Ob pravilni razlagi določb ZUP o vročanju je za nastop fikcije vročitve nebistveno, kdaj je pustil vročevalec dokument, ki ga je poskusil vročiti, v predalčniku naslovnika.
Obvestilo vročevalca o tem, da je bila vročitev opravljena na podlagi fikcije iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, ni javna listina, saj ZUP ne določa niti, da se tako obvestilo izda, niti ne določa pristojnosti organa ali vročevalca, da v njej potrdi določena dejstva, kar bi imelo za posledico njeno pravno naravo javne listine.
ZUS-1 člen 5, 5/2. ZUP člen 135, 135/1, 136. ZDen člen 6, 6/2. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 131, 131/2, 132, 132/1, 132/2.
Sodišče je izpodbijani sklep presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi gre namreč za ustavitev postopka. Tožena stranka bi postopek denacionalizacije na zahtevo tožnice lahko ustavila le na podlagi izjave tožnice o umiku zahteve (drugi odstavek 131. člena ZUP/86, prvi odstavek 135. člena ZUP).
igre na srečo - nadzor nad prirejanjem iger na srečo - prirejanje spletnih iger na srečo brez koncesije vlade - omejitev dostopa do spletnih strani
Če zavezanec iz odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo te ne izvrši, lahko sodišče ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, prek katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade (prvi odstavek 107.a člena ZIS). V predlogu mora biti, ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti, določen obseg omejitve in način njene izvršitve (tretji odstavek 107.a člena ZIS). Omejitev dostopa do spletnih strani se lahko izvrši le v obsegu, ki je nujno potreben za izvršitev odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo, in na način, ki je najmanj obremenjujoč za ponudnika storitev informacijske družbe (četrti odstavek 107.a člena ZIS).
Merilo, po katerem bi imele prednost organizacije, ki imajo koncesijo na večjem območju, po presoji sodišče ne bi ustvarjalo okoliščin, ki bi pomeni diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP v zvezi s 14. členom Ustave RS. Prav tako merilo zadošča načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja.
Vendar pa tožnik pravilno opozarja na določbo četrtega odstavka 3. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev, po kateri je pravno pomembno le območje cele upravne enote. Merilo pokritosti večjega območja se torej uporabi le, če za določeno območje kandidira več kandidatov. To po presoji sodišča pomeni, da je to merilo lahko urejeno le tako, da se v zvezi s pokritostjo večjega območja ovrednoti le tisto območje, na katerem kandidira več kandidatov in za katero se dodeljuje koncesija.
kmetijska zemljišča - promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - krajinski park
Če prodajalec tedaj, ko je dal ponudbo po ZKZ, ni izkazal, da predkupni upravičenec po ZON predkupne pravice ni uveljavljal, je dolžna upravna enota pred odobritvijo pravnega posla stranke pozvati, naj o tem predložijo dokazilo. Ni pa upravna enota pooblaščena, da namesto lastnika izvede postopek po ZON.
Toženka zaradi zmotne uporabe predpisa pravno relevantnih dejstev, tj. ali je ponudbo po ZON dal lastnik zemljišč ali pa je bil pri tem dejanju neupravičeno zastopan in dejanja neupravičenega zastopnika kasneje ni odobril, ni ugotavljala. Zmotno je štela, da to ni pomembno.
Zaradi pobotanja sredstvo zavarovanja po izpodbijanem sklepu (tožnikove terjatve iz naslova presežkov DDV v višini 22.647,10 EUR so bile po izdaji izpodbijanega sklepa pobotane z odmerjeno obveznostjo po izvršljivi odločbi z dne 29. 8. 2022) več ne obstaja, saj je že realizirano, zato si tožnik v tem postopku na način, kot predlaga v izpodbojnem tožbenem zahtevku, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj s sredstvom začasnega zavarovanja (presežki DDV) zaradi pobota ne bi mogel razpolagati.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - revščina
Tožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode. Gre za splošno stanje v tožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov, in s katerimi se ne sooča le tožnik, ampak tudi celotno prebivalstvo.
zaposlovanje invalidov - prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - upravni postopek - dopustnost upravnega spora - aktivna legitimacija
Spor med določenimi javno-pravnimi subjekti je sicer možen po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1, vendar ne v konkretnem primeru, saj gre za spor med dvema državnima organoma.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjeten izgled za uspeh - obseg presoje organa za brezplačno pravno pomoč
Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo, ko je naredila kompleksno vsebinsko analizo utemeljenosti tožnikovega predloga za dopustitev revizije, ki je sicer v pristojnosti Vrhovnega sodišča.
Odločitev tožene stranke, ki temelji zgolj na njeni oceni o možnosti tožnikovega uspeha s predlogom za dopustitev revizije oziroma revizijo, presega pooblastila organa za BPP. ZBPP namreč organu za BPP ne daje pooblastila, da zavrne prošnjo za BPP z utemeljitvijo, da niso podani pogoji za dopustitev revizije oziroma revizijo iz prvega odstavka 367.c člena ZPP.
