ZASP člen 40, 130, 159, 159/4. OZ člen 12, 13, 347.
sorodne pravice – pravice proizvajalcev fonogramov – pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma – dolžnost uporabnikov do obveščanja – rok za poročanje – zastaranje – občasne terjatve
V primeru, da je dogovorjeno mesečno plačevanje določenega zneska, gre za občasne terjatve, ki v skladu s 1. odstavkom 347. člena OZ zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Glede na to, da ZASP glede tega nima posebnih določb, je namreč potrebno upoštevati določbo splošnega predpisa, to je OZ.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - alternativno, samostojno določena izbrisna razloga iz 427/1-1 in 427/1-2 člena ZFPIPP - pritožbena graja, da ima pravna oseba neporavnane obveznosti
Izbrisna razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP sta samostojna, med seboj neodvisna, določena alternativno. Zakonodajalec je v citiranih točkah predpisal elemente dejanskega stanu izbrisnega razloga, v točkah 1 in 2 drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP pa tudi dejanski stan obeh domnev, pri čemer mora vlagatelj ugovora (pravna oseba, nad katero se je začel postopek izbrisa, njen družbenik ali upnik) v skladu s 435. členom ZFPPIPP izkazati z dejstvi in dokazi, da izbrisni razlog (ne katerikoli, ampak tisti, zaradi katerega se je postopek izbrisa začel) ne obstoji. Tega pa upnik ni storil. V ugovoru, enako pa tudi v pritožbi, je zatrjeval le, da ima subjekt vpisa v razmerju do njega neporavnane obveznosti in za svoje trditve predložil dokaze, vendar pa dejanskega stanu domneve iz 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP ni izpodbijal.
popravek objavljenega obvestila – objava popravka – prizadet interes – formalni pogoji za objavo popravka – odklonilni pogoji za objavo – nesorazmernost dolžine popravka – vsebinska presoja obvestila in popravka
Sodna praksa se je glede pravnega standarda (ne)sorazmernosti dolžine popravka v primerjavi z obvestilom že večkrat opredelila. Za presojo ni odločilnega pomena količinska primerjava besedil in preštevanje vrstic, besed, znakov itd., ampak mora biti v vsakem konkretnem primeru narejena tudi vsebinska presoja obvestila in popravka. V konkretni zadevi pa ne le vsebinska, ampak tudi količinska primerjava ne pokaže takšnega nesorazmerja v dolžini obeh tekstov, ki bi bil lahko razlog za zavrnitev objave popravka
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 53, 53/2.
nagrada izvedenca – izplačilo nagrade in stroškov
Ker sodni izvedenec še ni v celoti opravil naloženega dela, do povračila stroškov in nagrade še ni upravičen. Sodišče prve stopnje mu je preuranjeno odmerilo stroške in nagrado.
Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožnica v obravnavani zadevi zoper toženko uveljavlja plačilo denarnega zneska, za identifikacijo denarnega zahtevka pa je poleg tožbenega predloga potrebna tudi dejanska podlaga tožbe. Enostavno povedano to pomeni, da mora tožeča stranka opisati življenjski dogodek, na podlagi katerega zaključuje, da je od nasprotne stranke upravičena terjati zahtevani znesek. Navesti mora toliko in takšna dejstva, da slednja omogočajo identifikacijo tožbenega zahtevka. To izhaja iz prvega odstavka 180. člena ZPP (vsebina tožbe), na citirano zakonsko določbo pa je bila tožnica opozorjena s sklepom z dne 19. 9. 2014.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0080995
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12. OZ člen 101, 101/2. ZFPPIPP člen 212, 212/1.
absolutna bistvena kršitev določb postopka – ne bis in idem – res iudicata – pogojna terjatev – zapadlost – tek zakonskih zamudnih obresti – ugovor sočasne izpolnitve – učinek potrjene prisilne poravnave na višino terjatve
Glede na to, da je vtoževana terjatev nastala do začetka postopka prisilne poravnave, bi moralo sodišče prve stopnje le-to, skladno s pogoji potrjene prisilne poravnave, zmanjšati za 50 %, to je na znesek 767,35 EUR.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 91, 91/2, 106, 106/2.
invalidnost - invalid III. kategorije - kontrolni pregled - nadomestilo
Zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do ustreznega nadomestila pod pogojem, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu za zaposlovanje. Gre za zakonsko določbo, s katero je pridobitev ustreznega nadomestila pogojena s prijavo pri Zavodu za zaposlovanje. To pa ne pomeni avtomatično, da se je tudi tožnik, ki je sedaj ponovno zaposlen, dolžan prijaviti pri zavodu. To velja samo v primeru, če tožnik še vedno ni obvezno zavarovan. V primeru, da je tožnik, tako kot zatrjuje, ponovno zaposlen, mu je skladno z določbo 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pravico do premestitve dolžan zagotoviti delodajalec. Gre za obveznost, določeno v zakonu in posebna odločitev, da mu je delodajalec dolžan zagotoviti drugo delo v skladu z omejitvami, za kar se zavzema pritožba, ni potrebna.
