Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 24. 2. 2025 oziroma po navedbah tožene stranke že 23. 2. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh ni vrnil. Zato je sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Bolezen ali težko zdravstveno stanje samo po sebi še ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak bolezen predstavlja opravičen vzrok za zamudo zgolj v primeru, če je nepredvidljiva in nenadna, tako da predlagatelju preprečuje, da bi opravil procesno dejanje sam ali po pooblaščencu. Iz predloga niti iz tožbe pa ne izhaja, da je bilo tožnikovo stanje takšne narave. Prav nasprotno, tožnik sam pojasni, da gre za dalj časa trajajoče zdravstvene težave, ki izvirajo iz leta 2020 in so se nadaljevale oziroma trajale tudi v letu 2022. Davčni organ je torej izhajal iz pravilne razlage standarda opravičenega vzroka iz prvega dostavka 103. člena ZUP in ga v okoliščinah konkretnega primera tudi pravilno uporabil.
Dejstvo, da je bil tožnik v preteklosti že obravnavan zaradi kaznivega dejanja, kaže na nespoštovanje pravnega reda, to pa predstavlja resno grožnjo javnemu redu in varnosti. Poleg tega tožnik spregleda, da izpodbijana odločba ni utemeljena zgolj na okoliščini iz šeste alineje 68. člena ZTuj-2, temveč na več okoliščinah iz tega člena, ki jih tožnik obrazloženo ne zanika.
Tožnik (in ne policija in tožena stranka!) je tisti, ki lahko brez vsakega odlašanja poskrbi, da bi predmetni postopek hitro stekel in da bi bila omejitev njegovega gibanja čim krajša. Če bi že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito pristojnemu organu dal resnične podatke o svojem imenu, priimku in rojstnem datumu ter bi pravilnost le-teh potrdilo Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti, bi bil ta postopek lahko zaključen že bistveno prej, tožnikovo gibanje pa ne bi bilo več omejeno, saj za to ne bi bilo potrebe. Vendar je tožnik ravnal drugače in je skozi različne postopke spreminjal svoje osebne podatke, to pa je posledično privedlo tudi do podaljšanja predmetnega postopka.
V upravnem sporu lahko se izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev. V obravnavanem primeru je tožnik, kljub pravilnemu pravnemu pouku v odločbi drugostopenjskega organa, po pooblaščenem odvetniku vložil tožbo zoper odločbi obeh upravnih organov, torej tudi zoper drugostopenjsko odločbo, ki je bila izdana na podlagi pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik in ne vsebuje odločitve o njegovi pravici.
Postavitev železne konstrukcije s šestimi jeklenimi koli, neposredno zabitimi v tla, na katero se lahko namesti reklamni pano, na tem zemljišču predstavlja uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Železna konstrukcija ni uvrščena med objekte, ki jih je dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, tudi ni namenjena kmetijski dejavnosti, zato je zahteva inšpektorja, da se odstrani, upravičena.
Ugotovitve v inšpekcijskem postopku potrjujejo uporabo zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, zato niti ni bistveno, ali je predmetni del zemljišča, na katerem je postavljena železna konstrukcija, kljub temu lahko obdelan ali ne.
Postavitev oglasnega panoja ni kmetijsko opravilo, prav tako pa tudi ni dejavnost, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti. Gre za reklamni pano, kjer se izvaja dejavnost oglaševanja in je s tem tovrstno dejanje neskladno s 4. členom ZKZ.