brezplačna pravna pomoč - pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - odprava odločbe - izvršilni naslov - napačna uporaba materialnega prava
BPP se ne dodeli, kadar je prosilec dolžnik v izvršilnem postopku, začetem na podlagi izvršilnega naslova po zakonu, ki ureja izvršbo (ZIZ), razen če verjetno izkaže obstoj razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki po določbah zakona, ki ureja izvršbo, preprečujejo izvršbo. V tej izvršilni zadevi dolžnik ne zaproša za dodelitev BPP za podajo ugovora zoper sklep o izvršbi (dolžnik v samem predlogu za dodelitev BPP niti ne zatrdi, da bi ga rad vložil v izvršilnem postopku), pač pa je med strankami nesporno, da želi dolžnik v izvršilnem postopku odgovoriti na vlogo upnice v zvezi s dolžnikovim predlogom za odlog izvršbe. Navedeno procesno dejanje pa ni med izjemami, ki veljajo v izvršilnem postopku, začetem na podlagi izvršilnega naslova, za katere se BPP vseeno lahko dodeli.
energetski spori - soglasje za priključitev na distribucijsko omrežje - vročitev odločbe - pravica do izjave - pooblaščenec - nedovoljena tožbena novota - prepozna pritožba
Toženka je ob obravnavi pritožbe na podlagi podatkov iz spisovne dokumentacije pravilno ugotovila, da je bila odločba vročena pooblaščencu tožnice 10. 11. 2022.
V pritožbi, ko je tožnica bila seznanjena z odločbo in torej tudi s tem, da upravni organ odloča na osnovi vloge, ki jo je v njenem imenu podal tam navedeni pooblaščenec, ni zanikala, da bi vlogo v njenem imenu podal pooblaščenec oz. da ima v postopku pooblaščenca niti ni opozorila na kakšno nepravilnost v zvezi s tem pooblaščencem, zato njen procesni ugovor o neobstoju pooblastilnega razmerja, prvič podan v tem upravnem sporu, sodišče zavrača kot nedovoljen in prepozen, saj je tožnica že v upravnem postopku (ki ni bil enostopenjski) imela možnost uveljavljati to kršitev določb postopka pred tem upravnim organom.
kmetijska zemljišča - odobritev pravnega posla - namenska raba - pravica do izjave - uporaba procesnih pravil - odločanje brez glavne obravnave
Tožnica nima prav, kolikor meni, da toženka ne more dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe in/ali zmotno ugotovljenih dejstev ter tako neutemeljeno ugovarja, da ji glede ugotovljenih dejstev ni bila dana možnost, da se izjavi v postopku.
Drugostopenjski organ je zmotno ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovil in tožnici po vloženi pritožbi zoper drugostopenjski akt omogočil, da se izjavi glede pravilno ugotovljenih dejstev v postopku, tj. navedba prave parcelne številke kmetijskega zemljišča, ki se prodaja. Za izdajo izpodbijanega akta je, skladno s prvim odstavkom 22. člena ZKZ, namreč pomembno le, da morajo biti stranke upravnega postopka za odobritev pravnega posla seznanjene z dejstvom, katera nepremičnina se prodaja in se glede tega dejstva tudi izjasniti, kar pa je drugostopenjski organ tožnici omogočil. Neutemeljene so tako navedbe tožnice, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker ji prvostopenjski organ ni omogočil kontradiktornosti postopka in jo seznanil o ugotovljeni napaki, saj ji je to omogočil drugostopenjski organ.
ZUP člen 43, 43/1, 127, 127/2, 129, 129/1, 129/1-1. ZIN člen 2, 24. ZVO-2 člen 231, 231/5, 231/6
stranka upravnega postopka - stranski udeleženec - inšpekcijski postopek - pobuda za uvedbo inšpekcijskega postopka - prijavitelj - pobudnik inšpekcijskega postopka
Ne ZIN in tudi ZVO-2 tožnikoma v obravnavani zadevi ne dajeta pravice zahtevati izvedbo inšpekcijskega postopka, zato je njuna prijava domnevne kršitve omejitve hrupa na C. pobuda za začetek postopka in ne vloga, s katero bi se na podlagi drugega odstavka 127. člena ZUP upravni (inšpekcijski) postopek tudi dejansko začel.