ZTuj-2 člen 64, 76, 76/7. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
nastanitev tujca v domu za tujce - odločba o vrnitvi tujca - stalno prebivališče - pravni interes - nedovoljena tožba - zavrženje tožbe
Izdaja odločbe o vrnitvi in odločba o nastanitvi tujca v ustrezno socialnovarstveno institucijo je neločljivo povezana z nezakonitim prebivanjem v Republiki Sloveniji, ker je bilo tekom tega upravnega spora tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, to pomeni, da (najkasneje od takrat dalje) tožnik zakonito prebiva v Republiki Sloveniji. To pa je v nasprotju z njegovo osnovno zahtevo, da se mu izda odločba o vrnitvi, ker v Republiki Sloveniji biva nezakonito. Zato nima (več) pravnega interesa, da se zavzema za odpravo odločitve, s katero se je končal postopek odločanja o njegovi zahtevi za izdajo odločbe o vrnitvi z določitvijo roka za vrnitev in odločbe o nastanitvi v ustrezno socialnovarstveno institucijo (ob odrejeni omejitvi gibanja in namesto odrejene nastanitve v centru za tujce).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva
Prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči je kot neutemeljeno mogoče zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. Gre predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva).
Glede na to, da tožnik vlaga Prošnjo za vložitev pravnega sredstva, ki ga ne more vložiti, je zadeva očitno nerazumna v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP in je Prošnjo toženka utemeljeno zavrnila.
brezplačna pravna pomoč - objektivni pogoj za brezplačno pravno pomoč - verjeten izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva - nepristojno sodišče - rokovni predlog - pisna pomota
Ob dejstvu, da se je spis odstopil na Delovno in socialno sodišče, tožnik pa je vložil zoper naveden sklep pritožbo, o kateri bo odločilo Vrhovno sodišče RS (torej še sklep ni pravnomočen), tako predsednica sodišča v fazi postopka ne more v zadevi odrediti pospešitev obravnave, saj je sodnica, ki je v zadevi izdala sklep o nepristojnosti, ne obravnava. Tako je na mestu zaključek, da je zadeva očitno nerazumna in nima verjetnih izgledov za uspeh.
ZBPP člen 11, 11/2, 26, 26/5, 26/5-1. ZPP člen 242.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - stroški postopka - nastanek stroškov - stroški priče - pred vložitvijo prošnje nastali stroški
Stroški (v obliki izgubljenega zaslužka) obeh prič, za katere je tožnik zaprosil za odobritev brezplačne pravne pomoči, so nastali še preden je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ za BPP ob upoštevanju drugega odstavka 11. člena ZBPP zato nima podlage, da bi tožnikovi prošnji ugodil. Stroški postopka z izvedbo dokaza nastanejo namreč takrat, ko je dokaz izveden, kar pomeni, da nastanejo stroški za pričo že ob njenem zaslišanju.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 24. ZMZ-1 člen 15, 33.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - državljan države članice EU - državljan EU - ugotovitev državljanstva - mladoletna oseba - stranka postopka - največja korist otroka
Prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU.
Tožnica je državljanka Republike Romunije, ki je članica EU. Tožnica ne navaja nobenega primera iz Protokola, zato v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnica je bila deležna posebnih procesnih jamstev, ko je njen zakoniti zastopnik imel možnost sodelovati v upravnem postopku, postavljati vprašanja in od organa zahtevati pojasnila ter na ta način s konkretnimi vprašanji, komentarji in predlogi poskrbeti, da se položaj tožnice vsestransko predstavi in razišče. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka v upravnem postopku spoštovala največjo korist mladoletne tožnice.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - kršitev hišnega reda - kršitev javnega reda in miru - ogrožanje varnosti - poseg v osebno svobodo - načelo sorazmernosti - začasna odredba
V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti je treba v obravnavani zadevi po presoji sodišča vzeti v obzir tudi, da je tožnik vsaj dejanje 13. 1. 2025 storil v stanju alkoholiziranosti, kar je priznal v upravnem postopku. To pomeni, da ima očitno težave z alkoholom, ob takih okoliščinah pa je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.
stroški postopka - upravni postopek - pravnomočnost - zamudne obresti
V praksi izreki stroškovnih odločitev praviloma ne vsebujejo zavrnilnega dela, saj je v odločbi o povrnitvi stroškov a contrario vsebovana odločitev, da stranka nepriznani del stroškov krije sama. Zadostuje torej, da so razlogi glede nepriznanih stroškov vsebovani v obrazložitvi odločbe.
Čeprav je prvostopenjski organ tožničinem zahtevku delno ugodil, delno pa ga je zavrnil, je treba upoštevati, da gre v osnovi še vedno za odločitev o istem zahtevku oziroma o isti pravici. Delna pravnomočnost je mogoča samo, če gre za zahtevke, glede katerih je mogoče v upravnem postopku sprejeti različne, medsebojno nepovezane odločitve, za kar pa po presoji sodišča ne gre v primeru, ko organ isti zahtevek delno zavrne, delno pa mu ugodi. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki delno pravnomočnosti veže na posamezno pravico oziroma obveznost, je po presoji sodišča nepomembno, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o stroških kot stranskem (in ne glavnem) zahtevku.
