zatrjeval le, da ima subjekt vpisa v razmerju do njega neporavnane obveznosti in za svoje trditve predložil dokaze, vendar pa dejanskega stanu domneve iz 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP ni izpodbijal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0080995
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12. OZ člen 101, 101/2. ZFPPIPP člen 212, 212/1.
absolutna bistvena kršitev določb postopka – ne bis in idem – res iudicata – pogojna terjatev – zapadlost – tek zakonskih zamudnih obresti – ugovor sočasne izpolnitve – učinek potrjene prisilne poravnave na višino terjatve
Glede na to, da je vtoževana terjatev nastala do začetka postopka prisilne poravnave, bi moralo sodišče prve stopnje le-to, skladno s pogoji potrjene prisilne poravnave, zmanjšati za 50 %, to je na znesek 767,35 EUR.
popravek objavljenega obvestila – objava popravka – prizadet interes – formalni pogoji za objavo popravka – odklonilni pogoji za objavo – nesorazmernost dolžine popravka – vsebinska presoja obvestila in popravka
Sodna praksa se je glede pravnega standarda (ne)sorazmernosti dolžine popravka v primerjavi z obvestilom že večkrat opredelila. Za presojo ni odločilnega pomena količinska primerjava besedil in preštevanje vrstic, besed, znakov itd., ampak mora biti v vsakem konkretnem primeru narejena tudi vsebinska presoja obvestila in popravka. V konkretni zadevi pa ne le vsebinska, ampak tudi količinska primerjava ne pokaže takšnega nesorazmerja v dolžini obeh tekstov, ki bi bil lahko razlog za zavrnitev objave popravka
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 53, 53/2.
nagrada izvedenca – izplačilo nagrade in stroškov
Ker sodni izvedenec še ni v celoti opravil naloženega dela, do povračila stroškov in nagrade še ni upravičen. Sodišče prve stopnje mu je preuranjeno odmerilo stroške in nagrado.
Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožnica v obravnavani zadevi zoper toženko uveljavlja plačilo denarnega zneska, za identifikacijo denarnega zahtevka pa je poleg tožbenega predloga potrebna tudi dejanska podlaga tožbe. Enostavno povedano to pomeni, da mora tožeča stranka opisati življenjski dogodek, na podlagi katerega zaključuje, da je od nasprotne stranke upravičena terjati zahtevani znesek. Navesti mora toliko in takšna dejstva, da slednja omogočajo identifikacijo tožbenega zahtevka. To izhaja iz prvega odstavka 180. člena ZPP (vsebina tožbe), na citirano zakonsko določbo pa je bila tožnica opozorjena s sklepom z dne 19. 9. 2014.
ZDR člen 11, 88, 88/1, 88/1-1. OZ člen 40, 40/1, 46, 46/1, 46/2, 49, 49/1, 86, 86/1, 94. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 39.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ničnost - zmota - prevara - nagib
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka sklenjen med tožečo stranko (delodajalecem) in toženo stranko (bivšo ravnateljico tožene stranke) nista nična, ker ne nasprotujeta ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (1. odstavek 86. člena OZ).
Presoja nagiba pri sklenitvi pravnega akta je mogoča le pri dvostranskih pravnih aktih. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranski pravni akt, zato izjava ene stranke povzroči prenehanje pravnega razmerja, zaradi česar nagib nasprotne stranke na samo veljavnost podanega akta ne more vplivati.
Domnevne zmote v.d. ravnatelja pri podpisu pripravljene dokumentacije ne bi bilo možno šteti za opravičljivo. V.d. ravnatelja bi se moral zavedati, kaj podpisuje, ne nazadnje iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da pred podpisom ne bi imel možnosti pregleda dokumentacije. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da v.d. ravnatelja dokumentacije ni podpisal zaradi prevare s strani tožene stranke. Zato niso izpolnjeni pogoji za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka zaradi zmote oziroma prevare, kar je s tožbo uveljavljal delodajalec (osnovna šola) kot tožeča stranka.
Ker pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da naj sodišče k plačilu predujma za stroške cenilca pozove vodilnega upnika, s temi navedbami v pritožbenem postopku ne more uspeti.