In prav za tak primer izrednega dogodka, kot ga ureja sedmi odstavek 231. člena ZVO-2, v obravnavani zadevi gre. Tožnika sta prijavo čezmerne obremenitve namreč podala v zvezi z uradno prijavljeno prireditvijo C. Zato je za obravnavano zadevo neupoštevno pravno vprašanje, ali šesti odstavek 231. člena res daje prijavitelju pravico zahtevati uvedbo inšpekcijskega nadzora, saj je ureditev iz šestega odstavka 231. člena ZVO-2 ne velja za enkratne prijavljene dogodke izključena za enkratne in uradno prijavljene dogodke. Posledično tudi v obravnavani zadevi velja stališče obstoječe sodne prakse, da se inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti.
Ker torej postopek (upravna zadeva) še ni bil začet, je odločitev, da je treba zahtevo na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, pravilna.
stavbna zemljišča - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera NUSZ - oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - verska skupnost - cerkve in druge verske skupnosti - odločba Ustavnega sodišča
Po presoji sodišča se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2023 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej, in sicer vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.
Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 zakonsko ni uredil drugače - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je po presoji sodišča toženka ravnala pravilno, ko je tožniku za leto 2023 odmerila NUSZ izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, kot že obrazloženo, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki izključuje njeno uporabo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
Hrvaška je kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).
dohodnina - delo v tujini - odprava dvojnega obdavčenja - drug dohodek iz delovnega razmerja - čezmejni delovni migrant
Izjema po točki a prvega odstavka 19. člena Konvencije BATIDO med drugim ne velja za plačila, ki jih svojim zaposlenim za opravljene storitve izplačajo razni zasebnopravni subjekti, kamor se uvrščajo tudi razne ustanove (npr. skladi) in gospodarske družbe, ki jih ustanovijo cerkvene organizacije, kakršna je tudi avstrijska evangeličanska cerkev, četudi ti delujejo neprofitno in v javnem interesu
začasna odredba - prostorski akt - težko popravljiva škoda - sprememba namembnosti zemljišča
Upravni spor, v katerem se zagotavlja sodno varstvo pravic posameznikov v primeru izdaje nezakonitih prostorskih izvedbenih aktov, je namenjen varstvu pravic in pravnih koristi tožeče stranke, temu cilju pa služi tudi začasno sodno varstvo, ki ga do končne odločitve v upravnem sporu zaradi varstva svojih pravnih interesov (in ne pravnih interesov drugih in tudi ne javnega interesa) v obliki začasne odredbe predlaga tožeča stranka.
Odlok vzpostavlja drugačno namensko rabo prostora na območju, na katerem se nahajata zemljišči tožeče stranke, od pred tem veljavne, kar tožečo stranko posledično bistveno omejuje pri uporabi, uživanju in razpolaganju z navedenima zemljiščema, za kateri velja posebno (strožje) pravno varstvo, določeno za kmetijska zemljišča.
Z vidika lastnika zemljišča predstavlja določitev namenske rabe zemljišča omejitev njegove lastninske pravice, saj sme zemljišče uporabljati le skladno s prostorskimi akti. Navedeno velja še toliko bolj v primeru, ko je izpodbijani del prostorskega akta namensko rabo zemljišč tožeče stranke v nasprotju z njihovo dejansko rabo spremenil iz stavbnega v kmetijsko.
gradbeno dovoljenje - legalizacija objekta - napačna uporaba materialnega prava
Prostorski akt predstavlja materialno pravo, na podlagi katerega v skladu z načelom zakonitosti odločajo organi v upravnih zadevah.
