Presoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema z vidika nastanitvenih kapacitet in siceršnjega položaja oseb, ki pripadajo skupini LGBT+ kot predlaga tožnik. SEU in Vrhovno sodišče sta sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
Tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1.
Po presoji sodišča razlog, da toženka o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP še ni odločila, ker je zadeva v fazi pridobivanja dokazil v zvezi s premoženjskim stanjem tožnika v Tuniziji, ni upravičen razlog za to, da toženka ni odločila v predpisanem roku, kot ga določa 222. člen ZUP, ki se v postopku odločanja o upravičenosti do BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP.
Vsebina in učinek začasne odredbe mora ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z začasno odredbo tožnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dajala niti sodba, s katero bo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku.
Tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, vključno s temeljnim pogojem, to je obstojem težko popravljive škode. Toženka in stranka z interesom pa sta izkazali prizadetost javne koristi ter poseg v koristi nasprotne stranke. Posledično je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.
Če obseg dolžnosti in pravic skrbnika za poseben primer ne zajema razpolaganja z nepremičninami, skrbnik ni upravičen do vložitve vloge za odobritev pravnega posla po 248. členu DZ.
Vsebina in učinek začasne odredbe mora ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z začasno odredbo tožnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dajala niti sodba, s katero bo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku.
Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. V upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.
Zakonodajalec je jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.
Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu pa se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ tujca ob vložitvi prošnje posebej opozori. Pristojni organ o vročitvi prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve obvesti ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in urad, pristojen za oskrbo in integracijo migrantov.
Glede na navedeno tožnik nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj si pravnega položaja s tožbo ne more več izboljšati.
Glede na podatke javne listine je bila vročitev pošiljke s plačilnim nalogom I U 770/2025-11 z dne 26. 11. 2025 opravljena pravilno, tožnik pa zgolj z navedbami o neprejemu obvestila oziroma pošiljke pravilnosti vročitve ni omajal. Plačilni nalog je bil tožniku vročen 12. 12. 2025 s fikcijo vročitve, 15-dnevni rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel 29. 12. 2025. V tem roku sodna taksa ni bila plačana, česar tožnik niti ne zanika.
Plačilo sodne takse je predpostavka za obravnavanje vložene pritožbe. Ker tožnik sodne takse ni plačal v postavljenem roku, plačila pa tudi ni bil oproščen, niti mu ni bil odobren odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je pritožbo umaknil.
Odreditev pripora med trajanjem kazenskega postopka je najbolj invaziven ukrep v svobodo obdolženca, ki zahteva skrbno presojo dokazov in iz njih izhajajočih dejstev, zato gre pri izdaji sklepa za odreditev pripora za samostojno meritorno odločitev med kazenskim postopkom. Iz tega razloga bi morala toženka nagrado za vloženo pritožbo tožnice zoper sklep o odreditvi pripora odmeriti po 1. točki tarifne številke 11 OT in ne po 2. točki te tarifne številke.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.
Ukrep iz 38. člena ZOUTPI ni pogojen s krivdo imetnika dovoljenja, in sicer z namenom, da bi v prihodnje zagotovil uresničevanje zastavljenega cilja prepovedi prodaje tobaka in tobačnih izdelkov mladoletnikom, ki je v preprečitvi začetka in nadaljevanja kajenja med otroki, mladostniki in mladimi odraslimi. V postopku izreka inšpekcijskega ukrepa se imetnik dovoljenja ne more razbremeniti s tem, da je svojim zaposlenim dal vsa potrebna navodila, kot to velja za prekrškovni postopek. V razmerju do tistega, ki daje dovoljenje, je namreč on tisti, ki mora zagotoviti, da bo prodaja tobačnih izdelkov potekala skladno z zakonom.
Napačno je stališče tožnika, da se besedilo 125. in 126. člena ZDavP-2, kot ga je uvedla novela ZDavP-2G, ne sme uporabiti v konkretnem primeru, ter da se lahko uporabijo le predpisi, ki so veljali na dan izdaje oziroma izvršljivosti odločbe davčnega organa z dne 4. 9. 2012, saj navedeno iz predhodnih odločb ZDavP-2G ne izhaja. Pravilno je stališče davčnega organa, da novela ZDavP-2G velja za vse terjatve, ki do uveljavitve navedene novele (1. 1. 2014) še niso zastarale.
Zakonodajalec je v četrtem odstavku 199. člena ZUreP-2 za primere, ko je zavezančeva nepremičnina že obremenjena zaradi že zgrajenih objektov v javno korist, ne da bi lastnik na tako obremenitev predhodno prostovoljno pristal oziroma ne da bi bila zoper njega predhodno izdana odločba o prisilnem posegu v lastninsko pravico, določil posebno pravilo. To je, da poleg razlastitvenega upravičenca zahtevo lahko vloži tudi razlastitveni zavezanec.
Prisilna omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist z odločbo upravnega organa je po naravi stvari dopustna le, če ta pravica predhodno še ne obstaja.
Tožnikova tožba je bila v delu glede proizvodnih naprav s skupno nazivno močjo nad 10 MW vložena prezgodaj, saj pogoji za njeno vložitev še niso izpolnjeni, ker toženka ob njeni vložitvi še ni izdala upravnega akta, s katerim bi zavrnila tožnikov projekt v opisanem obsegu. To pomeni, da ob vložitvi tožbe v tem upravnem sporu še ni obstajal upravni akt, ki bi ga bilo mogoče v upravnem sporu izpodbijati oz. predlagati njegovo spremembo.
Tožnik je z očitanimi kršitvami jasno kršil pravila bivanja in sobivanja v Azilnem domu ter ogrozil ostale prosilce in zaposlene. Ob dejstvu, da je kršitve, četudi predhodno opozorjen, večkrat ponavljal, se očitno tudi v bodoče pravilom v azilnem domu ne bo podrejal. Toženka je ustrezno obrazložila, da če bi bilo gibanje tožnika omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal. Nobeno opozorilo varnostnikov in socialnih delavcev do zdaj namreč ni imelo učinka.
Za preprečitev nadaljevanja tožnikovih dejanj je na mestu izrek ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Tožnik je navedel novo dejstvo (služenje vojaškega roka) in s tem izpolnil prvi pogoj za dopustnost naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito, vendar ni uspel izkazati, da bi mu novo dejstvo pomembno povečevalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.
Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da je Nemčija zoper tožnika v SIS razpisala Ukrep zaradi kaznivega dejanja umora ali hude telesne poškodbe z opozorilom, da gre za nasilno osebo.
Tožnik te okoliščine ni uspel ovreči.
Zaradi razpisanega ukrepa zoper tožnika v SIS, ukrep omejitve gibanja za čas treh mesecev na območje Centra za tujce, ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik predstavlja za varnost države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.