Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, zato se tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se zoper tožnika vodi izvršilni postopek na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru. Iz vsebine dopolnitve prošnje kot tudi same tožbe je razvidno, da se tožnik z navedeno odločitvijo pravdnega sodišča ne strinja. Toženka ga je dvakrat pozvala k dopolnitvi prošnje, nato pa jo kljub določeni nejasnosti obravnavala tako z vidika vložitve pravnih sredstev zoper sodbo kot tudi zoper sklep o izvršbi. V zvezi z navedenimi ugovori je bilo tožniku pravilno pojasnjeno, da je pravnomočno sodbo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, tožnik pa kljub dvakratnemu pozivu ni konkretno navedel, da obstaja kateri izmed razlogov za vložitev le-teh.
Toženka je svojo odločitev v delu, ki se nanaša na BPP za izvršilni postopek, pravilno oprla tudi na četrto alinejo 8. člena ZBPP.
Tožnik ne v prošnji ne v tožbi ne navaja ugovornih razlogov v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Obvestilo vročevalca organu o tem, da je bila vročitev opravljena na podlagi fikcije iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, ni javna listina. To obvestilu ne jemlje dokazne vrednosti tako, da lahko tako toženka kot sodišče, ob odsotnosti prepričljivih nasprotnih dokazov, upošteva navedeno listino kot dokaz o pravilni izvedbi vročitve. Vendar je v primeru nastopa fikcije sodišče pri presoji, ali je bila vročitev zakonito opravljena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, dolžno ravnati po načelu proste presoje dokazov.
Tožnik blaga po računih kupcu A. ni dobavil iz ozemlja Slovenije, temveč naj bi bilo blago neposredno prepeljano iz Italije v skladišče v Litvi. Zato pogoji za oproščeno dobavo blaga v EU, kot jih določa določba prvega odstavka 46. člena ZDDV-1, že iz tega razloga niso izpolnjeni. Se pa sodišče tudi strinja z ugotovitvijo davčnih organov, da je bilo v postopku DIN s strani prvostopenjskega organa ugotovljeno, da blago ni prispelo v namembni kraj v Litvi (saj je tako potrdil direktor logističnega centra C., kamor naj bi bilo blago pripeljano, žigi tega podjetja na prevoznih listinah pa so bili napačni), tožnik pa tudi ni uspel dokazati drugače.
Priznanje pravic iz sistema DDV se davčnemu zavezancu lahko zavrne tudi, če je z objektivnimi elementi dokazano, da prodajalec ni izpolnil obveznosti dokazovanja ali je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, ki jo je izvedel, del kupčeve davčne utaje, in ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi preprečil sodelovanje pri tej utaji. To pomeni, da je pravica do oprostitve plačila DDV odvisna od prodajalčeve dobre vere.