Merila za izbiro koncesionarja so: - strokovna usposobljenost, izkušnje in reference ponudnika ter odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti za vsak posamezen program zdravstvene dejavnosti oziroma posamezno vrsto zdravstvenih storitev specialistične bolnišnične dejavnosti, ki so predmet koncesije, - dostopnost lokacije opravljanja zdravstvene dejavnosti, - ugotovitve nadzornih postopkov iz 76. člena tega zakona pri ponudniku, - druge okoliščine in merila glede na posebnost posamezne vrste zdravstvene dejavnosti, ki je predmet javnega razpisa. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da so bila ta merila tudi upoštevana pri ocenjevanju obeh ponudb. Po presoji sodišča je bilo ocenjevanje pravilno in je iz tega razloga tožena stranka pravilno podelila koncesijo subjektu A. A., s.p. ter zavrnila ponudbo tožeče stranke, ker je izbrani ponudnik prejel več točk.
Tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica tega ni navajala niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku, v tožbi pa tudi ni pojasnila, zakaj šele v upravnem sporu oporeka delovni dobi izbranega ponudnika, zato teh tožbenih novot ni mogoče upoštevati.
Tožnica predloga ni utemeljevala z obnovitvenim razlogom po 6., pač pa z razlogom po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1, navedeno pomeni, da je predlog za obnovo postopka podan po izteku petletnega prekluzivnega roka, ki je za to določen v drugem odstavku 97. člena ZUS-1.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja.
Zatrjevane pomanjkljivosti morajo dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja morajo dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera.
V primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost, da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne.
Sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe ni akt, ki se lahko samostojno izpodbija v upravnem sporu, in da zato pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe zoper tovrstni akt, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zoper sklep o zahtevi za izločitev uradne osebe v upravnem postopku ni samostojnega sodnega varstva, ne pomeni, da stranka zoper omenjeno odločitev sploh nima na voljo (učinkovitega) pravnega sredstva, ker je sodno varstvo zgolj odloženo. Stranka tako lahko kršitev pravice do nepristranskega odločanja uveljavlja v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev upravnega organa.
Niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi mu bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku potrebno in pravično dodeliti BPP. Resnost kršitve in teža zagrožene kazni za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 (tj. le globa v višini 500,00 EUR) tudi ob morebitni grožnji stranske sankcije odvzema vozila nista veliki, zadeva pa tudi z vidika uporabljene pravne podlage za prekršek ni kompleksna.
Zaradi odsotnosti lastnoročnega podpisa zakonitega zastopnika prvega tožnika, ki je bistvena sestavina tožbe, je tožba prvega tožnika ostala nepopolna. Zato jo je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP in drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.
Vnos večje količine prepovedane droge v azilni dom, v danih okoliščinah, ko je tožnik predhodno že bil udeležen v pretepu s so-stanovalcem, je dejanje, ki terja najstrožji ukrep toženke, in ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati. To je omejitev gibanja na Center za tujce. Slednje je nujno potrebno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu, kjer je s pravili določena ničelna toleranca do prepovedanih drog.
Sodba SEU C-715/23 z dne 10. 7. 2025 ne sodi med dejanske okoliščine in dokaze, saj njena vsebina o značaju lekarniške dejavnosti ni dejstvo, temveč razlaga materialnega prava. Obrazložitev sodne odločbe po naravi stvari ni (novo) dejansko stanje. V tem pogledu sklicevanje na presojo SEU ne more voditi do obnove. Nepravilna uporaba prava že sama po sebi ni obnovitven razlog.
Za tožbo zaradi molka organa so izpolnjene vse procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1. Pritožba je bila namreč vložena 22. 3. 2016, do danes o njej ni bilo odločeno in je torej dvomesečni rok že potekel, tožnik pa je po izteku tega roka in pred vložitvijo tožbepri drugostopenjskem organu podal novo zahtevo,naj odloči o njegovi pritožbi.
Tožba zaradi molka drugostopenjskega organa je utemeljena. Za odločitev sodišča niti ni pomembno, ali je vloga za izdajo soglasja (o kateri odloča prvostopenjski organ) popolna ali ne. Pomembno je zgolj to, da je bila pritožba zaradi molka prvostopenjskega organa vložena, da o pritožbi, za katero toženka ne trdi, da bi bila pomanjkljiva, ni bilo odločeno in da toženka ni navedla nobenega razloga, zakaj v več letih o njej ni odločila.
BPP je namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva in jo je mogoče dodeliti le za postopke pred sodiščem oziroma za izvensodno reševanje sporov. Ker vložitev ovadbe to ni, tudi za pravni posvet pri odvetniku v zvezi s kazensko ovadbo dodelitev BPP ni mogoča.