brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoji - očitna nerazumnost zadeve
V predmetni zadevi je Organ za brezplačno pravno pomoči vsebinsko presojal izpodbijano odločbo in ugovore tožnice, s tem, ko je ugotavljal pravno podlago in se opredeljeval do obrazložitve navedene odločbe ter napravil zaključek glede verjetnosti uspeha tožnice glede vložitve tožbe. Po mnenju sodišča je Organ za BPP s tem presegel standard očitnosti oziroma svoje pristojnosti pri odločanju v predmetni zadevi, saj gre za vsebinsko presojo zadeve.
upravni spor - stranska udeležba - vpogled v spis - opravičena korist - združitev postopka
Pravni interes za sodelovanje v postopku upravnega spora po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, bi družba A., d.d. lahko kot tožnik izkazala le, kolikor bi se zavzemala za zavrnitev tožbe, oziroma da bi sodišče izpodbijano odločbo spremenilo tako, da se ji pravni položaj ne bi poslabšal. Tožnik pa takega zahtevka (za odločitev o sporu polne jurisdikcije) ni vložil, sodišče pa je na postavljen zahtevek vezano.
Iz navedb vlagatelja izhaja, da se v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani obravnava tožba tožnika proti družbi A., d.d. v kateri ta uveljavlja plačilo v višini ... EUR, pri čemer tožnik kot pravno podlago svojega zahtevka navaja 3. točko izreka izpodbijane odločbe. S povzeto navedno pa družba A., d.d. ni izkazala upravičene koristi za vpogled v spis I U 2013/2020 oziroma v upravni spis, ki je priložen temu sodnemu spisu.
Prošnja za združitev zadev ni utemeljena, ker ni podan pogoj istega predmeta.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - očitna nerazumnost zadeve
V predmetni zadevi je Organ za brezplačno pravno pomoči vsebinsko presojal izpodbijano odločbo in ugovore tožnice, s tem, ko je ugotavljal pravno podlago in se opredeljeval do obrazložitve navedene odločbe ter napravil zaključek glede verjetnosti uspeha tožnice glede vložitve tožbe. S tem pa je presegel pojem "očitne nerazumnosti zadeve".
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 6, 8.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - Dublinska uredba - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zdravstveno stanje prosilca
Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi (ne policija) z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zatrjevano grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se nanaša na prečkanje hrvaško - bosanske meje, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III. Ravnanje hrvaške policije, vključno z zatrjevanimi "push backi" (brez drugih izpostavljenih posebnih okoliščin), ni ovira za predajo prosilcev Hrvaški. Zdravstveno stanje tožnika ni posebno hudo oz. je tako, da ob ustrezni psihološki podpori in medikamentozni terapiji, ki jo prejema, za njegovo predajo Hrvaški ni ovir.
zahteva za izdajo začasne odredbe - usmeritev otroka v prilagojen program - korist otoka
Sodišče se ne spušča v presojo obsega težav in motenj otroka, šteje pa s stopnjo verjetnosti v tej fazi postopka za verjetno dokazano, da je v otrokovo največjo korist, da se v šolskem okolju do pravnomočne odločitve v upravnem sporu ohrani način izobraževanja, ki otroku ustreza, s katerim soglaša tudi starš (individualizirani progami se pripravljajo ob sodelovanju s starši in otroci, upoštevajoč njihovo starost in zrelost, četrti odstavek 36. člena ZUOPP-1), in v katerem je otrok uspešen (kot je to razvidno iz evalvacijskega poročila ob zaključku 2. ocenjevalnega obdobja).
Pri presoji je sodišče, ne da bi se kakorkoli vsebinsko opredeljevalo do ugotovitev in mnenj pristojnih komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri organu prve stopnje in drugih v spisu navedenih strokovnih mnenj in pripomb, upoštevalo, da je mld. otrok med drugim uspešno zaključil šolsko leto (z odličnim uspehom) in da torej trenutni sistem funkcionira tako, da je za otroka ustrezen in mu omogoča ustrezen razvoj in izobraževanje, ki ga otrok zmore, razvija pa lahko tudi druge svoje potenciale (po navedbah tožnika glasbeno, likovno in športno nadarjenost), zaradi česar po presoji sodišča izdana začasna odredba v skladu z načelom sorazmernosti ne nasprotuje javni koristi, niti ni v nasprotju z načelom največje koristi otroka vsebovanem v MKOP.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja - načelo sorazmernosti
Sodišče poudarja, da upoštevaje zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti, kot je mogoče povzeti tožbene navedbe. Glede na obrazloženo ni utemeljeno tožnikovo stališče oz ugovor, da odvzem prostosti, zgolj zaradi kršitve javnega reda in miru, ni ustavno dopusten. Presoja toženke, da je treba glede na tožnikove kršitve za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, je tudi po presoji sodišča pravilna.
