dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - vložitev tožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice - postopek pred mednarodnimi sodišči - verjetni zgled za uspeh - razumnost zadeve - presoja razumnosti zadeve
Glede na to, da je toženka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, ni bilo potrebe po presoji okoliščin iz 2. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP (pogoj, da je zadeva življenjskega pomena za prosilca in njegovo družino). Pogoj pomembnosti zadeve za tožnika kot kriterij za dodelitev BPP in pogoj verjetnega uspeha morata, glede na vsebino zakonske določbe prvega odstavka 24. člena ZBPP, biti podana kumulativno, zato toženki potem, ko je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, okoliščin iz 2. alineje istega odstavka ni bilo potrebno presojati.
Sodišče pritrjuje to odločbi toženke, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev BPP, vložena zaradi pravnega svetovanja in zastopanja v kazenskem postopku, v katerem je tožnik udeležen kot obdolženec zaradi kaznivega dejanja obrekovanja. Prosilec je namreč zaprosil za BPP za postopek, ki je po 8. členu ZBPP izključen izmed postopkov, za katere se sme dodeliti BPP.
Oseba, ki trdi, da bi bil njen pravni interes lahko prizadet, mora možnost posega v svoj pravni interes utemeljiti s stopnjo verjetnosti. Obstoj pravnega interesa se sicer lahko izkaže za kompleksno pravno vprašanje, ki bistveno vpliva na potek upravnega postopka, vendar pa organ pri odločanju o tem vprašanju ne sme spregledati ene od bistvenih značilnosti pravne ureditve, in sicer, da mora oseba svoj pravni interes utemeljiti le toliko, da lahko organ brez nepotrebnega odlašanja odloči o njegovem obstoju. Dejanska presoja posega v pravno korist stranskega udeleženca (ne le možnost takega posega) je namreč po naravi stvari lahko šele predmet odločbe.8 Stališče, da se o utemeljenosti morebitnih ugovorov stranskega udeleženca ne presoja v postopku odločanja o položaju stranke, ampak v postopku meritornega odločanja o samem predmetu postopka, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče.
Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Ali bi bile pravice drugih oseb z nameravano gradnjo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko prizadete, se je presojalo upoštevaje drugi odstavek 36. člena GZ, ali bi bile pravice drugih oseb lahko prizadete v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa po 68. členu GZ. Materialni predpis je torej drug. Toženka je zato s tem, ko je presojo interesa za udeležbo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja opravljala na podlagi določb, ki se nanašajo na udeležbo tretjih oseb v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, zmotno uporabila predpis. Posledično relevantnega dejanskega stanja za odločitev o predlogu za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja ni posebej ugotavljala.
brezplačna pravna pomoč - predhodni preizkus tožbe - ponovno odločanje o že odločeni stvari - pravni interes - zavrženje tožbe
Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena Zvet-1. Ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna in ustavno skladna.
Zmotno je stališče toženke, da že sama Uredba daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Po presoji sodišča iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da je prednost pri izbiri zagotavljanje izvajanja veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, pri čemer je treba pri določitvi tega merila v javnem razpisu upoštevati tudi prednostna merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. To pomeni, da mora biti ovrednotenje tega merila določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Da merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe nima večje teže kot ostala merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe, izhaja tudi iz šestega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem se v primeru izenačenosti prednostnih meril več veterinarskih organizacij, ki ne predložijo sporazuma, določi veterinarsko organizacijo za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost. Navedeno kaže na to, da sta navedeni merili celo bolj pomembni od same pokritosti večjega območja.
Tako po presoji sodišča ovrednotenje prednostnega merila iz VII. točke Javnega razpisa na način, kot je določeno v Javnem razpisu ni v razumni povezavi s predmetom urejanja, ni sorazmerno urejeno v primerjavi z ostalimi prednostnimi merili in dopušča diskriminatorno obravnavo.
