Tožnik v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe ni ugovarjal, da objekt ni v njegovi lasti. Ni pa se mogoče strinjati s tem, da tožnik te okoliščine ni prerekal niti v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. Tožnik namreč v pritožbi med drugim navaja, da njegova montažna konstrukcija z vpetim platnom ni dimenzij 12 metrov x 5 metrov, zato je očitno, da gre za zmotno odločbo. Pojasnjuje, da je v bližini njegovega oglasnega panoja in predmetnega cestnega odseka postavljenih več panojev, približno sedem, zato mora inšpektorica preveriti vseh sedem objektov.
S temi pritožbenimi navedbami je tožnik smiselno prerekal lastništvo objekta, na katerega se nanaša prvostopenjska odločba. V pritožbi res ni obrazložil, zakaj tega ni navajal že v postopku na prvi stopnji, vendar pa niti iz navedb tožene stranke niti iz priloženega upravnega spisa ni razvidno, da bi ga k temu kdo pozval. Organ druge stopnje je to pritožbeno navedbo zgolj povzel, do nje pa se niti vsebinsko niti formalno (v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP) ni opredelil, zato se odločbe organa prve stopnje v zvezi odločbo organa druge stopnje glede tega ne da preizkusiti.
Tožnik mora v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj tožnik ni izkazal, da mu državni subjekti ne bi bili pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi.
Luskavica sama po sebi ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.
Tožena stranka je tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.
Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.