ZUP člen 68, 68/1, 68/2, 229, 229/1, 240, 240/2. ZDavP-2 člen 157, 157/2.
davčna izvršba - pritožba - rok za vložitev pritožbe - prepozno vložena pritožba - zavrženje pritožbe
V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zagotovljena v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe in jo je zato toženka utemeljeno zavrgla. Trditev tožnika, da je 8-dnevni rok prekratek, torej ni utemeljen, saj gre za zakonsko določen pritožbeni rok, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi, odločitev toženke, ki je tožnikovo pritožbo, vloženo po izteku pritožbenega roka, zavrgla, pa pravilna in utemeljena na zakonu, konkretno na določbi 157. člena ZDavP-2 in na določbi 240. člena ZUP.
Namen davčne izvršbe je izterjava (neplačane) davčne obveznosti. Pogoj za slednje je veljaven izvršilni naslov, obveznosti iz izvršilnih naslovov pa neprerekano niso bile poravnane.
upravni spor - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Tožnik je predmetno tožbo oddal priporočeno na pošto dne 5. 8. 2024, torej po tem, ko je postal sklep tukajšnjega sodišča I U 571/2022-12(k) z dne 31. 5. 2024 že pravnomočen. S tem je tožnikova potreba za pridobitev BPP prenehala, posledično pa je odpadel tudi njegov pravni interes za upravni spor v zvezi z dodelitvijo te BPP. Tudi, če bi v tem sporu uspel, bi se odločitev nanašala na dodelitev BPP v zadevi, ki je že pravnomočno končana, torej tožnik ne bi mogel v ničemer več izboljšati svojega pravnega položaja.
igre na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani
Ker dejstva in dokazi, ki jih je navedel oziroma predložil predlagatelj, odreditev predlagane omejitve dostopa do spletnih strani na podlagi prvega odstavka 107.a člena ZIS dopuščajo, nasprotna stranka pa ni podala nobenih navedb oziroma dokazov, ki bi temu nasprotovali, je sodišče predlogu predlagatelja v celoti ugodilo.
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 14, 14/4, 14/4-b. ZMZ-1 člen 2, 2-30, 31, 31/1, 31/1-6.
mednarodna zaščita - status begunca - spor polne jurisdikcije - izključitveni razlog - pravo EU - lojalna razlaga nacionalnega prava - načelo zaslišanja strank - kaznivo dejanje - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Izraz "izredno hudo" pomeni kaznivo dejanje, "katerega posebne značilnosti omogočajo, da se za to dejanje šteje, da je izjemno resno, ker spada med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red zadevne skupnosti", pri njegovi presoji pa je treba upoštevati zlasti zagroženo kazen in - "a fortiori" - kazen, ki je bila izrečena za to kaznivo dejanje, njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost navedenega kaznivega dejanja, vrsto in obseg škode, povzročene z istim kaznivim dejanjem, ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje tega dejanja.
Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje materialne pogoje iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 oziroma točke (d) 2. člena Kvalifikacijske direktive. Tožniku je zato sodišče priznalo status begunca, in sicer od dneva vložitve druge prošnje za mednarodno zaščito naprej, tj. od 20. 12. 2019 dalje in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, saj ima po stališču SEU begunec pravico do priznanja statusa begunca od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa.
COVID-19 - odprava odločbe - pravne posledice odprave odločbe - navajanje novih dejstev in dokazov
Če se odločba prve stopnje odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). To pomeni, da odpravljene odločbe ni več in zato tudi ne njenih učinkov. Enako velja tudi, če se odločba prve stopnje odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V takem primeru se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko o zadevi (sploh) še ni bilo odločeno. V ponovljenem postopku zato stranka lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. Upravni organ pa je dolžan upoštevati dejansko in pravno stanje v času izdaje odločbe v ponovljenem postopku. Drugače velja le, če materialni predpis organu nalaga, da mora upoštevati dejansko in pravno stanje v določenem trenutku ali določenem časovnem obdobju (npr. odmera dohodnine za določeno leto). V obravnavani zadevi pa (kot izhaja že iz razlogov sodbe I U 1649/2020) ne gre za tak primer.
V konkretni zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, ker je sodno varstvo v rednem upravnem sporu predvideno po predhodno zaključenem postopku pred upravnimi organi, konkretni izpodbijani akt v tem postopku pa ni dokončen, saj pritožba še ni bila vložena in o njej še ni bilo odločeno.