Za utemeljenost obogatitvenega zahtevka morajo biti hkrati podani vsi pogoji: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji člen 20, 21, 22. ZZdrS člen 10a, 10a/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti - javni zavod - zdravstvena dejavnost - zagovor
Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji v 20., 21. in 22. členu ureja postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti zdravnika ter postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela. Kolektivno pogodbo je potrebno upoštevati v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, vendar ne v vseh primerih. Upoštevati je potrebno smisel teh določb, ki je v tem, da se v časovnem obdobju 60 dni ugotovi, ali je razlog nesposobnosti v resnici podan. Zato teh določb kolektivne pogodbe ni mogoče uporabiti v primerih, kakršen je konkretni, ko gre za ugotavljanje, ali delavec izpolnjuje objektivne pogoje za opravljanje dela, ki so določeni z zakonom oz. drugim predpisom. V poštev pride predvsem v primeru, ko delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov.
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu zdravnik brez specializacije z določeno licenco. Spornega dne mu je potekla licenca za samostojno delo na področju splošne medicine, zato ne izpolnjuje pogojev za samostojno opravljanje zdravniške službe po pogojih, ki jih predpisuje ZZdrS. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 35, 37, 19, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZZDej člen 62, 62/1. ZPacP člen 43.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je sporne dni v bolnišnici izvedel operativne posege, pri katerih je bil prisoten njegov mladoletni sin (star 13 let). Sin je pri posegih sodeloval in tožniku pomagal. Tožnik je bil dolžan v delovnem času natančno upoštevati organizacijo dela pri toženi stranki, standarde in zahteve ter navodila tožene stranke, tega pa s tem, ko je sinu dovolil prisotnost in sodelovanje pri operacijah, ni spoštoval. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2. ZKP člen 10, 372, 372-3.
kršitev kazenskega zakona – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine – grožnja - prekršek
Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja sicer izhaja očitek, da je obdolženka ravnala tako kot je opisano zato, da bi drugega vznemirila, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to ni lastno le kaznivemu dejanju grožnje po prvem v zvezi z drugim odstavkom 135. člena KZ, ampak je to lastno tudi prekršku iz 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (nasilno in drzno vedenje), saj je povzročitev občutka ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, element tudi prej navedenega prekrška (1. odstavek 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru - ZJRM-1), na kar pravilno opozarja pritožnik v pritožbi. V obravnavani zadevi se obdolženki ne očita večja intenzivnost delovanja od tistega za katero je bila že spoznana za odgovorno za prekršek, saj je obdolženka tudi s storjenim prekrškom posegla v telesno in duševno celovitost oškodovanke. Res je, kar navaja izpodbijana sodba, da je oškodovanka pri tem utrpela še posledice – izpuljenje las, vendar navedeno ne more biti odločilno glede na dejstvo, da je v obravnavani zadevi prišlo do pretepa, pri katerem je oškodovanka aktivno sodelovala, pretep pa je, glede na določilo 2. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, medsebojno izmenjavanje udarcev, brc ali podobna uporaba fizične sile med dvema ali več osebami, na kar tudi pravilno opozarja pritožnik.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023305
KZ-1 člen 70, 70a, 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 492.
varnostni ukrep – obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu – protipravno ravnanje – neprištevnost – predpisana kazen
Zakonski pogoj za izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B, da se lahko izreče le za tista protipravna dejanja, za katere je predpisana kazen najmanj enega leta zapora, je potrebno razlagati tako, da je ta ukrep mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen enega ali več let zapora. Ni pravilna razlaga, da je navedeni varnostni ukrep mogoče izreči le za tista kazniva dejanja, za katera je predpisan zakonski minimum kazni enega leta zapora.
Namen zakonodajalca je bil, da storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v bistveno zmanjšani prištevnosti, pa obstaja nevarnost, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v fozenzičnem psihiatrične oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, takšno dejanje prepreči z izrekom varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B.
Izhajajoč iz postavljenih tožbenih zahtevkov v predmetnem sporu in položaja stranskega intervenienta, ki mu ga daje ZBan-1 in Zakon o Banki Slovenije (v nadaljevanju ZBS-1), pritožba utemeljeno izpostavlja, da ima B.S. pravni interes, da v sporu zmaga toženka. Kot centralna banka Republike Slovenije (1.