ZDDO člen 34, 39, 39/2, 42. ZObr člen 97g, 97g/2. ZDR-1 .len 197. ZJU člen 203. ZUJF člen 187, 187/1.
letni dopust - delavci v državnih organih - javni uslužbenec - obrambno področje - starost
Glede vprašanj v zvezi z odmero letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, je potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1. Zaradi tega določb 2. odstavka 97.g člena ZObr o tem, da se zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko dopust poveča do 5 dni, ni mogoče razlagati tako, da se izraz starost enači z opredelitvijo starejšega delavca po ZDR-1. Ker 2. odstavek 97.g člena ZObr ni opredelil starosti, od katere je delavec upravičen do dodatnih dni letnega dopusta, tudi za delavce na obrambnem področju velja določba 2. odstavka 39. člena ZDDO in so ti delavci upravičeni do dodatnih dni letnega dopusta že po dopolnjenem 50 letu starosti. Zato določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let starosti, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO. Tako je tožnik upravičen do dodatnih dni dopusta iz tega naslova.
Ob določitvi letnega dopusta, do katerega je upravičen tožnik, pa je potrebno upoštevati tudi določbo 1. odstavka 187. člena ZUJF, ki omejuje število dni letnega dopusta. Od 1. 1. 2013 pripada javnemu uslužbencu iz naslova delovne dobe, zahtevnosti dela, starosti javnega uslužbenca, socialnih in zdravstvenih razmer ter drugih kriterijev največ 35 dni letnega dopusta. Če bi tožniku upoštevali vseh 5 dni letnega dopusta, ki mu glede na njegovo starost (več kot 50 let) pripadajo, bi ob upoštevanju meril, kot izhajajo iz sklepa, imel 36 dni letnega dopusta. Glede na omejitev po ZUJF pa ima tako pravico koristiti le 35 dni letnega dopusta za leto 2014.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006083
KZ-1 člen 68, 68/1, 220. ZKP člen 144, 144-6, 355, 355/2, 371, 371/1-5, 371/1-7, 371/1-11, 372, 372-1, 372-5.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – predlog upravičenega oškodovanca – nepopolna rešitev predmeta obtožbe – nerazumljiv izrek – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – poškodovanje tuje stvari – zakonski znaki kaznivega dejanja – način poškodovanja – posledica poškodovanja – odločba o kazenski sankciji – sodni opomin - pogojna obsodba – posebni pogoj – premoženjskopravni zahtevek – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pritožnik nima prav. Oškodovanec je tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena (6. alineja 144. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavanem obdobju D.D., s.p. imel sklenjeno najemno pogodbo za gostinski objekt H.F., stoječ na parc. št. 105/1, do katere je imel za potrebe dostopa in dovoza do hotela pravico uporabe nepremičnin št. 106/1 in 106/2 k.o. P. ter da je bil tudi posestnik nepremičnine na kateri je bila postavljena obravnavana zapornica, ki jo je slednji, ko je bila zaradi obravnavanega dejanja poškodovana, tudi popravil. Glede na določbo 8. člena SPZ štejejo za sestavine nepremičnine le tisti objekti, ki so z nepremičnino po svojem namenu trajno povezani. Na takšen trajni namen glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče sklepati v primeru postavitve zapornice (rampe) na zemljišču, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila obravnavana zapornica v razmerju do obdolženca tuja stvar in dejstvo, ki zadeva lastništvo zemljišča za takšno presojo ni odločilno (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 204/2008 z dne 26.6.2008).
Pritožnik pa ima prav, ko uveljavlja kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, ki se kaže v tem, ko je sodišče prve stopnje v okviru izrečene pogojne obsodbe obdolžencu naložilo izpolnitev nadaljnjega pogoja, da oškodovancu povrne škodo v višini 1.000,00 EUR, čeprav oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni vložil. Pritožnik ima prav, da je določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi vezana na prisojeni premoženjskopravni zahtevek, tega pa oškodovanec v obravnavani kazenski zadevi ni podal. Sodišče o neobstoječem premoženjskopravnem zahtevku ne more odločati in posledično v pogojni obsodbi ne more izreči dodatnega pogoja povrnitve škode oškodovancu. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v odločbo o kazenski sankciji poseglo tako, da se dodatni pogoj povrnitve škode, ki ga je sodišče prve stopnje v okviru pogojne obsodbe naložilo obdolžencu, ne določi.