Posledično ni jasno, zakaj je toženka postavila zgornjo maksimalno mejo doseženega števila točk. Toženka je v odgovoru na tožbo sama zatrjevala, da kadrovske zmogljivosti nad izpolnjevanjem minimalnih pogojev zagotavljajo prednost veterinarske organizacije pri opravljanju javne veterinarske službe. Torej, če je boljša kadrovska zmogljivost prednost, potem ni jasno zakaj so prijavitelji pri medsebojnem konkuriranju na podeljenem koncesijskem območju (ki je v tem primeru občina Vodice) pri tem merilu omejeni z zgornjo mejo števila podeljenih točk. Tudi to merilo po stališču sodišča ni sorazmerno urejeno v primerjavi z merilom iz VII. točke Javnega razpisa. Zgornja omejitev ni v razumni zvezi s predmetom urejanja, kar pomeni kršitev določil ZJZP.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - vodno zemljišče - vodno soglasje - poplavno območje
Inšpekcijski organ je kot poseg v prostor, za katerega bi moral tožnik pridobiti vodno soglasje v skladu s 150. členom ZV-1, štel gradnjo oz. ureditev dela zemljišča na način, da predstavlja utrjeno makadamsko površino, ki pa ne služi sama sebi, ampak je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da služi za parkiranje vozil in drugih premičnih objektov ter za skladiščenje različnega materiala. Povedano drugače, inšpekcijski organ je tožniku prepovedal parkiranje in skladiščenje na podlagi ugotovitve, da je tožnik na delu zemljišča ..., uredil zemeljsko površino na način, da ta omogoča in tudi dejansko služi parkiranju in skladiščenju, pri čemer tožnik za takšno ureditev (poseg v prostor) ni pridobil vodnega soglasja. Ker celotno zemljišče, tj. vse tri parcelne številke, predstavlja ogroženo (poplavno) območje, tudi ni relevantno, ali se je pred izdajo izpodbijane odločbe parkiranje res izvajalo le neposredno ob meji z občinsko cesto, ob tem ko ni bilo sporno, da utrjena makadamska površina dejansko sega na vse tri parcele.
Ob dejstvu, da sta bila tožnika pozvana na dopolnitev predloga ter opozorjena, da se mora zdravstena dokumentacija iz prejšnjega odstavka nanašati izključno na osebo pri kateri naj bi se cepljenje opustilo, pa sta predložila predlogu le odpustno pismo iz porodnišnice, izvid iz dne 31. 7. 2012 (kopijo ene strani materinske knjižice) ter fotografije otroka, nista ustrezno dopolnila svoje vloge, zato jo je toženka upravičeno zavrgla. Predlogu namreč nista priložila niti fotokopij zdravstvenega kartona otroka. Tako pomanjkljiva zdravstvena dokumentacija pa skupaj z navedbami o zdravstvenih težavah otroka po mnenju sodišča ne zadostuje, da bi se lahko štelo, da sta tožnika vložila popolno vlogo v smislu šestega odstavka 22.a člena ZNB.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - zahteva za varstvo zakonitosti
Udeleženec nepravdnega postopka, ki ni državni tožilec, sam nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj jo lahko vloži le Državno tožilstvo, vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče šteti za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva. O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga ne gre za sodno varstvo. Torej tožnik ni izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP in je pravilna odlločitev toženke, da se zavrne njegova prošnja za dodelitev BPP.
ZMZ-1 člen 26, 26/1, 26/2, 27, 27/1, 27/1-1, 27/1-5.
mednarodna zaščita - prosilec iz Maroka - preganjanje - narodna pripadnost - politično prepričanje - informacije o stanju v izvorni državi - zmotna uporaba materialnega prava - dokazna ocena
Tožena stranka je vzela v presojo z vidika ZMZ-1 kot podlagi za preganjanje politično prepričanje in pripadnost etični skupini. Vendar je tožena stranka z izpodbijanim aktom v zvezi z političnim prepričanjem kot razlogom za preganjanje ponovno izhajala iz napačne razlage in uporabe določil tretje alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 (oziroma določila 4(5)(c) člena Kvalifikacijske direktive 2011/95), prvega odstavka 22. člena ZMZ-1 in osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (oziroma določila 10(3)(b) Procesne direktive 2013/32), s čimer je kršila tudi svojo temeljno sodelovalno dolžnost iz drugega stavka določila člena 4(1) v zvezi z določili člena 4(3)(a), (b) in (c) Kvalifikacijske direktive 2011/95. Poleg tega pa je napačno razlagala in uporabila pravni standard potrebne intenzivnosti dejanj preganjanja, ko gre za politično prepričanje kot zatrjevani razlog za preganjanje.
