brezplačna pravna pomoč - neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč - vrnitev neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči - lastništvo nepremičnine
Sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, saj ni povsem jasno kako je ugotovitev upravnega organa glede spremenjenih prihodkov vplivala na končno odločitev.
Ker upravni organ navedbam stranke (da družina občasno skupaj živi na naslovu ...) ni sledil, bi moral svojo odločitev obrazložiti in sicer tako, da bi jo tudi sodišče lahko preizkusilo, vendar tega ni storil.
mednarodna zaščita - poseg v osebno svobodo - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pridržanje - ogrožanje varnosti - kršitev javnega reda in miru - načelo sorazmernosti - začasna odredba
Poseg v prosilčevo osebno svobodo je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.
ZSVarPre člen 27, 27/1. ZUPJS člen 18, 18/1, 18/1-1.
brezplačna pravna pomoč - premoženjski kriterij - lastništvo nepremičnine
Ob upoštevanju stališča Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu IV Ip 195/2018 z dne 24. 1. 2018 (12. točka obrazložitve) je vrednost, ugotovljena v evidenci GURS, le primerljiva oziroma orientacijska, na dolžniku pa je trditveno in dokazno breme, da vrednost svojih nepremičnin dokaže na drugačen način, ne le tako, da pavšalno nasprotuje ugotovljeni vrednosti v evidenci GURS. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v vlogi z dne 23. 12. 2024 le pavšalno podal svojo subjektivno oceno dejanske vrednosti spornih nepremičnin, pri tem pa ni predložil določnih dokazov, iz katerih bi jasno izhajalo, da so vrednosti nepremičnin za polovico manjše od vrednosti, navedenih v evidenci GURS, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno upoštevala njihovo vrednost ugotovljeno v GURS in ob pravilni uporabi prvega odstavka 27. člena ZVarPre v zvezi s 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS in v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - rok za predajo prosilca
Med strankama ni sporno, da je Republika Hrvaška dne 11. 11. 2024 sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato je rok za predajo tožnika po Uredbi Dublin III Republiki Hrvaški potekel 11. 5. 2025. Ker je rok za tožnikovo predajo potekel, je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za obravnavo Prošnje odgovorna Republika Slovenija.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - dan vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Iz določbe drugega odstavka 11. člena ZBPP jasno izhaja, da je za dodelitev BPP ključen datum vložitve prošnje za BPP in ne datum, ko tožena stranka prošnjo za BPP prejme. Po oceni sodišča tožnica pravilno opozarja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi kot odločilen za dodelitev BPP tožnici štela datum prejema njene prošnje za BPP (to je 5. 6. 2024) namesto datuma njene vložitve in tako tožnici napačno dodelila BPP šele od dne 6. 6. 2024.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 19. 4. 2025 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 8. 5. 2025. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera NUSZ - stavbna zemljišča - oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - verska skupnost - cerkve in druge verske skupnosti - odločba Ustavnega sodišča
Po presoji sodišča se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2022 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej, in sicer vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.
Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 zakonsko ni uredil drugače - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je davčni organ tožnici za leto 2022 pravilno odmeril NUSZ, izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, kot že obrazloženo, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki izključuje njeno uporabo.
ukrep inšpektorja - izpodbijanje odgovora ministrstva - upravni spor - upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
S predmetnim pisnim odgovorom št. 06104-6/2025-4 je ministrstvo tožeči stranki pojasnilo način obravnavanja njenih vlog in pobud v inšpekcijskem postopku.
obnova postopka - uporabno dovoljenje - predlog za obnovo postopka - predhodni preizkus predloga - aktivna legitimacija za vložitev predloga - stranka v postopku - stranski udeleženec
Kot je opozoril že drugostopenjski organ v svoji odločbi, je skladno s šestim odstavkom 68. člena GZ v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka le investitor. Kot tožnica sama navaja, je bila izvajalka gradnje na obravnavanem objektu in ne investitor. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 14/2019 z dne 8. 7. 2020 navedlo, da določba, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka samo investitor, jasno opredeljuje krog vseh strank tega postopka in ne le strank v ožjem pomenu besede. Njen je namen je v omejitvi udeležbe (drugih) oseb kot stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Izpodbijani sklep o zavrženju tožničine vloge je pravilen in zakonit (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP), saj tožnica ni upravičena oseba, ki bi lahko vložila predlog za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja.