Ureditvi iz ZDavP-2 in ZST-1, ki urejata zastaranje pravice do odmere in izvršitve davka oziroma takse (javnopravno razmerje), ob hkratnem upoštevanju splošnih načel pravne varnosti in zaupanja v pravo, narekujeta razlago, da velja tudi v kazenskem postopku za izvršitev pravnomočne oziroma izvršljive odločbe o stroških kazenskega postopka petletni relativni zastaralni rok, ki začne teči po poteku dneva, ki bi bilo potrebno stroške plačati. Izvršitev plačila stroškov pa zastara v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje začelo teči (absolutni zastaralni rok).
Za utemeljenost obogatitvenega zahtevka morajo biti hkrati podani vsi pogoji: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja.
Izhajajoč iz postavljenih tožbenih zahtevkov v predmetnem sporu in položaja stranskega intervenienta, ki mu ga daje ZBan-1 in Zakon o Banki Slovenije (v nadaljevanju ZBS-1), pritožba utemeljeno izpostavlja, da ima B.S. pravni interes, da v sporu zmaga toženka. Kot centralna banka Republike Slovenije (1.
člen ZBS-1), ki opravlja nadzor nad bankami (217. člen ZBan-2), je po prepričanju sodišča druge stopnje nedvomno zainteresirana, da se v predmetnem sporu izkaže, da so bile ob vpisu sprememb v sodni register pri subjektu vpisa (toženki), ki so posledica izrednih ukrepov za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, izpolnjene vse procesne in materialno pravne predpostavke za vpis. Pri tem velja tudi izpostaviti, da je vpise sprememb pri toženki na podlagi 262a. člena ZBan-1 predlagal stranski intervenient, zato mu je po prepričanju sodišče druge stopnje potrebno omogočiti, da v predmetnem sporu nadomesti morebitno toženkino pasivnost. Strinjati se je namreč s pritožbenimi izvajanji, da v nasprotnem primeru, torej v kolikor bosta tožnika s tožbo uspela, bo ugotovitev ničnosti vpisa povečanja osnovnega kapitala pri toženki razveljavila vpis učinkov izrednega ukrepa za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, ki ga je na podlagi določb poglavja 7.7. ZBan-1 izrekla in izvršila Banka Slovenije. Takšna odločitev bi pa po mnenju sodišča druge stopnje nedvomno vplivala na njen javnopravni položaj in naloge, ki so opredeljene v ZBan-1 in ZBS-1.
KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2. ZKP člen 10, 372, 372-3.
kršitev kazenskega zakona – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine – grožnja - prekršek
Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja sicer izhaja očitek, da je obdolženka ravnala tako kot je opisano zato, da bi drugega vznemirila, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to ni lastno le kaznivemu dejanju grožnje po prvem v zvezi z drugim odstavkom 135. člena KZ, ampak je to lastno tudi prekršku iz 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (nasilno in drzno vedenje), saj je povzročitev občutka ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, element tudi prej navedenega prekrška (1. odstavek 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru - ZJRM-1), na kar pravilno opozarja pritožnik v pritožbi. V obravnavani zadevi se obdolženki ne očita večja intenzivnost delovanja od tistega za katero je bila že spoznana za odgovorno za prekršek, saj je obdolženka tudi s storjenim prekrškom posegla v telesno in duševno celovitost oškodovanke. Res je, kar navaja izpodbijana sodba, da je oškodovanka pri tem utrpela še posledice – izpuljenje las, vendar navedeno ne more biti odločilno glede na dejstvo, da je v obravnavani zadevi prišlo do pretepa, pri katerem je oškodovanka aktivno sodelovala, pretep pa je, glede na določilo 2. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, medsebojno izmenjavanje udarcev, brc ali podobna uporaba fizične sile med dvema ali več osebami, na kar tudi pravilno opozarja pritožnik.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 35, 37, 19, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZZDej člen 62, 62/1. ZPacP člen 43.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je sporne dni v bolnišnici izvedel operativne posege, pri katerih je bil prisoten njegov mladoletni sin (star 13 let). Sin je pri posegih sodeloval in tožniku pomagal. Tožnik je bil dolžan v delovnem času natančno upoštevati organizacijo dela pri toženi stranki, standarde in zahteve ter navodila tožene stranke, tega pa s tem, ko je sinu dovolil prisotnost in sodelovanje pri operacijah, ni spoštoval. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
delna invalidska pokojnina - preplačilo - vrnitev preveč izplačanih zneskov - delovni invalid III. kategorije
Pravnomočno končan sodni postopek o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine je podlaga za odločitev v predmetnem socialnem sporu o upravičenosti vračila preplačila delne invalidske pokojnine. Iz pravnomočno končanega socialnega spora izhaja, da je bila tožnici v spornem obdobju neupravičeno izplačana delna invalidska pokojnina, zato mora neupravičeno izplačan znesek vrniti.