Ne samo za oceno (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb, ampak tudi za ugotavljanje standarda nevarnosti oziroma tveganja je nujno potrebna uporaba informacij o tem, kako ravnajo oblasti z javnimi protestniki, s političnimi nasprotniki režima, ki so berberske narodnosti v Maroku, in ki imajo tožniku primerljiv profil razpoznavnosti. To je pomembno, ker prosilec morda ne bo vedno mogel utemeljiti svoje prošnje z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, tudi neposrednimi dokazi, glede vzročne zveze med možnimi dejanji preganjanja in razlogom preganjanja, zaradi česar je pomembna sodelovalna dolžnost tožene stranke. Povezavo med možnimi dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje mora preveriti tožena stranka tudi preko informacij o stanju v izvorni državi.
ZPP člen 154, 208, 208/2. ZDavP-2 člen 95. ZDavP-2J člen 14, 71, 71/1.
davek na darila in dediščine - darilo - obračun obresti - nadaljevanje postopka - povratna veljava predpisov - odločba Ustavnega sodišča - zahteva za oceno ustavnosti - stroški postopka
Sodišče ugotavlja, da je bil tožničin pravni položaj, relevanten za odmero obresti, zaključen z izdajo izpodbijane odločbe, kar pa je že v času veljavnosti novele ZDavP-2J, zato že pojmovno z odmero obresti ni moglo priti do posega v pridobljene pravice.
Neodvisno od presoje, ali gre v obravnavani zadevi za pričakovanje ali za pričakovano pravico, sodišče sodi, da obračun višjih obresti za celotno obdobje obrestovanja, čeprav se je obrestna mera zvišala tekom postopka davčnega nadzora in le manjši del obdobja obrestovanja predstavlja čas po zvišanju obrestne mere, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Zato sodišče ugotavlja, da zvišanje obrestne mere za celotno obdobje obrestovanja, četudi se del tega obdobja nanaša na čas pred zvišanjem, ni tak poseg v pričakovanje zavezanca za davek, da bi le ta lahko utemeljeno pričakoval, da se ne bo zgodil. Takšna razlaga je skladna tudi z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 64, 65, 65/1. ZUP člen 142, 142/2, 229.
telekomunikacije - vpogled v spis - zahteva za vstop v postopek - zavrženje tožbe - stranski udeleženec - procesne predpostavke - operater s pomembno tržno močjo - pravni interes - obnova postopka - izboljšanje pravnega položaja - ugotovitvena tožba
Tožnica bi torej pravni interes za tožbo na spremembo izpodbijanega sklepa oziroma izpodbojno tožbo izkazovala le, če bi jo vložila še v času pred izdajo odločbe v postopku nadzora. Ob odprtem nadzornem postopku bi si namreč, če bi bila s tožbo uspešna, (še) lahko izboljšala svoj pravni položaj. Po zaključku nadzornega postopka pa bi vstop v postopek nadzora mogla uveljavljati le s predlogom toženki za obnovo tega upravnega postopka.
V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja najprej, da tudi tožnica sama glede na končan postopek nadzora pravnega interesa za vloženo tožbo v sporu polne jurisdikcije (z zahtevkom, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ji samo dovoli vstop v postopek nadzora ter vpogled v spis in naj toženki naloži, naj začne postopek obnove) oziroma podrejeno, izpodbojno tožbo (z zahtevkom naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek), ni (več) zatrjevala. Pri tem sodišče zgolj pripominja, da tudi ob izkazanem pravnem interesu za tožbo v sporu polne jurisdikcije in ugodilni sodbi tožnica ne bi mogla uspeti s pridruženim zahtevkom, naj sodišče toženki naloži, naj na podlagi ugodilne sodbe začne postopek obnove, v katerem bo tožnici dala možnost sodelovanja. Takega zahtevka za tožbo v sporu polne jurisdikcije ZUS-1 ne predvideva (četrta alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1, prvi odstavek 65. člena ZUS-1).