Izpodbijani sklep o zavrženju tožničine vloge je pravilen in zakonit (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP), saj tožnica ni upravičena oseba, ki bi lahko vložila predlog za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja.
Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma člen 25, 25-2. ZTuj-2 člen 56. ZUP člen 213, 213/1, 213/6, 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - ukrep zavrnitve vstopa - uporaba milejšega ukrepa - načelo sorazmernosti - izrek odločbe - obrazložitev odločbe - kršitev pravil upravnega postopka
Izrek odločbe ni določen, kadar je tako nejasen, da iz njega ni mogoče nedvomno razbrati, o katerem predmetu oziroma o katerem zahtevku je z njim odločeno. Tožena stranka bi morala v izreku in obrazložitvi izpodbijane odločbe enotno dovoljenje za prebivanje in delo konkretizirati z navedbo organa, ki ga je izdal, številko dovoljenja in datumom njegove izdaje, torej ga opredeliti tako, da bi bilo nesporno, na kateri akt se njena odločitev nanaša. Izrek, kot ga je oblikovala, pa je po presoji sodišča tudi nejasen. Tožena stranka je navedla, da se enotno dovoljenje za prebivanje in delo tožniku "zavrne". "Zavrnitev" in "razveljavitev" sta vsebinsko povsem različna pojma, ki ju ni moč enačiti in zato izrek izpodbijane odločbe s tem, ko govori o "zavrnitvi" že izdanega dovoljenja, ni razumljiv. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer govori o "razveljavitvi", vendar pa to ne more sanirati pomanjkljivosti izreka.
lokalna samouprava - mestni svet - funkcije župana - holding - javno podjetje - odločanje družbenikov na skupščini - akt organa lokalne skupnosti
Glede na odsotnost zakonskih določil, ki bi jasno urejala pristojnost članstva v skupščini javnega holdinga in izvrševanja ustanoviteljskih pravic, odločitev izpodbijanega sklepa in Odloka ne nasprotuje veljavni zakonodaji.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti
Za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je prosilec ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel.
Tožnikove navedbe (neprimerna hrana v azilnem domu, nezadostna zdravniška oskrba in strah, da bi moral živeti v Republiki Hrvaški), do katerih se je toženka opredelila in jih dokazno ocenila, niso take narave in intenzitete, da bi se vzpostavila obveznost toženke preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema na Hrvaškem.
začasna odredba - ureditvena začasna odredba - vpogled v spis - upravičen interes - vzpostavitev prejšnjega stanja
V obravnavanem primeru je zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe identičen tožbenemu zahtevku, saj je predmet spora vprašanje, ali ima tožnik skladno s prvim odstavkom 181. člena ZDT-1 pravni interes za vpogled v tožilski spis. Po presoji sodišča tozadevnega spornega razmerja ni mogoče (zgolj) začasno urediti, saj ob ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe v primeru neuspeha s tožbo vzpostavitev pravnega stanja, kakršno je (bilo) pred vpogledom v spis, že po naravi stvari ne bi bila več mogoča.
ZKZ kot specialen zakon celovito ureja postopek prodaje kmetijskih zemljišč in ne odkazuje na uporabo določb drugega zakona ali zakonika.
Ko je ponudba sprejeta s strani kupca, pa vsebina dane ponudbe zavezuje vse udeležence postopka, ne more je spremeniti niti upravna enota, niti prodajalec, dogovarjanje strank po pravočasnem in veljavnem sprejemu ponudbe po ZKZ je izključeno, s tem je izključena možnost spremembe volje.
ZKGZ člen 8, 8/1, 9, 9/1-1, 9/2, 22, 22/2, 23, 25b. ZKZ člen 7. ZUKD člen 2, 2-1. Uredba o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar (2002) člen 3. ZUT člen 5, 5/1, 5/1-3, 23, 23/1, 23/1-5, 25, 25/1, 25/2.
Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije - članstvo v zbornici - obvezno članstvo - zbornični prispevek - plačilo zborničnega prispevka - dejansko opravljanje dejavnosti - sodna praksa kot pravni vir - upravna taksa za pritožbo
ZKGZ določa domnevo, da so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Tožnik zato ne more biti uspešen z navedbami, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZ (lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek), kot tudi ne z navedbami, da ZKGZ obvezno članstvo pogojuje z opravljanjem dejavnosti, to je z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah ter s pridobivanjem koristi od njih. Ureditev obveznega članstva v KGZS in posledično plačevanje zborničnega prispevka je že presojalo tudi Ustavno sodišče, ki je v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 presodilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.
ZKGZ člen 8, 8/1, 9, 9/1-1, 9/2, 22, 22/2, 23, 23/1-1, 23/2, 23/3, 25, 25b. ZKZ člen 7. ZUKD-2 člen 2, 2-1. ZUP člen 113, 113/1, 113/2. Uredba o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar (2002) člen 3
Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije - članstvo v zbornici - obvezno članstvo - zbornični prispevek - plačilo zborničnega prispevka - I. kategorija invalidnosti - dejansko opravljanje dejavnosti - sodna praksa kot pravni vir - upravna taksa za pritožbo
Prvostopenjski organ je tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo zbornični prispevek za leto 2019. Pristojni organ lahko sprejme zaključek o obveznem članstvu fizične osebe v KGZS, če ugotovi, da je ta oseba lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, katerih katastrski dohodek, ugotovljen po ZUKD-2, dosega z ZKGZ predpisano višino, in na ta zaključek opre odločbo o odmeri zborničnega prispevka, ki se izda na podlagi 25.b člena ZKGZ.
Sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi z vprašanjem, ali je dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti glede na prvo alinejo prvega odstavka 9. člena ZKGZ relevantno pravno dejstvo v postopku odmere zborničnega prispevka, ni bila vedno povsem enotna. V sodbah U 1670/2002 z dne 2. 9. 2004 in U 1726/2009 z dne 6. 7. 2010 je sodišče zavzelo stališče, da je treba ugotavljati dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti. Vendar pa je nato od tega stališča odstopilo in sprejelo drugačno stališče (ki ga pri izpodbijani odločitvi upošteva toženka), in to ne le v sodbi, na katero se sklicuje drugostopenjski organ (I U 628/2012 z dne 12. 11. 2012), pač pa npr. tudi v sodbah U 119/2008 z dne 2. 6. 2010, II U 463/2009 z dne 12. 1. 2011, II U 21/2016 z dne 16. 11. 2016, I U 574/2019 z dne 14. 5. 2020 in I U 1023/2020 z dne 14. 7. 2022. Takšnemu stališču je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče (npr. v sodbah X Ips 563/2006 z dne 13. 1. 2010 in X Ips 319/2006 z dne 17. 2. 2010).
ZEKom-1 člen 53, 53/1, 54. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 49, 49/1, 49/2, 49/3. Direktiva 2002/20/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) člen 5, 5/3.
dodelitev radijske frekvence - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - podaljšanje veljavnosti odločbe - retroaktivna uporaba predpisa
Pravice iz postopka v glavni stvari bi spadale le na področje uporabe člena 49(2) Direktive EECC, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče. Pravilo člena 49(2) EECC v skladu s sodno prakso tega sodišča, bi za pravne položaje, ki so nastali in so bili v celoti oblikovani pred začetkom njegove veljavnosti, uporabljalo le, če bi iz njegovega besedila, namena ali sistematike jasno izhajalo, da mu je treba pripisati tak učinek.