Ko se toženka v izpodbijani odločbi opira na 42. člen OPN Vojnik glede umestitve objektov v prostor, navaja, da je jasno, da vsaka gradnja v prostoru pomeni določeno spremembo, vendar mora biti sprememba (gradnja) v okviru določil prostorskega akta. Pripravljalec OPN Vojnik se je očitno zavedal pomena pogleda, zato ga je izrecno naštel med bivalnimi pogoji, ki morajo ostati zagotovljeni tudi po izvedeni gradnji. Sodišče ugotavlja, da toženka ne pojasni, kakšno vsebino je dala pravnemu pojmu "pogledi", kot je predpisan v 42. členu OPN Vojnik, vendar pa je glede na obrazložitev izpodbijane odločbe očitno, da toženka v konkretnih okoliščinah ta pravni pojem ozko povezuje s pogledom na Šmartinsko jezero kot tisto naravno danostjo, ki v tem okolju pomembno zvišuje kvaliteto bivanja. Sodišče meni, da je toženka s takšnim tolmačenjem zmotno uporabila materialno pravo.
Sodišče sodi, da sporne določbe OPN Vojnik ni mogoče razlagati na način, da je pogled na Šmartinsko jezero ovrednoten drugače (pomembneje) kot pogled na preostalo krajino. Sodišče zato pritrjuje tožniku, da je potrebno upoštevati vse poglede v krajino, ki jih določena lokacija omogoča, ne zgolj tiste, ki jih posameznik subjektivno bolj preferira. Varovan je stik z naravo, okoljem, pri čemer je treba upoštevati, da v zazidljivem območju, četudi gre za podeželsko okolje, to varstvo ne more biti absolutno, temveč sorazmerno in prilagojeno umeščanju novih gradenj v območje. OPN Vojnik kot dopustno vrsto posegov določa dopolnilno stanovanjsko gradnjo na eventualnih prostih parcelah kot dopolnitev vrzeli med obstoječimi objekti. Tudi iz navedene določbe izhaja, da uživanju lastne nepremičnine preko razgledov konkurira tipična uporaba zazidljive nepremičnine, ki je v postavitvi objekta na lastni nepremičnini. Zato je treba presojo, ali in v kolikšni meri so zaradi gradnje pogledi ohranjeni oziroma okrnjeni in posledično moteni bivalni pogoji, opraviti z vidika celote pogledov na bližnjo in daljno okolje ob upoštevanju sorazmernosti pogledov glede na namensko rabo območja in dovoljene posege v prostor. V nasprotnem primeru je lahko lastninska pravica lastnika zazidljive parcele izvotljena v njenem bistvu, ki je taka gradnja, ki tudi njenemu lastniku omogoča nemotene bivanjske pogoje in kvaliteto bivanja. Tega tehtanja v konkretni zadevi toženka ni opravila. Toženka se je osredotočila zgolj na presojo vpliva tožnikove gradnje na pogled stranke z interesom iz njenega objekta na Šmartinsko jezero (ki po OPN Vojnik ni izrecno varovan pogled), ostale poglede in druge relevantne okoliščine zadeve pa je povsem zanemarila oziroma jih v posledici zmotnega razumevanja določbe o pogledih iz 42. člena OPN Vojnik ni ugotavljala.
gradbeno dovoljenje - sprememba namembnosti - imisije - škoda na zdravju - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Po sodni praksi so imisije, ki so običajne v vsakem sodobnem mestu (npr. imisije prometa in individualnih kurišč), ki ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, štejejo za dopustne. Za takšne je mogoče šteti tudi imisije vonjav iz lokalov za pripravo prehrane v mestih, pa tudi povečane imisije hrupa gostinskih in drugih lokalov, kolikor ne presegajo običajne oziroma predpisane dopustne meje in nimajo (bistvenega) vpliva na zdravje in kvaliteto življenja ljudi v okolici.
Škoda na zdravju v splošnem nedvomno predstavlja škodo, ki je že po naravi stvari (vsaj praviloma) težko popravljiva. Vprašanje pa je, ali je tožeči stranki z dokazi, ki jih je predlagala v postopku, nastanek te bodoče škode (kot posledice imisij iz prehrambnega obrata investitorja) uspelo izkazati z zahtevano stopnjo verjetnosti.
kmetijsko zemljišče - odobritev pravnega posla - vrstni red predkupnih upravičencev - paketna prodaja - status kmeta - pravica do izjave - nedovoljena tožbena novota
Sodišče je glede pravilne uporabe materialnega prava izpostavilo, da so predmet prodaje parcele, ki ne tvorijo enega zaokroženega kompleksa, temveč dva med seboj ločena zaokrožena kompleksa. Takšna prodaja ni v nasprotju z veljavno zakonodajo in sodno prakso, vendar pa je zaradi prostorske ločenosti parcel pogoj "kmet mejaš" potrebno presojati za vsak zaokrožen kompleks posebej, saj je le na ta način možno uresničiti namen zakonske ureditve predkupnih upravičencev, to je zaokroženost zemljišč in smotrno gospodarjenje, za kar je dolžan skrbeti upravni organ po uradni dolžnosti.