Ugotovitvena sodba pa, s katero bi bila zgolj ugotovljena nezakonitost sklepa o zavrnitvi tožnici vstopa v postopek nadzora in vpogleda v spis, v sodnem postopku, vodenem zoper tožnico zaradi poravnave obveznosti, ki so zanjo nastale v zvezi z izvrševanjem obveznosti zavezanca po nadzorni odločbi, ne bi mogla učinkovati tako, da bi se s tem tožničin pravni položaj izboljšal.
tožba v upravnem sporu - nedovoljena tožba - zastopanje brez pooblastila
Upoštevaje tožnikovo izjavo o tem, da tožbe, ki jo je sodišče v tej zadevi prejelo 19. 8. 2022, ni vložil sam, ampak jo je v njegovem imenu vložil nekdo drug, pri čemer pa tožnik vložitve tožbe naknadno ni odobril (iz njegove izjave prejete 2. 12. 2024 izhaja ravno nasprotno, to je da se s sprožitvijo sodnega postopka nikoli ni strinjal), je sodišče štelo, da je bila tožba v tej zadevi vložena brez tožnikovega pooblastila, pri čemer se tožnik z njeno vložitvijo ne strinja. Glede na to je sodišče ob smiselni uporabi določb 98. člena ZPP ugotovilo, da obravnava tožbe ni dopustna oz. da je tožbo treba zavreči.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4. ZDavP-2 člen 208, 208/1, 145, 145/2, 145/2-9.
seznam izvršilnih naslovov - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Seznam izvršilnih naslovov ni upravni akt in upravna odločba v primeru, ko je v seznamu obveznost plačila davčnega dolga po posameznih izvršilnih naslovih prvič naložena drugi osebi, ki ni tista, na katero se glasijo izvršilni naslovi iz seznama, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru. Iz navedb tožnika v tožbi namreč izhaja, da so mu bile obveznosti, navedene v seznamu izvršilnih naslovov, naložene v plačilo zaradi dejavnosti, ki jo je opravljal kot samostojni podjetnik posameznik, nanj pa se glasijo tudi posamezni izvršilni naslovi iz seznama, ki tako ne predstavlja upravne odločbe, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati, saj se z njim ni na novo odločilo o kakšni njegovi pravici ali obveznosti.
ZZDej-K člen 39. ZZDej člen 3a, 3a/5, 64, 64/1, 64/5.
zdravstvena dejavnost - dovoljenje za opravljanje dejavnosti - pogoji za opravljanje dejavnosti - ustrezna strokovna izobrazba - zdravstveni delavec - obrazloženost odločbe
Ureditev iz 64. člena ZZDej je potrebno razlagati na način, da lahko vsi zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci, razen zdravnikov, samostojno opravljajo delo v zdravstveni dejavnosti, v primeru če so končali pripravništvo in opravili strokovni izpit. Izjemoma lahko samostojno delo opravljajo tudi diplomirane medicinske sestre, diplomirane babice in magistri farmacije, ki zaradi spremembe študijskega programa pripravništva niso opravili oziroma je bilo pripravništvo vključeno v njihov izobraževalni program, za izpolnitev tega pogoja (oziroma "oprostitev" opravljanja pripravništva) pa mora njihov izobraževalni program zadostiti kvalifikacijam, opredeljenim v petem odstavku 64. člena ZZDej, imeti pa morajo tudi ustrezno licenco.
ZDoh-2 člen 100, 100/1, 100/2, 100/2-1, 100/3. ZDavP-2 člen 326, 326/3, 326/5, 331, 331/1, 331/2, 331/3, 331/4.
dohodnina - davek od dobička iz kapitala - podaritev kapitala - neodplačna odsvojitev - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - vložitev napovedi za odmero dohodnine - rok za priglasitev - prepozna vloga - zavrženje vloge
Do odloga ugotavljanja davčne obveznosti pride zgolj pod pogojem, da davčni zavezanec opcijo odloga izbere in svojo izbiro priglasi davčnemu organ po pravilnih davčnega postopka in v predpisanem roku, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Že iz jezikovne razlage prvega do četrtega odstavka 331. člena ZDavP-2, enako pa tudi iz prej navedene sodbe Vrhovnega sodišča, izhaja, da gre za dva ločena in alternativna postopka. Davčni zavezanec torej vloži davčno napoved ali vlogo za odlog ugotavljanja davčne obveznosti, vse v predpisanem roku.