člen ZBS-1), ki opravlja nadzor nad bankami (217. člen ZBan-2), je po prepričanju sodišča druge stopnje nedvomno zainteresirana, da se v predmetnem sporu izkaže, da so bile ob vpisu sprememb v sodni register pri subjektu vpisa (toženki), ki so posledica izrednih ukrepov za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, izpolnjene vse procesne in materialno pravne predpostavke za vpis. Pri tem velja tudi izpostaviti, da je vpise sprememb pri toženki na podlagi 262a. člena ZBan-1 predlagal stranski intervenient, zato mu je po prepričanju sodišče druge stopnje potrebno omogočiti, da v predmetnem sporu nadomesti morebitno toženkino pasivnost. Strinjati se je namreč s pritožbenimi izvajanji, da v nasprotnem primeru, torej v kolikor bosta tožnika s tožbo uspela, bo ugotovitev ničnosti vpisa povečanja osnovnega kapitala pri toženki razveljavila vpis učinkov izrednega ukrepa za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, ki ga je na podlagi določb poglavja 7.7. ZBan-1 izrekla in izvršila Banka Slovenije. Takšna odločitev bi pa po mnenju sodišča druge stopnje nedvomno vplivala na njen javnopravni položaj in naloge, ki so opredeljene v ZBan-1 in ZBS-1.
Čeprav je toženec s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z drugo družbo kršil določilo pogodbe o zaposlitvi (ki vsebuje dogovor o konkurenčni klavzuli in med drugim določa, da delavec še 6 mesecev po prenehanju delovnega razmerja ne sme skleniti delovnega razmerja, pogodbe o delu ali avtorskem delu v drugi družbi, ki se ukvarja z dejavnostjo, ki bi po svoji vsebini pomenila konkurenčno dejavnost delodajalca), iz pogodbe o zaposlitvi nedvoumno izhaja, da je bilo med strankama za ta primer dogovorjeno plačilo pavšalne odškodnine in ne pogodbene kazni, kot to zatrjuje tožeča stranka.
Trditvena podlaga tožeče stranke glede obstoja škode je pomanjkljiva, saj so njene navedbe, da se je druga družba s prihodom toženca bolje „pozicionirala“ na madžarskem trgu ter po dinamiki dosega boljše rezultate, presplošne. Ker tožeča stranka obstoja škode ni konkretizirano zatrjevala, posledično pa tudi ne dokazala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska zavrnilo kot neutemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - pisna seznanitev
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je storil kršitev prepovedi igranja na igralnih avtomatih v igralnem salonu in zaradi ponavljajočega zamujanja na delo. Tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, temveč mu je direktor le izročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR-1 res ni določil, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora, vendar ker gre za izjemo od splošnega načela pravice do zagovora, je treba te izjeme razlagati restriktivno. Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje neutemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja. To pa tožniku ni bilo omogočeno, saj tožena stranka tožniku ni vročila niti pisne obdolžitve. Prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora.
Tožnik na dan 31. 12. 2012 ni izpolnjeval pogoja 40 let pokojninske dobe iz 1. točke 36. člena ZPIZ-1. Po tej določbi ZPIZ-1 so zavarovanci ne glede na dopolnjeno starost pravico do starostne pokojnine lahko pridobili le, če so dopolnili 40 let pokojninske dobe. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.
odstop terjatve iz delovnega razmerja - cesija - plača - regres za letni dopust
Zapadla terjatev za plačilo plač ali regresa za letni dopust (v neto znesku), čeprav izvira iz delovnega razmerja, ne predstavlja neprenosljive terjatve. V konkretnem primeru je odločilno, da gre za zapadle terjatve za plačilo plač in regresa za letni dopust v neto zneskih. S spremembo prvotnega upnika opisana terjatev ne izgubi svojega pomena in funkcije, prav tako se položaj dolžnika v ničemer ne poslabša. Zato ta terjatev ne sodi med neprenosljive terjatve v smislu 417. člena OZ.
Ureditvi iz ZDavP-2 in ZST-1, ki urejata zastaranje pravice do odmere in izvršitve davka oziroma takse (javnopravno razmerje), ob hkratnem upoštevanju splošnih načel pravne varnosti in zaupanja v pravo, narekujeta razlago, da velja tudi v kazenskem postopku za izvršitev pravnomočne oziroma izvršljive odločbe o stroških kazenskega postopka petletni relativni zastaralni rok, ki začne teči po poteku dneva, ki bi bilo potrebno stroške plačati. Izvršitev plačila stroškov pa zastara v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje začelo teči (absolutni zastaralni rok).
odločba o sankciji – odvzem predmetov – fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška – načelo sorazmernosti
Pritožnica je bila o razlogih odvzema vozila storilcu seznanjena s sodbo sodišča prve stopnje. Zoper njo je vložila po pooblaščenem odvetniku pritožbo, v njej pa navedla tudi razloge za svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje. Zato s tem, ko v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila zaslišana pred izdajo sodbe ni bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ki bi imela že sama po sebi za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe, pač pa relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku, glede katere pa mora pritožnica izkazati vpliv na zakonitost sodbe.