Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.
Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
Tožniku kot predstavniku delavcev neposredno ni naložena nobena obveznost ali poseženo v njegovo korist, ampak obveznosti in pravice delavcev nastanejo šele s sklenitvijo pogodbe o financiranju pokojninskega načrta. To pomeni, da tožnik nima neposrednega ampak posredni pravni interes, kar ne zadostuje za obnovo postopka po določbah ZUP.
Tožnik z vložitvijo zahteve ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložil zahtevo za pridobitev potrdil o opravljenih PDI glede sodnic, ki so odločale o njegovi pritožbi pred Višjim sodiščem v Kopru. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta definirani s prosilčevimi navedbami. Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.
Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.
ZBPP organu za BPP ne daje pooblastila za podrobno in kompleksno vsebinsko presojo zadeve. Organ za BPP ne more zavrniti prošnje za dodelitev BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, če se strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec očitno oziroma brez vsebinske presoje razlogov izpodbijane odločitve nima možnosti za uspeh.
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen humanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.