Iz besedila člena 49(2) EECC je po presoji SEU razvidno, da se ne uporablja retroaktivno. To je utemeljilo s tem, da je v tretjem pododstavku te določbe določeno, da morajo biti splošna merila za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe zainteresiranim stranem na voljo "pred podelitvijo takih pravic". V četrtem pododstavku te določbe je določeno, da "pristojni organ najpozneje dve leti pred potekom prvotne veljavnosti individualne pravice uporabe opravi objektivno in v prihodnost usmerjeno oceno" teh meril, in dodatno, da je podaljšanje trajanja individualne pravice uporabe pogojeno s spoštovanjem navedenih meril. Ob neobstoju izrecnih navedb je namen trajanja pravic uporabe, ki je določen v členu 49(2), prvi pododstavek, Direktive EECC, tj. zagotoviti vsaj 20-letno regulativno predvidljivost od podelitve individualnih pravic uporabe ob upoštevanju potrebnih naložb v infrastrukturo, prav tako ne more podpreti retroaktivne razlage, zlasti ker je člen 5(2) Direktive o spremembi Direktive o odobritvi vseboval sklicevanje le na to, da je "potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb".
Glede na to je razsodilo, da se člen 49(1) in (2) Direktive EECC ne uporabljata za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra iz tega odstavka 2, ki so bile podeljene pred datumom začetka veljavnosti te direktive, vendar prenehajo po tem datumu. Določbi člena 5(3) Direktive o odobritvi oziroma člena 5(2), četrtega pododstavka Direktive o spremembi Direktive o odobritvi sta bili ti določbi pravilno preneseni v slovensko pravo. Direktiva o odobritvi, ki je veljala na dan podelitve pravic, to je 21. septembra 2006, je namreč v členu člen 5(2) določala, da "kadar države članice podelijo pravice uporabe za omejeno časovno obdobje, mora biti čas trajanja primeren za zadevno storitev". Ko je bil člen 5(2) spremenjen z Direktivo o spremembah Direktive o odobritvi, je bila ta formulacija ohranjena, dodano pa ji je bilo, da je trajanje za zadevno storitev primerno "glede na želeni cilj, ob upoštevanju, da je potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb". Ti pravili po razlagi SEU nista določali natančnega trajanja individualnih pravic uporabe niti pogojev za podaljšanje tega trajanja. Slovensko pravo pa podaljšanja ni omogočalo. Toženka je pravilno uporabila ZEKom-1 in štela, da podaljšanje veljavnosti navedene ODRF za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom ni mogoče.
Ker je pri ugotavljanju upoštevanega premoženja prosilca za brezplačno pravno pomoč odločilno dejstvo ali lahko s premoženjem dejansko razpolaga in ker je v obravnavanem primeru od tega ali se nepremična v k. o. ... upošteva kot premoženje prosilcev odvisno ali izpolnjujeta premoženjski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, bi se tožena stranka morala opredeliti do navedb tožeče stranke in obrazložiti zakaj jim ni sledila in zakaj je nepremičnino upoštevala kot premoženje prosilcev s katerim lahko razpolagata, ker tega ni storila je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena in je sodišče ne more preizkusiti.
ZDavP-2 člen 87, 87/1, 143, 145, 145/2, 151, 155, 155/1, 155/1-5, 157, 157/7. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 66. ZUS-1 člen 32, 32/1.
davčna izvršba - davčni dolg - davčni inšpekcijski postopek - izvršilni naslov - sklep o davčni izvršbi - dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe - odločba o odmeri davka - dohodnina - akontacija dohodnine - nesuspenzivnost pritožbe
Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi se presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje, zato za odločitev ni relevantna okoliščina, da so bili izvršilni naslovi kasneje (torej po izdaji izpodbijanega sklepa) pravnomočno odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, ne dejstvo, da je bila pri Ustavnem sodišču vložena zahteva za presojo ustavnosti 11. točke 105. člena ZDoh-2, prav tako pa tudi ne tožničini ugovori, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter na postopke njihove izdaje. Kasneje nastale okoliščine so namreč lahko relevantne le v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2, zlasti tudi 5. točko prvega odstavka tega člena), ko se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (nato pa tej odločitvi ustrezno odpravijo njihove posledice).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - prekluzija
Ni sporno, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Kot prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, je tožnik izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da ima hrvaški azilni sistem sistemske pomanjkljivosti, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.