V pravnem pouku izpodbijanega sklepa ni navedeno, da je zoper izpodbijani sklep dopustna pritožba. Glede na smiselno uporabo šestega odtavka 215. člena ZUP teče za tožečo stranko osemdnevni rok za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep od dneva vročitve te sodne odločbe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pravica do izjave
Ker je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Iz tožbenih trditev je razvidno tožnikovo zavedanje, da ga Republika Hrvaška ob predaji ne bo vrnila v BiH. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), UNHCR), pa tudi ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno (v poštenem postopku) obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici. Tožnik ni prerekal ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
ZVOP-1 člen 6, 6/1, 6/1-1. ZS člen 78, 79. ZDIJZ člen 6, 6/1, 6/1-3. ZSS člen 28, 28/1, 31, 31/3.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - ocena sodniške službe - osebni podatek - načelo neodvisnosti sodstva
Iz določb ZS in ZSS izrecno izhaja, da je ocena sodniške službe zaupna in ne javna. Zakonodajalec je namreč z določbo šestega odstavka 78. člena ZS izrecno določil obseg in način dostopa do s tem povezanih podatkov, s čimer je poudaril njihov pomen za nemoteno opravljanje sodniške funkcije. Poleg tega tako iz 78. člena ZS kot tudi iz 31. člena ZSS izhaja, da ima pravico do dostopa do podatkov iz centralne kadrovske evidence o sodnikih (78. člen ZS) oziroma do vpogleda v sodnikov osebni spis, v katerem so sodniške ocene (31. člen ZSS), le omejen krog upravičencev in je onemogočen prosti dostop vsakemu prosilcu. Z določitvijo kroga upravičencev do podatkov v zvezi z oceno sodniške službe je namreč zakonodajalec zaščitil uresničevanje načela neodvisnosti sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti.
Za odločitev v obravnavani zadevi je torej ključna neodvisnost sodstva kot celote in sodnikov kot individualnih neodvisnih nosilcev sodne veje oblasti. Neodvisnost sodnikov pomeni, da lahko vsak sodnik samostojno odloča brez kakršnihkoli ovir ali pritiskov. Do te ključne okoliščine za odločitev v obravnavani zadevi pa se tožena stranka ni opredelila.
Glede na določbo 78. člena ZS ni mogoče enačiti položaja javnih uslužbencev in sodnikov, ki izvršujejo sodno oblast, saj sta že v izhodišču drugačna. Zato nista primerljiva niti glede potrebe po zaupnosti podatkov sodnikov in javnih uslužbencev.
Po presoji sodišča sta prvostopenjski in pritožbeni organ storila bistveno kršitev določb postopka. Prvostopenjski organ, ker se do dokaznega predloga zaslišanja prič ni opredelil, pritožbeni organ pa, ker ga je napačno presodil, da tožnik z njimi ni izkazal s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje in s tem tožniku ni omogočil pravice do izjave.
Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse.
odločba odpravljena v drugem postopku - povrnitev pravdnih stroškov tožniku - uspeh s tožbo - pravni interes - zavrženje
Ker je bila izpodbijana odločba že v drugem upravnem sporu odpravljena in zato tudi za tožnika nima več pravnih posledic, si tožbo s tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Sodišče je zato njegovo tožbo zavrglo.
Izdaja sodbe, s katero je bila že odpravljena (tudi) v tem upravnem sporu izpodbijana odločba, je iz navedenih razlogov sicer preprečila vsebinsko obravnavanje tožbe v tej zadevi, vendar je za tožnika pravni položaj primerljiv s tistim, ki bi ga dosegel, če bi s tožbo uspel. Ker je pravni položaj tožnika tak, kot če bi sodišče njegovi tožbi ugodilo, je prišlo do procesne situacije, ki jo ureja tretji odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru odprave izpodbijanega upravnega akta prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.
sofinanciranje iz javnih sredstev - obseg sodne presoje - kriteriji za ocenjevanje vlog
Dejanska vprašanja, to so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - drugi odstavek 3. člena Ustave RS).
Po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki se po tretjem odstavku 2. člena ZDavP-2 uporablja ob odsotnosti drugačnih določil, organ ob predhodnem preizkusu zahtevo stranke za odločitev v upravnem postopku zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Po drugem odstavku istega člena lahko organ iz tega razloga zahtevo zavrže tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe. Pri tem gre sicer za določbe, ki urejajo postopek na prvi stopnji, vendar pa so z njimi opredeljene procesne predpostavke za začetek in tek upravnega postopka, ki morajo biti izpolnjene ves čas; tudi pritožba je namenjena varovanju pravne koristi stranke, zato je po presoji sodišča treba navedeno določbo ZUP razumeti tako, da mora stranka izkazovati pravni interes tudi za začetek in tek postopka s pritožbo.
Glede na vse navedeno, je bila tudi po presoji sodišča tožnikova pritožba zoper začasni sklep utemeljeno zavržena, posledično pa tudi že pojmovno ni mogoče reči, da je bila tožnikova pravica do pritožbe izvotljena - tožnik je pravico do pritožbe skladno z zakonom imel in jo je tudi izkoristil, niso pa bile na njegovi strani podane procesne predpostavke, da bi mogel doseči njeno vsebinsko presojo. Ne gre torej za neustavnost ZUP niti za neutemeljenost izpodbijanega sklepa, temveč za odsotnost pogojev za vsebinsko presojo začasnega sklepa.
ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 45, 45/1. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3, 3/2.
akontacija dohodnine - delo v tujini - znižanje davčne osnove - stroški prevoza na delo - običajno bivališče
Ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 je delojemalec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, ki je davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer tožnik prebiva, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma "običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je namreč v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).