Glede na povedano ni moč slediti stališču tožnika, da gre pri postopku odločanja po vloženi davčni napovedi in o odlogu za enoten postopek in je zato odlog mogoče uveljavljati ves čas postopka, dokler ni izdana odmerna odločba. Tožnikove vloge za uveljavljanje odloga namreč ni moč šteti kot dopolnitve davčne napovedi, pač pa gre za dve ločeni zadevi oz. vlogi. Dejstvo, da je tožnik (naknadno) vložil vlogo za odlog, bi bilo smiselno mogoče šteti kvečjemu za umik davčne napovedi in uveljavljanje davčne ugodnosti, to je odloga, kar pa bi moral tožnik storiti do 28. februarja 2017. In čim gre pri odločanju o odlogu ugotavljanja davčne obveznosti za samostojen postopek, je tudi rok za vložitev vloge za uveljavljanje odloga samostojen. Tožnik tako tudi nima prav, da se z vložitvijo davčne napovedi prekinejo vsi prekluzivni roki in ne tečejo tudi tisti, ki so vezani na davčne ugodnosti, olajšave in oprostitve. Ker je v obravnavani zadevi tožnik vlogo za uveljavljaje odloga ugotavljanja davčne obveznosti vložil po 28. 2. 2017, jo je davčni organ pravilno zavrgel kot prepozno.
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/10, 20/12, 20/13. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 26.
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - ravnanje z odpadki - prevzem odpadne embalaže - določitev deležev - neobrazložena odločba
DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO nista skladna z zakonom in Direktivo, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od IJS prevzame tudi to odpadno embalažo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni kriterij - premoženje - tožbena novota
V skladu z drugim odstavkom 27. člena ZSVarPre se BPP lahko dodeli samski osebi ali družini, ki ima v lasti stanovanje ali stanovanjsko hišo (v nadaljnjem besedilu: stanovanje), v katerem samska oseba ali družina dejansko prebiva ter ima prijavljeno stalno prebivališče, katerega vrednost presega 120.000 eurov, in za katero je mogoče sklepati, da si s tem stanovanjem preživetja začasno ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba
Pri presoji za preučitev resničnosti pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb, mora merilo dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve. Navedeni prag pa ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Ob povedanem tožnik domneve načela medsebojnega zaupanja držav članic EU, ni uspel izpodbiti.
dohodnina - obresti na denarne depozite - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - davčni rezident - dohodnina od dohodka iz kapitala
Tožnik je v postopku ves čas zatrjeval, da je imel sklenjeno zgolj eno od teh osmih pogodb, in sicer pogodbo, s katero je za obdobje od 5. 5. 2014 do 6. 11. 2014 vezal znesek 662.938,37 EUR, za kar naj bi, po njegovih trditvah, prejel znesek 12.980,76 EUR. Sodišče pa ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazoval svojo trditev, da v letu 2014 na transakcijske račune, ki jih je imel odprte, ni prejel nakazil zneskov, kot izhajajo iz izpiskov A. 1 - 9 za leto 2014, medtem ko je prvostopenjski organ ta dokazila pridobil, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, toženka pa jih je v tem upravnem sporu tudi predložila sodišču.
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da se tožnik za namene Konvencije šteje za davčnega rezidenta Slovenije, ima Slovenija po prvem odstavku 11. člena Konvencije pravico, da obdavči ta dohodek. Obdavčitev obresti, ki jih prejmejo fizične osebe, ureja ZDoh-2, ki pa ne določa davčne oprostitve za tožnikov primer, torej za obresti, ki izvirajo iz premoženja, ki je bilo ustvarjeno z opravljanjem službe diplomata.