invalidnost III. kategorije - pravica do delne invalidske pokojnine - pravica do premestitve
Tožnik zaradi psihičnih težav od določenega dne dalje ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, temveč je zmožen za delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.
Sodišče lahko prizna zavarovancu le tisto pravico, ki mu pripada po zakonu. V konkretnem primeru pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času in brez zahtevanega dela z ljudmi. Tak je bil tudi tožbeni zahtevek, ko je tožnik uveljavljal, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno ter z omejitvami za delo, kot jih je ugotovila izvedenka, od določenega dne dalje. Glede na tako postavljen tožbeni zahtevek ter ob dejstvu, da tožena stranka v izreku prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožniku ni priznala drugih omejitev pri delu, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku poleg omejitev, ki se nanašajo na njegovo psihično stanje, priznati tudi fizične omejitve, povezane z delom.
Kljub temu, da darilna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, je veljavna, ker je bila v pretežni meri izpolnjena in je bilo s tem pravno razmerje med pravdnima strankama realizirano kot darilna pogodba.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 35, 35/2, 35/3. ZPIZ-1 člen 34, 34/8, 390.
invalidska pokojnina - pokojninska doba - slovenska pokojninska doba - tujec - seštevanje dob - tretja država
Z dnevom veljavnosti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju se srbska pokojninska doba ne upošteva več za odmero slovenske pokojnine. V skladu z 20. členom Sporazuma se upošteva pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve v kolikor se ne nanaša na isto obdobje, saj se lahko zavarovalne dobe seštevajo, kar je bil tudi temeljni namen in eden izmed ciljev za sklenitev samega sporazuma. Sporna doba bi se tožniku upoštevala v Sloveniji, če ne bi dopolnil dovolj slovenske pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. V tem primeru bi imel pravico do sorazmernega dela pokojnine, kar pomeni, da se srbska pokojninska doba ne bi upoštevala pri odmeri, upoštevala pa bi se za samo izpolnitev pogojev za pridobitev pravic do dajatev.
Tožnik je v Sloveniji dopolnil 26 let, 6 mesecev in 3 dni skupne pokojninske dobe, od katere je bil zavarovan za ožji obseg v večjem delu (13 let, 5 mesecev in 21 dni, 13 let in 12 dni pa za širši obseg pravic), kar pomeni, da je bil pretežno zavarovan za ožji obseg pravic ter tako po določbi osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove. To pravico pridobi zavarovanec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za širši obseg pravic.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 39, 41, 41/1, 41/4, 45, 45/3, 48, 48/1, 49, 49/1, 49/1-1, 51.
stroški in nagrada cenilca - umik predloga za izvršbo
Cenilec je upravičen do povrnitve stroškov in do nagrade glede na (že) opravljene storitve, tudi če mu iz razlogov, ki niso v njegovi sferi (konkretno zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo) ni bilo treba (oz. ni bilo omogočeno) dokončati njegovega dela.
Čeprav je toženec s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z drugo družbo kršil določilo pogodbe o zaposlitvi (ki vsebuje dogovor o konkurenčni klavzuli in med drugim določa, da delavec še 6 mesecev po prenehanju delovnega razmerja ne sme skleniti delovnega razmerja, pogodbe o delu ali avtorskem delu v drugi družbi, ki se ukvarja z dejavnostjo, ki bi po svoji vsebini pomenila konkurenčno dejavnost delodajalca), iz pogodbe o zaposlitvi nedvoumno izhaja, da je bilo med strankama za ta primer dogovorjeno plačilo pavšalne odškodnine in ne pogodbene kazni, kot to zatrjuje tožeča stranka.
Trditvena podlaga tožeče stranke glede obstoja škode je pomanjkljiva, saj so njene navedbe, da se je druga družba s prihodom toženca bolje „pozicionirala“ na madžarskem trgu ter po dinamiki dosega boljše rezultate, presplošne. Ker tožeča stranka obstoja škode ni konkretizirano zatrjevala, posledično pa tudi ne dokazala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska zavrnilo kot neutemeljen.