ZSZ člen 58. ZGO-1 člen 218, 218/2, 218/3. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje (2012) člen 3, 4, 4/1, 4/2.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - nezazidano stavbno zemljišče - zazidano stavbno zemljišče - odstranitev objekta
Sodišče pritrjuje tožniku, da tudi odstranitev objekta pomeni gradnjo in posledično, da se je gradnja po gradbenem dovoljenju začela izvrševati z odstranitvijo obstoječega objekta. Ni namreč sporno, da je bil ta odstranjen. Za postopek odmere NUSZ pa ni pomembno, ali je gradnja izvedena po gradbenih predpisih, ki kot gradnjo štejejo tako odstranitev objekta kot novogradnjo, temveč ali se je (na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja) z gradnjo stavbe začelo. V smislu opredelitve stavbnega zemljišča kot zazidanega zemljišča lahko besedna zveza "začetek gradnje stavbe" po mnenju sodišča pomeni le novogradnjo oziroma gradnjo novega objekta, na kar pravilno opozarja tožena stranka. Razlikovanje med zazidanim in nezazidanim zemljiščem namreč temelji prav na tem, ali se na stavbnem zemljišču nahaja stavba ali ne. Če se na zemljišču stavba nahaja, gre za zazidano stavbno zemljišče, sicer pa je nezazidano. Izjema je zemljišče, na katerem se je gradnja stavbe šele začela; tudi to zemljišče se uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Zato začetek gradnje stavbe v smislu drugega in tretjega odstavka 218. člena ZGO-1 in 3. ter 4. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje lahko pomeni le začetek novogradnje, ne pa (že) odstranitev objekta (kar se po gradbenih predpisih sicer šteje za gradnjo). Ob upoštevanju predpisov, ki urejajo NUSZ, ima odstranitev objekta za posledico, da tega na zemljišču ni več in gre zato (ob odmeri NUSZ) za nezazidano stavbno zemljišče. Odstranitev prej obstoječega objekta je zato pravno pomembno dejstvo le v toliko, da z njegovo odstranitvijo postane nepremičnina nezazidano stavbno zemljišče. Ali je nepremičnina po odstranitvi objekta (znova) postala zazidano stavbno zemljišče, pa je odvisno od tega, ali so bila izvedena tudi nadaljnja dejanja, usmerjena v gradnjo nove stavbe, torej izvrševanje tistega dela gradbenega dovoljenja, v katerem je tožniku (in A. A.) na zemljišču s parc. št. 000 in 111, obe k.o. Velenje, dovoljena novogradnja enostanovanjske stavbe.
vojni veteran - priznanje statusa vojnega veterana - pogoji za priznanje pravice - kurir - razlaga materialnega prava - bistvena kršitev določb postopka
Stališče upravnega organa, da je kurirska služba izključena iz zakonskih podlag za priznanje statusa vojnega veterana, ni pravilno. Vendar pa je tudi opravljanje teh nalog ali dolžnosti pri obrambi RS treba ugotoviti in presoditi v okviru, kot ga določa ZVV. V ZVV so namreč določeni tudi drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se takim osebam lahko prizna status vojnega veterana.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 20, 20/1, 20/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Tožnik navaja, da je iz odgovora Republike Hrvaške razvidno, da se šteje, da je prošnjo na Hrvaškem umaknil. Sodišče ugotavlja, da je ključno, da je Republika Hrvaške z dne 11. 11. 2024 sprejela odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca in sicer na podlagi člena 20(5) Uredbe Dublin III. To jasno izhaja iz njenega odgovora toženki z dne 11. 11. 2024. Skladno s prvim odstavkom te določbe prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.
Tožnik ni navedel ničesar o tem, da bi imel posebej hudo poškodbo noge in da bi lahko zaradi predaje Republiki Hrvaški prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Na naroku je izpovedal, da v Sloveniji trenira nogomet. Po presoji sodišča zato toženka ni dolžna od Republike Hrvaške pridobiti posebno zagotovilo, da bo ustrezno poskrbela za tožnikovo zdravje.
Tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Ko je navajal podlago za odločitev, je prvostopenjski organ nejasno (skupaj) zgolj povzel vsebino 197. člena ZKZ, ne da bi pri tem razločno in nedvoumno pojasnil, ali je ukrep izrekel zaradi uporabe zemljišč v nekmetijske namene ali zaradi njihovega degradiranja ter na katera konkretna določila tega člena je posledično oprl svojo odločitev o sprejetem ukrepu. Ne zadošča, da se organ v obrazložitvi odločbe zgolj posplošeno sklicuje na pravno podlago, temveč mora jasno in določno navesti, katero konkretno določilo in zakaj je bilo podlaga za sprejeto odločitev.