V ospredju predkupne pravice je varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč, kar ni nujno povezano z zaokroževanjem kmetijskih gospodarstev in posledično zagotavljanjem lažje in bolj ekonomične obdelave, vendar pa je ravno ta vidik poudarjen pri enem od predkupnih upravičencev, to pa je ravno kmet mejaš, ki ima zaradi te lastnosti prednost pri nakupu pred drugim kmetom. Z vidika uveljavljanja predkupne pravice kmeta mejaša je treba šteti, da je predkupna pravica uzakonjena in namen ZKZ dosežen, ko kmetijsko zemljišče pridobi v last tisti, ki je s svojimi zemljišči fizično povezan s prodajanim zemljiščem in mu bo bližina zagotavljala lažjo in bolj ekonomično obdelavo. Iz tega vidika je razumna razlaga, da je potrebno predkupno upravičenje izkazati v razmerju do vsake prostorsko ločene nepremičnine oziroma kompleksa nepremičnin, ki so prodajajo v paketu. Drugačno stališče, da v primeru paketne prodaje prostorsko ločenih kmetijskih zemljišč, zadostuje že izkaz predkupnega upravičenja do ene od več prostorsko ločenih nepremičnin oziroma kompleksov, lahko pripelje do zaobida namena ZKZ.
Sodišče pri ponovnem odločanju o zakonitosti izpodbijane odločbe najprej ugotavlja, da je ta v delu, v katerem je tožnici odmerjeno nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za leta 2005 do 2007, nezakonita. Ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024 razveljavilo peti odstavek in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ZV-1 ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi za čas pred 1. 1. 2008 lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, teh določb v tej zadevi, v kateri še ni pravnomočno odločeno (44. člena ZUstS), ni mogoče uporabiti. Sodišče ugotavlja, da je tudi odmera plačila tožničine vodne pravice za leto 2008 zastarala. Sodišče je pri tem upoštevalo stališče Ustavnega sodišča U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024, da bi bilo treba ob ustrezni podzakonski ureditvi plačilo dajatev za rabo vode v letih 2005 do 2007 napovedati oziroma odmeriti v letih 2006 do 2008, da bi jo bilo torej treba odmeriti že v letu, ki sledi letu, za katerega se plačilo te dajatve odmerja. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2, povzetega stališča Ustavnega sodišča o teku zastaralnega roka ter okoliščine, da je prvostopenjski organ že 4. 7. 2014 prejel tožničine podatke za izračun višine plačila za vodno pravico, je lahko z izpodbijano odločbo po presoji sodišča tožnici odmeril plačilo za vodno pravico le za obdobje od leta 2009 dalje.
inšpekcijski ukrep - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - ugovori zoper sklep o dovolitvi izvršbe
Sodišče ugotavlja, da se opisani tožničini tožbeni ugovori ne nanašajo na izpodbijani sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba, kar je predmet odločanja v tem postopku, pač pa na inšpekcijsko odločbo, torej na izvršilni naslov. Teh ugovorov zato sodišče ni moglo upoštevati, saj po določbi prvega odstavka 292. člena ZUP s pritožbo zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - vračilo preveč izplačane pokojnine - tujina
Tožnik je za brezplačno pravno pomoč zaprosil v zvezi z zadevo, ki je v teku pred tujim organom (nemško pokojninsko zavarovalnico), zato je organ za BPP ravnal pravilno, ko je vloženo prošnjo kot neutemeljeno zavrnil, sklicujoč se na določbe ZBPP, v skladu s katerimi je mogoče v Republiki Sloveniji brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve odobriti le za postopke in izvensodne poravnave pred sodišči in drugimi organi v Republiki Sloveniji, za postopke v tujini pa le, če gre za postopke pred mednarodnimi sodišči ali arbitražami, za kar pa ne gre v postopku vračila izplačane pokojnine, ki je v teku pred nemško pokojninsko zavarovalnico, torej pred tujim nacionalnim organom.
V predmetni zadevi ni dvoma, da je kot lastnica nepremičnin s parc. št. 111, 222 in 333 k.o. ... v zemljiški knjigi vknjižena stranska udeleženka in s tem izkazuje pravico graditi na teh nepremičninah, kot je to po presoji sodišča ob izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja pravilno ugotovila tožena stranka. Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja namreč obsega presojo, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za izdajo takega dovoljenja določa zakon, medtem ko odločanje o spornih stvarno pravnih razmerjih presega njegove okvire (tako Upravno sodišče v sodbah I U 663/2010 z dne 18. 11. 2010, III U 61/2012 z dne 22. 3. 2013 in I U 1606/2019 z dne 23. 11. 2021). Na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja zato ne more vplivati dejstvo, da je tožnica sprožila spor glede lastništva prej navedenih nepremičnin in da je ta spor tudi zaznamovan v zemljiški knjigi. Zaznamba spora sama po sebi namreč ni dokaz, da je vpis lastništva v zemljiško knjigo napačen, pač pa je njen učinek v tem, da varuje pridobitelja, ki v sporu uspe, pred vsemi kasnejšimi vpisi stvarnih pravic s tem, da lahko pridobitelj vknjiži svojo pravico v vrstnem redu zaznambe spora, zemljiškoknjižno sodišče pa po uradni dolžnosti dovoli izbris vseh vpisov z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (80. in 81. člen ZZK-1).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - osebni avtomobil - ugotovitev vrednosti - pravica do izjave
Organ za BPP je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer v splošnem pojasnil, katere parametre je upošteval pri oceni vrednosti vozila, ki naj bi bilo po posameznih karakteristikah (glede na vrsto vozila in njegovo opremo ter starost) primerljivo osebnemu vozilu prvega tožnika, ob tem pa ni navedel nobenih podatkov o viru oziroma izvoru podatkov, ki so mu služili kot temelj za izvedbo primerjave (pridobljeno strokovno mnenje, cenitev po sistemu Eurotax, podatki iz spletne strani www.avto.net ipd.), svoje ocene pa tudi ni pojasnil podrobneje, to je po posameznih merilih, ki jih je uporabil. Podatki o načinu ugotovljene vrednosti vozila pa se ne nahajajo niti v upravnem spisu. Glede na obrazloženo po presoji sodišča pravilnosti ocenjene vrednosti primerljivega vozila ni mogoče preizkusiti in ji tudi ne nasprotovati.
Sodišče pojasnjuje, da je pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, po ZUP sicer praviloma suspenzivna in zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi, da pa lahko v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP1 področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve. V takem primeru je treba skladno s četrtim odstavkom 213. člena ZUP nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek odločbe. Eden od zakonov, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, je ZIN, ki v 30. členu določba, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZIN je torej za postopke inšpekcijskega nadzora izrecno določil, da pritožba zoper odločbo inšpektorja nima suspenzivnega učinka.
Izpodbijana odločba je neustrezno in pomanjkljivo obrazložena, saj ne vsebuje javnih in nedvoumnih razlogov za sprejeto odločitev, izostala pa je tudi navedba, kako je toženka uporabila obseg in namen prostega preudarka z vidika razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja projekta ter koliko je bilo razpoložljivih proračunskih sredstev in kdaj so bila ta porabljena. Toženka niti ni pojasnila razlogov, na podlagi katerih je zavrgla tožničino vlogo, oziroma svojega miselnega procesa, ki jo je vodil k sprejetju izpodbijane odločitve. Izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka.
ZJU člen 83, 83/5. ZUS-1 člen 3, 36, 36/1, 36/1-4.
javni uslužbenec - načelnik upravne enote - razrešitev - razlogi za razrešitev - nekrivdni razlogi za razrešitev - akt politične diskrecije - procesne predpostavke za upravni spor - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt
Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 24/2016 s sklepom z dne 29. 8. 2018 zavzelo stališče, da je funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja akt politične diskrecije, ki glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt. Upravni akti namreč niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.